Prihodnosti, ki so že bile

Težki časi so za nas (pa ne le za nas, da ne bo pomote), stare prdce, ki verjamemo v vrednote liberalne demokracije in pridigamo o njih. Včasih se počutim kot tisti ameriški brezdomci, ki se z nakupovalnim vozički, polnimi krame, motajo okrog avtobusnih postaj in brezbrižne mimoidoče nadlegujejo s kričanjem o grehu, pogubi in odrešitvi. Z ene (skrajne) strani nas zmerjajo za levuharje, ki na račun poštenih državljanov privilegiramo nebodigatreba sumljive manjšine in posameznike, z druge (skrajne) strani vpijejo, da smo naivni in pokvarjeni služabniki zahodnega zlodeja in kapitala. Vmes so tisti, ki imajo pogosto polna usta demokratičnih vrednot, a se za njih, ko gre zares, ne zmenijo kaj dosti. Človekove pravice, vladavina prava, demokracija, bla, bla, bla. Enkrat na leto rečejo nikoli več in gredo naprej. Ne levo ne desno, ampak samo naprej.