Najbrž je budizem, ki pravzaprav ni religija v pravem pomenu besede, v primerjavi z drugimi denominacijami, ravno zaradi imanentne nedogmatičnosti, torej kot sklopa praks, načina življenja in filozofije, še najbolj primeren za objektivno znanstveno raziskovanje. Sprva so bile intrigantne prav gotovo praktične metode razvoja zavesti, različne modalitete meditacije, katerih pozitivne učinke na krepitev zdravja so pričeli odkrivati že v 60. letih prejšnjega stoletja. Kasneje prične nevroznanost raziskovati delovanje meditiranja na strukturo, funkcije in povezave v centralnem živčnem sistemu, epigenetika pa se celo sprašuje po delovanju meditacije na aktivacijo genov. Že zgodaj pride tudi do povezovanja zahodne kognitivne znanosti in vzhodnjaških meditativnih praks (Mind and Life Institute, 1990). Če se osredinimo samo na budistično metodo »ljubeznive naklonjenosti« kot osrednjega pristopa k čuječnosti (mindfulness) in sorodnih tehnik (npr. sočutne meditacije), lahko ugotovimo, da velika večina doslejšnjih študij še zmeraj raziskuje predvsem njihov vpliv na dobrobit posameznikov, mnogo manj pa na učinke, ki zadevajo odnose med skupinami (npr. predsodke, politično orientacijo). Šele v zadnjem času se pojavljajo prispevki, ki zaobsegajo tudi to družbeno sila relevantno problematiko. Velikokrat se uporabljajo meta-analize, razviti so bili vprašalniki, ki merijo učinke čuječnosti, še zlasti pa so dobrodošle (sicer redke) eksperimentalne študije.
Med prvimi se je s tem vprašanjem ukvarjal Hutcherson s sodelavcema (2008) pri ugotavljanju učinkov kratke, vodene vizualizacije z ljubeznivo naklonjenostjo na sprejemanje oz. socialno povezanost z drugimi. Manjše število poskusnih oseb (N = 93) je v kontroliranem eksperimentu ocenjevalo fotografije njim bližnjih oseb in pa popolnih tujcev. Ker je raziskovalce zanimal izključno učinek kratkotrajne vadbe meditacije, so vključili samo tiste respondente, ki so dnevno meditirali največ 30 minut. Rezultati kažejo na pomembne učinke te tehnike na socialno povezanost s katerimikoli osebami.
Nato sta britanska raziskovalca Stell in Farsides (2015) ugotovila, da zmore celo kratkotrajna, sedemminutna vadba te tehnike učinkovito znižati t.i. implicitne predsodke do ciljane diskriminirane skupine. Vendar je predpogoj za to socialna kvaliteta pozitivnih emocij, torej takšnih, ki jih usmerjamo k drugim, ne pa zgolj dobro subjektivno počutje samo po sebi. Takšna čustva prav tako povečajo t.i. intencionalno, kontrolirano kognitivno procesiranje in obratno, zmanjšajo t.i. avtomatično procesiranje, kjer zavestna kontrola ni izrazita. Ugotovitve te raziskave se skladajo s trditvijo Schererja (2005), da čustvo ljubezni kljubuje kategoriziranju, ki je fundamentalni izvor stereotipov. Prednost »ljubeznive naklonjenosti« pri redukciji predsodkov pred ostalimi tehnikami gre pripisati njeni tesni zvezi s čuječnostjo, torej s povečano pozornostjo in kognitivno fleksibilnostjo. O učinkovitosti kratkotrajnega meditiranja prav tako poročata še Lueke in Gibson (2015, 2016).
Kaj pa, če je meditiranje dolgotrajnejše? Odgovor na to vprašanje bi predstavljala primerjava izkušenih meditantov s tistimi, ki meditacije sploh ne prakticirajo. Prav tega so se lotili Hunsinger in sodelavci (2012), ki so kot kriterij uporabili skalo eksplicitnih rasnih predsodkov in ugotovili, da se meditanti z najmanj šestmesečnimi izkušnjami pričakovano bistveno bolje odrežejo v primerjavi z neizkušenimi, saj izražajo predsodke v manjši meri. Nadaljnja preverjanja so pokazala še, da gre razlike med obema skupinama pripisati posredni variabli empatije. Sklepamo lahko, da sočutna meditacija spodbuja razvoj prav te lastnosti. Z vidika preverjanja koristnosti metode intergrupnega kontakta, ki velja za enega najkoristnejših pristopov k zmanjševanju predsodkov, pa je pomemben novejši donesek ameriško-indijske naveze (Price-Blackshear, et al.; 2017). Avtorje je zanimalo, ali imajo podobne prakse čuječnosti, recimo običajna sedeča meditacija, meditacija ob hoji, meditacija ljubeznive naklonjenosti, joga, tai chi itd., res tako ugoden učinek na zmanjšanje intergrupne anksioznosti, torej negativnega emocionalnega odziva na intergrupne kontaktne situacije in posledično na eksplicitne predsodke do drugačnih religioznih skupin, kot bi sledilo iz teoretičnih podmen. Na dveh vzorcih, prvega so predstavljali indijski študentje, drugega pa ameriški zaposleni iz vseh starostnih skupin, se je v resnici izkazalo, da je temu res tako. Samo v prvi študiji pa so poleg tega našli še moderatorski učinek čuječnosti pri zvezi med intergrupno anksioznostjo do primarne tuje skupine in predsodki do sekundarne. Gre torej za prvo raziskovalno evidenco sploh, ki kaže na zmožnost čuječnosti za generalizacijo zmanjševanja predsodkov do različnih deprivilegiranih skupin. Kot kaže, z rednim prakticiranjem tehnik čuječnosti razvijamo tudi manj pristranskosti do vseh mogočih vidikov drugačnosti!
Nadalje je raziskovalka Yoona Kang s sodelavcema (2014) razširila nabor odvisnih spremenljivk, k rasnim je dodala še tiste do brezdomcev. S tem je odprla zanimivo vprašanje o delovanju meditiranja na različne vrste diskriminacije. Predsodke so spet merili s pogosto uporabljanim vprašalnikom IAT (Implicit Association Test). Poskusne osebe, ki so predhodno opravile šesttedenski tečaj ljubeznive naklonjenosti, so za razliko od onih, ki tega niso bile deležne, izkazovale bistveno manj implicitne pristranosti do črncev in brezdomcev. Kot posredujoča variabla med meditacijsko prakso in prvo stigmatizirano skupino deluje kognitivna kontrola, posrednik med meditacijo in drugo stigmatizirano skupino pa je redukcija stresa. Toda za razliko od prej omenjenega Hutchersonovega doneska, se eksplicitna stališča do obeh diskriminiranih skupin niso izboljšala. Kot vemo, se implicitni predsodki sprožijo avtomatično (nezavedno), eksplicitne pa kontrolirajo zavestni procesi kategoriziranja. Je pa res, da trajanja učinkov niso merili. Zanimivo je še to, da je pristranost pri obeh vrstah predsodkov v splošnem višja do brezdomcev, kot do črncev. Te ugotovitve podpirajo tudi izsledki nedavno objavljene meta-analize, ki jo je izpeljala skupina kitajskih raziskovalcev (Zhou et al., 2022), kjer se zopet potrjuje, da ljubezniva naklonjenost znižuje predvsem implicitno pristranost do stigmatiziranih (posameznikov s preveliko telesno težo, brezdomcev, različnih rasnih skupin). Poleg tega ta tehnika bolj kot na negativne emocije do drugih vpliva na negativne kognicije.
Zares redke pa so raziskave, ki poleg običajne kriterijske variable predsodkov vpeljujejo še oba najpomembnejša ideološka indikatorja: avtoritarnost (Right-Wing Authoritarianism – RWA) in socialno dominantnost (Social Dominance Orientation – SDO). S tega vidika je indikativen prispevek dveh kanadskih psihologinj (Nicol, De France; 2018), kjer jima v seriji petih zaporednih študij ni uspelo dokazati pomembnih relacij med potezo čuječnosti in izraženostjo predsodkov. Potezo čuječnosti sta sicer merili z uveljavljenimi merskimi instrumenti, samoocenjevalnimi vprašalniki: Mindful Attention Awareness Scale (Brown & Ryan, 2003), Cognitive and Affective Mindfulness Scale – Revised (Feldman et al., 2007), Kentucky Inventory of Mindfulness Skills (Baer et al, 2004). Še največ signifikantnih povezav je najti med rezultati na slednjem vprašalniku in SDO ter RWA. Kako si razlagati te rezultate, glede na to, da večina prejšnjih študij jasno kaže na blagodejne učinke ljubeznive naklonjenosti na sprejemanje vseh vrst drugačnosti? Avtorici domnevata, da gre pri merjenju poteze čuječnosti vendarle za specifično kvaliteto Selfa, za dispozicijo biti pozoren na lastne aktivnosti in občutja, toda ta pozornost nase ne pomeni nujno tudi odprtosti oz. negacije sodb do drugih. Prav zato je praksa ljubeznive naklonjenosti toliko bolj dragocena, saj razširja sprejemajoč odnos od sebe na vsa živa bitja, kar nato rezultira, kot smo videli prej, z zmanjšanjem eksplicitnih in implicitnih predsodkov. To razloži tudi, zakaj implicitna stališča postajajo bolj sprejemajoča celo po tako kratki intervenciji, kot je npr. šesttedenski tečaj ljubeznive naklonjenosti.
Nedvoumni ideološki okvir je prav tako zajela študija britansko-singapurske naveze (Simonsson, et al., 2022), v kateri so avtorji v longitudinalni študiji pokazali, da lahko celo kratkotrajna praksa ljubeznive naklonjenosti vpliva na ideološko polarizacijo med podporniki demokratske oz. republikanske stranke tako, da vzbuja pozitivno doživljanje čustev in percepcijo lastnosti zagovornikov nasprotne politične opcije. Gre za prvo študijo, ki je dokazala tovrstno kavzalno povezanost. Za pričakovati je, da ima dolgotrajnejša meditacija še večji učinek. Dovolj povedno je tudi predhodno spoznanje istega avtorja (Simonsson, et al., 2020), ko je pri laburističnih volilcih v času Brexita, ki so pledirali za obstoj Velike Britanije znotraj EU, našel tudi več razumevanja za koncepcijo čuječnosti.
V zadnjih letih se pojavljajo tudi študije, ki zajamejo vpliv čuječnosti na dejavnike v širšem kontekstu, pri čemer so še posebnega pomena stališča in vedenje do okoljske problematike. Tako je nedolgo nazaj skupina italijanskih psihologov (Panno et al., 2018) udejanila zanimivo raziskavo, kjer se je pri študentih najprej izkazalo, da se pro-okoljsko vedenje pozitivno povezuje s potezo čuječnosti, oboje pa pričakovano negativno korelira s SDO (socialno dominantnostjo). V drugi študiji, v katero so vključili osebe z izkušnjami iz budistične meditacije in tiste, ki takih nimajo, so prve izkazale signifikantno večjo izraženost čuječnosti od drugih, razen tega pa se SDO pojavlja kot mediator med to potezo in pro-okoljskim vedenjem ter prepričanji v globalne klimatske spremembe. Avtorji pripominjajo, da se trening čuječnosti še posebej uspešno izkaže pri spoprijemanju s klimatskimi in ekološkimi izzivi, saj nedvoumno spodbuja prosocialno vedenje in egalitarnost.
Detajlnega pregleda raziskav glede povezanosti čuječnosti s pro-okoljskim vedenjem v zadnjih 30 letih pa sta se lotila britanska raziskovalca Thiermann in Sheate (2021). Avtorja sta v tem obdobju zasledila šest kriterijev, ki specificirajo tovrstno relacijo: povečana pozornost, izboljšano telesno zdravje in subjektivno blagostanje, izrazite prosocialne težnje (altruizem, sočutje, empatija), močnejše intrinzične vrednote in etične odločitve, večja odprtost za nove izkušnje in višja raven povezanosti z naravo. Prav slednje pomeni ključno poanto znanega vietnamskega budističnega meniha Thich Nhat Hanha, ko trdi, da lahko čuječnost pomaga reševati ekološko krizo. Revolucija se ima zgoditi, a ta se bo najprej pričela znotraj posameznika. Z vzpostavljanjem individualnega notranjega ravnovesja se bo pričelo vzpostavljati ravnovesje celotnega planeta. Podobno razmišljata še Brinkerhoff in Jacob s svarilom pred kolapsom obsežnih naravnih ekosistemov, čemur se lahko izognemo edinole s takšno spremembo zavesti, ki je po obsegu in intenziteti primerljiva s tisto za časa agrarne ali industrijske revolucije. Bistvo tega premika je v preseganju odtujenosti od narave, katera temelji na dualnosti subjekta od objekta in pogojuje nasilje nad naravo, kot posledico nenasitne sle po materialni akumulaciji.
Istočasno o političnih konsekvencah čuječnosti razglablja še avstrijska raziskovalka Lena Ramstetter (2021). Lucidno namreč opozori na velikokrat spregledano podobnost med predmeti raziskovanja, ki si jih delita tako čuječnost, kot tudi politična psihologija, predvsem negativna emocionalna stanja (anksioznost, jeza, stres, občutja ogroženosti). Mehanizmi delovanja starodavnih budističnih meditativnih praks na regulacijo emocij in kognicij so daljnosežni, saj omogočajo zaznavanje tako prijetnih, kot neprijetnih dražljajev ali situacij z nevtralne, neocenjujoče perspektive in v obstoječem trenutku, s tem pa tudi večjo tolerantnost. To pomeni, da ko čuječnost vzbuja številne emocionalne in kognitivne procese, ki so tesno povezani s političnimi stališči, postanejo tudi konsekvence politične. Zmanjšuje namreč predsodke in moteče emocije, razvija pozitivna doživljanja, prosocialno vedenje ter pro-okoljska stališča, s čimer pomaga ustvarjati progresivno politično orientacijo, humanistični svetovni nazor, nasproten avtoritarnemu.
Prav tako, če ne še aktualnejše in daljnosežnejše, je razmišljanje britanskega sociologa Willa Leggetta (2022), ko postulira politični potencial meditativnih praks, katere bi lahko celo spreminjale ves svet. Čuječnost je v neoliberalizmu v sami srži protislovna metoda: po eni strani si brez pozornosti, katero kultivira, ne moremo zamisliti produktivnosti in optimizacije vlog tako delavcev kot potrošnikov, po drugi ima enormen potencial kritične družbene refleksije. Slednji je ključnega pomena za vzpostavljanje učinkovite participacije civilne družbe s pomočjo treh ključnih demokratičnih dosežkov: odprtosti oz. sprejemanja drugačnosti, nepristranskosti glede pluralizma socialnih interesov in zavračanju dihotomije razum/čustva. Poglobljena komparacija temeljnih demokratičnih družbenih procesov in čuječnosti pa navrže njuno skupno značilnost: procesno, ne pa ciljno usmerjenost. Gre za etiko nenehnega izpopolnjevanja sebe in družbe, zavračanje znanega in preizkušenega, navad kot takih, kar je antinomija konservativnemu svetovnemu nazoru. To ne preseneča, saj se budistične meditativne prakse zmeraj pojavljajo na presečišču osebne in družbene transformacije. Dobra primera sta recimo levičarsko gibanje Occupy Wall Street ali pa okoljska iniciativa Extinction Rebellion, z izpostavljanjem nenasilne državljanske nepokorščine. Tako lahko upravičeno imamo za najambicioznejši politični dosežek čuječnosti prav anticipacijo alternativnih socialnih odnosov.
Šele dandanes se nam pričenjajo razkrivati duhovna bogastva tradicije, ki sega v obdobje vsaj 2.000 let p.n.š., s čuječnostjo, kot ključno komponento tovrstnega pogleda na človeka in svet, katera je intrinzično povezana z etiko in moralo (modrostjo, nenasilnostjo, dobrohotnostjo, sočutjem), kar predstavlja samo jedro budistične misli. Ta je po eni strani tako zelo drugačna od ponorele neoliberalne paradigme (pohlepa, nevednosti, sovraštva), katera si na vse kriplje prizadeva poblagoviti tudi to dragoceno izročilo z različnimi instant programi »duhovnega razvoja« (»McMindfulness«), kovanjem dobička, predvsem pa z zvijačno ponudbo še ene od oblik eskapizma, po drugi strani pa očem skrita, da je včasih težko ločiti zrno od plev.
VIRI:
Altemeyer, B. (1994). Reducing Prejudice in Right-Wing Authoritarians. V: M.P. Zanna, J.M. Olson (ur.). The Psychology of Prejudice: The Ontario Symposium. Lawrence Earlbaum Associates, Inc., New Jersey: USA. 7, 131-148.
Beelmann, A., Heinemann, K.S. (2014). Preventing prejudice and improving intergroup attitudes: A meta-analysis of child and adolescent training programs. Journal of Applied Developmental Psychology, 35(1), 10-24.
Bell, C.C. (1980). Racism: A Symptom of the Narcissistic Personality Disorder. Journal of the National Medical Association, 72(7), 661-665.
Ditrich, T. (2017). The Conceptualisation and Practice of Mindfulness: Buddhist and Secular Perspectives. V: T. Ditrich, R. Wiles, & B. Lovegrove (ur.). Mindfulness and Education: Research and Practice. Cambridge Scholars Publishing, Newcastle: UK, 3-32.
Ditrich, T. (2024). Budistična psihologija in čuječnost (teorija in praksa), seminarsko gradivo, Inštitut za klinično psihologijo in psihoterapijo, Ljubljana.
Duckitt, J. (1992). Psychology and Prejudice. American Psychologist, 47(10), 1182-1193.
Gilman, S.L., Thomas, J.M. (2016). Are Rasists Crazy? How Prejudice, Racism, and Antisemitism Became Markers of Insanity. New York University Press, New York: USA.
Hunsinger, M., Livingston, R., Isbell, L. (2012). Spirituality and Intergroup Harmony: Meditation and Racial Prejudice. Mindfulness, 5, 139-144.
Hutcherson, C.A., Seppala, E.M., Gross, J.J. (2008). Loving-Kindness Meditation Increases Social Connectedness. Emotion, 8(5), 720-724.
Kang, Y., Gray, J.R., Dovidio, J.F. (2014). The Nondiscriminating Heart: Lovingkindness Meditation Training Decreases Implicit Intergroup Bias. Journal of Experimental Psychology: General, 143(3), 1306-1313.
Leggett, W. (2022). Can Mindfulness really change the world? The political character of meditative practices. Critical Policy Studies, 16(3), 261-278.
Lueke, A., Gibson, B. (2015). Mindfulness Meditation Reduces Implicit Age and Race Bias: The Role of Reduced Automaticity of Responding. Social Psychological and Personality Science, 6(3), 284-291.
Lueke, A., Gibson, B. (2016). Brief Mindfulness Meditation Reduces Discrimination. Psychology of Consciousness: Theory, Research, and Practice, 3(1), 34-44.
Oskamp, S. (ur.) (2000). Reducing Prejudice and Discrimination. Lawrence Erlbaum Associates, Inc., New Jersey: USA.
Panno, A., Giacomantonio, M., Carrus, G., Maricchiolo, F., Pirchio, S., & Mannetti, L. (2018). Mindfulness, pro-environmental behavior, and belief in climate change: The mediating role of social dominance. Environment and Behavior, 50(8), 864–888.
Poussaint, A.F. (2002). Is Extreme Racism a Mental Illness? Western Journal of Medicine, 176(1), 4.
Price-Blackshear, M.A., Kamble, S.V., Mudhol, V., Sheldon, K.M., Bettencourt, B.A. (2017). Mindfulness Practices Moderate the Association Between Intergroup Anxiety and Outgroup Attitudes. Mindfulness, 8(5), 1172-1183.
Ramstetter, L. (2021). The Political Consequences of Be(com)ing Mindful. How Mindfulness Might Affect Political Attitudes. Frontiers in Political Science, 3, https://doi.org/10.3389/fpos.2021.673054
Simonsson, O., Narayanan, J., Marks, J. (2022). Love thy (partisan) neighbor: Brief befriending meditation reduces affective polarization. Group Processes & Intergroup Relations, 25(6), 1577-1593.
Stell, A.J., Farsides, T. (2016). Brief loving-kindness meditation reduces racial bias, mediated by positive other-regarding emotions. Motivation and Emotion, 40, 140-147.
Sullaway, M., Dunbar, E. (1996). Clinical Manifestations of Prejudice in Psychotherapy: Toward a Strategy of Assessment and Treatment. Clinical Psychology: Science and Practice, 3(4), 296-309.
Thiermann, U.B., Sheate, W.R. (2021). The Way Forward in Mindfulness and Sustainability: A Critical Review and Research Agenda, Journal of Cognitive Enhancement, 5, 118-139.
Zhou, J., Lang, Y., Wang, Z., Gao, C., Lv, J. ………., Zeng, X. (2023). A meta-analysis and systematic review of the effect of loving-kindness and compassion meditations on negative interpersonal attitudes. Current psychology, 42, 27813-27827.