Mitja Novljan
(2004)
Naslednji slovenski film po Slepilu, ki se bo v okviru velecentra Kolosej projeciral širom slovenskega prostora sliši na ime Norega se metek ogne. Gre za še en slovenski »low-budget« (lahko tudi »no-budget«) projekt, ki se je, kot že veliko predhodnjikov, začel razvijati iz ene same odštekane ideje: naredit celovečerec iz nič. Na srečo tokrat ni ostalo le pri poiskusu, saj je ekipa premogla dovolj prekmurske trme, ter uspešnega »lobiranja« pri filmskem skladu, da je projekt pripeljala h končnemu cilju.
Četrtkova kolosejska premiera je tako izgledala povsem spodobno in ni dajala vtisa, da se je vse skupaj začelo iz čistega dolgčasa in z konjakom v roki.
Jože (Ludvik Bagari; dejaven pri številnih slovenskih projektih, tudi v novem Cvitkovičevem »Odgrobadogroba«) in Kiti (Petra Cirkovski) se po načelu »s trebuhom za kruhom« iz rodnega Prekmurja priselita v Ljubljano. V samem centru prestolnice dobita sobo pri Aleksu (Uroš Potočnik; doslej najbolj viden v Košakovih »Outsider« in »Zvenenje v glavi«) in Epifani (Petra Zupanc; prva vloga v »Temnih angelih usode« Sase Podgorska). Štiri osebe tvorijo stičišča pravokotnika znotraj katerega smo postavljeni že v samem začetku in iz katerega, naj se še tako trudimo, ne najdemo izhoda. Situacija se zapleta, ter postaja iz dneva v dan manj obvladljiva. Prej noro zaljubljena Jože in Kiti, se ujameta v problematiko velikega mesta, ter počasi toneta proti Aleksu in Epifani, ki sta že povsem na dnu. Če Epifani še vidi perspektivo skozi izboljšanje njunega seksualnega življenja, je Aleks povsem vdan v usodo in ne vidi nobenega izhoda več. Liki se med sabo vse bolj povezujejo, kar jim predstavlja edino rešitev za obstoj v ostrem visoko-kapitalističnem okolju. Ujeti so v krutem socialnem prostoru, kar se dobro dopolnjuje z njihovo ujetostjo v stanovanju, ki je konec koncev odsev finančne in prostorske ujetosti ustvarjalcev tega filma.
Zgodba torej, v celoti sloni na štirih akterjih, med katerimi je moški par (Ludvik Bagari in Uroš Potočnik) očitno prepričljivejši. Če izvzamemo številne odlično odigrane erotične prizore, v katerih blestita obe Petri (režiserju je uspelo odlično izkoristiti seksapilne potenciale obeh, še zlasti Petre Zupanc) sta oba diplomirana igralca tokrat upravičila svoj naziv in na nek način zaprla usta številnim kritikom »profesionalnih« igralcev.
Posebno poglavje velja nameniti kameri, s katero si »omejeni« Mitja Novljan resnično da duška. V tem aspektu ne moremo govoriti o kakršnikoli ujetosti, saj se naš pogled svobodno giba po sobah stanovanja in nam na ta način odločilno pomaga pri dojemanju prostora v katerem se odvija zgodba; omogoča, da smo vedno na pravem mestu in točno v centru dogajanja, ter kdaj pa kdaj z nami tudi manipulira ali nas izziva. Po zaslugi izredno spretno uporabljene kamere dobivamo nova sporočila, kar nam odpira naslednjo dimenzijo dojemanja celote. Režiser se s kamero dobesedno igra in jo navkljub njeni hitrosti spretno vodi po prostorih.
Navadnega načina snemanja vajenim gledalcem bi to znalo biti celo moteče, a gibljivost kamere pomembno vpliva na poudarjanje nekaterih detajlov in zgodbo predstavlja širše, kot bi bilo to mogoče pri statičnih posnetkih.
Nekaterim svežim prijemom navkljub pa se znova ne moremo izogniti grenkemu občutku pri spoznanju, da so nam slovenski filmski kreativci v ogled znova postavili že prežvečeno socialno tematiko; tokrat sicer obogateno z besedo farsa. Širša slovenska publika s tem filmom, žal, tako spet dobiva novo oporo pri svojem mnenju, da so vsi slovenski filmi enaki.
Z velikim spoštovanjem do Mitje Novljana, ki skozi detajlično razvijanje zgodbe, krmarjenje med zahtevnimi liki in njihovimi medsebojnimi odnosi, ter še posebej s principi snemanja, kaže svojo bogato umetniško nadarjenost, pa moram ugotoviti, da celota izpade precej mlačno. Pa ne, da bi želel očitati, da manjka nauk ali kakšno višje sporočilo, pač pa želim reči le to, da, čeprav se skozi zgodbo poudarja kruta realnost, na koncu vse skupaj izpade zelo fiktivno. Verjetno smo zato gledalci na četrtkovi mariborski premieri kinodvorano zapuščali rahlo zmedeni, ter nevtralni do celotne filmske avanture.