13. 11. 2011 Zofijina bodica

Kdo gleda koga: Francov Karneval alternativ

Avtor:

Mariborski Karneval alternativ je postregel vsaj z dvema hipnima spoznanjema. Prvo je precej banalno: kakorkoli že poskušaš ironizirati Kanglerjevo ptičjo hišico in nadzorne kamere nad mestom in državljani, je druga stran vodoodporna na poduk:

V znak protesta so udeleženci shoda vhod v občino blokirali s transparentom, na katerem so napis »Mariborska borza« preoblikovali v slogan po zgledu ljubljanskih kolegov izpred borze »Mariborski boj za«. Pod njim so prižgali nekaj sveč, na okno pa namestili oranžno ptičjo hišico s kamero, po kateri je v začetku leta »zaslovel« mariborski župan Franc Kangler…

Nekoliko nerodno izbrana ura za shod pred občino v petek ob 15. uri, ko so okenca in pisarne že dve uri uradno zaprte, ne more biti izgovor za to, da se nihče iz mestne uprave, razen zadolžene za stike z javnostjo, ki je neumorno nabirala slikovni material vsake poteze protestnikov, ni prikazal pred vhodom na Ulici heroja Staneta 1. Seveda, le kakšnih 100 metrov navzdol proti središču, na Trgu svobode, je potekalo eno največjih mariborskih praznovanj leta, martinovo.

Skratka, »Franc te gleda«, vedno in povsod, kakor ugotavlja že s svojo broško galerist Primož Premzl. Mislite, da ga ni zraven, pa je. Pritožujete se, da vas ni prišel pozdravit, toda v resnici je bil tam! Ujel je vsako vašo potezo! Nič bat, nič jamrat!

Hisica-LebeFoto: Žan Lebe

Drugo hipno spoznanje zadeva kontekste artikulacij protestov slovenskega »BojZa«. Globalnost boja proti finančnega kapitalizmu je bila v Mariboru močno lokalno in predvsem kulturniško obarvana, fokus dogajanj je bil prenešen pred občino, ne pred borzo, in velik del očitkov je letel na porazdeljevanje kulturniških dobrin znotraj EPK. Oziroma na projekt EPK sploh. Pred slabim letom (or so) sem poskušal podati ad hoc stratifikacijo mariborske kulturniške srenje glede na vseobsegajoč ideološkokulturniški projekt Evropske prestolnice kulture. Razdelil sem jo na tri kategorije glede na njihovo artikulacijo zahtev in kritičnosti, na subverzivce, pragmatike in antagoniste. Zdi se, da je Karneval alternativ po svoje osmislil in ponovil isto kulturniško zadrego mesta. Namreč kdo natančno so bili alternativci, ki so participirali v teh protestih? In kateri so izostali? Takrat sem zapisal:

Kako lahko izmerimo in ocenimo držo te trojne kategorije ljudi, subverzivcev, pragmatikov in antagonistov? Potrebno je npr. pogledati, kaj so pripravljeni povedati na glas, kakšen opis stanja nam ponujajo. Razlike so približno takšne: subverzivci do neke mere uživajo, da nekdo financira kritiko na svoj lasten račun. Vprašanje je, v kakšni meri je njihovo početje pristno. Namera ustvarjalcev EPK, da dopustijo kritiko, je seveda hvalevredna, vprašanje je, kako dolgo so jo zmožni podpirati, financirati in v kakšni meri. Resnici na ljubo v to kategorijo ne sodi veliko kulturnikov. Pragmatiki – in teh je daleč največ, pretežno mariborska kulturna sredina – sebi ne postavlja posebnih moralnih zadržkov. Nekateri želijo sodelovati pri projektih, ker vidijo v tem smiselno dopolnitev svoje dejavnosti. Še raje so takšni zagreti zanje, ker preprosto vidijo enkratno priložnost za realizacijo svojih idej. Nič hudega, le cena je tu jasna – cesarjevih oblačil za razliko od subverzivcev ne smejo komentirati. Zanimivo je opazovati, ko se tej gruči pridruži še alternativna skupina, ki ni »avtohtono« mariborska in je bila vajena v življenju delati povsem druge reči. Tretja kategorija antagonistov malodane sploh ne obstaja. Na noben način ne želijo participirati v programih, ker so prepričani, da je cesar gol in da bi bilo namesto Potemkinovih vasi potrebno zgraditi kaj drugega. Ali vsaj zastaviti drugače. Vse tri kategorije kulturnikov nam nato dajo tri različne modele kritičnih pomislekov do EPK: subverzivci verjamejo, da je njihova kritika avtentična (in plačana), pragmatiki kritike sploh ne uporabljajo, ker bi ogrozila njihove projekte, antagonisti v svoji popolni manjšini pa verjamejo, da je zares in edina moralna pozicija le njihova. Ne tista brez kritike, povezana s kimanjem, kot tudi ne subverzivna, kjer te plačilo kritike vsebinsko dejansko omejuje in dela za neavtentičnega.

Zdi se, da se je mariborska kritična javnost vendar povzpela naprej do določenih spoznanj. Če je v Ljubljani 15. oktober pritegnil 2000 ljudi, če se jih je isti dan v Mariboru nabralo okoli 500, je številka 30 pred občino lep, četudi skromen začetek takšne destratifikacije – gledano s perspektive konca leta, v katerem evforično začenjamo z EPK. Sredi leta 2013, ko bo zmanjkalo kulturniškega EPK tolarja, ki ga že danes ni dovolj, utegne ta številka močno zrasti. Takrat drobtinic ne bo več za nikogar, pa četudi bo vino. Seveda bodo kulturniki imeli še eno alternativo. Martinovo, ko utegnejo skupaj z Mariborčani prazniti stare zaloge iz Vinagovih sodov.