Objavljamo pismo, ki je bilo 20. novembra naslovljeno na Študentsko organizacijo Slovenije, s pobudo, da bi tudi slovenski študentje sledili svojim vrstnikom po svetu in izrazili solidarnost z mehiškimi študenti, ki v tem trenutku v boju za temeljne človekove pravice tvegajo lastna življenja.
POBUDA ŠTUDENTSKI ORGANIZACIJI SLOVENIJE
Pozdravljeni!
Sem Andreja Zupančič, zdravnica specializantka. Kot nekdanja študentka in kot nekdo, ki je še vedno v procesu izobraževanja, se na vas obračam s pobudo.
Pobudo, da bi izrazili javno podporo mehiškim študentom in Mehičanom kot odgovor na še vedno aktualne, pravzaprav vedno bolj aktualne dogodke na drugi strani oceana, ki pri nas niso ravno odmevni.
V noči s 26. na 27. september je v mestu Iguala v zvezni državi Guerrero izginilo 43 študentov pedagogike iz mesta Ayotzinapa, 6 je bilo ubitih. Kot poročajo mediji, je znano, da sta bili vpleteni policija ter politika.
Dogodek je sprožil val neodobravanja ter posledično številne proteste po celi državi. Kriminal, ki že sicer vsakodnevno pretresa državo, je z izginotjem in umori študentov Mehičane spravil na noge. Ravno danes v Mexico cityju ter po drugih mestih poteka organiziran shod. Zahtevajo odstop predsednika Enriquea Peña Niete, zahtevajo pravico, zahtevajo konec nekaznovanosti odgovornih.
Študenti mnogih držav, med njimi tudi evropskih, so se odzvali in po različnih medijih izražajo podporo Mehičanom – “We are all Ayotzinapa”, “The world is watching”, “Justice for Ayotzinapa”, “Your pain is our pain; your rage is our rage”, …
Kot je rekel Nelson Mandela: “Izobrazba je najmočnejše orožje, ki ga lahko uporabite, da spremenite svet.”
Smo iz države, kjer ima velika večina dostop do izobrazbe. Iz države, kjer nas ne ubijajo, ko se borimo za svoje pravice. Kjer nas ni strah, ali bomo dočakali naslednji dan, če povemo svoje mnenje.
Če lahko spet uporabim že napisane besede enega izmed sodelujočih pri nastajanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Stéphana Hessla: “Pravice, ki jih omenja Splošna deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1948, so univerzalne. Če srečate koga, ki jih ni deležen, sočustvujte z njim in mu pomagajte, da si jih izbori.”
Posamezen glas se hitro izgubi v množici. Kot skupina, organizacija pa smo lahko slišani. Ponudimo Mehičanom roko in izrazimo podporo!
Andreja Zupančič