Glede na vesti iz televizijskega dnevnika komercialne televizije z dne 15. oktobra, smo lahko osupli in zgroženi: rimokatoliška cerkev ugotavlja, da je število obsedencev s hudičem v porastu! In kar je najhuje: iz besed škofov lahko sklepamo, da se je vrag v največjem številu priplazil ravno v cerkvene vrste!
Kako je moč priti do te grozljive ugotovitve? Poglejmo! Po besedah cerkvenih dostojanstvenikov in specializiranih teologov so glavni simptomi obsedenca ali osebe, katera lahko vsak čas pride pod satanov vpliv, sledeči:
1) oseba se pogosto oblači v črno,
2) ta oseba posluša glasno glasbo,
3) govori številne, večini nerazumljive jezike kot sta hebrejščina in stara grščina, ter je
4) lahko tudi nedružabna.
Pomislite, kdo najbolj ustreza temu opisu! Seveda – večina duhovnikov rimokatoliške cerkve! Kajti:
a) vsi duhovniki se zelo pogosto, domala neprestano, oblačijo v črno,
b) eno najglasnejših glasbil na svetu so prav cerkvene orgle in orgelski recital je zelo glasna glasba,
c) nekateri duhovniki, še posebej najvišji cerkveni dostojanstveniki (!), poznajo številne, tudi mrtve jezike, med njimi ravno hebrejščino in staro grščino, ter
d) vsi duhovniki so neporočeni in večina jih po večerih (vsaj tako bi naj bilo!) sameva po svojih župniščih, kar gotovo kaže na neko vrsto nedružabnosti!
Po besedah Cerkve in zatorej njenih lastnih kriterijih za ugotavljanje rizične populacije, ki lahko pride pod Satanov vpliv, je očitno najbolj ogrožena ravno sama! To pojasni tudi njen, vse do sedaj nerazumljiv, histerični strah pred obsedenostjo s hudičem – upravičeno jo skrbi, saj je ravno sama najbolj ogrožena. Dejstvo, da mora laična populacija biti pozorna, ali zgoraj omenjene znake obsedenosti nemara kažejo pubertetniki, govori samo o tem, koliko bolj katastrofalna je situacija znotraj klera: pubertetnikom bodo takšni znaki najverjetneje izginili po letu ali dveh, saj so posledica odraščanja, medtem ko pri vseh duhovnikih takšni znaki zlepa ne minejo in trajajo leta in leta! Dokaj gotovo je – Satan ne pozna meja in mu ni nič sveto. Dokaz: priplazi se celo v Cerkev pred oltar – očitno mu zares ni nič sveto!
Že sveti Avguštin, duhovni oče katoliške cerkve, je v svojem monumentalnem delu De Civitate Dei svaril: Zemeljsko občestvo cerkve NI istovetno z božjim kraljestvom, ki ima priti. Tudi znotraj cerkve so takšni posamezniki, ki ne spadajo v nebeško kraljestvo. A to, da je v cerkvenih vrstah toliko ljudi, ki po najnovejših kriterijih sodijo v sam pekel, si tudi sam presveti Avguštin najbrž ni mogel zamisliti.
Šalo na stran: butalski kriteriji, s katerimi je sedaj začel strašiti sam cerkveni vrh, niso samo popolnoma površinski in povsem irelevantni (pa četudi kaj takega, kot obsedenost ali nevarnost pred njo sploh obstaja – kar je seveda veliko vprašanje, saj se marsikatera duševna motnja da razložiti bolj strokovno kot z: »Glej ga, hudiča!«), saj jim najbolj ustreza ravno duhovščina, temveč so za liberalno in pravno družbo povsem nedopustljivi: popolnoma neutemeljeno stigmatizirajo in marginalizirajo nek del družbe. Če k tem izpadom dodamo še besede gospoda Ratzingerja, zdajšnega papeža, ki v najnovejši sinodi hoče boga spet nazaj v politiko, tako kot je to nekdaj, v srednjem veku namreč (!), že bilo, se lahko upravičeno bojimo družbenih posledic »novih« idej, ki prihajajo z ust »učiteljev« s svete stolice. Dolžnost vseh svobodomislecev je, da se jim odločno upremo.