14. 3. 2003 Zofijina bodica

Zgodovinska priložnost? Ne, hvala.

Avtor:

Recimo, da pridete domov in vas tam čaka vabilo. Želeli ste se srečati z Janezom Pavlom II., aktualnim papežem, pa vam je odpisal, da bi vas sprejel. Verjetno boste srečni in zadovoljni, malce ponosni. Toda žena vas ravno ne pusti, ker je ateistka. Ni vesela vaših želja, niti ne podpira vaš odhod k papežu. Pravzaprav ji nič ne pomeni. Nato ji porečete: veš, draga, to je zgodovinska priložnost, da se z njim srečam.

Verjetno vas bo začudeno pogledala: kakšna zgodovinska priložnost? Prvič: ti mogoče nisi noben faktor v zgodovini, dragi. Predvsem pa to, da greš k njemu, ni noben faktor. Drugič: to ni nobena priložnost, saj si mu vendar pisal in on je tvoje vabilo sprejel. Čemu se zdaj pretvarjaš, da gre za priložnost, povrhu pa še zlorabljaš ime zgodovine?

V uporabi argumenta o “zgodovinski priložnosti” našega vstopa v NATO je nekaj podobno nabuhlega. Med številnimi drugimi nas tudi člani panevropskega gibanja, ki se čutijo izvoljene slepo rajo razsvetljevati glede tega, kakšna mora biti naša prihodnost in celo prihodnost Evrope, želijo prepričevati o tem, da moramo to priložnost izkoristiti. (Večer, 14.3.2003) Toda trik je demagoško in reklamno cenen: ker se priložnosti izkoristijo, je treba tudi to. Če so v Europarku razprodaje, je to prava priložnost za nakup. Ko jo izkoristimo, večkrat vidimo, da smo se ušteli. Ker kupimo stvari, ki jih sploh ne potrebujemo: za tiste nujne nikoli ne čakamo razprodaj. Razen tega so čez nekaj dni v trgovini isti artikli še cenejši. In drugo leto so znova razprodaje: zgodovina se kar ponavlja. Čez deset let naše garderobne omare, polne nepotrebnih, od moljev prežvečenih stvari, razkrijejo, da je šlo za zgodovinsko napako.

Mogoče je to, kar nam prodajajo pod “zgodovinskimi priložnostmi”, le drugo ime za njih. Ker se nismo raje držali nujnih stvari. Nujne pa te niso, saj sicer ne bi bile priložnost. Zatorej pamet v roke, ko bomo v nedeljo šli po nakupih.