EPK zdaj prihaja na velika vrata, nagovarjali nas bodo z jumbo plakatov. Pomembno dejanje, vredno ogleda, ne le iz piarovske perspektive ali perspektive ceste. In česa so se domislili? Poglejmo:
Strogo vzeto je plakat vsebinsko in konceptualno nevpadljiv, brez presežkov in brez posebnih grehov (če odmislimo metalingvistično vprašanje, ali »evropsko prestolnico kulture« pisati z veliko začetnico ali ne). Toda v spremnem dopisu na svoji strani nas sladko vabijo, da se zapeljemo v mesto prihodnosti in postanemo del projekta. No, to pa so že težje prebavljive floskule:
Slovenija je zaživela v barvah Evropske prestolnice kulture. Maribor 2012 je začel z veliko akcijo – jumbo plakati, ki vas vabijo, da se pridružite kulturnim trenutkom, zaživite z Mariborom in partnerskimi mesti in se pustite zapeljati v mesto prihodnosti.
Z akcijo želi zavod prav tako naznaniti, da se projekt Evropske prestolnice kulture nezadržno približuje in hkrati spodbuditi ljudi k soustvarjanju pisanega mozaika umetnosti, v želji, da sleherni prebivalec naše države vzame ta projekt za svojega.
Obe izjavi sta močno ideologizirani. Posipani sta s pepelom puhlic, pravljičarskim rekom ideologa EPK Tomaža Pandurja in še koga, ki je kasneje pametno izstopil iz te ladje, kar ga ne odrešuje odgovornosti za programske nastavke in vizijo. Storili bi napako, če bi Pandurjevo art pravljičarstvo o Mariboru kot mestu prihodnosti, o panoptični točki spektakelskega pogleda s Studencev in Mariborčanih kot v veliko EPK predstavo vključenih gledalcih razumeli le kot prazno umetniško nakladanje. Ne, pandurjevska retorika je že po sebi simptom, ki zvito blaži rane točno tam, kjer jih intuitivno pričakuje: da bo Mariborčan aktivni gledalec v tem panoptičnem univerzumu, je kajpak vedno bil koncept, zamišljen kot obliž na njegov žep, saj bo te spektakelske fantazmogorije plačal on, ne kdo drug. Da je Maribor, mesto brez upanja in s koruptivnimi politiki in skvarjenega duha dejansko mesto prihodnosti, ni zgolj lepa dekoracijska prazna obljuba, je natanko tisto, kar bi si nekdo želel, da želijo Mariborčani slišati. In tako kot politiki kvasijo prazne obljube o novih zaposlitvah, spodbudah za podjetnike in prijaznem gospodarskem okolju, ki ga bodo prinesli v mesto, odgovorni kulturniki kot angeli in preroki ponujajo bombe kulture in njene eksplozije ter seveda – cvetečo prihodnost. To niso zgolj razlogi za skepso, to so dobri razlogi za ultimativno zgroženost – kajti v EPK so prevzeli to pandurjansko ideologijo.
Noordung je spisal »Problem vožnje po vesolju«, mi bi bili zadovoljni s konkretnimi navodili za vožnjo po mestu prihodnosti. Pa jih ni. In še eno težavo imajo epekajevci s svojo tezo o poteh v evropsko prestolnico kulture (no, oni jo pišejo z veliko). Menda pregnani Tomaž Pandur je odšel, njegova programska izhodišča so kar naravnost ukinili in izbrisali, toda njegov duh še živi. Da EPK več nima programskih izhodišč, itak nikogar ne zanima, še opazili niso. Takole je veliki guru zapisal, ko so ga še citirali. Zdaj očitno njegova vizija, čeprav zanikana, živi dalje:
Tomaz Pandur: The city of future
New conceptual starting point of the European Capital of Culture
30. 8. 2010 We have gained a unique and unrepeatable opportunity in Maribor to conceptualize an exhausted and hopeless time from the start in order to find the direction of our future and start living in our own unique, unrepeatable way. We are the future, but only if we know how to be, and how to create a future within us.
Cel traktat o prihodnosti mesta z neskrito davincijevsko kodo je k sreči shranjen na Zofijinem blogu kot relikvija, ki se ji velja vedno znova pokloniti. Sploh v času, ki prihaja, ko bo Maribor mesto prihodnosti in bo treba častiti preroke. (P.S v mariborsko mentalno sfero: ali vsaj vedeževalce, ki imajo privilegiran vpogled vanjo, na kar kaže novo nepotistično dejanje mariborskega župana, ki mu ni bilo težko narediti stanovanjske usluge svoji volilnojasnovidni pomočnici z imenom Karin. Kot da bi zdaj imeli pred sabo željo po alibiju: da bi Maribor postal mesto prihodnosti, kazno potrebujemo ljudi, ki jo jasno vidijo. Naša Nostradamusova programska izhodišča, karikatura grotesknih programskih principov, so bila nadvse uspešna in providencialna s tem, ko so se bizarno materializirala ter v mesto pripeljala plavolaso naslednico slovitega francoskega maga. Celo ko rišeš karikaturo, ta prekaša realnost… Od umetnikov prihodnosti do vedeževalcev, od Pandurja do Karin, je le neznaten korak. V Mariboru pa sploh. Toda brez njiju in vrlih epekajevcev mesta prihodnosti pač ne bi bilo…)