»Nič ni bolj nevarnega od ideje, katere čas je prišel.«
Victor Hugo
»Nihče ni tako brezupno zasužnjen kot ta, ki zmotno misli, da je svoboden.«
Goethe
Arabski svet je zajel val revolucij, spokojnost pravljic Tisoč in ene noči sta zamenjala kričanje iz grl jeznih ljudi, željnih svobode in preteče kretnje njihovih rok, ki svobodo zahtevajo. Ljudje zahtevajo konec tiranije, demokracijo in liberalizem. Zahtevajo torej natanko to, kar na Zahodu že imamo in s čimer nikakor nismo zadovoljni, kar nam, ker nismo pozorni, kot puščavski pesek počasi, a vztrajno polzi iz rok.
Najmanj ironično, če že ne cinično, se zdi, da diktature, ki jih ljudstvo želi zrušiti, uživajo podporo oz. vsaj ne strogega nasprotovanja zahodnega sveta, ki naj bi bil zgrajen na idealih svobode, demokracije in idealizma. Zanimivo je tudi vprašanje, s kakšno legitimnostjo smemo razsvetljeni zahodnjaki pridigati o demokraciji tako imenovanemu tretjemu svetu, medtem ko pri nas kapital spodjeda temelje demokratičnih idealov?
Tresle so se piramide, se rojeva novi Egipt?
Egipt, primer uspešne(?) revolucije, je navdihnil čustva prebivalcev sosednjih držav, ki so začutili slo po svobodi in odšli na ulice. Režimi so se odzvali z vso brutalnostjo in s tem le še podžgali bes in odločenost protestnikov. Rane in buške se še niti niso prav zacelile, ko so se protestniki že vrnili na ulice in še bolj divje zahtevali, za kar menijo, da jim po božji in človeški postavi pripada. Kocka je padla, a igra še ni odločena.
Egipt še vedno slavi zmago nad diktatorjem, vendar se že pojavljajo prve temne slutnje. Mlad Egipčan, predstavnik mladih liberalcev, ki so vstajo organizirali, na televiziji zaskrbljeno pripomni, da upa, da muslimanska bratovščina ne bo zmagala, saj bi to lahko privedlo do tiranije šeriatskega prava in utegnilo že tako nestabilen Egipt zaplesti v vojno z Izraelom. Enotnost, ki je vladala med protesti, bo, ko se glave ohladijo in umi umirijo, počasi zbledela in pokazale se bodo razpoke v egipčanski družbi, ki kljub slavni revoluciji o(b)stajajo.
Sklep, ki bi ga utegnili povleči iz tega dejstva, se zdi konservativen: revolucijam se je modro izogibati. Vendar to ni edina možna logika. Eno izmed bistvenih vprašanj se glasi: »Je muslimanska bratovščina res tako radikalna, kot jo vidi Zahod, ali pa je morda zmožna omiliti svojo politiko in v dialogu z drugimi političnimi skupinami svoja tradicionalna načela posodobiti ter z njimi (z)graditi moderni Egipt?« Če jim uspe, bi Egipt lahko postal vzor nenasilne (r)evolucije za celoten arabski svet.
Svetilniki Zahoda
Na Zahodu, v razviti demokratični Evropi, kamor se Slovenija raje uvršča kot na nemirni Balkan, smo trenutno soočeni s povsem drugačnimi dilemami. Skozi dolgo in težavno tranzicijo smo uspeli zgraditi strukture demokratične vladavine, ki pa ne delujejo tako dobro, kot bi si ljudje želeli, oz. ne izpolnjujejo pričakovanj ljudstva. Zato se množijo pozivi, ki segajo od referendumov do revolucij. Je situacija res tako slaba ali so le pričakovanja ljudi previsoka?
Za nekatere je situacija res obupna. Govorimo o tistih, ki živijo pod pragom revščine in tistih, ki se mu približujejo s svetlobno hitrostjo. A presenetljivo, ti ljudje marljivo delajo za vsakdanji kruh in se ne pritožujejo preveč. Energijo raje porabijo za neplačane nadure na delovnem mestu, upajoč, da njihovo podjetje ne bo šlo v stečaj in bodo upravičeni do skromne pokojnine. Najglasnejši so tisti, ki imajo vsega ravno dovolj in bi si želeli več, saj menijo, da jim to pripada. Strašno užaljeni so, če si kdo drzne namigniti, da bi se morda odpovedali delčku svojega luksuza. Michael Foley, angleški pisatelj, to slikovito izrazi : »Mogoče je, da ima lačen afriški kmet brez strehe nad glavo manjši občutek, da se mu dogaja krivica, kot zahodnjak v srednjih letih, ki še nikoli ni doživel oralnega seksa«. Lahko bi ga parafrazirali in rekli, da je mlad Egipčan, ki so mu zlomili lobanjo, bolj srečen od mladega Slovenca, ki so mu podražili bone. Ne poskušam reči, da prizadevanja za ohranitev socialne države niso potrebna, a smiselno se je le zamisliti nad držo, ki jo je ob tem potrebno zavzeti. Namesto da izpademo kot uporniki brez razloga, bi bilo morda smiselno poiskati razloge, ki jim primanjkuje upornikov.
Konec politike?
Apolitičnost je v Sloveniji (še posebej med mladimi) velik problem. Ljudje preprosto ne čutijo, da politika zastopa njihove interese. Zdi se jim, da je oblast odtujena in da si politiki ne prizadevajo za skupno dobro, ampak le za svoje parcialne interese. Za normalno delovanje demokracije je nujna določena stopnja zaupanja v politiko. Sploh v turbulentnih časih, v katerih sta tako država in svet soočena s krizo, je zaupanje edini (politični) kapital, ki z inflacijo ne izgublja vrednosti. Če politiki ne (z)morejo prepričati ljudstva, da vedo, kaj počnejo in da delujejo v njihovem interesu, jim bo demos slej kot prej odrekel zaupanje in na volitvah izbral nove. Bolj pereč problem, s katerim smo soočeni danes, pa ni le v nezaupanju določeni stranki ali politični opciji, ampak nezaupanje v politiko kot tako. Nezaupanje, da je politika sploh zmožna opravljati svojo nalogo. To nezaupanje, poleg slabe gospodarske situacije, krepi še preprosto dejstvo, da se politika v času, ko bi se morala ukvarjati z iskanjem odgovora na vprašanje, kam po krizi ali bolje rečeno, kaj s krizo, ukvarja sama s seboj in z notranjimi političnimi boji. Ti so neizogiben del vsake politične igre, a od politične elite se pričakuje, da bo zmogla v težkih časih pozabiti na delitve in delati za skupno dobro, četudi le do te mere, da jim uspe potapljajočo se ladjo držati nad vodo.
Splošno nezaupanje se kaže v različnih oblikah. Od vsakodnevnega godrnjanja, da je politika »kurba« do referendumov, ki se vrstijo eden za drugim. Občutki besa ob spoznanju, da so politiki le šahovske figure, ki so za nekaj trenutkov naklonjenosti velikih sil pripravljeni spreminjati zakone ali mižati na obe očesi, povprečnega državljana privedejo do sklepa, da je nacionalna politika skoraj popolnoma brez moči in počasi tudi intelektualci, ki so kljub skepsi stavili na novo vlado in spet izgubili, začnejo obupavati. Bes in jeza se počasi pretvarjata v cinizem, ki je spremljevalec apatije. Ali ni morda najbolje, da na politiko kar pozabimo, kot nas pozivajo populisti?
Politika ≠ politika
Odgovor na vprašanje je odvisen od tega, kako razumemo izraz politika. Če s tem izrazom mislimo na politikanstvo majhnih aparatčikov, ki zvesto služijo le svoji stranki in svojemu vodji namesto svojim prepričanjem in svojim idejam, ki to stranko definirajo, potem je ukinitev te farse ne samo možna, ampak tudi nujna. Če pa politiko razumemo v širšem izvornem smislu kot jo je definiral Aristotel, se pravi, urejanje javnih zadev, debata o vrednotah, ki bi naj določale družbo, v kateri živimo, pa politike enostavno ne moremo ukiniti. Dialoga med ljudmi z različnimi interesi in vrednotami ne moremo ukiniti, kajti če se ta prekine, tvegamo vrnitev v stanje, v katerem namesto kresanja mnenj pride do merjenja s pestmi in morda celo rožljanja z orožjem. Če politike ne moremo ukiniti, jo je potrebno izboljšati ali vsaj poskusiti obdržati minimalno raven dialoga med sprtimi stranmi.
Vstran s strankami!
Če že ne moremo ukiniti politike kot take, nekateri menijo, da bi morali ukiniti stranke. Za njih so te vir vsega zla, ki namesto da bi zastopale interese ljudstva, zastopajo lastne interese. Denar davkoplačevalcev porabijo za medsebojna obračunavanja in v času, ko bi morale probleme reševati, ustvarjajo nove probleme. Dobri politiki se v blodnjakih strank pokvarijo. Če jih ukinemo, bo prišla do izraza ljudska volja, prihranili bomo veliko časa in denarja!
Kje je problem v tem sklepanju? Kot je v članku v Mladini dobro pokazal zgodovinar Božo Repe, tudi to ni izvedljiva rešitev. Iz preprostega razloga: če ukinemo stranke, ukinemo zgolj določen način organiziranja političnih skupnih. Z ukinitvijo formalne strukturne še vedno nismo odstranili nesoglasij o tem, v kakšni družbi želimo živeti. Posamezniki s podobnim prepričanjem se bodo kljub temu združevali v skupine in poskušali lobirati za svoje interese. Da bi dosegli večjo učinkovitost, se bodo poskušali organizirati v nove forme in strukture ter slej kot prej bi spet prišli do strankam podobnih entitet, le da v tem primeru nimamo določenih pravil igre. Se pravi, formalnih pravil vodenja dialoga protokola, prakse razprave o družbenih problemih in drugih mehanizmov, ki bi omogočali usklajevanje interesov skozi politični boj. Strank preprosto ne moremo ukiniti, saj bi kaj kmalu vstale kot feniks iz pepela, le da tokrat ne bi imeli na voljo učinkovitih mehanizmov za omejitev njihove moči oz. bdenje nad njihovim delovanjem. Političnih strank torej tudi ne moremo ukiniti, lahko jih le držimo na vajetih. To naj bi bila vloga civilne družbe.
Kako civilna je civilna družba?
Kaj točno pomeni sintagma civilna družba? V izvorne pomenu naj bi pomenila vsako politično organiziranje, ki poteka izven sfere države. Se pravi od bralnih krožkov, na katerih se srečujejo intelektualci, do cerkvenih združenj. V komunizmu je civilna družba predstavljala disidente in upornike proti sistemu, v demokraciji naj bi predstavljala eno izmed varovalk, ki preprečuje zlorabe oblasti. Zdi se, da dandanes s to sintagmo opleta vsak politik in vsaka politika, ko mu oz. ji to ustreza kot podpora za lastne cilje. Civilna družba marsikdaj predstavlja pomladke strank ali določene interesne skupine, ki za diskurzom o skupnem dobrem skrivajo borbo za lastne interese. Če upoštevamo to žalostno dejstvo, se pozivi, da naj se politika zaradi svoje pokvarjenosti umakne in vladanje prepusti neomadeževani civilni družbi, izkažejo za vsaj tvegane, če že ne naivne. To nikakor ne pomeni, da je treba civilno družbo odpisati, ampak, da jo je potrebno graditi, ohranjati in izboljševati, da opravlja svojo vlogo čuvaja demokracije. Močna civilna družba je nujni ne pa tudi zadostni pogoj za zdravo demokracijo.
Čudovita sinteza?
Zdi se, da smo pokazali na nevarnosti, ki ležijo v prehitrem skoku od besed k dejanjem, kjer manjka refleksija in da so vse, kar potrebujemo, dobri politiki in dobri aktivni državljani, ki bodo skrbeli za dobre institucije in z nekaj truda ter pripravljenosti bo demokracija preživela in Slovenija bo »stala inu obstala« kot svobodna in uspešna država.
Žal pa na koncu obstaja še en ugovor, ki postaja vse glasnejši in bolj očiten. Kaj pa, če politika kot takšna dejansko več nima moči, da bi urejala javne zadeve določene politične skupnosti ali celo širših združb političnih skupnosti kot je na primer Evropa? Kaj, če problem ne leži le v skorumpiranih politikih, ki so prodali dušo kapitalu, lenih državljanih ali neučinkoviti strukturi, ampak je politika enostavno brez moči pred močjo kapitala? In to ne le v nerazvitih državah tretjega sveta, ampak tudi v razvitih državah Evrope? Mednarodne organizacije, ki določajo (monetarno) politiko držav, kot so na primer Mednarodni denarni sklad ali Svetovna banka, ne delujejo demokratično, ampak po logiki profita. So izven dosega nacionalnih politik. So nadzorniki brez nadzora, kovalci usode sveta.
Tukaj ne gre za teorijo zarote, v kateri bi se voditelji teh institucij zbirali po temnih sobah in kovali načrte za svetovno prevlado. Vsake toliko časa se dobijo na vrhovih G8 ali G20 ter vesoljnemu svetu razglasijo, kako oni vidijo prihodnost in v obliki priporočil državi (pre)dajo »ponudbo, ki je ne more zavrniti«, vsaj ne brez da bi tvegala ukrepe, ki lahko ohromijo njeno gospodarstvo in s tem ogrozijo njeno delovanje ali celo obstoj.
Če vse to drži, kar nas na teoretski ravni prepričujejo Naomi Klein, Immaneul Wallerstein, Negri in Hardt, na praktični ravni pa odločitve nacionalnih politik, ki komaj upajo nasprotovati evangeliju prostega trga, potem je politika kljub najboljšim namenom impotentna ali v šali rečeno, kastrirana. Politiki postanejo evnuhi, ki se klanjajo velikemu Šahu, upajoč na drobtinice moči.
Žalostno je, da v tem položaju niso nujno zaradi tega, ker bi prodali dušo, ampak ker so »gospodarji vesolja« enostavno premočni, da bi se jim lahko uprli. Chris Hedges v svoji knjigi The Fall of the liberal class, zagovarja tezo, da so se v Ameriki tradicionalni svetilniki liberalnega razreda, univerze, mediji, cerkve, sindikati in celo umetnost, predali pohlepu in se prodali kapitalizmu. Se lahko kaj podobnega morda zgodi tudi nam? Če se to že dogaja, so apatične množice razočaranih državljanov z svojim zavračanjem politike zadele del resnice, čeprav njihovo sklepanje morda temelji na napačnih razlogih in so se resnice dotaknili deloma in zgolj po naključju.
Sekanje gordijskega vozla
Kako pristopiti k reševanju tega problema? Problem se zdi nerešljiv, vsaj znotraj okvirov klasične politike. Ukinitev politike, ukinitev strank, prepustitev politike civilni družbi ali iskanje rešitelja (opcija, ki se zadnjem času vedno pogosteje pojavlja), niso ustrezne rešitve. Pozivi k nasilni revoluciji se zdijo nepremišljeni in prezgodnji, sploh če vzamemo v obzir, da bo Egipčani v dosti slabšem položaju vztrajali v nenasilnem odporu in morda ravno zaradi tega uspeli. Rešitev je vredno iskati ravno v prizadevanju za preseganje apatije, vračanju zaupanja v politiko v najširšem pomen besede, gradnji globalne civilne družbe, ki bo delovala kot varovalo mednarodnim institucijam ter poskrbela, da se bo glas demosa slišal in bo slišan.
Moderni inkvizitor
Če se ta megalomanski projekt posreči, lahko upamo na izboljšanje razmer in globalno demokracijo, v nasprotnem primeru nas morda res čaka boj vseh proti vsem na ulici in slej ko prej veličastni prihod rešitelja, ki bo v imenu ljudstva ukinil »neučinkovito navlako demokracije« in nas popeljal v novo republiko, kjer demokracija izgine in z njo tudi vsi njeni problemi. Če si dovolim zaključiti s parafrazo Dostojevskega: obupan, jezen, besen, lačen, razočaran in apatičen državljan bo svojo svobodo postavil pred noge velikega inkvizitorja in mu izkazal hvaležnost, da ga je odrešil težkega bremena (so)odločanja.