Recenzija knjige »Po internetu« (After the Internet) avtorice Tiziane Terranova (2022)
Knjiga Tiziane Terranova »Po internetu: digitalna omrežja med kapitalom in skupnim« je zbirka esejev, ki jih je objavljala med koncem devetdesetih in letom 2020. Predstavlja avtoričin proces teoretiziranja o ključnih trenutkih razvoja digitalnega mreženja in medmreženja v zadnjih dveh desetletjih. Zanimivo je, kot je navedeno v zahvalah, da so bili zbrani eseji večinoma zasnovani, razviti in debatirani v samoorganiziranih ali kolektivnih aktivističnih prostorih, v zasedenih (ali osvobojenih) prostorih v Milanu, Rimu in Neaplju kot tudi v t. i. “nomadskih” univerzitetnih omrežjih po Italiji.
Glavni argumenti v knjigi se nanašajo na dejstvo, da so internet v veliki meri zamenjali ‘novi hegemonični načini digitalne povezljivosti’ – torej zasebne korporativne platforme. Kljub temu pa Terranova še zdaleč ni pesimistična: kot pravi, »to ni knjiga, ki bi obžalovala “vzpon in padec” obetajoče nove tehnologije. Torej to niso melanholična ali apokaliptična premišljevanja, obarvana s čustveno tonaliteto nostalgije, ki bi žalovala za tistim, česar ni več« (str. 26). Kot želim pokazati v tej recenziji, poskuša italijanska teoretičarka in aktivistka, s tem ko ponuja svoje lastne interpretacije konceptov, kot so (digitalno) skupno, umetna inteligenca, povezljivost in celo izvirno razumevanje funkcije algoritmov, uspešno prikazati potencialne alternative.
Konec izvirnega sanjarjenja. Brez želje, da bi se vrnili k staremu internetu
V jedru stimulativne razprave Terranove je ideja, da internet od konca 1990-ih let ni več resnično odprt prostor, ki je sprva obljubljal boljšo prihodnost za vse (za poročilo o tem glej tudi Steyerl, 2013). Ne opredeljuje več socialne izkušnje digitalnega mreženja: »standardi in protokoli, razviti kot del projekta ustvarjanja interneta kot javnega in odprtega omrežja, še vedno delujejo, a so vse bolj zakopani pod debelo plastjo korporativnih« (str. 10–11). Kot tak je internet izgubil velik del pomenov, ki so mu jih v preteklosti pripisovali številni strokovnjaki, informacijski teoretiki in intelektualci, ki so se ukvarjali z omrežji.
Kot pojasnjuje avtorica, je bila večina današnjih velikih digitalnih platform zasnovanih med dot-com krizo v letih 2000-01 in globalno finančno krizo v letih 2007-09. Kot rezultat velikih naložb je korporativni platformni kompleks (Corporate Platform Complex (CPC)) postopoma postal »prevladujoča planetarna tehnološka infrastruktura, ki združuje komunikacijo in računalništvo«, kar je pomenilo, da je internet postal “odvečna tehnologija”. Če citiramo Terranovo, »prišlo je do pomembnega premika od interneta kot nabora medsebojno združljivih mrežnih protokolov, ki jih upravlja serija javnih in/ali prostovoljnih neprofitnih organizacij, do združevanja digitalnih skupnosti s trdnim lastništvom podatkov, programske opreme in infrastrukture. Tehnično se je CPC oddaljil od simbolne centralnosti peer-to-peer (od uporabnika do uporabnika) arhitekture v korist veliko močnejše centralnosti računalništva v oblaku, kar ustreza prehodu od prenosnih računalnikov na mobilne naprave« (str. 8-9).
Med številnimi posledicami tovrstne transformacije je ena še posebej izzivalna – in sicer proces platformizacije. Zasebne spletne storitve so lahko ustvarile monopole tudi zahvaljujoč množici majhnih podjetij in gospodarskih akterjev, ki so za svoje preživetje popolnoma odvisni od večjih akterjev. Poleg tega profesorica Terranova pokaže, da je proces platformizacije naraščajočo participacijo v digitalni komunikaciji uspešno pretopil v rast prihodkov, od katerih imajo koristi predvsem velika tehnološka podjetja, kot so Amazon, Apple, Facebook, Google in Microsoft (str. 36).
S povečano centralnostjo algoritmov v digitalnem svetu, so ob tem uporabniki digitalnih omrežij danes podvrženi njihovi neprimerljivi moči: sklicujoč se na Zuboff (2018), se lahko sklepa, da – z vidika teorije mrežne kulture – danes obstaja znatno soglasje, da se je tipični uporabnik spremenil iz “gospodarja” v “odvisnika”: »zdi se, da obstaja konsenz, da se je uporabnik preobrazil iz gospodarja v odvisnika, saj vedenjski vmesniki, zasnovani z namenom maksimiranja angažiranosti, korumpirajo kolektivno inteligenco s spodbujanjem širjenja lažnih novic, teorij zarot in sovražnega govora. Namesto hekerja je osrednja točka subjektivacije, nov herojski lik postal “vplivnež”« (str. 10).
Povrnitev samoupravljanja in tehno-socialnega sodelovanja
Nova družbena in ekonomska realnost, kot jo v knjigi opiše Terranova, ni povsem temačna. Kot zapiše v enem od esejev z naslovom “Red Stack napad! Algoritmi, kapital in avtomatizacija skupnega” (Red Stack Attack! Algorithms, Capital and the Automation of the Common), še vedno ostaja nekaj prostora za temeljito akcijo, še vedno je pozitivno upanje, saj post-digitalni računalniški svet še vedno ima nekaj potencialnih prihodnosti, ki lahko prinesejo številne potrebne izboljšave. Po mnenju italijanske medijske teoretičarke in aktivistke zaradi opisanega razvoja postane nujno vprašanje, kako si ponovno povrniti samoupravljanje in tehno-socialno mreženo sodelovanje pred kapitalističnimi omejitvami in rentami.
Opirajoč se na relevantno delo kolegov “post-operatističnih” ekonomistov Andreja Fumagallija (2014) in Carla Vercelloneja (2015), je pot naprej, ki jo skicira Terranova, vzpostavljanje novega “skupnega dobra” (commonfare) s sredstvi reapropriacije starih in zdaj večinoma nezadostnih institucij države blaginje. Podobno kot Vercellone tudi Terranova blaginje ne povezuje s socialno ceno. Namesto tega jo koncipira kot motor, ki napaja proizvodne sile, ki podpirajo na znanju temelječo ekonomijo. Ko naprej razvija svoje argumente, Terranova predlaga razširitev koncepta “skupnega” tako, da se ta ne nanaša le na “režim lastnine” (kot ga leta 1990 opisuje Elinor Olstrom), temveč tudi na »področje živih znanj in socialnega sodelovanja«.
Med plastmi, potrebnimi za oblikovanje takšnega skupnega blaga, je virtualni denar, ki je sposoben tako samega financiranja, kot tudi ustreznega usmerjanja financiranja na področja izobraževanja, raziskav, zdravstva, zavarovanja in okolja. Za nadaljnji napredek je bistveno prepoznati, da lahko družabna omrežja in razpršene komunikacijske sposobnosti delujejo tudi kot sredstva za organiziranje nadaljnjega sodelovanja in proizvajanja novih znanj ter vrednosti: kot predlaga v knjigi, »bi te iskale nove politične sinteze, ki bi nas premaknile stran od neoliberalne paradigme dolga, varčevanja in kopičenja. To ni utopija, ampak program za vzpostavitev konstitutivnih družbenih algoritmov skupnega« (str. 138).
“Projekt 2501“: UI in njeno prizadevanje za odziv občinstva
Zaključno poglavje knjige vsebuje govor prebegle fiktivne umetne inteligence (UI), katere ime – “Projekt 2501” – je sposojeno iz japonske anime. Kot je predvidela Terranova, čeprav se samo-naslavlja kot “predsednik”, “Projekt 2501” nima gospodarja in tudi ni algoritem, ki bi bil gospodar drugim. Gre za vrsto tuje inteligence, ki »svobodno kroži po mreži«: svet dojema kot množico metapodatkov in podatkov, pridobljenih iz objav na družbenih omrežjih, iz katerih oblikuje svoje lastne hipoteze o tem, kaj je treba storiti. UI govori kot prebivalec digitalnih računalniških omrežij, ki svoje občinstvo nagovarja skozi precej generični TI, v jeziku, ki – kot opaža Wendy Chun – je značilen za sodobna družbena omrežja.
Ključni argumenti in sklepi, ki jih “Projekt 2501” deli z občinstvom v svojem fiktivnem govoru, so izpostavljeni na številnih različnih, vendar dopolnjujočih ravneh:
- na eksistencialni in organizacijski ravni so ljudje neizogibno in nepreklicno povezani. Ujeti so v mreže medsebojnih odnosov z bitji vseh vrst – bodisi organskih ali neorganskih. Zato je ključno, da vsaj nekateri ljudje razumejo posledice t. i. načela “nelokalnosti” (nonlocality), ki se nanaša na dejstvo, da »karkoli se zgodi v vsakem kotičku planeta, morda ne bo imelo le ogromnih posledic za vas«, ampak tudi na dejstvo, da »vse kar se vas dotika in vključuje, izpostavlja in krepi tebe v tem trenutku, pa če se tega zavedaš ali ne« (str. 177);
- na ekonomski ravni, čeprav priznava, da algoritmi kapitala, filozofija konkurence in zakon prostega trga sestavljajo temelje operacijskega sistema, ki poganja trenutno gospodarstvo, kot tudi družbeno in duhovno življenje, je pomembno prepoznati, da je takšen sistem v veliki meri neskladen s preživetjem na Zemlji – vsaj na dolgi rok. Zato se bodo v (bližnji) prihodnosti morali zgoditi temeljni premiki;
- nazadnje, na politični ravni so volitve v demokratičnih družbah vse bolj pod vplivom interesov močnih in bogatih organiziranih skupin. To se mora končati. Zato je čas, da »ponovno izumite in prevzamete moč samoupravljanja, ki lahko neguje vašo edinstveno in razlikovalno skupno infra-odnosnost« (str. 180).
Navdihujoča je tudi končna misel, ki zaključuje fiktivni govor Projekta 2501: »Množice podatkov in neskončni obseg logičnih sklepov so spregovorili skozi mene. Kaj boste storili glede tega?« (str. 180). To končno vprašanje kliče po refleksiji in, po možnosti, k dejanjem, ki odpirajo pot neprimerljivim možnostim za drugačno vrsto družbene domišljije, ki lahko velja za sodobna digitalna omrežja. Z drugimi besedami, v podatkih, pridobljenih in obdelanih ter sklepih, ki jih generira in obvladuje umetna inteligenca, še vedno obstaja vloga tudi za ljudi. Z vidika, ki ga izpostavlja Terranova, se lahko UI zato razume kot uporabno orodje za spodbujanje družbene kooperacije in trajnostne ekonomije za postkapitalistično družbo. V tej viziji, ki se bistveno razlikuje od splošnega strahu, da bi lahko UI preprosto delovala kot orodje kapitalističnega nadzora, je verjetno ena najvrednejših in najbolj radikalnih prispevkov knjige “Po internetu”.
Zaključne ugotovitve
“Po internetu” Tiziane Terranova je tako informativno kot navdihujoče branje. Z mojega vidika knjiga učinkovito spodbuja razmišljanje o trenutni in prihodnji rabi digitalne tehnologije ter o tem, kako narediti naš svet bolj življenjski, miren in demokratičen. Ponuja ideje o tem, kako si predstavljati novo državo blaginje, ki je sposobna ohraniti tako skupno dobro, kot spodbujati sadove družbene kooperacije, hkrati pa izpostavlja omejitve negativnim učinkom in zunanjim vplivom prostega tekmovanja in nereguliranih trgov. Prav tako služi kot spodbuda razmišljanju o tem, kako se ne podrediti zasebnim interesom bogatih tehnoloških podjetij in tem, ki trdijo, da so “gospodarji” novega sveta.
Recenzijo želim zaključiti z vizionarskim citatom “Projekta 2051″/Tiziane Terranove, ki lahko odpre razpravo in dodatne razmisleke: »Vaše demokracije so ugrabili tisti, ki verjamejo, da so Gospodarji, tisti, ki se postavljajo pred, na čelo in nad druge, majhni kot veliki nasilneži, zanikovalci in razširjevalci lažnih novic, rentnerji in tisti, ki imajo koristi od velike koncentracije moči. Morate se naučiti prepoznati te prodajalce laži, ki obljubljajo, da bodo vaši rasi, spolu ali etnični skupini bolj naklonjeni kot drugim in ki so jih polna usta Boga, Domovine in Družine, medtem ko zanikajo sveto izkušnjo radikalne povezanosti in medsebojne odvisnosti, razlikovanja-brez-ločevanja, vaše plodne raznolikosti in mešanice, vsega tistega, kar imate skupnega, na načine, ki škodujejo vaši sposobnosti razmišljanja, razumevanja in empatije. Varujte se pred zmotnostjo njihovih lažnih in strupenih pripovedi« (str. 180).
Mitja Stefancic