Za emancipacijo očetovstva

»Ja kje je pa mama?« so začudeno spraševali, ko sem pripeljal enomesečno hčerko na pregled k zdravnici. »Doma,« jim odgovorim, na kar jim oči skorajda padejo iz jamic. »Pa saj ne da bi bilo kaj narobe …« hitijo dodajati, »samo malo nenavadno je, da pride oče sam.« Déja vu. To sem že nekoč doživel s starejšo hčerko. Ko smo prišli na kakšen pregled, ali pa pri frizerju, pa v trgovini z oblačili. Sam z otrokom pri frizerki: »Kako je pa mamica rekla – naj jo spredaj tako, zadaj pa samo špičke?« (Pri čemer se nekako upa, da se oče zanima vsaj toliko, da si je prav zapomnil, kar je naročila otrokova mama.) Očetu je po navadi redko namenjena kakšna beseda, morda le kak pogled, kot da njega ne gre čisto vpletati v to zadevo, on je sicer družino pripeljal tja – se pravi, je bolj šofer, nikakor pa ne nekdo, ki bi znal izbrati oblačilo, ali pa celo – bognedaj, po potrebi zamenjal pokakano plenico.