Argumentacijski kotiček
Pričakovano in upravičeno je obisk kardinala Franceta Rodeta v Sloveniji, prvi po imenovanju, spremljal velik direndaj. Prišel je malo po tistem, ko je v javnost pricurljal faksimile njegovega dopisa slovenskemu premieru, v katerem se zavzema za poravnavo med italijanskim gradbenim podjetjem in slovensko družbo za avtoceste. Težko pričakovani prvi slovenski kardinal je jasno navijal za predlog Italijanov, ki bi se zadovoljili s polovico terjatve.
Kontroverzna posredniška vloga Rodeta je bila do potankosti analizirana in njegovo stokanje o bolnih novinarskih glavah, pa malo perverznih, kot se je izrazil, tu ni kaj dosti pomagalo. On da živi v bolj korektnem svetu, je potožil, in dodal tisto o naveličanosti glede insinuacij o svojem lobiranju. Na tisto nedeljo, ko je prispel menda na zasebni obisk in ko ga je čez dan in zvečer, v intervjuju, prenašala prav nič zasebna javna RTV Slovenija, se je pred moderatorjem, ki je v tem videl »kardinalskem zdrs«, branil na še en način: »Tej vladi ravno ni v čast, da tako zasebna, privatna pisma pridejo v javnost. To je nekorektno do mene.« (RTV SLO, 4. 6. 2006)
Trik je cenen in učinkuje kot slaba tolažba: če zgodba ne bi prišla med nas, bi bilo vse v najlepšem redu! Nekateri novinarji so prijeli za vabo: poskušali so raziskati, kdo je iz premierovega kabineta odnesel dopis, kako lahko v javnost prihaja pošta in končno je oseba, osumljena tega dejanja, menda končala v suspenzu. Kardinalu je vsaj delno uspelo: dal si je duška, okrivil medije za lastno nesrečo (podobno kot naslovnik pisma krivi iste medije za neizvedbo reform), pozornost pa vsaj delno preusmeril drugam. Prijem se v praksi imenuje kar »napačna sled« in razprava po scenariju izgleda takole: (1) pogovarjamo se o temi A, (2) tema B je vpeljana pod pretvezo, da je povezana s temo A, zato (3) temo A lahko opustimo.
Postopek v argumentacijski analizi gotovo spada med zmote irelevance oziroma nevednosti (ignoratio elenchi). A je »napačna sled«, ki izvira iz angleškega »red herring« (prekajen slanik), osredotočena na prakso, ko želimo bolj ali manj namerno pozornost odvleči nekam drugam, kot so to počeli s slanikom, ki so ga nekoč pomolili lovskim psom, da bi jih odvrnili od sledenja lisici ali kakšni drugi živali. Povsem jasno je namreč, da vprašanje, kako naj bi se domnevno zasebno pismo znašlo v javnosti, prav v ničemer ne pripomore k izvirnemu ugibanju o tem, kakšen lobistični status je imelo kardinalovo početje in kako je z njim branil nacionalne interese. Sprememba teme, tipična za napačno sled (pomislite, kako pogosto jih uporabljate s svojim zakoncem!), je v to pot obogatena s samoslepilnim manevrom: ko bi pismo ostalo skrito, težav zame ne bi bilo!