Dušan Moravec
(2005)
Vse česar še niste vedeli o harmoniki lahko izveste tukaj. Kot na primer, da je harmonika sodoben inštrument kot pravi Marko Hatlak, ali pa, da lahko tudi s harmoniko postaneš profesionalni koncertni glasbenik kot to uspeva Bratku Bibiču. Harmonika je fenomen zaradi svojega posebnega, alpskega zvoka. In tako kot alpinisti šele v gorah spoznajo sami sebe, podobno velja za harmonikaše. Ko dobijo v roke to avtohtono slovensko glasbilo spoznajo kdo so. Ko razprejo meh, se nam razprejo srca. In prav to počne ta dokumentarec; izmakne se vstran in prepusti oder harmonikašem, da nam sedejo v dušo.
Še pomembnejši pa je dokumentarec v svoji angažiranosti pri razbijanju raznih predsodkov. Harmonično-čustveno razrahljani smo ravno prav pripravljeni za kakšno novo spoznanje, kar avtorja spretno izkoristita ter harmoniko predstavita na povsem drugačen način, kot smo tega običajno vajeni. Tako gladko pozabimo na dejstvo, da je harmonika pravzaprav ljudski inštrument, ki je v orbito izstrelila najbolj uspešnega slovenskega glasbenika Lojzeta Slaka. Na srečo smo na koncu opomnjeni tudi na to, tako da se naša zgodba zaključi približno tam kjer se je začela, a postali smo bogatejši za novo izkušnjo.
Harmonikarji pa so pred vsem ostalim film o Slovencih in so bili kot takšni najbrž tudi sofinancirani s strani Ministrstva za kulturo. Če je naš narod v tujini po čem prepoznaven to ni harmonika, pač pa so to naše pivske navade, ki jih »občudujejo« širom po svetu – večji renome na tem področju pripada le še Rusom. Kakšen bi pa bil to film o Slovencih, če ga v filmu ne bi metali na zob? Tako se negega jutra Janez Škof in Dane Zajc srečata kje drugje kot v lokalnem »pajzlu« in debatirata ter recitirata prislonjena ob šank s špricerjem v roki; slovenski slavček Slak pa na vprašanje kaj je njegov življenjski moto odgovarja kar s »To še spijemo pa gremo«.
Režiserja, Dušan Moravec, nekdanji član punkerske zasedbe »Kuzle«, in Leon Matek, »Juhej-in-Vuhmepiševec«, sta tako v le 50 minutah široko zaobsegla slovensko zgodbo, ki bi jo na kratko lahko povzeli takole: »s kozarcem v roki in s pesmijo na ustih v svetlo evropsko prihodnost«. Gre za njun drugi skupni projekt; pred tem sta namreč posnela zgodbo o kamniških bokasarjih »Stisnjenih v kotu«, ki je bila prav tako pred kratkim predvajan na TV Slovenija.
Kljub želji po kar se da široki pripovedi sta avtorja vseeno vedela, da ne smeta dovoliti, da bi se v dokumentarcu pojavili razni turbo-folk harmonikarji, ki so prav v času snemanja filma napovedovali svoj pohod proti zenitu. Glasba, ki ves čas spremlja dokumentarec je tako zelo kvalitetna: slišimo lahko Brino, Otta Lehnerja, Čompe, duet Leonzminko in še nekatere.
Film je bil premierno predvajan 23. avgusta na Trnfestu, prav tam, kjer so bili leto dni prej posneti prvi kadri na koncertu »Brine«. Vse skupaj se je torej lepo zaoblilo v nežen okus žgancev, ki ga poplakujemo z domačim vinom. Ponovitev dokumentarca si lahko ogledate v petek, 23. decembra ob 14. uri na prvem nacionalkinem programu.