Recenzija
Eksperimentalni film je večkrat zapostavljena filmska forma, kateri lahko prisluhnemo le še na nekaterih filmskih festivalih in v glasbenih spotih. Znano je, da smo vajeni predvsem enoličnega dojemanja filma in da nam vsem manjka nam prepotrebne filmske olike. Takšne, ki nam bi dala širino in pomagala pri razumevanju nekateri modernih filmskih tvorb in vzorcev.
Proces vzgajanja, ki si ga je zamislilo Društvo za razvoj filmske kulture, je bil tako zastavljen precej šolsko. Prvi dve učni uri, ki smo se jih lahko brezplačno udeležili v Gustafu, sta nam dali vpogled v zgodovino eksperimentalnega filma in razvijanje le-tega skozi čas. V vpogled smo dobili 15 filmov, ustvarjenih med letoma 1921 in 2000. Že takoj je bilo povedano, da je filmski nabor povsem subjektivne narave in ne predstavlja kakšnega reprezentativnega vzorca, ki naj bi mu sledili skozi učni proces. Šlo je torej za eksperiment z eksperimentalnim filmom.
Predvajanje filmčkov, dolgih med pol minute in 16 minutami, se je začel s Sypmphonie Diagonale, švedskega avtorja Vikinga Eggelinga. Film velja za enega izmed začetnikov eksperimentalnega filma, skupaj z filmom Hansa Richterja Rythmus 21, pa je tvoril vpogled v začetek neke nove filmske oblike, ki je kamero uporabljala še za kaj drugega, kot za podajanje zgodb in prigod. EV naslednji razvojni fazi je eksperimentalni film prešel v obdobje, ko so posamezne kadre že začeli vpeljevati v celoto in iz njih ustvarjali zaključene povedi. Takšen film je na primer že Richterjev iz leta 1928: Vormittagsspuk.
Pri naslednjih filmih je bil opazen preskok pri pristopu pri snemalnem pristopu, a je bil ta zaradi podobnosti nekaterih filmov premalo opazen. Šola eksperimentalnega filma bi morala udeležence predvsem vzgajati in jim nuditi celovit vpogled in se ne ustavljati pri nekaterih avtorjih ali obdobjih, ki prvošolčkom niso predstavljala nove učne vrednosti. Takšne filmi bi sicer lahko bili zelo zanimivi ljubiteljem eksperimentalnega filmskega sloga. Ostali, mednje sodim tudi sam, smo med tehnično in vsebinsko podobnimi fragmenti, izgubili koncentracijo in začeli klepetati. Še sreča, da nas tovarišica ni videla in da nismo bili presedeni.
Šele nekaj zadnjih filmov je pritegnilo našo pozornost in znova pognalo kri po žilah. Ekstremno kratka filmčka Stana Brakhageja The Garden of Early Delights in Night Music sta v mešanici barvnih odtenkov v le nekaj sekundah pričarala zanimivo vzdušje in nakazala na sodobne potenciale eksperimentalnega filma. Zadnja vizualna izkušnja – The Heart of the World, kanadskaga umetnika Guya Maddina – je bila vrhunski labirint likov in kadrov, ki smo jih ujeli prav v trenutku, ko je svet zbolel za neozdravljivo boleznijo. Film z verskimi in altruističnimi motivi je na nekaterih mestih spominjal na večkrat nagrajevani Fedorchenkov dokumentarec Prvi na Luni, ki smo si ga lahko ogledali lani na mariborskem festivalu dokumentarcev.
Prva in druga učna ura v Šoli vizualne izkušnje sta se s tem filmom tudi končali.. Naši prijazni šolski ustanovi, poimenovani Društvo za razvoj filmske kulture, izrekam pohvale za ves napor, ki ga porabljajo za našo vzgojo. Obregnil bi se le ob že omenjen izbor filmov. Ti so bili večinoma iz zelo zgodnjega filmskega obdobja, ko se je filmski eksperiment šele prav pričel. Tako smo se med letoma 1921 in 1935 zasidrali kar za dobro uro. Za celotno plejado eksperimentalnih filmov po letu 1935 pa je ostalo le še približno pol ure. Verjetno je bila to, da spoznamo najzgodnejše eksperimente posnete s kamero ali celo narisane na filmski trak, tudi osnovna namera organizatorjev, a menim, da bi bilo za znanja željno občinstvo primerneje izbrati hitrejše in očitnejše prehode med časovnimi obdobji. Tako bi pridobili ustreznejši vpogled v razvijanje eksperimentalnega filma skozi čas in bi tudi lažje primerjali značilnosti posameznih filmskih obdobij.
V Gustafu sem lahko rumeno rutico odvrgel tudi Rene