Avizo
Pozdravljeni še v zadnji posebni poletni oddaji Filmsko vrtoglavo. Po vrnitvi iz sarajevskega filmskega festivala je dokaj samoumevno, da bomo danes osrednjo pozornost namenili temu dogodku, ki se je s podelitvijo nagrad končal minulo soboto. Tudi nekaj drugih stalnih rubrik bomo navezali na ta dogodek. Tako bomo v Ozvočenem vrteli glasbo iz avstralskega filma The Proposition, ki je bil na sarajevskem festivalu deležen posebne pozornosti. Ob vsem tem bomo v Edukaciji nekaj minut namenili tudi otvoritvi novega kino kompleksa v Mariboru, v Filmočveku vam bomo predstavili kakšno zanimivejšo filmsko novico in za konec podali še nekaj napotkov za morebiten obisk katerega, od danes dveh, mariborskih kinematografov.
Toliko za uvodnik, sedaj pa krenimo pustolovščini naproti in najprej prisluhnimo nekaj otožnim ritmom Nicka Cavea spisanih za film The Proposition.
GLASBA The Proposition #1 (3:24)
OZVOČENO
Ker bomo aktualno oddajo izdatno posvetili Sarajevskemu filmskemu festivalu bomo tudi glasbeno rubriko namenili filmu, ki se je na omenjenem festivalu predstavil na posebni projekciji. Govorimo o filmu The Proposition, ki sicer nosi lansko letnico nastanka, a svojo, predvsem festivalsko afirmacijo, doživlja letos. S svojo prisotnostjo so sarajevsko premiero filma počastili igralka Emily Watson, igralec Danny Huston in producentka filma Cat Villiers.
The Proposition je avstralski neo-vestern režiserja John Hillcoata in scenarista, sicer bolj znanega glasbenika, Nicka Cavea. Mimogrede omenimo, da je trenutno v produkciji režijsko scenarističnega tandema, ki sta sodelovanje začela leta 1988 z filmom »Ghosts of the Civil Dead«, že tretja skupna celovečerna filmska produkcija z naslovom »Death of a Ladies Man«, ki bo luč sveta ugledala prihodnje leto in bo, to pa bo zanimivo, po žanru komedija.
Nicka Cave je skupaj z violinistom Warrenom Ellisom, sicer rednim gostom Caveovega banda Bad Seeds in članom tria Dirty Three, za film The Proposition prispeval tudi glasbo, ki ji bomo prisluhnili skozi današnjo oddajo.
Film The Proposition se ponaša tudi z izjemno igralsko zasedbo. V filmu tako med drugimi igrajo Guy Pearce, Richard Wilson, Ray Winston, William Hurt in že omenjena Emily Watson in Danny Huston.
Nick Cave v glasbi priznan kot eden bolj temačnih in melanholičnih poetov, se tudi v zgodbah, ki jih prireja za film ne oddaljuje od svojih glasbenih tem. Tako kot v zgodbah, ki jih opeva v svojih pesmih tudi tokrat pripoveduje temačno zgodbo. The Proposition pripoveduje zgodbo o času avstralskega »divjega zahoda«.
Zgodba se prične po strašnem posilstvu in poboju v Avstralijo priseljene angleške družine. Krivci so člani nemilostne roparske bande treh bratov, Ircev, ki se na ta način upirajo angleškim oblastem. Poboj enega od bratov pretrese do te mere, da skupaj psihično nestabilnim bratom bando zapusti. Na ta način želi mlajšega, psihično nestabilnega brata zavarovati pred kvarnim vplivom starejšega brata, ki je vodja bande. Po spopadu z angleško policijo sta odpadna brata ujeta in v zameno za svobodo in življenje jima Angleži ponudijo, da sama poiščeta in ubijeta svojega psihotičnega brata.
Film se ukvarja z moralno fleksibilnimi liki, ki se borijo proti svoji usodi, ki je niso sposobni kontrolirati in ki jih bo na koncu neizogibno tudi premagala. Nick Cave je ustvaril scenarij, ki sledi nepogrešljivemu ritmu tragedije, zgodbi podobni Abelu in Kajnu. Pripoved se idealno spaja s kruto puščavsko, a izjemno stilizirano avstralsko pokrajino, ki do popolnosti zrcali divjost ljudi, ki tod živijo ločeni od civilizacije.
Po premieri v Avstraliji je film osvojil nagrado »Australian Film Instituta« za najboljšo fotografijo in najboljšo glasbo, bil pa je nominiran tudi za najboljši film. Izdatno pa si je nabral nagrad v kategorijah, v katerih zmagovalce izbirajo gledalci.
Glasba za film je tipična za Nicka Cavea. Na »soundtracku« je kopica tradicionalne glasbe predelane v melanholične zvoke, ki do perfekcije bogatijo gibajoče podobe na platnu. Glasba na albumu je v glavnem instrumentalna z izjemo nekaj pesmi Nicka Cavea, ki pa zaradi načina izvedbe zvenijo kot instrumentalne. Pesmi so počasne v ritmu in balade po žanru. Osrednjo mesto v kompozicijah ima turobna violina, ki jo mojstrsko uglašuje Warren Ellis medtem ko značilen Caveov glas daje »soundtracku« značilno strašljivi in tesnobni prizvok. Sugestivno, preprosto, čudovito bi bile verjetno tiste tri besede, ki bi najbolje opisale glasbo za ta film.
V današnji oddaji bomo prisluhnili komadom, ki nosijo naslednje naslove: The Proposition #1, Down To The Valley, Martha’s Dream, Gun Thing, The Rider #2, The Proposition #2, The Rider Song, Clean Hands, Dirty Hands in za konec še, kolikor bo pač ostalo časa, še pesem, ki jo sicer slišimo v filmu, na albumu pa je ne najdemo. Govorimo o irski ljudski pesmi Peggy Gordon, ki nam jo bo zapela Sinead O Connor.
O filmu še to. Zaenkrat filma v Sloveniji uradno še nismo ugledali in na to še nič ne kaže, je pa zelo verjetno, da si bo film mogoče ogledati v sklopu ljubljanskega filmskega festivala. Vsekakor ne izpustite morebitne priložnosti.
GLASBA Down To The Valley (3:48)
KRITIČNI BAZAR
V prejšnji oddaji smo poročali o nagradah na filmskem festivalu v švicarskem Luzernu, kjer je zmagal film Gospodična (Das Fraulein) režiserke Andree Štake in glej ga zlomka, zgodba se je ponovila tudi v Sarajevu.
Film Gospodična (Das Fraulein) je namreč po izboru žirije, ki ji je predsedovala zmagovalka berlinskega festivala Jasmina Žbanić, postal zmagovalni film sarajevskega filmskega festivala. Koprodukcija Švice, Nemčije in BiH-a je zgodba o tesni povezanosti dveh žensk, ki ju povezuje izkušnja ekonomskih izseljencev. A ženski se na življenje v tuji deželi skoraj ne bi mogli različneje prilagoditi.
Naslov filma Das Fraulein je bilo na podelitvi nagrad ob koncu 12. festivala v Sarajevu slišati še enkrat. To je bilo ob razglasitvi najboljše igralke. To je postala Marija Škaričić. Priznanje za najboljšega igralca festivala pa si je z vlogo Gorana, nenavadnega moža, ki se po smrti prijateljev v gostilniškem pretepu posveti nenavadnemu načinu izkazovanja dobrodelnosti, v filmu »Sve Džaba« (Vse zastonj) pridobil Rakan Rushiadat. Goranovega delovanja sicer marsikdo niti ne bi označil za dobrodelnost. Mož, ki je pred pokolom v krajevnem baru vse dneve preživljal ob praznjenju kozarčkov – lagodno življenje mu je omogočila dokaj zajetna dediščina, ki sta mu jo namenila starša -, se namreč odloči za romarstvo po vaseh in mestih, kjer ljudem plačuje pijačo. Svoje poslanstvo Goran izpolnjuje, dokler ne zapravi vseh prihrankov in ne razproda vse osebne lastnine.
Med nagrajenimi je tudi slovenski film. Gre za kratki film »Sretan put Nedime« režiserja Marka Šantića, ki so ga žiranti razglasili za najboljši kratki film festivala. Žirija je film, ki se tako kot glavni zmagovalni film dotika teme izseljenstva, označila kot film z izjemno režijo in igranjem, ki gledalce nagovarja z obdelavo ideje univerzalnega pomena in ki se dotakne srca gledalcev. V filmu srečamo Amirja in Sedima, ki sta denar služila v Nemčiji, zdaj pa se vračata domov. Razlog: Nedim ima raka in umreti želi v domovini. Zaplet pa nastopi na meji, saj Nedim nima vizuma, ki bi mu dovoljeval potovanje čez Slovenijo. Film tako izpostavi spor med zahtevo spoštovanja pravnih pravil in spoštovanjem splošnih moralnih zapovedi. Te bi namreč od uslužbencev na meji ‘zahtevale’, da Nedimu izpolnijo zadnjo željo – smrt v deželi svojih staršev. Na Hrvaškem rojeni režiser Marko Šantić je za kratki film »Srečno pot, Nedim« dobil tudi nagrado, ki jo podeljuje podjetje International United Pictures; žirijo so sestavljali Susan Coulter, režiser Stefan Arsenijevic in kuratorka filmskega oddelka newyorškega Muzeja moderne umetnosti, Jytte Jensen. Film gre tako naprej v izbor za nagrado evropske filmske akademije.
V kategoriji kratkih filmov smo imeli Slovenci še dva predstavnika. To sta filma »Boli?« Marka Cafnika in »Principessa« Blaža Kutina. Čeprav Kutinov film ni prepričal tričlanske žirije, v kateri so sedeli italijanska igralka Valeria Golino, Avstrijec Niki Mooböck ter hrvaški režiser in scenarist Ognjen Sviličić, pa je njegovo ime zasijalo že pred razglasitvijo glavnih nagrajencev. Blaž Kutin si je namreč s scenarijem za film Lara prislužil eno izmed treh nagrad scenarističnega natečaja CineLink. Da bi dopolnili zgodbo o Slovencih na letošnjem sarajevskem filmskem festivalu, moramo omeniti še Jana Cvitkoviča, člana petčlanske žirije, ki je presojala celovečerne filme, ter Igorja Zupeta in Amirja Muratoviča. Zadnja dva sta se predstavljala v kategoroiji dokumentarnih filmov. Zupet je v Sarajevo poslal film Pankrti – Dolgcajt, Muratovič pa film Druga generacija.
GLASBA Martha’s Dream (3:07)
SARAJEVO FILM FESTIVAL
Na sarajevskem filmskem festivalu so razglasili tudi tri zmagovalce scenarističnega natečaja CineLink, med njimi je tudi Slovenec Blaž Kutin.
Žirija, ki je filme izbrala po merilu “umetniškega potenciala in izvedljivosti projekta”, je nagradila bosanski film »Dan, ko se je začela zima«, romunski film »Balon v obliki srca« in slovensko »Laro«, ki jo je režiral Blaž Kutin. Žirantje so nagrado za film Lara utemeljili z naslednjim komentarjem: “Na žirijo je naredil vtis pronicljiv portret slovenskega srednjega razreda, ki se kristalizira skozi prizmo posesivne, od egoizma zaslepljene matere, ki se ne ravna niti po osnovnih normah obnašanja niti po vzgibih materinske ljubezni. Film o tako kastrirajoči materi v tem delu Evrope brez dvoma izstopa.” Ah te slovenske matere.
V četrtem letu podeljevanja nagrade CineLink so v Sarajevu v širši izbor sprejeli 11 “zarodkov” prihodnjih filmov, ki so nastali v kateri izmed devetih sodelujočih držav jugovzhodne Evrope. Scenaristični natečaj je obrodil tri zmagovalne priboljške, ki bodo prejeli plakete za 10 tisoč evrov in še nagrade dunajskega studia Synchro v protivrednosti 2.500 evrov.
Film bosanskega scenarista in režiserja Nedžada Begovića »Dan, ko se je začela zima« je žirija nagradila zaradi “minimalistične tehnike, s pomočjo katere režiser oživi osebe te intimne zgodbe o upanju in dobroti.” Romunski podvig »Srce v obliki balona« so opazili zaradi “posrečenega opisa razvoja osrednjih dveh likov.”
Blaž Kutin je za film Lara letos že prejel visoko odličje – na festivalu v Cannesu so ga okronali z lovoriko novi talent Evropske unije, ki jo podeljujejo režiserjem, mlajšim od 35 let. “Veliki opazovalec življenja,” kot so Kutina poimenovali v Cannesu, se je v filmu Lara lotil opisovanja koncerta, ki v naslovni junakinji zbudi številne asociacije. Slavnostni koncert, ki ga izvaja njen sin pianist, se namreč dogaja prav na njen 60. rojstni dan, med melodijami in ob opazovanju znanega sina pa presoj svoje življenje in se spominja neizpolnjene želje, da bi tudi sama postala slavna pianistka.
GLASBA Gun Thing (4:28)
SARAJEVO
Intervju
GLASBA The Rider #2 (2:59) in The Proposition #2 (2:42)
EDUKACIJA
Intervju s predstavnico Tuša o otvoritvi Tuš multikina
GLASBA The Rider Song (2:30)
FILMOČVEK (izberi)
Vse bližje je 14. september, ko se bo zgodil 9. festival slovenskega filma. Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev je že objavilo dobitnika letošnje nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo – z njo se bo okitil režiser in scenarist Peter Zobec.
Čeprav se je Zobec kot režiser podpisal le pod dva kratka filma – Lan iz leta 1979 in Kres iz 1985, je močno vplival na razvoj slovenskega filma, saj je pri okoli dvajsetih filmih deloval kot pomočnik režiserja, v nekaj produkcijah pa se je pojavil tudi kot igralec. Organizatorji festivala slovenskega filma se bodo Petru Zobcu poklonili s projekcijo njegovih kratkih filmov in s predstavitvijo knjige njegovih filmskih spominov in spominov drugih slovenskih filmskih ustvarjalcev.
Lani je nagrado Metoda Badjure, ki velja za najvišjo slovensko strokovno nagrado za delo v filmski ustvarjalnosti in filmski kulturi prejel Jože Pogačnik, prva nagrajenca pa sta bila Dušan Povh in Ivan Marinček, ki sta nagrado prejela leta 1995.
Sicer pa bomo na FSF tudi letos poleg novih slovenskih filmov videli tudi retrospektivni program izbora slovenskega eksperimentalnega filma od sredine petdesetih do začetka osemdesetih let, torej na obdobju, ki velja za zlato dobo slovenskega kratkega, predvsem dokumentarnega, pa tudi eksperimentalnega filma.
—–
Johnny Depp in mojster temačne ter vedno nekoliko čudaške režije Tim Burton bosta znova združila moči pri filmski adaptaciji mjuzikla Sweeney Todd, ki govori o brivcu, ki je hkrati tudi serijski morilec.
Depp in Burton sta skupaj sodelovala že pri filmih Brezglavi jezdec, Edvard škarjeroki, Ed Wood, Mrtva nevesta in Čarli in tovarna čokolade, a je moral Johnny kljub temu prestati avdicijo, ki jo je zahteval Stephen Sondheim, avtor mjuzikla, ki pri izvajanju svojih del vedno zahteva popolnost in se je zato želel prepričati, če Depp zares premore primeren glas.
Depp s tem seveda ni imel težav, saj je Johnny Depp zaprisežen glasbi in premore tudi svojo glasbeno skupino, ki je pred kratkim posnel tudi nekaj pesmi za tretji del Piratov s Karibov. Svoje pevske sposobnosti pa je med drugim izkazal tudi že v kultnem filmu Johna Watersa Cry Baby.
—–
V Kinodvoru bodo danes začeli s prikazovanjem izjemnega britanskega filma Moje poletje ljubezni (My Summer of Love), ki prenekateremu ljubitelju filmov velja za najboljši filmski izdelek lanskega leta.
Mona živi sama z bratom Philom v družinskem bifeju v zakotnem yorkširskem zaselku. Phil se je ravnokar vrnil iz zapora duhovno spreobrnjen in odločen, da iz bifeja naredi središče za ponovno rojene Kristjane. Mona med tavanjem po podeželju in sreča Tamsin, izobraženo mlado dekle, ki živi v bližnjem dvorcu, s katero se zaplete v nenavadno poletno razmerje.
To, po čemer se Moje poletje ljubezni razlikuje od naplavin ameriških in evropskih filmov o prvih poletnih ljubeznih, je izjemno subtilna režija na poljskem rojenega režiserja Pawela Pawlikowskega, odlična fotografijo Ryszarda Lenczewskega ter predvsem odlična igralska predstava obeh debitantk, Nathalie Press in Emily Blunt. Film je prejel Bafto 2005 za najboljši britanski film, nagrado združenja britanskih režiserjev za izjemen umetniški doprinos britanskemu filmu, nagrado festivala v Edinburgu za najboljši novi britanski film, nagrado Evening Standard za najboljši scenarij in najbolj obetajoči debitantski, nagrado londonskih filmskih kritikov za najbolj obetajočo igralko ter poljsko filmsko nagrado za najboljši evropski film.
—-
Vseameriška filmska retrospektiva španskega režiserja Pedra Almodovarja bo poskušala ogreti ameriško občinstvo pred ameriško premiero njegovega novega filma Volver, ki bo 3. novembra v New Yorku in Los Angelesu.
V 50 mestih po ZDA bodo do takrat predvajali osem njegovih filmov; Matador (1986), Zakon želje (1987), Ženske na robu živčnega zloma (1988), Cvet moje skrivnosti (1995), Meseno poželenje (1996), Vse o moji materi (1999), Govori z njo (2002) in Slaba vzgoja (2004).
Almodovar si je s filmom Vse o moji materi leta 2000 prislužil Oskarja za najboljši tujejezični film, tri leta pozneje pa je mu je ameriška filmska akademija dodelila Oskarja za najboljši scenarij za film Govori z njo. Na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu je bil uspešen tudi njegov zadnji film Volver, ki je prejel priznanje za najboljši scenarij ter nagrado za najboljšo igralko, ki so si jo razdelile Penelope Cruz, Carmen Maura, Lola Duenas, Blanca Portillo, Yohana Cobo in Chus Lampreave.
—–
Atom Egoyan, kanadski režiser armenskega rodu se bo ponovno poskusil na opernih odrih, tokrat bo režiral postavitev opere Richarda Wagnerja.
Egoyan, ki se je nazadnje proslavil v erotični drami Where The Truth Lies (Kjer tiči resnica) bo za kanadsko narodno opero režiral eno najvelikopoteznejših oper 19. stoletja, drugi del veličastne tetralogije Richarda Wagnerja »Nibelunški prstan«. Valkira prepleta teme krvoskrunske ljubezni, usode in volje bogov. V Torontu bodo od 12. septembra tri tedne uprizarjali vse štiri dele Nibelunškega prstana.
Egoyan k režiji operne predstave pristopa podobno kot k filmu, čeprav se resnici na ljubo, 48-letni režiser ni podal v čisto neznane vode: leta 1996 je za kanadsko Opera Company že režiral Salomo, pred kratkim pa se je v londonski gledališki četrti West End predstavil tudi z dramo Eh Joe. Vseeno pa je menda kar nekaj časa tehtal odločitev.
—–
V Krškem bo med 31. avgustom in 3. septembrom 2006 potekal Luksuz Connection, srečanje mladih filmarjev in predstavnikov organizacij s področja filmske in medijske vzgoje mladih. Digitalizacija ter cenovna dostopnost tehnike sta mnogim mladim filmskim in medijskim navdušencem poleg številnih možnosti ustvarjanja omogočila tudi t.i. “digitalno demokratizacijo”: priložnost, da skozi novodobne medije izrazijo svoj pogled na svet, se opredelijo do vprašanj sodobnega sveta, nastavijo ogledalo družbi in se s svojimi stališči aktivno vključijo v procese sodobne družbe.
Poleg idej pa sta potrebna tudi prostor in znanje, ki ga mladim ponujajo različne organizacije. Da bi spodbudili njihovo medsebojno sodelovanje, so v Društvu zaveznikov mehkega pristanka (DZMP) pripravili mednarodno srečanje z naslovom Luksuz Connection: “Film and media literacy projects for young people”. Udeležili se ga bodo predstavniki 21-ih organizacij iz 10-ih evropskih držav, ki bodo na srečanju predstavili primere dobrih praks in konkretne projekte ter se obenem spoznali s tukajšnjimi mladimi filmskimi ustvarjalci. Predvajanih bo tudi preko 80 kratkih filmov mladih avtorjev iz več kot 20-ih držav, podroben program in navodila kako se prijaviti najdete na spletni strani drustvo-dzmp.si.
GLASBA Clean Hands, Dirty Hands (3:34)
Za konec še nekaj filmskih napotil, ki bi drugače sodile v Kinoštanco.
Kot smo lahko slišali, smo danes ob 11. uri v Mariboru dobili novi kino multipleks. V sklopu svojega trgovskega kompleksa je 8 kinodvoran z skupaj 1780 sedeži odprl Tuš. Tuš »kot glavni vir zabave v centru ponuja multikino z široko paleto najrazličnejših filmov za vse okuse«, kot so zapisali v medijskem sporočilu.
Želeli bi sanjati, da to pomeni za Maribor nek kvalitetni napredek na področju filmske kulture, a gre verjetno bolj za širitev kvantitete, saj je tudi to kompleks, ki evidentno daje poudarek na vrtenju široko potrošne filmske robe, seveda pretežno ameriškega izvora. Boj, ki ga bosta odslej v Mariboru bila oba kino velikana, bo tako verjetno bolj kot boj za kvalitetne produkcije, boj za premiere ameriških »blockbusterjev«. Tako se vam v Tušu, nekaj dni prej kot v Koloseju, recimo že danes obeta premiera uspešnice »Miami Vice« in upravičeno cenjene in slavljene post »9/11« drame »United 93«. V Koloseju pa še vedno lahko pogledate sijajni »Trikrat pokopani Melquiades Estrada«, bežnega pogleda pa je baje vreden tudi film »Tristan in Izolda«.
Toliko smo vam pripravili za današnjo oddajo. Vse, kar nam od današnje oddaje še ostane je balada Peggy Gordon. Lep filmski preostanek poletja in srečno!
GLASBA Peggy Gordon (5.42)
ODJAVA