Za slovenstvo je v šolskem prostoru že sedaj dobro poskrbljeno
Ob izidu knjige Rojstvo države je dr. France Bučar gostoval tudi v Mariboru. V svojem predavanju je med drugim z omalovaževanjem omenil učitelje, ki nasprotujejo dvigovanju zastave v slovenskih šolah, češ da sploh ne razumejo, za kaj tukaj gre. Res, da mu okoliščine niso omogočale natančnega prikaza, zakaj potemtakem gre, opaziti pa je bilo mogoče, da Bučarja skrbi predvsem prihodnost Slovencev in slovenstva. Dvigovanje zastave in – če tematiko razširimo – domovinska vzgoja, katere del dvigovanje zastave navsezadnje je in zoper katero nekateri učitelji nastopamo, se tako kažeta kot opori.
Sam gotovo sodim med učitelje, ki nasprotujejo uvajanju domovinske vzgoje (ali celo dvigovanju zastave), in če naj bom podobno odrezav kakor dr. Bučar, potem trdim, da v resnici on ne vé, za kaj gre. Za slovenstvo je v šolskem prostoru že sedaj dobro poskrbljeno: pri materinščini, zgodovini itd. Poskrbljeno je tudi z obeleževanjem državnih in kulturnih praznikov, ki se na vsaki šoli odvijajo kot obšolske dejavnosti in so zapisani v letni delovnih načrt. Zakaj bi torej dodatno in povsem po nepotrebnem obremenjevali šolarje? Vendar pa sklicevanje na obremenjenost ni moj glavni argument. Veliko pomembneje se mi zdi, da zamisli o domovinski vzgoji niso zasnovane kot izobraževanje v imenu razvijanja kritičnega duha, temveč kot šolanje ali – če hočete – kot dresura. Kajti kaj je ritual dviganja zastave drugega kakor nekakšen znak oziroma simptom namena domovinske vzgoje.
Sam sem privrženec tiste logike izobraževanja, ki na prvo mesto postavlja razumnost in svobodno raziskovanje. Med tistimi, ki so najzaslužnejši, da je ta logika našla pot na najuglednejše svetovne univerze in v strokovno javnost, je zagotovo ameriški filozof Israel Scheffler. Omenjam ga zato, ker je prav on v svojih delih utemeljil, da izobraževanje nima nič skupnega z različnimi prizadevanji, ki poskušajo vedenje učencev prilagoditi kakšnemu, v dani družbi, zaželenemu vzorcu ravnanja. Poučevanje zanj preprosto ni sinonim za iniciacijo v kulturo, temveč ga odlikujejo določene omejitve v načinu njegovega izvajanja. Rečeno enostavno, učitelju ni dovoljeno vse. Ne more indoktrinirati, posegati po propagandi ipd. Zlasti Schefflerjev učitelj mora biti vselej pripravljen razkriti razumne razloge za posamezna prepričanja; še več, truditi se mora, da učenci neko prepričanje sprejmejo zaradi teh razlogov. Poleg tega pa se mora zavedati, da so lahko njegovi predmet kritike. Če se na tem mestu skličemo na še enega velikega filozofa, Karla Poppra, potem mora učitelj svoje učence celo spodbujati h kritiki. Po Poppru je kritični duh celo eden izmed ključnih univerzalnih dosežkov, ki so nam jih dali stari.
Takšna ideja poučevanja torej stavi na racionalno razlago in kritični dialog. Učitelj širi prepričanja, hkrati pa tudi okolje, v katerem so ta prepričanja predmet kritičnega pretresa. Vse to kaže, da poučevanje terja določene vrline: pogum za tveganje, da bodo naša prepričanja doživela kritiko, ki je nemara ne bodo prestala. Poleg tega je pomembna še odprtost do različnih idej, sposobnost popravljanja lastnih stališč, upoštevanje drugih itd.
Vse to je po moje v neposrednem nasprotju z idejo dvigovanja zastave v slovenskih šolah oziroma z idejo domovinske vzgoje. Ob tem sem dolžan kratko opozorilo. Strinjam se, da ni vsaka oblika domovinske vzgoje nujno že indoktrinacija, nekakšno nekritično mobiliziranje narodnostnih čustev ipd. Toda poglejmo, v kakšnem kontekstu pri nas sploh govorimo o domovinski vzgoji. Ali imamo v šoli kakšno močno tradicijo kritičnega mišljenja, ali večina učiteljev pri nas že desetletja dolgo poučuje tako, da navaja razloge za svoje trditve in spodbuja učence h kritiki? Ali naše šole pretežno proizvajajo družbeno zavzete oziroma angažirane posameznike? Na to mi najbrž ni treba odgovarjati, ne morem pa molčati, ko pomislim, kako so šolske oblasti skoraj vedno ravnale s filozofijo – edinim predmetom, katerega učni načrt sedaj že več kot deset let ustreza Schefflerjevim standardom. Ali lahko razumete, da je filozofiji, ki je že tako škandalozno pičlo zastopana v slovenskem šolstvu, v času mandata prejšnje vlade grozilo celo, da postane le še poljuben, izbirni predmet? Če ne drugega, filozofija tedanje vlade je bila gotovo precej nenavadna. Seveda, da ne bo kakšnega nesporazuma, s filozofijo sedanje vlade ni nič bolje. Če se že ne spravlja na filozofijo samo (filozofijo kot šolski predmet), pa še veliko očitneje podlega zakonom ponudbe in povpraševanja kot prejšnja vlada in vrata šole le še bolj na široko odpira trgu in vsakršni lokalno priznani pobudi dvomljivega slovesa.
Seveda pa pomanjkanje primerne podlage za domovinsko vzgojo ni edina težava. Še veliko bolj sporno se mi zdi, da neka vzgoja ali neko šolanje, ki ob primanjkljaju razumne razprave dejansko deluje na čustva in indoktrinira, mlade predvsem odvrača od pravih družbenih problemov. Na tej točki me vselej mika zastaviti vprašanje, kaj, denimo, ima skupnega povprečen slovenski učitelj ali učenec z novodobnim slovenskim bogatašem, vrhunskim športnikom, z lastnikom tovarne, trgovske mreže ali pivovarne. Slovenski učitelj nima tako rekoč nikakršnega vpliva, skoraj nobenega družbenega ugleda, v šoli gara 5-6 ur na dan, in če je prizadeven (takšnih pa ni malo), vsaj še dve, tri ure doma. Učencem je šola na splošno muka, a to še ni največje zlo, tako je bilo tudi nekoč; z umikanjem države iz šolskega polja je šola postala stičišče najrazličnejših interesov in pritiskov. Učitelj se vse pogosteje srečuje s pritiski kapitala – ne le, ko gre za preživetje same šole, na kateri dela, temveč tudi zaradi grozljivih socialnih razlik med učenci; poleg tega nanj pritiska lokalno okolje in seveda starši, zaradi katerih se mora v vsakem trenutku zavedati, da ga utegnejo prijaviti temu ali onemu inšpektorju. Za nameček pa o njegovi usodi ves čas odloča še ravnatelj, ki sta mu pretekla in sedanja vlada nekritično, nestrokovno in v skladu z nekimi kvazi tržnimi načeli podelili menedžerska pooblastila, o katerih celo predsednik države samo sanja. Za vse to na koncu, ko je že pregorel in za “odstrel”, zasluži kakšnih 1500 EU (če so mu zgoraj omenjeni dejavniki naklonjeni oziroma če je preudaren in zna biti tiho). Vam postaja kaj jasno, kakšne vrline bo, če bo šlo tako naprej, gojil slovenski učitelj? Kaj bo mislil, ko bo stal pod slovensko zastavo z desnico na prsih, ko bo recitiral “Spet trte so rodile, prijat’lji vince nam sladkó”, ko bo razlagal o knežjem kamnu in kaj vem kaj še vse. Za sedaj pa, ko – upajmo – še ni tako daleč, ko slovenski učitelj še premore kanec poguma ob zrenju v razgradnjo osnovne družbene strukture – v globel vse večjih družbenih razlik, ki se s tisočih obrazov hahlja z nasmeški, podobnimi svinjskim repkom – ko se sooča z izročanjem javne šole v roke vsakršnih zasebnih interesov; za sedaj torej še lahko upamo, da bo zavrnil tudi državljansko vzgojo, da mu bo uspelo pokazati, da ne gre za nič drugega kakor zgolj za še eno zasebno pobudo – tokrat v imenu slovenstva, slovenstva nekaterih, slovenstva, ki z vso nepotrebno in nerazumno čustveno navlako zakriva resnične probleme in na koncu in v resnici ne pomeni nič drugega kakor reveže, ki drenjajoč vpijejo na kakšni športni prireditvi in navijajo za peščico milijonarjev, ki se prevaža naokoli v ogromnih terenskih vozilih.
Naj končam z miselnim eksperimentom, a la Rawls. Recimo, da vam zbrišejo spomin. Pametni ste in to je vse. Nato dobite nalogo. Nujno se morate odločiti, kateremu narodu boste pripadali, ne veste pa, kakšen bo vaš družbeni položaj. Ali bi se odločili, da boste Slovenec? Hudič je, ker ne veste, ali boste imeli družino ali ne. Še večji hudič je, ker če boste imeli družino in bo ta velika, ne veste, ali boste imeli službo za 400 neto ali za 10.000 z dodatki. No, morda pa boste potoloženi ne glede na to, kako se bo obrnilo, saj bo poskrbljeno za vaše slovenstvo.