13. 11. 2011 Cenzurirano

Izhod iz krize II. (P = C x O)

Ne samo, da je stopnja rasti v 1000 letih do začetka industrializacije našega planeta bila praktično ničelna, tudi razlike med razvitimi in nerazvitimi so bile pomenljivo nizke. Z današnjega zornega kota jih praktično ni bilo. Razmerje razvitosti je bilo samo 2:1 v primerjavi z današnjimi 40:1. Ena od praktičnih posledic odnosa 40:1 niso samo neverjetne družbene neenakosti med ljudmi, ampak tudi dejstvo, da bi v modelu 40:1 potrebovali še kakšne tri ali štiri Zemlje, da bi lahko vsem prebivalcem na planetu zagotovili »normalen« standard najbolj »razvitih« družb, medtem ko je še pred 200 leti v modelu 2:1 zadostovala ena sama Zemlja.

Ena sama Zemlja? Kako neumno. Saj jih nimamo na razpolago več. Ena sama Zemlja je naravna, kozmična konstanta družbenega razvoja človeških družb. To bi lahko izrazil tudi s preprosto enačbo. P (prihodnost človeštva) = (je enako) C (naravna konstanta družbenega razvoja človeških družb) x (krat) O (odgovornost za lastna dejanja). Prav zanimivo bi bilo videti s to enačbo predrugačen kazalnike razvitosti sodobnih družb, kakor jih izpisuje na primer pretežna ekonomska stroka. Kajti pri razmerjih »razvitosti« gre za kazalnike, ki kaže samo na tisto, kar je v družbah mogoče izmeriti: torej na pretežno zunanje, materialno. Kar je seveda globoko zavajajoče. Saj sta človek in družba to, kar sta, prav zaradi svojih nematerialnih vzgibov in oblik, in ne zaradi svoje materialne snovnosti. Materialno človeka je samo posledica motivov, ki presegajo mineralno, rastlinsko in živalsko v njem. Če do tega preseganja ne pride, potem imamo opravka z aktualno družbeno sedanjostjo: z dementnim človekom poapnenega živčnega sistema ali človekom, ki še samo vegetira v svojih lastnih psihičnih svetovih, ali se »živalsko« izživlja nad drugimi (in seboj) ali neverjetne kombinacije vsega skupaj.

Ekonomicistična »indeksacija« družbenega in utvara načrtovanja družbenih procesov na tej osnovi je posledica prevelike zazrtosti v materialno visokih kultur zahodne civilizacije. Pri tem ne smemo pozabiti, da se že nahajamo v območju možnega »scenarija« globalne katastrofe, ki zaradi te kulturne enostranosti lahko potegne za seboj uničenje človeškega in družbenega življenja na planetu. Zato zame sploh več ne obstaja vprašanje, kako iz krize, ampak se mi zdi ključno vprašanje, kako ostati v krizi in skozi konkretno izkušnjo materialne o- in zamejenosti postopno spremeniti vsakodnevno organizacijo življenja sodobnih družb. P = C x O. Nahajamo se torej na zelo pomembni »točki«, ko je za prihodnost pomemben in odločilen vsak korak, ki ga delamo prav zdaj.

Žal ali na srečo so vrata prihodnosti še vedno toliko odprta, da bodo liberalnoekonomski politiki in ekonomisti še vedno lahko prodajali zgodbe »izhoda« iz krize s pomočjo nadaljnje rasti in rastočih ekonomskih kazalnikov, četudi to nima nobene zveze z »razvojem« družbe. Na eni strani. Na drugi strani pa je pot v prihodnost omogočena tudi »navadnemu« sleherniku sedanjega časa. Ki vem, da je čas velikih zgodb in dela, ki ga lahko zame opravi nekdo drug, za vedno končan. In ki zaradi tega sprejemam lasten program izhoda iz krize. Torej ustvarjam osebno listo okoljsko, socialno in kulturno ozaveščenega delovanja. Ker vem, prvič, da obstaja samo en planet Zemlja, ki je skupni dom vseh ljudi tega planeta ne glede na spol, raso, barvo kože ali kakršnokoli lastno prepričanj. Ker vem, drugič, da materialno blagostanje samo po sebi ne prinese več sreče, zadovoljstvo in samoizpolnitve. In ker vem, tretjič, da moja »sreče« »zadovoljstva« in »samouresničitev« niso mogoči, v kolikor jih ne morem podeliti s slehernikom tega planeta.

Povratna pot od zahoda proti vzhodu. Vprašanje torej ni Ali pa se ponovno vzpne, vendar samo tako, da se odpravi na povratno pot kulturnega razvoja od zahoda proti vzhodu. Torej na pot, ki jo lahko prehodi samo človek kot posebno kulturno bitje, ker je to pot, ki je narava ne zmore. Kaj pomeni nujnost, da sonce vzide na zahodu? Ali je to neka posebej nova ideja?

Izvirno objavljeno v Večeru, 13.5.2010

 

Vir: http://www.vecer.com/clanekpog2010051305540023

Oznake: