Večerova novinarka Melita Forstnerič Hajnšek je prejela Glazerjevo listino za leto 2012 »za dosežke na področju kulturnega žurnalizma«, poročajo današnji časopisi in mediji.
Izbira nagrajenke je nenavadna iz več razlogov, formalnih in vsebinskih. Najprej k formalnim. Glazerjeve nagrade Mestna občina Maribor podeljuje že 26 let in doslej se še ni zgodilo, da bi jo kdo prejel za svojo novinarsko delo. Še več, ker Glazerjeve nagrade po svoje kopirajo Prešernove – oboje se podeljujejo za dosežke na področju umetnosti in kulture -, pregled vseh dosedanjih nagrajencev in prejemnikov ene ali druge nagrade pokaže, da se doslej za »žurnalizem« (ali novinarstvo) še nikoli ni podelila. Ne Prešernova ne Glazerjeva.
Zlahka si predstavljamo, zakaj. Novinarstvo pač ne šteje za umetniško ali kulturniško ustvarjanje, tudi če sega na področje pisanja o kulturi. V razpisu za Glazerjevo nagrado za to leto (in vsa prejšnja) nazorno piše, da »se podeljuje posameznikom ali skupinam ustvarjalcev za življenjsko delo na področju kulture, izjemoma tudi za posamične vrhunske umetniške dosežke, s katerimi je bila mariborska kultura uveljavljena v širšem prostoru.« Od kdaj in s kakšnim pojasnilom torej zdaj velja, da je novinarstvo kulturniška dejavnost? Vprašanje je nadvse akutno, izziv za žirije in tudi novinarska združenja.
V drugem členu razpisa se jasno navajajo aktivnosti, ki so lahko nagrajene: kulturne stvaritve na različnih področjih ustvarjalnosti in poustvarjalnosti (leposlovne, gledališke, glasbene, plesne, likovne, arhitekturne, kulturološke, oblikovalske, fotografske, filmske, televizijske in radijske ter intermedijske) v obdobju zadnjih dveh let pred podelitvijo oziroma razpisom; posamezni dosežki na področju varovanja in ohranjanja ter prezentacijo naravne in kulturne dediščine v Mestni občini Maribor v obdobju zadnjih treh let pred podelitvijo oziroma razpisom; posebej uspešno večletno delo pri posredovanju splošnih kulturnih vrednot občanom Maribora; posebej uspešno večletno organizacijsko delo pri spodbujanju in razširjanju kulturnega življenja in dela v Mestni občini Maribor; pomembni prispevki k razvoju sodobne teorijske misli na področju kulture v obdobju zadnjih treh let pred podelitvijo oziroma razpisom.
Kaj od navedenega opiše »kulturni žurnalizem«? Morda nedoločljivo »posredovanje splošnih kulturnih vrednot«? Vsega preostalega zanesljivo ne. Utemeljitev nagrade ne vsebuje nobenega ne tega ne drugega elementa, razen nekaj ohlapnih superlativov o nagrajenkini novinarski strasti in eksplozivnem intelektu, temeljni razlog podelitve je prav tako zelo eksplicitno naveden (»kulturni žurnalizem«), ne pa tudi pojasnjen. Bralec utemeljitve zato ne dobi nobenega odgovora.
Naslednja formalna težava je, da proceduralno o Glazerjevih nagradah sprva odločajo področne komisije, ki predloge posredujejo krovnemu odboru za podelitev nagrade. Nobena izmed teh komisij ne pokriva »žurnalizma« (mimogrede, zanimiva izbira pojma za »novinarstvo«) – zelo nerodno. Razen v komisiji za elektronske medije, ki zelo verjetno o tem ni odločala, nisem v nobeni od navedenih našel niti enega novinarja, ki bi lahko merodajno presojal in odločal o nagrajenkinem žurnalističnem opusu. Prav tako ni novinarja niti v krovni komisiji – na podlagi kakšnih kompetenc so potem poklicani sploh presojali o kvaliteti njenega dela? Skratka, precej dvomov obstaja v upravičenost in strokovno ustreznost podeljevanja Glazerjeve nagrade za novinarske dosežke vobče – kot da jih sicer ne bi morala (in smela) podeljevati novinarska združenja.
Manj formalni in bolj vsebinski razlogi za podelitev nagrade omenjeni novinarki tudi obstajajo. To je že druga nagrada, ki jo je prejela v dobrem letu dni. Prvič je bila »nagrajena« konec leta 2010 s strani Zofijinih v Jagodnem izboru leta 2010; seveda ne v polnem pomenu besede, a takrat smo s kolegi na podlagi spremljanja njenih zapisov svojo odločitev utemeljili:
Novinarska piarovka leta 2010: Melita Forstnerič Hajnšek
Novinarka Večera Melita Forstnerič Hajnšek je z nizom člankov o Evropki prestolnici kulture pokazala, da ji je novinarska profesionalna objektivnost povsem tuja in da jo je rade volje pripravljena zamenjati za osladno navijaško držo do mariborskega župana, projekta EPK in vseh kulturnih vodij v njem ali okoli njega. Še hujše, že tako povsem odsotne kritike je pripravljena razglasiti za krivce, če bo šlo kaj narobe.
Napotila:
http://www.zofijini.net/speculum_prava
http://www.zofijini.net/speculum_kritika
http://www.zofijini.net/speculum_piar
Novinarka je torej marca 2012 verjetno nagrajena za prav iste zapise zadnjih let, zaradi katerih smo njeno delo močno grajali vpričo slabo prikritega pristranskega pisanja. Od kod tolikšna razlika v vrednotenju? Po prepričanju podpisanega, in doslej tega še nisem zapisal, je njeno pisanje večkrat neobjektivno, umanjkala je problemska dimenzija v pisanju o projektih EPK, bilo je pristransko v prid Mestni občini Maribor in njenem županu. Morda zaradi prijateljskih vezi? O teh sta se izrecno izrekla tako mož novinarke kot sam župan tudi javno, recimo v intervjuju za Dnevnik, kasneje tudi organi preiskave:
Naši viri pravijo, da ste veliko lobirali za vstop gospoda Ivana Hajnška v upravo NKBM. Zakaj?
Gospod Hajnšek je moj dober prijatelj, je strokovnjak in dober informatik, ki bi lahko bil v upravi banke dober svetovalec. Zakaj ne bi za takšnega podjetnika zastavil svojega imena, to sem storil že za marsikoga. Za vse tiste, ki hočejo dobro Mariboru, sem pripravljen zastaviti svoje ime.
Vam je žal, da mu ni uspelo?
Gospodu Hajnšku je uspelo, saj je bil imenovan v upravo NKBM. Od devetih glasov v nadzornem svetu jih je dobil pet in je bil izvoljen. Drugo vprašanje pa je, kaj počne predsednik nadzornega sveta banke. Videli bomo, kaj bo zdaj storil ta predsednik, ali bo preklical sklep nadzornega sveta in na kakšen način. Mediji se morate vprašati, zakaj še zmeraj ni sprejel in podpisal zapisnika te seje.
Znano je tudi, da je župan novinarko sam večkrat javno razglasil za prijateljico. Sprašujem se, ali je ob vsebinski analizi zapisov novinarke, ki nesporno kažejo tendence k varovanju dobrega imena župana in projektov mesta v celoti, res odveč pomisliti, da je njej namenjena občinska nagrada tu povsem naključen pripetljaj in je ne smemo mešati s prijateljskimi in poslovnimi vezmi, ki vežejo župana in njenega moža? Mimogrede, oba sta bila hkrati priprta v aretacijah leta 2011 in oba skupaj tožita različne instance pregona kriminala, o Hajnškovi poklicni poti pod Kanglerjevim županovanjem pa so nekateri mediji veliko pisali, spet drugi pričakovano manj – največkrat v kontekstu ovadb proti obema. Obojega gotovo ne bi smeli povezovati kar vnaprej, zanimati nas bi morala zgolj kvaliteta nagrajenega dela. Toda prav to je problematično in pristransko na opisan način. In kako naj bomo ob tem stoični in ne vzpostavljamo vzročnoposledične korelacije, če obstaja toliko indicev o dobrih razlogih za pristranost? Ne mislim sicer, da je komisija nujno ravnala politično, je pa zgoraj opisane povezave nehote afirmirala. Če je nagrada brezmadežna in strokovno argumentirana, pa seveda predlagam, da odgovori na zgoraj naštete pomisleke in dvome.
Za Maribor me je strah. Vedno večja zarota molka in cenzur v kontekstu istih akterjev (primer Kernstock je le zadnji v nizu) ima svojo groteskno plat: novinarji so za uspešno izgradnjo Potemkinovih vasi mariborskega duha nagrajeni in promovirani. Če želijo o tem kaj povedati, ostaja zaničevanim »kritikastrom« le odmerjen cyberprostor na (slepem) črevesju spleta, ki ostaja edino necenzurirano mesto za problematizacijo in razpravo. Glede na izkušnje lahko skoraj stavimo, da noben etablirani medij ne bo problematiziral razlogov za podelitev nagrade. O tem verjetno ne bo razprave. Toda če obstaja zarota molka, s tem seveda navedeni pomisleki niso nič manj ustrezni ali ustrezno zavrnjeni.
Prav tako velja opozoriti na fenomen kulturnega žurnalizma tistih, ki so npr. venomer na poti Carmine Slovenice in z njo vasujejo po vseh koncih sveta (včerajšnje poročilo v Večeru in Delu obelodanja, da novinarji trenutno občudujejo lepote Sankt Petersburga – vabljeni k branju in identificiranju akterjev). Seveda, Carmina Slovenica je čudovit zbor, toda kakšna je ob tem naloga novinarjev? Kdo jo spremlja na gostovanjih in kako? Obstaja še kakšna nagrada za novinarski turizem in kdo so srečni nagrajenci? Omenjam le zato, ker bilo bi zelo nerodno, če bi na koncu ugotovili, da ima Carmina Slovenica karkoli opraviti z vloženimi kandidaturami in podelitvijo Glazerjevih nagrad. To bi bilo pa res preveč prozorno.