Za govor nevednega učitelja

Filozofija je danes spet na bojišču. Njeni nasprotniki tokrat niso inkvizicija ali cenzorji represivne države, ki ne dopušča svobode izražanja, ampak so to novodobni sofisti, ki se (še zlasti v pedagoških ustanovah) neupravičeno kitijo z izrazom strokovnjaki za »kritično mišljenje«, v resnici pa izvajajo varianto pastoralnega despotizma. Živimo v času diktature »kritičnega mišljenja«: to je postalo zapovedano, pri čemer pa nam prav ti, ki veljajo za strokovnjake zanj, hitijo zatrjevati, da ne gre za nič takega, kar bi lahko razumeli kot spreminjanje sveta (z uporabo intelekta). Omenjeni strokovnjaki zviška gledajo na teorijo: kar imenujejo kritično mišljenje, je v resnici drugo ime za funkcionalno opismenjevanje oz. prilagajanje sistemu, in ker nikoli ne postavi pod vprašaj temeljih koordinat le-tega (kar bi vsako resno kritično mišljenje moralo početi) gre za obliko poneumljanja; ponosno je na to, da ne gre onstran danega (pragmatičnost ali »neutopičnost« je domnevno njegova kvaliteta). (Kot v posmeh tem, ki so v zgodovini za svoje kritično razmišljanje, ki si dejansko zasluži takšno ime, pogosto plačali visoko ceno: zadošča se spomniti Sokrata, Bruna, Spinoze, Clare Zetkin, Rose Luxemburg, Antonia Gramscija, Paula Freireja … Ti so namreč pokazali, da je vsako kritično razmišljanje zavezano etiki kot ustvarjanju pogojev pravičnejšega sveta.)