Če tako rekoč na grobu brezdomca vrhunska intelektualka, menda, Slovencem zaželi steklenico v anusni odprtini in ugašanje cigaret na njihovih spolovilih, bodo poznavalci ge. Godina (in samo ti) to še razumeli. Ko bo izjavila, da jo silno preseneča burna reakcija na te njene želje, tudi. In prav tako, ko nam bo steklenico v zadnjici zaželela še enkrat.
Vse to je, skratka, razumljivo, in terja, kot bi razmišljali kristjani, našo neskončno potrpežljivost in ljubezen. Ko pa ga. Godina začne delati logične napake in varati, je to pač nedopustno in naše tolerance mora biti konec. Začnimo z lažjim. Menda so na njeno veliko presenečenje tudi taki, ki so jih zgornje besede malce pogrele. O njih pravi tole: »Zakaj tisti, ki se razburjajo nad mano, ne napišejo javno, da je otroke treba zanemarjati?« To pač ne gre: vsak, ki se razburja nad njo, nujno ne podpira zanemarjanja otrok. Še več: celo ta, ki se razburja nad njeno obravnavo ljudi, ki zanemarjajo otroke, jih nujno sam ne zanemarja. In še (psihološko) trivialno: celo tisti, ki zares zanemarjajo otroke, tega ne bodo napisali javno. Kot vidimo, je trditev psihološko naivna, argumentativno pa napačna.
Naša kolumnistka nadalje Slovenčkom nežno položi na srce: »Kaj vam bodo res morali zabiti steklenice v zadnjice in ugašati cigarete na spolovilih, da boste dojeli? Morda bi bilo dobro, da si, drage mamice in očiji, zapomnite, da je v ozadju vseh sadističnih morilcev – kolikor so pač raziskani – družinski “dizaster”. Preden tudi vi končate s steklenicami v zadnjici. In ogorki na spolovilih. Kar bi si morda celo zaslužili.« (Večer, 19.7.2003) Prijazne želje in srhljivi profetizem kolumnistke bi še strpno prenesli, ker saj nikoli ne veš: mogoče smo pa res ena sadistična nacija in ima naša cenjena intelektualka prav. V vsakem od nas se skriva zver in genetsko smo predeterminirani za živalsko ravnanje. Toda njeno dobrohotno svarilo se potem razblini kot milni mehurček. Nekdo ji je nekje zaželel isto nazaj, odgovor pa je bil jasen – ona je varna pred zabijanjem, »ker pač Maša česa takega ne bo nikoli storila.« Zdaj seveda postane jasno, kateri člani tvorijo razred ogroženih »Slovenčkov« in »Slovenčic«: to so vsi Slovenci in Slovenke, minus ga. Godina in njena Maša. No, mogoče še vsi na njenem genealoškem deblu. Ko torej naša kolumnistka kaj zaželi prvim, tega ne želi sebi (še ena preizkušnja za kristjane, ki mislijo nasprotno). Želja drugim zanjo ne velja, kajti to, kar drugi želijo njej, se menda ne more uresničiti. Iz česar seveda sledi, da tisto, kar ona želi svojim Slovenčkom, je uresničljivo in zaželeno čisto zares. Da skratka torej ne bo pomote: ga. Godina čisto zares želi zabito steklenico v vaši anusni odprtini, ki nje pač ne more doleteti.
Ker nas strpnost še ni minila, se vprašajmo raje, kaj ge. Godini daje gotovost o njeni izvzetosti. V čem se ta kaj bolj odlikuje od gotovosti vseh staršev, ki so prepričani, da jim otroci kaj tako grozljivega, navzlic željam naše kolumnistke, ne bodo storili? Malce ošabno bi se slišalo, ko bi nam zdaj zatrdila, da je ona pač bolj gotova od drugih ali absolutno gotova. Češ da bolje pozna svojega otroka kot drugi. Ne, tako arogantna pa menda že ni, razen tega se kot znanstvenica menda ne bo sklicevala le na to, da ji verjamemo na besedo. In če je že, ona edina, absolutna gotova v svojega otroka, kaj ali kdo ji podeljuje ta vzvišen vednostni status? Je mogoče tako zelo gotova le zato, ker ona sama ni Slovenčica? Če ja, potem si ta status podeljuje kar sama: tako kot ji moramo zaenkrat slepo verjeti, da smo mi Slovenčki, ji moramo tudi, da ona to ni. Dokler nam ne ponudi kakšnega bolj prepričljivega kriterija ločevanja na nas in na sebe, nas bo zanjo enako strah kot za vse ostale Slovenčke. V tem pa je tudi njen glavni argumentativni problem: če želi narediti svojo teorijo o Slovenčkih za kredibilno, nam bo morala dokazati, da ona sama ne spada v ta razred »neumnih belih mož«. Ne poznam druge poti kot je ta, da tako zahteven dokaz izpelje z božjo pomočjo in kakšnim čudežem. Besede »Le tako naprej. Do steklenice. Vaše. Ki gotovo pride. Zagotovo,« že zvenijo kot božje žuganje s palcem. (Večer, 2.8.2003)
Mogoče se bo res našel kakšen, ki bo njihovo uresničitev razumel na ta način in bo zato zadovoljstvo absolutno gotove, zagotove šlogarice, ki je spet imela prav, nadvse veliko. Vendar je psihološka logika te prognoze drugačna: tu ne gre več za svarilo, temveč za odkrito željo, po katere uresničitvi bo nekdo blazno zadovoljen. Naša intelektualka se je ujela v klasičen klasičen vzorec perverznosti: strašimo pred nečim, česar si na vso moč želimo. Najprej smo benevolentno verjeli, da nas ga. Godina opozarja na probleme vzgoje otrok, zdaj pa je nenadoma videti, kako jo bo vsaka nova steklenica v zadnjici Slovenčka na vso moč vzradostila? Hudo razočaranje: če naj bi šikaniranje in provokacija imela kakšen učinek in nam dala misliti, s čimer smo ju edinole še lahko opravičevali, zdaj lahko ugotovimo le, da nas nekdo z obravnavo takšnih tem vara v dobesedno lasten užitek. Toliko besednih provokacij le v imenu prevare?
Pa še to. Za vse tiste, ki za razliko od nas, zvestih bralcev ge. Godina, niso na tekočem, kaj je Maša včeraj jedla za večerjo, bi od Večera pričakovali, da sestavi nekakšen slovar privatnih neologizmov in družinsko deblo, ki jih je ta razvila v nizu svojih zdaj ukinjenih kolumen v Oni. Ki so kar kričale po bolj intelektualističnem okvirju Sobotne priloge Večera in kamor so prešle skupaj s terminologijo. Naročniki in kupci cenjenega časopisa, ki za razliko od spodaj podpisanega niso prebirali njenih poprejšnjih katarzičnih avtoportretov, bi si namreč zaslužili razlago in definicijo pojmov in imen, kot so fikusiranje, Slovenčice, Slovenčki, Maša in podobno, razvitih v drugem časopisu. Še zlasti zato, ker nas nekdo vara. Verjamem, da nam bo Večer na ta način omogočil lažje razumevanje dramatične težavnosti situacije, v kateri smo se znašli mi, Slovenčki, in s še večjo zavistjo gledati na tisti drugi breg brez steklenic, na katerega se je menda uspela rešiti kolumnistka.