Elias Canetti (25 julij 1905 – 13 avgust 1994) je v Bolgariji rojeni britansko-avstrijski novelist in pisatelj, ter Nobelov nagrajenec za literaturo, ki je pretežno pisal v nemščini. Rodil se je v kraju Ruse (Bolgarija) v židovski družini, ki se je ukvarjala z trgovino, tam je preživel tudi svoje otroštvo. Leta 1911 se je družina zaradi očetove službe preselila v Anglijo. Že naslednjo leto mu je oče umrl, kar je pomenilo selitev na Dunaj. Do tedaj je Elias že govoril bolgarsko, latinsko, angleško in francosko. Od svojega sedmega leta naprej pa je pretežno uporabljal nemščino, tudi glede na to, da je bila njegova mati Nemka. Selitev s tem še ni bilo konca, v naslednjih letih se je selil še v Švico in nato v Nemčijo, kjer je Canetti končal šolo. Leta 1924 se je vrnil na Dunaj, da bi tam študiral kemijo. Glavno zanimanje pa je posvečal filozofiji in literaturi. Po tem ko se mu je uspelo prebiti do literarnih krogov na Dunaju je začel pisati. Leta 1929 je diplomiral iz kemije na univerzi na Dunaju, a kot kemik nikoli ni deloval. Po letu 1938, po priključitvi Avstrije Nemčiji, se je Canetti preselil v London, kjer se je ustalil vse do leta 1970. Leta 1952 je prejel tudi britansko državljanstvo. Zadnjih 20 let do svoje smrti je pretežno živel v Zürichu v Švici. Svojo prodor je doživel s knjigo “Die Blendung” iz leta 1935, a ker so jo nacisti prepovedali, je pravo veljavo dosegla šele s ponatisom v začetku šestdesetih. V tem času je nastala tudi epopejna “Masse und Macht” (1960). Knjiga je združila znanja večih disciplin. Izhaja iz predpostavke, da je množični instinkt tako osnoven kot težnja po preživetju. “Najnižja oblika preživetja je ubijanje.” Prva polovica analizira dinamiko različnih tipov množic, druga polovica pa se osredotoča na vprašanje zakaj množice ubogajo oblastnike. Canetti je kot model predstavil Hitlerja, ki ga vidi kot paranoičnega voditelja množic, ki ga množice, ki jim poveljuje, fascinirajo. Naša najbolj prisiljena potreba, kot Canetti pove na koncu, je potreba po kontroliranju »preživetvene manije« naših oblastnikov in ključ do tega je humanizacija oblastništva. A kako oblast humanizirati? To vprašanje pušča odprto. Ostala pomembna dela: Die Hochzeit 1932; Komoedie der Eitelkeit, Die Blendung (Slepitev) 1935; Die Befristeten 1956; Masse und Macht 1960; Die Stimmen von Marrakesch 1968; Der andere Prozess 1969; Das Gewissen der Worte 1975; Die Gerettete Zunge (Rešeni jezik); Die Fackel im Ohr 1980; Das Augenspiel 1985; Die Fliegenpein 1992 itd.
Elias Canetti
Množica in moč
Ves prazen prostor, ki ga oblastnik ustvari okrog sebe, je v službi težnje po distanci. Vsakdo, tudi najnižji, skuša preprečiti, da bi se mu kdo preveč približal. Vsaka oblika skupnega življenja, ki se je razvila med ljudmi, se izraža v distancah, ki blažijo nenehen strah pred tem, da jih kdo prijel in zgrabil. Tudi simetričnost, ki je tako zelo opazna pri nekaterih starih civilizacijah, izhaja iz na vse strani enake distance, ki jo človek ustvarja okrog sebe. V teh civilizacijah je varnost, varnost distance, ki se izraža tudi likovno. Oblastnik, od katerega eksistence je odvisna eksistenca vseh drugih, je deležen največje, najbolj nazorne distance; v tem, ne le v svojem sijaju, je oblastnik sonce ali še obsežneje, kot pri Kitajcih, nebo. Dostop do njega je otežen, okrog njega so zgrajene palače s čedalje več prostori. Vsak vhod, vsaka vrata so najstrože zastraženi; nemogoče je vstopiti proti njegovi volji. Iz svoje varne oddaljenosti lahko vladar ukaže, naj zgrabijo kogarkoli, kjerkoli je.
Na dlani je, kateri štirje tropi so zaznamovali našo dobo. Moč Velikih »objokovalnih« religij se bliža koncu. Prerasla jih je množitev in jih polagoma zadušila. Stara vsebina množitvenega tropa je z moderno proizvodnjo tako gromozansko narasla, da ob njej poniknejo vse druge vsebine našega življenja. Proizvodnja se odigrava tukaj, v tem posvetnem življenju. Njena bliskovitost in njena nepregledna raznolikost ne dovoljujeta niti trenutka mirovanja in preudarka. Najstrahovitejše vojne je niso spravile na kolena. V vseh sovražnih taborih, ne glede na njihovo naravo, deluje proizvodnja enako. Če obstaja kakšna Vera, ki se ji drug za drugim zapisujejo vsi vitalni narodi, je to Vera v proizvodnjo, v to moderno blaznost množitve.
Večanje proizvodnje rojeva željo po Več ljudeh. Več ko je proizvedenega, Več odjemalcev je potrebnih. Prodaja po sebi, če bi delovala čisto po svojih zakonitostih, bi bila najprej usmerjena v to, da bi vse dosegljive ljudi dosegla kot kupce, torej v bistvu vse ljudi. V tej točki je, čeprav le površinsko, podobna univerzalnim religijam, ki jim je do sleherne duše. Vsi ljudje bi morali doseči nekakšno idealno enakost, namreč kot plačilno sposobni in voljni kupci. Vendar to ne bi bilo dovolj, ker ko bi prodaja dosegla vse in bi kupovali vsi, bi se proizvodnja še vedno hotela večati. Njena druga in globlja težnja je torej težnja po povečanju števila ljudi.
Danes imamo nekaj večjih množitvenih centrov, ki so zelo učinkoviti in se naglo širijo. Razporejeni so v različnih jezikih in kulturah; nobeden od njih ni dovolj močan, da bi zavladal na drugimi. Nihče si ne drzne biti sam proti vsem. Nagnjenost do oblikovanja ogromnih dvojnih množic je očitna. Imenujeta se po delih sveta, Vzhod in Zahod. Zajemata toliko, da ostaja zunaj čedalje manj, in kar ostaja zunaj, se zdi nemočno. Togost teh dvojnih množic, njuna medsebojna fasciniranost, njuna oboroženost do zob in kmalu do Lune so v svetu zbudile apokaliptični strah: vojna med njima bi lahko povzročila uničenje človeštva. Videti pa je, da je težnja po množitvi postala tako močna, da je premagala težnjo po vojnah; te se ji zdijo samo še nadležna motnja. Vojna kot sredstvo naglega množenja se je izčrpala; v nacionalsocialistični Nemčiji je doživela izbruh v arhaični obliki in z njo je, kot moramo upati, za vedno opravljeno.
Kar pa se je v današnjih časih korenito spremenilo, je situacija preživelega. Kot junak je bil poveličevan, kot oblastnika so ga ubogali: v bistvu je bil vedno isti. V našem času, med ljudmi, ki jim pojem človeškosti pomeni zelo veliko, je doživel soje najsrhljivejše triumfe. Ni izumrl, ne bo izumrl, dokler ga zmoremo jasno videti, v vseh preoblekah, ne glede na to, s kakšno glorijo je obsijan. Preživeli je dedno zlo človeštva, njegovo prekletstvo in nemara njegov propad. Mu bo mogoče v zadnjem trenutku uiti?
Zaostritev njegovega početja v našem modernem svetu je tako nezaslišana, da se komaj upamo soočiti z njo. En sam človek lahko brez truda uniči dobršen del človeštva. Za ta namen mu je na voljo tehnika, ki jih sam sploh ne razume. Lahko deluje popolnoma skrit, niti tega mu ni treba, da bi se za svoje dejanje podajal v nevarnost. Nasprotja med tem, da je on edini, in velikim številom tistih, ki jih uniči, ni mogoče izraziti z nobeno smiselno podobo.
Recepti oblastnikov so jasni in na dlani, ni težko seči po njih. Koristijo jim vsa odkritja, kot bi bila ustvarjena samo zanje. Vložek je danes pomnožen, ljudi je več in bolj strnjeno živijo. Sredstva so potisočerjena. Brezobrambnost žrtev, čeprav ne tudi njihova vdanost, je v bistvu ostala enaka.
Najvratolomnejše sanje nekdanjih oblastnikov, za katere je bilo preživetje strast in postalo greh, se danes zdijo borne. Zgodovina je nenadoma, z našega gledišča, dobila neškodljivo prijeten obraz.
Vprašanje, ali obstaja tudi možnost, da se pride do živega preživelemu, ki je zrasel do teh pošastnih dimenzij, je največje, lahko bi rekli: edino vprašanje. Specializiranost in mobilnost modernega življenja zakrivata preprostost tega temeljnega vprašanja, njegovo zgoščenost. Kajti edini odgovor, ki se ponuja slastni potrebi po preživetju, ustvarjalna samota, ki si zasluži nesmrtnost, je po svoji naravi lahko odgovor le za redke.
Pri tej naraščajoči nevarnosti, ki jo vsakdo čuti v kosteh, je treba upoštevati drugo, novo dejstvo. Preživelega samega je strah. Vedno ga je bilo strah. Skupaj z njegovimi možnostmi je tudi njegov strah neizmerno in neznosno zrasel. Njegov triumf je lahko stvar ur, mogoče minut. Svet ni nikjer varen, celo za njega ne. Nova orožja pridejo kamorkoli, tudi njega bodo povsod dosegla. Njegova veličina in njegova neranljivost nista združljivi. Postal je prevelik. Oblastniki trepetajo danes zase drugače, ne kot oblastniki, temveč kot navadni ljudje. Preživeli bomo vsi ali nihče.
Odlomek je prirejen po slovenskem prevodu, ki je pri Študentski založbi izšel leta 2004.