AVIZO
Pozdrav!
V Sloveniji smo tik pred tem, da si izvolimo novega predsednika. Čeprav je pri nas ta funkcija zgolj protokolarne narave, pa je marsikje to še vedno oseba, ki v svoji funkciji moči, združuje vse modrosti in slabosti nekega naroda. Da bi bilo čim več modrosti in čim manj slabosti, smo takšnim in drugačnim oblastnikom pripravili svojevrstno učno uro, ki jih bo tokrat poučila o dveh konceptih vladanja. Prvega v prispevku Lucije Hercog ponuja klasični Platon v svoji Državi, drugega pa v prispevku Mitje Godnjavca, renesančni filozof Niccolo Machiavelli. Da pa tudi močne vedno čaka pravična kazen, bomo v prispevku o uboju državnika opozorili ob samem zaključku oddaje. Vabljeni ste ostati z nami.
GLASBA:
Platonov koncept idealne države
Lucija Hercog in Mitja Godnjavec
Platon, filozof do zadnjega diha tudi pri razvoju koncepta države ni mogel iz svoje kože; na čelo države je želel postaviti filozofa. Sicer je to nadvse privlačna misel, vendar pa je treba vedeti, da je Platonov koncept idealne države bolj kot ne samo nerealna želja, utopija. Morda je zaradi tega dr. Drnovšek, v tem trenutku še aktualni predsednik Slovenije nekoč izjavil, da je po njegovem mnenju bolje, da je na čelu države ekonomist kot pa filozof?
Platonovo dojemanje države je bilo na nek način zelo podobno njegovemu dojemanju človeka oziroma njegove duše. Ta je razdeljena na umni del, pogumni del ter strastni del. Četrta stopnja je pravičnost; ta stopnja pa ni del duše same, pač pa duša doseže takrat, ko so prve tri stopnje med seboj v pravilnem razmerju, oziroma takrat, ko umni, pogumni ter strastni del delujejo pravilno.
Na podoben način je Platon razdelil tudi svojo idealno državo; ta naj bo pravična, to pa doseže z natančno razmejitvijo nalog med njenim prebivalstvom. Na čelo države je postavil stan filozofov, kateri predstavljajo umni del duše. Naslednja, nižja kasta so čuvarji, katerih skrb je obramba domovine; ti predstavljajo pogumni del. Najnižjo kasto predstavljajo ostali državljani, katere Platon enači s strastnim delom duše. Njihova naloga je skrb za vsakodnevno funkcioniranje države; njihove naloge so kmetijstvo, trgovina ter obrt.
Platonov kastni sistem ni zaprt, tako kot je zaprt kastni sistem v Indiji, kjer prehajanje med kastami ni možno; v Platonovi državi se posameznik v svojo kasto ne rodi, pač pa v svojo kasto preide glede na svoje vrline ter intelektualno moč. Za pravičnost glede določitve kaste skrbi država; vsi otroci so last države, prebivajo v državnih inštitucijah, prav tako za njihovo vzgojo skrbi državno osebje, vloga staršev je zminimalizirana zgolj na spočetje ter rojstvo. Nato naj bi otroke vzgajala celotna skupnost toliko časa, da bi dosegli primerno starost za vstop v državno inštitucijo za šolanje ter vzgojo.
Večina otrok bi skrbela za državne potrebe ter za potrebe ljudstva; postali bi bili rokodelci, kmetje, trgovci,… S prvim delom obveznega šolanja bi zaključili nekje pri 20ih letih, ko bi se dodobra seznanili z osnovami glasbe, pesništva, gimnastike. Glasba je pomembna zaradi bogoslužja ter kulturne izobrazbe, ki sta za moč države nadvse pomembni. Skupna religija po Platonu zagotavlja močno povezavo med posamezniki, poleg tega si država z dobro urejenim bogoslužjem pridobi naklonjenost bogov. Gimnastika, temu bi dandanes rekli bolj splošno telesna vzgoja je pri Platonu pomembna zaradi zdravja ter splošne kondicije državljanov. Zgolj zdrav ter delovno sposoben državljan lahko da svoj prispevek skupnosti, prav tako je lahko le zdrav ter delaven državljan polnopraven član skupnosti, ti pa so pravzaprav temelj uspešne države.
Zamisel
Dokler filozofi ne bodo kralji v mestih ali dokler tisti, ki jih danes imenujemo kralji ali vladarji, ne bodo pravi filozofi, se ne bo nehalo hudo za mesta.
Platon, Država
GLASBA:
Druga kasta v državi so čuvaji. Njihova edina naloga je skrb za varnost države, temu pa morajo posvetiti ves svoj čas ter podrediti celotno svoje življenje. Zaradi nevarnosti nekonstruktivnega trošenja svojih moči in časa ter zaradi nevarnosti usmerjanja svoje bojevitosti v notranjost družbe namesto proti sovražnikom, je Platon za kasto čuvajev predvidel določene omejitve. Kot prva predvidena omejitev je višja izobrazba; čuvaji morajo biti izvedeni tudi v znanosti, matematiki, astronomiji ter o harmoniji, kar so zelo koristna znanja pri obrambi domovine ter na bojnih pohodih. Poleg tega je za čuvaje nujno tudi duševno ravnovesje, katerega je z višjo izobrazbo mnogo lažje doseči ter vzdrževati. Oboroženi čuvaji nikakor ne smejo biti čustveno labilni ter zaradi katerega koli razloga nevarni svoji domovini. Za utrditev zvestobe je kasti čuvajev prepovedana vsa privatna lastnina; kar koli bo čuvaj pač potreboval mu bo zagotovila država. To pomeni, da čuvaj svoje lastno preživetje ter lepo, udobno življenje neposredno veže na moč države, zaradi česar bo še bolj odločen ter motiviran pri njeni obrambi. Tretja, bistvena značilnost kaste čuvajev je njihovo zakonsko življenje; tega naj čuvaji ne bi imeli. To seveda ne pomeni odsotnost stika z ženskami, pač pa samo umanjkanje klasične družinske celice. Ženske naj bi bile dostopne vsem moškim, otroci rojenih iz tako urejenih stikov pa bi bili državna skrb. Tako bi se znotraj kaste čuvajev izognili ljubosumju, razprtijam zaradi ljubezenskega življenja, poleg tega pa družina ne bi motila pozornosti čuvajev; kot ljudje brez družinskih obveznosti bi imeli dosti manj strahu pred smrtjo na bojišču.
Najvišja kasta v Platonovi idealni državi je kasta filozofov. To so najvišje izobraženi ljudje v državi, ki izhajajo zgolj iz kaste čuvajev. Minimalna starost filozofa je 50 let. S tem je zagotovljeno, da so filozofi dodobra izobraženi, za seboj imajo mnogo življenjskih izkušenj, leta proučevanja filozofije, del katere so bile v antiki tudi naravoslovne znanosti, kot starejši državljani pa filozofi tudi niso več tako močno podvrženi telesnim ter duševnim strastem.
Naloga kaste filozofov je skrb za državne zadeve; oni so tisti, ki pišejo dobre zakone, ki skrbijo za notranjo ter zunanjo politiko, ki vodijo vojaške spopade, skratka, skrbijo za oblikovanje pravil, na podlagi katerih država dobro funkcionira. Ena izmed njihovih nalog je tudi izbira najboljšega od njih, kateri zasede vladarski prestol, s tem pa prevzame tudi objektivno skrb za vse državljane; v primeru, da je s svojim delovanjem popeljal državo v krizo, ga lahko državljani kaznujejo z odvzemom življenja. To je pomembno zaradi povezave moči z modrostjo; vladarja ne omejuje nikakršna ustava, zato sta samo njegova izobrazba ter umirjenost zaščita pred zlorabo oblasti.
Glavna vrlina Platonove države je pravičnost, ki ne izhaja iz izpolnjevanja posameznih nalog, pač pa iz harmonije, katera se poraja iz izvrševanja vsakokratne dejavnosti. Država svoje državljane pri tem usmerja, na nek način je zelo paternalistična, zaradi česar njihove dosežke pripisuje sebi. Ureditev je aristokratska, se pravi, da so na čelu države najboljši in s tem tudi najzaslužnejši. Seveda pa funkcije v državi nikakor niso dedne; vsak posameznik si mora svojo funkcijo zaslužiti ter se zanjo dokazati, s tem pa je poskrbljeno, da je dejansko vsako mesto v državi zasedeno z najboljšim kandidatom za to mesto.
Na Platonovo žalost mu kljub poskusu ni nikoli uspelo tega idealističnega koncepta prenesti v resničnost. Vzpostavljanje idealne države, katerega se je lotil na Siciliji je klavrno propadlo, Platona pa privedlo v sužnost, vendar je imel vseeno dovolj sreče, da so ga pred žalostnim koncem rešili njegovi zvesti učenci.
Avtorja prispevka sta Mitja Godnjavec in Lucija Herzog
GLASBA:
Machiavellijev vladar
Mitja Godnjavec
Niccolo Machiavelli je danes bolj kot ne po krivici obtožen nemoralnosti. Njegovo ime se predvsem v laičnih krogih uporablja predvsem kot kletvico. Se pa tak odnos do Machiavellija ter do njegovega imena ob pozornem prebiranju njegovih del izkaže za zgrešeno, očitek nemoralnosti kaže na bralčevo nepozornost ter na zgrešenost poante prebranega teksta. Je že res, da v svojih delih ne govori kaj dosti o “navadnih” državljanih ter da se jedro Machiavellijevih tekstov ukvarja predvsem s pogledom oblastnika oziroma vladarja, to pa s seboj prinese manj neposrednega ukvarjanja z ljudstvom, katero igra na prvi pogled predvsem vlogo sredstva. Pa je v Machiavellijevih naukih ljudstvo res tako zelo nepomembno, so ljudje res zgolj stroji, za blagor katerih bi moralo biti oblastniku popolnoma vseeno? Ob pozornem prebiranju se hitro izkaže, da temu ni tako, je pa res, da tega Machiavelli tega nikjer posebej ne poudari. Pa si oglejmo nekaj nasvetov vladarju, kjer se kaže Machiavellijeva skrb za blagor ljudstva: vladarju svetuje strogost, a hkrati tudi milost, po prevzemu oblasti svetuje opustitev okrutnosti, svetuje pa deljenje malih dobrot, poleg tega vladarju svetuje, naj vse okrutnosti stori hkrati, dobroten pa naj bo zlagoma. Eden od pomembnejših nasvetov je povezan s svobodnim ljudstvom; njegovo ljubezen ter spoštovanje si je moč pridobiti zgolj z ne-zatiranjem. Poleg tega vladarja opozarja na dobre zakone. Vse to mu prinese spoštovanje ter ljubezen podložnikov, to dvoje je pa pogoj za dolgoživo vladavino brez bojazni pred uporom državljanov. Upor državljanov je za vladarja namreč največja nevarnost, njihova ljubezen pa najtrdnejši temelj vladavine.
Vladar se mora tudi vedno bati priliznjencev; tem se izogne tako, da ni užaljen tudi v primeru, da izve neprijetno resnico.
Ampak kaj pravzaprav pravi Machiavelli glede vladanja, odlik, ki naj bi jih imel vladar ter postopkov postopanja, da bo vladavina kar se da dolga ter netežavna? Lastnosti, katere morajo nedvomno krasiti dobrega vladarja so: preudarnost, zvijačnost, moralnost (v mejah, katere pritičejo vladarju, vladarske morale se ne sme enačiti z moralo, kateri naj bi bilo sicer podrejeno ljudstvo), vladar mora imeti veliko vojaškega znanja, znanja ekonomije, poznati mora različne politične sisteme, zanj pa je priporočljivo, da ima tudi dobro poznavanje zgodovine, kar mu omogoči, da se uči na tujih in ne na lastnih napakah. Vse to mu omogoča izpolnjevati največji smoter, katerega Machiavelli nalaga vladarju – to je ustvarjanje ter ohranjanje vladavine. Pri tem je potrebno poudariti, da Machiavelli v dokajšnji meri enači državo ter vladarja oziroma državo ter vladavino. Ko je konec vladavine dotičnega posameznika, je v veliko, če ne celo v večini primerov tudi konec obstoja države, če ne drugače pa v obliki, v kakršni je do konca zadnje vladavine obstajala. Pri tem je nujno potrebno upoštevati razmere v začetku 16. stoletja, v času, ko je pač Machiavelli pisal svojo politično filozofijo.
Vse to omogoča vladarju, da postavi na noge čim bolj neodvisno državo; pri čemer v spisih avtorja vladarskih nasvetov ni opaziti pretiranega optimizma ali olepševanja dejanskega stanja; pravzaprav se mu da očitati kruto realističnost. Vladarju svetuje obilo pragmatičnosti, v zameno za to pa mu napoveduje tako dobre kot tudi slabe čase. Razlika med pragmatičnim vladarjem, kateri si upa povleči tudi kake manj popularne poteze ter med populističnim vladarjem je ta, da prvi iz krize izide kot zmagovalec, slabim časom sledijo boljši, če že ne dobri časi, populist pa se giblje od dobrih časom k slabim, v katerih bo nujno propadel. Tako denimo svetuje vladarju, da zavzame jasna stališča glede državniških zadev; s tem pokaže ljudstvu odločnost ter pogum. V primeru vojne v soseščini naj vladar ne bo nevtralen; nujno naj podpre eno ali drugo stran. Če se je postavil na zmagovalno stran bo iz tega potegnil nek dobiček takoj po koncu spopada, če pa se je zavzel za poraženo stran bo moral pač na dobiček nekoliko počakati. Slej ali prej se bo vojna sreča obrnila, včeraj šibak zaveznik bo jutri postal močnejši ter zmagovalen, v svoji sreči se bo pa nujno spomnil na zaveznike iz slabših časov. Najslabša je nevtralnost; z njo ne bo pridobil prijateljstva ne na zmagovalni ne na poraženi strani, skratka, nevtralen vladar se sam izloči iz vseh aktualnih ter tudi prihodnjih zavezništev, s tem pa močno oslabi svojo moč. Vladar naj zavezništva sklepa, če okoliščine to le dopuščajo, samo s slabšimi državami. S tem bo lahko prevzel vodenje zavezništva, prav tako se bo izognil nevarnosti, da bi ga dosedanji zavezniki stisnili v pest ter začeli izsiljevati.
Zamisel
V odnosih z drugimi državami ni zakona niti prava, velja le pravica močnejšega.
Johann Gottlieb Fichte, Machiavelli kot pisatelj
GLASBA:
Moč države se meri v moči njene vojske; to seveda ne pomeni, da je treba spore reševati z orožjem, to je le skrajno sredstvo, ki se ga uporabi takrat, ko diplomacija odpove. Glede vojaških zadev je nasvet vladarju naslednji: najzanesljivejša vojska je sestavljena iz domačinov, kateri naj bojo dobro izurjeni ter oboroženi. Če finance dopuščajo naj bo jedro vojske sestavljeno iz
poklicnih vojakov, katerim se v primeru nevarnosti pridružijo tudi civilisti, katere pa je treba na nalogo pripraviti (danes bi se temu reklo mešana profesionalno – naborniška vojska). Tovrsten vojaški sestav je skorajda nepremagljiv, saj bo visoko motiviran za boj za domačo zemljo. Manj ugodno je zanašanje na zavezniško vojsko; ta zahteva za svoje posredovanje plačilo, poleg tega se zna iz zaveznika hitro preleviti v okupatorja. Poleg tega je zaveznik bistveno manj motiviran za boj, v primeru slabih obetov glede izida bitke se zna zgoditi, da bo zaveznika pustil na cedilu v zameno rešitve lastnega življenja. Še slabše se dogaja s popolnoma najemniško vojsko; ta predstavlja enormen strošek ob izjemno nizki učinkovitosti, hkrati pa tudi izredno veliko nevarnost zasedbe delodajalčeve države, saj ta praviloma nima dovolj dobre lastne vojske, da bi se lahko morebitnim izsiljevalskim najemnikom uprla.
Vladar naj gleda predvsem na koristi svoje države, katere personalizacija pravzaprav tudi je. Pri deljenju obljub naj bo skrajno previden, prav tako pri prevzemanju obveznosti do drugih držav oziroma vladarjev. Njim dana beseda dobrega vladarja nikakor ne zavezuje absolutno; ne samo, da sme vladar svojo obljubo prelomiti, to je pravzaprav njegova dolžnost vsakič, ko oceni, da je izpolnitev obljube za državo oziroma zanj škodljiva. Prav tako naj vladar obljubo prelomi kadar oceni, da bo z neizpolnitvijo obljube pridobil več, kot bi pridobil z izvršitvijo dane besede.
Vladar seveda ne more opraviti vsega državniškega dela sam; nujno se mora obdati s svetovalci ter ministri. Pri tem je Machiavelli posebej poudaril, da so pomočniki tako dobri, kot je vladar preudaren.
Glede razporeditve moči v državi Machiavelli svetuje, da se tujcem odvzame vsa moč. Prav tako mora vladar držati na kratko tudi domače veljake; če bi si ti pridobili preveliko moč bi utegnili posredno ali neposredno prevzeti oblast, oligarhija pa na dolgi rok nikakor ni učinkovit ter stabilen sistem. Kdor omogoči drugemu, da postane mogočen, ta bo propadel. Zdi se, da je v tem stavku ogromno resnice.
Vladar, ki si želi spoštovanja ter zvestobe svojega ljudstva, si mora pridobiti slavo. V primeru, da se je na oblast povzpel s prevaro ali zločinom, te slave ne bo pridobil zlahka; vlada lahko samo s pomočjo strahu, to pa pomeni, da se mu bo ljudstvo uprlo ob prvi priložnosti. Nasprotno velja za vladarja, katerega ljudstvo ljubi; temu se ne bo nikoli uprlo, pa tudi v primeru zunanje nevarnosti bo priljubljen vladar zaščiten s strani ljudstva.
Novemu vladarju Machiavelli svetuje, da najprej onemogoči prejšnje mogočnike ter vzpostavi nov višji sloj. Tako svojim nasprotnikom pokaže odločnost, da jim vedeti, da zna biti nepopustljiv, zaradi česar se ga bojo le ti bali. Poleg tega pa omogoči lepše življenje poražencem prejšnjega sistema, s čimer si pridobi njihovo zaupanje ter lojalnost. Prav tako da s tem signal vsem državljanom, da imajo tudi oni možnost napredovanja na družbeni lestvici, s tem pa si seveda pridobi tudi njihovo zvestobo. Pri tem je predvsem pomembno, da srečo novega višjega sloja veže čim bolj nase; novi velikaši se morajo zavedati, da bodo v primeru vladarjeve nesreče tudi sami trpeli posledice.
Tako torej na kratko o vladavini s strani Machiavellija. Če bo ljudstvo srečno, bo vladar varen, če pa temu ne bo tako, potem bo tudi vladavine hitro konec.
Avtor prispevka je Mitja Godnjavec
GLASBA:
Regicid
Mitja Godnjavec
Danes smo nekaj malega že povedali o različnih konceptih dobrih vladavin, sedaj pa posvetimo nekaj minutk še sicer redkemu, a vsekakor možnemu scenariju konca nepriljubljenih oblastnikov, kateri se niso držali naših nasvetov.
Regicid je, kot že samo ime pove uboj ali umor kralja, nekoliko širše se da izraz uporabiti tudi za umor ali uboj katere koli osebe, katera ima v svojih rokah absolutno oblast v državi. Namen tega dejanja je odstranitev oblastnika, s tem pa seveda tudi države, katera je v umorjeni osebi personificirana. Tako se na prvi pogled morda zazdi, da je danes regicid že nekoliko zastarela tema ter da o tem enostavno nima več smisla razpravljati, a vendar, je to res tako? Evropejci smo že navajeni na demokracijo, načeloma je na tem kulturnem področju kult osebnosti del preteklosti, z ubojem ene politične osebnosti bi atentator dosegel bore malo, skoraj nič, če seveda odštejemo medijsko publiciteto. Kot že rečeno malo prej je namen regicida v veliki meri odstranitev obstoječe države, to se pa s smrtjo enega, ali, če želite nekaj posameznikov v demokraciji enostavno ne more zgoditi. Oblast je razpršena na preveliko število ljudi, da bi bila tako preprosta metoda reševanja političnih sporov lahko učinkovita.
Nekaj povsem drugega pokaže pogled razširjen na celotno zemeljsko oblo; regicid je še kako zelo aktualna tema. Koliko je avtokratskih režimov na Bližnjem vzhodu, v Južni Ameriki, v Afriki, pa tudi Azija nikakor ni izjema? In tudi tako imenovani Zahod še ni pozabil na pomen tega izraza. Že nekaj let se najmanj vsakih nekaj tednov sliši glas iz nekega govorečega grma, ki razlaga celotnemu svetu, da bi bilo življenje brez določenih avtokratov lepše, varnejše… Pa vendarle pustimo to ob strani, kdo ima prav bi lahko povedala zgolj kakšna vedeževalka, kdo pa je imel prav pa govori zgodovina, vsaj določenim družbeno kritičnim posameznikom pa tudi intelektualni razmislek ter spomin.
No, kakor koli že, postavlja se vprašanje, ali je regicid pravzaprav zločinsko dejanje ali ne? Kot pove že samo ime, katero pravi, da je to uboj ali umor osebe, katera predstavlja državo, je ena smer argumentacije seveda negativna. Zakaj? S prenehanjem obstoja države avtomatično prenehajo veljati tudi njeni zakoni, s tem se končata tudi funkcija ter pristojnost sodišč, to pa privede do načelne nezmožnosti sojenja ter morebitne obsodbe izvršitelja dejanja do vzpostavitve nove države. Vendar pa nova država tudi nujno napiše nove zakone, na novo definira prekrške, zločine ter kazni zanje, vse to pa naj ne bi veljalo retroaktivno. Uspešen atentator naj bi bil tako vsaj načeloma pred zakonom varen in čist.
Seveda pa obstaja za atentatorja tudi manj ugodno stališče glede tega vprašanja. Prvo neposredno nevarnost zanj seveda predstavlja straža okoli napadene osebe; dvomim, da se varnostniki ob nevarnosti kaj dosti sprašujejo glede veljavnosti zakonov, verjetno najprej ukrepajo, vprašanja pa si zastavljajo šele kasneje, če si sploh jih zastavljajo. Drugi problem se pokaže v hitrih, ad hoc sodiščih, katera so se skozi celotno zgodovino redno pojavljala v vmesnem obdobju med dvema vladavinama. Tretji, sodobni problem morebitnega izvršitelja regicida pa predstavljajo sodobna mednarodna sodišča, katera se držijo nadnacionalnih zakonov. No, ta tretji problem je zelo relativen; zlahka se mu da izogniti, če si predsednik ali vsaj državljan prave države.
Skratka, zanima nas pravična država srečnih državljanov, zato delimo svoje politično – filozofske nasvete vsem zainteresiranim kandidatom za pomembne oblastniške funkcije v državi. Ponujamo korenček, opozarjamo pred palico. Pa po pameti!
Zamisel
Vladar je prvi služabnik države.
Friderik II Veliki
GLASBA:
Iztekla se je še ena oddaja, ki služi zorenju kritične substance. Vsi ki ji prisluhnete, vabljeni k sodelovanju preko našega mail naslova zofijini@yahoo.com ali na filozofskem forumu www.mislec.net. Vabimo pa vas tudi k obisku naše spletne starani www.zofijini.net.
K ponovnemu srečanju vas vabimo ob tednu osorej. Lep pozdrav!