Razmišljanja o ideji kritične pedagogike

Znotraj sistema globalnega kapitalizma, v katerem prevladujejo težnje po privatizaciji in poblagovljenju večine vidikov družbenega življenja, je proces izobraževanja pogosto skrčen na pridobivanje veščin in kompetenc, ki jih bo nekdo potreboval, da se bo lahko uspešno ponudil na trgu kot delovna sila. Izobraževanje postane tisti del posameznikovega življenja, v katerem se uči postajati delavec in se prilagajati zahtevam trga; izraz »kritično mišljenje« znotraj tega aspekta pomeni zlasti tisti moment kritike, ki jo sistem sam potrebuje, da bi se lahko uspešneje reproduciral. V okvirih tako razumljenega učenja se torej pridobiva samo tista znanja, za katera se pričakuje, da bodo rentabilna. Učenci naj se učijo zato, da bodo »konkurenčni« in dovolj usposobljeni, da bodo lahko servisirali sistem, ki se brez nenehnega obnavljanja in celo revolucioniranja ne more vzdrževati pri življenju. Končni cilj edukacije je tako pridobitev poklica in vstop na trg dela, na katerem se uspešnost meri s prispevkom k prirastu dobičkov neke skupnosti v zasebnih rokah (korporacije, podjetja, firme, asociacije podjetnikov, borze …). Tako izobraženi ljudje se naučijo biti zasebniki, njihova zavest je usmerjena k interesom tistega dela skupnosti, ki ji pripadajo kot zaposleni v nekem segmentu gospodarstva oz. proizvodnje blaga. Razmišljajo zlasti o dobrem za njih same (ki je vselej do neke mere nasproten dobremu za nekoga drugega, saj je konkurenčnost visoka in borba za obstoj na trgu neusmiljena). Učenci so v šolah disciplinirani na nek prav poseben način. (Kritična pedagogika kot praksa emancipiranja posameznikov oz. njihovega razvoja v avtonomna razmišljujoča bitja namreč ne nasprotuje discipliniranju samemu po sebi. Disciplina je kajpak pogoj slehernega učenja: discipulus je učenec kot tisti, ki sledi nekemu zgledu. Disciplina kot učenje z zgledom; če je discipliniranje učencev kdajkoli upravičeno, je to tedaj, ko so nagovorjeni k učenju prek zgleda. Kar pomeni, da se mora najprej disciplinirati učitelj – discipliniranje tukaj pomeni kultiviranje oz. negovanje volje do učenja.) Učenje je zamejeno, selekcionirano: štejejo samo tista področja in vede, ki so uporabne. Vse drugo je potrata časa. Poblagovljenje študijskega oz. učnega procesa se zgodi vsakič, ko v šoli zmanjka časa in prostora za razmišljanje zaradi razmišljanja samega. Misliti z določenim namenom in v skladu s trendi in smernicami, ki obetajo profite – ko to postane vodilo v izobraževanju, je trg že dodobra prevladal nad prosveto. Najvišja avtoriteta tukaj kajpada ni um, ampak njegova instrumentalna različica, um v službi ideologije, ki pravi, da je končni smoter človekovega obstoja koncentracija in akumulacija profitov. V takšnem svetu je posledično »malo zanimanja za razumevanje temeljev pedagogike bodisi v srednjem bodisi v višjem šolstvu kot v osnovi državljanske, politične in moralne prakse – se pravi, da bi razumeli pedagogiko kot prakso za svobodo«, kot pravi Henry Giroux in nadaljuje: »Ker je šolanje vse bolj definirano s korporativnim redom in paradigmo vladanja-skozi-kriminal, je vsaka sled kritične edukacije nadomeščena z usposabljanjem (training), zajezitvijo in obljubo ekonomske varnosti.« (ibid.)