Osrednji dogodek ob Svetovnem dnevu filozofije se bo odvijal v četrtek, 19. novembra 2026, ob 13.00 v amfiteatru Filozofske fakultete v Mariboru
Gostje: Dr. Karolina Babič, Dr. Mirt Komel, Dr. Luka Omladič, Dr. Boris Vezjak (moderator), dijakinje in dijaki Škofijske gimnazije Maribor
Razprava:
V zadnjih letih se zdi, da je pojem prihodnosti izgubil svoj samoumevni status, še najbolj nekakšne obljube napredka. Klasičen optimizem zamira in misel na to, kaj nas čaka ali celo kaj čaka človeštvo, spremljajo občutki negotovosti, tesnobe in zaskrbljenosti. Vojne, podnebne spremembe, razvoj umetne inteligence, politična polarizacija, gospodarska negotovost in nestabilne razmere v družbi postavljajo pod vprašaj optimistično predstavo, da bo jutri morda boljši od današnjega dne.
Kaj lahko o tem pove filozofija? Kako se spreminja naše razumevanje prihodnosti v času globalnih kriz? Je tesnoba zgolj psihološki odziv na negotovost ali odraža globlje spremembe sodobne družbe? Ali lahko filozofija, družboslovje in humanistika pomagajo razumeti razloge za naraščajoč občutek negotovosti in ponudijo drugačen pogled na prihodnost? Nas lahko pomirijo, kot nas je nehote pomirila Hannah Arendt, ko je dejala, da vsak konec v zgodovini po nujnosti prinaša nov začetek? Kaj pa, če konec ni le zgodovinski, ampak tudi naraven dogodek?
Ob svetovnem dnevu filozofije želimo na osrednjem dogodku odpreti prostor za poglobljen razmislek o tem bistvenem vprašanju. Razprava bo povezala filozofske, sociološke, psihološke in druge poglede na prihodnost ter skušala odgovoriti vsaj na nekatera od teh vprašanj: zakaj in kako se sodobne družbe vse bolj opredeljujejo skozi občutek negotovosti? Kako na naše predstave o prihodnosti vplivajo politične razmere in krize, vključno z vojnami, podnebne spremembe in umetna inteligenca? Je mogoče prihodnost misliti drugače kot zgolj skozi scenarije katastrofe in konca? Nam zaradi podnebnih sprememb preti konec človeštva in kakšen odnos imamo do tega? Kako naj filozofija misli prihodnost in pomaga prevzeti odgovornost glede nje, če sploh lahko?
Gostje:
Dr. Karolina Babič je filozofinja, ki se posveča alternativnim družbenim in ekonomskim praksam, tako v raziskovanju in poučevanju kot v praksi. Je članica Združenja CAAP, nevladne organizacije za krepitev zadružništva. Na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem poučuje etiko in filozofijo edukacije, na Doba Fakulteti pa socialno ekonomijo. Sodeluje tudi z različnimi civilnimi iniciativam ter piše komentarje za portal Disenz ter časnik Večer.
Dr. Mirt Komel je filozof, sociolog, pisatelj in raziskovalec. Doktoriral je iz filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, danes pa je izredni profesor na Oddelku in katedri za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Raziskovalno se ukvarja s filozofijo, heglo-marksizmom, teoretsko psihoanalizo in (post-)strukturalizmom, sodeluje pa tudi z Mirovnim inštitutom. Je avtor več znanstvenih monografij, med njimi »Poskus nekega dotika«, »Diskurz in nasilje«, »Sokratski dotiki«, »Giljotina duha: Hegel in francoska revolucija«.
Dr. Luka Omladič je filozof, raziskovalec in publicist, ki se ukvarja predvsem s politično in praktično filozofijo, okoljsko etiko, bioetiko ter etiko znanosti in tehnologije. Poučeval in raziskoval je na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter bil član Unescove Svetovne komisije za etiko znanstvenega znanja in tehnologije (COMEST). Je nekdanji predsednik Slovenskega filozofskega društva in avtor številnih strokovnih ter publicističnih besedil, zlasti s področja okoljske etike in podnebnih sprememb.
Stališča:
Prakse socialnih in solidarnostnih ekonomij (zadruge, skupnostni projekti ipd.), ki se vzpostavljajo kot odziv, a hkrati sobivajo s kapitalizmi preteklih stoletji, niso samo alternativni ekonomski modeli, ampak so tudi oziroma so lahko tudi prakse radikalne transformacije kolektivne zavesti. Če sta pojava upanja in tesnobe v zvezi s prihodnostjo vezana na položaj nemoči, pa so solidarnostne prakse vezane na moč posameznikov in skupnosti, da delujejo in da pri tem presegajo vsiljeno liberalno predpostavko o protislovju med individualno svobodo in kolektivnim delovanjem. Poleg tega pa solidarnostne ekonomije (utopično) predstavo prihodnosti udejanjajo v sedanjosti, kot mikro realizacije drugačnega sveta in tudi kot trening domišljije, ki si ne toliko zamišlja utopije, ampak eksperimentira s svojim bivanjem; v teh praksah se zaupanje v skupnost in v proces ter odgovornost za rezultate teh procesov kažeta kot politični kategoriji. Negotovost glede prihodnosti je torej v tem kontekstu bolj epistemološka (nevednost o prihodnjih stanjih stvari in s tem hkrati odprtost možnosti) kot pa psihološka (tesnoba, ker ni kontrole nad prihodnostjo). Ostaja pa uganka, kako socialne in solidarnostne ekonomije strukturno vpeti in okrepiti v politično polarnih sistemih, saj jih tradicionalno ne moremo uvrstiti na levi ali desni spekter, prav tako pa se velik del teh praks umika v t.i. politično nevtralnost.
Dr. Karolina Babič
Opažam, da se je v zadnjem času zgodil nek čuden obrat tega, kako si predstavljamo preteklost in prihodnost. Včasih se je namreč zdelo, da je preteklost čvrsta, nepremična, nespremenljiva, saj so se stvari, ki so se zgodile, pač dogodile tako, kot so se. Prihodnost pa je bila po drugi strani odprta, vselej spremenljiva, saj se jo je naslavljalo kot nekaj, na kar lahko vplivamo z našim delovanjem tukaj in zdaj, v sedanjosti. Danes pa se vsekakor zdi, da velja ravno obratno, kakor da bi preteklost in prihodnost strukturno zamenjali mesti. Preteklost se je raztopila v nekaj, kar se vseskozi spreminja in kaže kot nekaj drugega, kot je nekoč bila, o čemer med drugim priča vrsta norih »teorij«, ki jih lahko najdemo na svetovno-smetiščnem spletu: antika se nikoli ni zgodila, o čemer pričata »izumljena« jezika grščina in latinščina, ki ju bojda »nihče ne govori«; renesansa je bila izumljena zgolj zato, da se zasenči srednji vek, ki je bil v resnici »svetel«; moderne revolucije ljudi niso osvobodile, temveč so jih zasužnjile z liberalnimi idejami in ideali; v drugi svetovni vojni pa prave žrtve zgodovine niso bili anarhisti, komunisti, Judje, Slovani in drugi, temveč fašisti, nacisti in domobranci. Prihodnost pa je postala – ali vsaj postaja: v koraku z razvojem umetne inteligence – iz dneva v dan bolj jasno začrtana, nujna in neizogibna, kakor da nanjo sploh ne moremo vplivati, še zlasti pa ne na procese, ki se zdijo neizogibni, kakor na primer takrat, ko gre za pretečo ekološko katastrofo. Od kdaj torej in zakaj smo pustili, da se je preteklost raztopila v varljivo raztopino, prihodnost pa učvrstila v nekaj, kar se zdi, kakor da je že od vekomaj vklesano v kamen?
Dr. Mirt Komel
Prispodoba »vesoljske ladje Zemlja« iz 60. let 20. stol. je bistveno označila prvo, herojsko dobo mišljenja okoljske krize in okoljskega aktivizma. »Ekološka zavest« o (eko)sistemski povezanosti vseh bitij, »meje rasti« ali »planetarne omejitve« so njene karakteristične podobe, ki so se dobro utemeljile z empirično znanostjo (okoljsko ali podnebno), manj izrazito pa so se navezale, vsaj do sodobnih poskusov ekonomij odrasti, na sistemsko kritiko kapitalističnega proizvodnega načina in lastninskih odnosov. Prav v času rapidnega poslabšanja razmer na »vesoljski ladji« se je zasebna lastnina zgostila do neverjetnih stopenj in ravno iz strani teh koncentracij prihajajo nove dominantne podobe našega časa. Lahko bi jih označili kot nekakšen prometejski apokalipsizem: Zemlja bo neizogibno propadla, a prihodnost je na Marsu; človeški um in telo sta bedno nezadostna, a nadomestila/izboljšala ju bo »superinteligenca«; demokracija in multilateralno dogovarjanje sta passé, na vrsti je vladavina »najmočnejših«, četudi se v prehodnem obdobju še fotografirajo s kartonastimi figurami politikov stare dobe.
Zdi se, da je boj za prihodnost močno odvisen od strategij na teh poljih. Kljub krizi ali »multikrizi« apokalipsa ni usojena. Nikoli ni prepozno za okoljsko, podnebno in mirovno ukrepanje in predvsem nikoli ni mogoče sprejeti še bolj nevarne pozicije, da »v tem trenutku to ni naša največja skrb«. Javni prostor je pospešeno privatiziran in monopoliziran, globalno prav iz strani nove vele-koncentrirane zasebne lastnine. Kot je usodno pomemben boj za ohranitev preostalega javnega medijskega prostora, ki je povsod ogrožen, so pomembne taktike preobratov, ki so jih vešče v digitalnem mediju rojene generacije, détournement digitalnega javnega prostora od znotraj. Nazadnje, demokratična politika, ki se hoče zoperstaviti novi organizaciji moči in njenim oportunističnim političnim zaveznikom, potrebuje jasno moralno izhodišče svoje politične mehanike – »Politika pravi: ‘Bodite pametni kot kače’; morala dostavlja (kot omejujoči pogoj): »in neposredni kot golobi« (Kant, K večnemu miru). Postavimo, da to lahko to moralno izhodišče imenujemo skrb: za sočloveka, sobitje, okolje in preživetje.
Dr. Luka Omladič
Več na: http://www.danfilozofije.net/