21. 11. 2024  Ljubljana

Mir

  • Organizator: Filozofska fakulteta v Ljubljani, Pedagoški inštitut, SFD, UNESCO, Zofijini ljubimci

UNESCO svetovni dan filozofije 2024

Osrednji dogodek bo potekal na Filozofski fakulteti v Ljubljani (Aškerčeva cesta 2), 21. 11. 2024, ob 11:00.

Uvodne referate na temo miru bodo predstavili: Jalušič Vlasta, Klampfer Friderik, Komel Dean, Kravanja Aljoša, Škof Lenart, Štempihar Mare, Šonc Bruno, dijaki Gimnazije Bežigrad, študenti Filozofske fakultete

V besedilih, ki izražajo skupne ideale človeštva, je miru dodeljeno posebno mesto. Splošna deklaracija človekovih pravic tako v Preambuli pomen človekovih pravic poveže z njenim prispevkom k miru: »Ker pomeni priznanje prirojenega človeškega dostojanstva vseh članov človeške družbe in njihovih enakih in neodtujljivih pravic temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu … Generalna skupščina razglaša to Splošno deklaracijo človekovih pravic …«

Unescova Ustava v prvem členu mir opredeli kot cilj svojega delovanja: »Namen Organizacije je prispevati k miru in varnosti s spodbujanjem sodelovanja med narodi s pomočjo izobraževanja, znanosti in kulture, da bi se okrepilo splošno spoštovanje pravičnosti, pravne države ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so z Ustanovno listino Združenih narodov potrjene za vse narode sveta brez razlikovanja rase, spola, jezika ali vere.«

Mir ima posebno mesto tudi v temeljnem dokumentu države Slovenije, njeni Ustavi. 124. člen Ustave Republike Slovenije tako posebej opozarja na pomen mirovne politike in kulture miru: »Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.«

Kljub tem velikim vodilom, ki naj bi dajala usmeritev našim družbam, pa življenje v Evropi v letu 2024 poteka v senci vojne. Našo sodobnost določa vojna. Geografsko poteka na dveh obrobjih Evrope, vendar pa vedno bolj vpliva na to, kako doživljamo svet in svoje mesto v njem. Ne gre samo za spremenjene prioritete evropskih držav in preusmerjanje sredstev za vojne namene, temveč za spremembe v načinih mišljenja. Zdi se, da se postopno vzpostavlja diskurzivno in miselno okolje, ki normalizira vojno kot način reševanja sporov in militarizacijo družbe kot politiko prihodnosti. Tako se zastavlja vprašanje, ali se je treba sprijazniti s svetom, v katerem je prizadevanje za mir označeno za naivno, nezaželeno, včasih celo napadano, diskreditirano in zasmehovano? In nadaljnje vprašanje, ali je mogoče, še bolj pa, ali je plodno današnji svet misliti v konceptih miru in prizadevanja za medsebojno razumevanje, dogovarjanje in sporazumevanje. In končno, ali lahko filozofska refleksija pripomore k temu. Filozofi, ki so se leta 1995 pod okriljem Unesca zbrali v Parizu, so v Pariški deklaraciji o filozofiji slikali pozitivno sliko moči filozofije:

»Opozarjamo, da so filozofski problemi univerzalni problemi človeškega življenja in bivanja;

verjamemo, da filozofska refleksija lahko in bi morala prispevati k razumevanju in upravljanju človeških zadev;

prepričani smo, da filozofska praksa, ki ne izključuje nobene ideje iz svobodne diskusije, ki si prizadeva natančno definirati uporabl­jene pojme in preveriti veljavnost poti razmišljanja, ki si prizadeva temeljito preiskati argumente drugih, omogoča vsakemu, da se nauči misliti samostojno;

poudarjamo, da poučevanje filozofije opogumlja odprtost duha, državl­jansko odgovornost, razumevanje in tolerantnost med posamezniki in skupinami …«

Vprašanje, na katero želimo odgovoriti, je torej, ali lahko filozofija pripomore, da mir ostaja ideal sodobnih družb, ali pa je lahko le nemočen opazovalec sodobnih procesov trivializacije miru in normalizacije uveljavljanja geopolitičnih interesov velikih sil z oboroževanjem, militarizacijo družbe in vojno.

Uvodni referenti: Vlasta Jalušič, Friderik Klampfer, Dean Komel, Aljoša Kravanja, Lenart Škof, Mare Štempihar, Bruno Šonc

Povzetki:

Vlasta Jalušič: Mir in kriza politike

Immanuel Kant je v spisu K večnemu miru med drugim zapisal, da je trajen mir mogoče zagotoviti samo pod pogojem, da v mirovnem sporazumu ni nobenega člena, ki bi lahko spodbudil novo vojno, saj gre v nasprotnem primeru le za premirje. Vojno je vse prelahko začeti, nadvse težko pa zaključiti in preprečiti ponoven izbruh. Gre za poskus ubrati bližnjico in stvari urediti na hitro in na silo tam, kjer nismo bili sposobni vzpostaviti pravičnosti za vse vpletene. To »urejanje« seveda ne uspe, ampak zadeve potisne še nižje od izhodiščne konfliktne točke.

V prispevku bom premišljala povezave med krizo politike ter uporabo nasilja in vojn kot načina »reševanja« svetovnih problemov.  Krizo politike razumem kot dvojno: na eni strani kot krizo razumevanja političnih pojmov in forme vladavine, v katero smo vpeti, na drugi kot krizo zamišljanja načinov delovanja in političnih ureditev, ki preprečujejo nasilje in presegajo vojno. V izvedbi se bom oprla na mislece, kot so Kant, Clausewitz, Montesquieu, Koselleck, Arendt in Mamdani. In ne nazadnje, vprašala se bom tudi po tem, kakšna je oblika vladavine, ki bi omogočala trajnejši mir.

Friderik Klampfer: Nekaj nastavkov za filozofsko rehabilitacijo pacifizma

Aktualne vojne v naši bližini, (predvsem) rusko-ukrajinska in (nekoliko manj) izraelsko-palestinska v Gazi, so tudi slovensko javnost razklale na dva pola, na goreče zagovornike in enako goreče nasprotnike. Na eni strani so ti, ki vztrajajo, da se imajo Ukrajinci pravico braniti pred neizzvano rusko agresijo in podpirajo politiko slovenske in večine zahodnih vlad, ki ukrajinski vladi v prizadevanjih po vojaški zmagi pomaga z denarjem, opremo in orožjem. Na drugi strani so ti, ki ne vidijo smisla v nadaljevanju vojaških spopadov in se zavzemajo za njihovo takojšnjo in brezpogojno prekinitev, sprti strani pa pozivajo k mirovnim pogajanjem, češ da je mogoče trajen in pravičen mir doseči le za pogajalsko mizo. Ne eni ne drugi pri tem ne varčujejo z zmerljivkami – zagovornike nadaljevanja spopadov do končne ukrajinske zmage nasprotniki zmerjajo z militaristi, ti pa jim vračajo z oznakami, kot so ‘putinoljubci’, ‘rusofili’ ali v najboljšem primeru ‘naivni pacifisti’.

V ozadju teh prepirov in razhajanj, ki jih sicer, bodimo realni, podžigajo zlasti dnevnopolitične kalkulacije in/ali stare ideološke razprtije, lahko zaznamo obrise resnih in zapletenih filozofskih vprašanj, ki so begala filozofsko tradicijo najmanj od sv. Avguština dalje. So vojne neizogibne ali pa si je mogoče najprej zamisliti in nato postopoma tudi uresničiti svet brez vojn? Ali je vojna sploh kdaj lahko pravična, tj. moralno sprejemljiva, in če da, kdaj je taka? Natančneje, v čem se moralno sprejemljive, ‘pravične’ vojne razlikujejo od moralno nesprejemljivih, ‘krivičnih’? Ali pa je nemara vojna, tj. sistematična in množična uporaba vojaške sile oz. nasilja kot sredstva za razreševanje sporov med državami zaradi razdejanja, ki ga povzroča, in smrti na tisoče nedolžnih ljudi brez izjeme, torej vedno in povsod nedopustna in je zato sveta dolžnost vsakogar med nami, da si zamislimo miroljubne alternative nasilnemu reševanju sporov in najdemo izvirne, domiselne poti do moralno pohvalnih ciljev, od zaščite legitimnih nacionalnih interesov do trajnega in pravičnega miru, kakor že vseskozi dokazujejo maloštevilni, a neuklonljivi pacifisti?

Pacifizem, načelno nasprotovanje vojni in vojnemu nasilju/oboroženim spopadom kot ne le neučinkovitemu, ampak tudi moralno nesprejemljivemu sredstvu za dosego miru in/ali pravičnosti ima dandanes bore malo privržencev. To ne velja le za širšo javnost, temveč tudi za filozofsko skupnost, kjer so ga preglasili in zrinili na rob teoretiki pravične vojne. Toda vremena se za pacifizem in pacifiste po dolgih letih podcenjevanja, celo smešenja počasi jasnijo. Po eni strani se z vsako naslednjo vojno kopičijo dokazi, da vojne probleme prej ustvarjajo kot rešujejo, da v vsakem oboroženem konfliktu že kali seme novega konflikta. Po drugi strani pa je notranja kritika postulatov tradicionalne teorije pravične vojne izpod peres t. i. revizionistov (Jeffa McMahana, Larryja Maya, Davida Rodina, Helen Frowe) na stežaj odprla vrata za kompromis in zavezništvo s pacifistično teorijo in prakso. Tudi med filozofi_njami se, skratka, postopoma krepi spoznanje, da bo v spremenjenih razmerah vojskovanja, ob naraščajoči brutalizaciji in krvnem davku ter ob uporabi novih, čedalje bolj uničujočih vrst orožja vojne vse težje, če ne sploh nemogoče voditi in dobiti v okviru moralnih omejitev, ki jim jih nalaga teorija pravične vojne. Vse kaže, da je dozorel čas za filozofsko refleksijo o nevprašljivih podmenah prevladujočega diskurza o vojni in miru, za nujno potrebno vrnitev k samim osnovam.

V tem kratkem prispevku bomo v luči novih trendov ocenili obete za rehabilitacijo pacifizma kot za današnji čas edino primerne etike in politike razreševanja sporov ter poskusili odgovoriti na vprašanje: So v času, ko se zavoljo domnevnih varnostnih groženj v laični javnosti in politiki krepijo pozivi h krepitvi obrambnih sposobnosti države in ob večjih vlaganjih v oboroževanje in vojaško urjenje, ideje o miroljubni politiki naivne in utopične ali pa zmore pacifistična teorija izrisati realistično, moralno sprejemljivo alternativo vojni kot instituciji, ki se je v dolgih stoletjih – pri čemer nosi del krivde tudi filozofska tradicija, saj je vojne ves ta čas voljno legitimirala in normalizirala – trdno zasidrala v političnem, ekonomskem in pravnem (pod)sistemu, pa tudi v kulturi oz. popularnem imaginariju?

Dean Komel: Mir in vojna

V naslovu prispevka je naslov znamenitega Tolstojevega dela Vojna in mir spreokrenjen, kolikor se danes dejansko soočamo s situacijo miru in vojne, kar pomeni, da brezpogojnost vojne določa pogoje miru in manipulacije z njim. Podobno bi verjetno lahko vpisali »vojna« namesto »mir« v naslov Kantovega filozofskega načrta Večnega miru, ki ga lahko še danes vzamemo v roke kot referenčno razpravo, morda celo nekoliko spodbujeni s tem, da letos praznujemo 300-letnico Kantovega rojstva.

Vendar nas to ne obvaruje pred nelagodjem, da se je filozofija danes nemara znašla v položaju, ko nima več kaj dosti pristojnosti, tudi ne intelektualne in humanistične, da bi se vpletala v institucije odločanja o miru in vojni danes. Kdo lahko seveda ugovarja, kako se je filozofija s podobno situacijo izrinjenosti iz družbenega dogajanja soočala že v preteklosti, kar je morda tudi res, vendar nam to ne prihrani današnje diskusije. Ako je seveda že vnaprej ne usmerimo v obračunavanje s sedanjostjo, ki nasploh odlikuje reflekse tekoče filozofske refleksije (: odkimavanje in prikimavanje) aktualnosti sveta pod pretvezo bolj ali manj sključene kritične drže. Prav pa pride, kot nekaka interpretativna proteza, tudi nenasitno obrekovanje in zmerjanje nekdanjih in sedanjih filozofskih avtoritet: a. r. t.

Filozofija danes, skupaj s politiko, znanostjo, tehnologijo, ekonomijo, ekologijo, religijo, kulturo, edukacijo, mediji in vojaško industrijo stopa na stran vojne, ne miru. Je sestavni del aparata moči, ki prevzema oblast nad svetom, ne da bi ji kdo pri tem sploh pripisoval ali celo dodeljeval kako pomembno vlogo, zadovolji se že s prekarnim delom, pa nalogo javnih trobil, seveda.

V prispevku se glede na podana izhodišča posebej posvetimo pojmovanju družbe tveganja, ki je obračun s sedanjostjo postavilo v okvire preračunavanja prihodnosti, glede katere pa nihče od velikih protagonistov – predvsem pa ne »znanost o družbi« – noče polagati računa. Ekologija miru ne pomiri ekonomije vojne. Oboroževalna tekma je v polnem razmahu, tako da opazno primanjkuje vojnih stadionov. Mahajo pa tudi militaristične navijaške skupine. In če kaj od tega morda sproži zgražanje, je odgovor bolj ali manj isti: Dajte nam že mir! Pa se beseda spet sprevrne.

Aljoša Kravanja: Hobbesovska past in razlogi za vojno

Po Hobbesu se ljudje, kot posamezniki ali kot države, vojskujemo zaradi treh razlogov: (1) grabežljivosti, (2) želje po slavi in (3) nezaupljivosti. V prispevku se bomo posvetili tretjemu razlogu, nezaupljivosti oziroma diffidence v Hobbesovi angleščini. Očitno je, da države pogosto začenjajo vojaške spopade zaradi nezaupanja do drugih političnih skupnosti. To je bila za Hobbesa pomembna lekcija Tukididove Peloponeške vojne, na nezaupanje se danes sklicujejo agresorske države.

Toda kaj je lahko povod za nezaupanje? Prvič, povod za nezaupanje so lahko znaki grabežljivosti ali želje po slavi pri konkurenčni državi, torej prva razloga vojskovanja po Hobbesu. Če Šparta opazi, da Atene dobivajo vpliv v bližnjih mestih, se lahko začne bati, da bodo Atene (zaradi želje po imetju ali slavi) nazadnje poskušale napasti tudi njo; zato raje preventivno napade tekmico, iz lastne nezaupljivosti. Vidimo, da po tej shemi nezaupljivost ni samostojen vzrok za napad. Šparta je nezaupljiva (3) zato, ker pri Atenah prepozna znake lakomnosti (1) in hlepenja po slavi (2).

Drugi povod za nezaupljivost pa je lahko nezaupljivost sama. Ta dinamika se v literaturi običajno imenuje “Hobbesovska past” (Hobbesian trap). Hobbesovska past je stanje, v katerem do drugega akterja nismo nezaupljivi zato, ker mu pripisujemo lakomnost ali hlepenje po slavi, temveč nezaupljivost, in ga na podlagi tega strahu preventivno napademo. Denimo, če država kaže znake nezaupanja, “če ima na mejah svojega kraljestva trdnjave, utrdbe in topove, pri sosedih pa stalne vohune” (Leviatan, poglavje 13), potem njeni sosedi sklepajo, da jim ne zaupa; toda ker jim ne zaupa, sklepajo, da jih bo morda preventivno napadla. Zato jo sosedje raje preventivno napadejo – iz strahu pred njeno nezaupljivostjo. Po tej shemi Hobbesovske pasti je nezaupljivost (3) samostojen razlog za vojskovanje, za svoje učinkovanje ne potrebuje strahu pred lakomnostjo (1) ali častihlepja (2). V prispevku bomo na kratko komentirali to idejo Hobbesovske pasti.

Lenart Škof: Etika diha, ideja otroka in mir

Argentinsko-mehiški filozof osvoboditve Enrique Dussel je v svoji Etiki osvoboditve vzpostavil nov etični kriterij, temelječ na judovsko-krščanski etiki ljubezni do bližnjega. V njej se sprašuje, kdaj bo postalo mogoče misliti drugačno politiko, namreč takšno, v kateri bi sovražnik lahko postal prijatelj in bližnji in znotraj katere bi se etika bližine vzpostavljala skozi modus skrbi za »revnega, siroto in vdovo« (prim. Zah 7,10). Toda v času, ki ga živimo, se zdi, kakor da niti tovrstni kriteriji etike ne morejo več zaščititi preštevilnih žrtev vojn, ki vsakodnevno potekajo pred našimi očmi, in zlasti otrok, ki v njih trpijo in umirajo. V pričujočem prispevku se bomo zato vprašali o možnosti etičnega kriterija, utemeljenega na etiki diha in ideji otroka. Etika diha je materialna etika bližine, temelječa na elementarni in materialni logiki dihanja kot znaka življenja in nenasilnega sobivanja. Z navezavo etike diha na idejo otroka (slednja je bila v filozofiji zelo redko tematizirana) bomo pokazali na nekatere možnosti mišljenja sodobne etike ranljivosti ter njenega odnosa do etike miru in zaščite otrok.

Mare Štempihar: Pacifizem kot etična dolžnost

Ali je zavzemanje za mir še prepoznano kot ena od osnovnih etičnih dolžnosti, ki jim je zavezano vsako človeško bitje? Filozofi so nas od nekdaj pozivali k premislekom o tem, kar nas najbolj opredeljuje kot pripadnike skupnosti človeštva in kar nas združuje v skupnem prizadevanju za uresničevanje najvišjih etičnih idealov. Mirno sobivanje in skrb za družbena in naravna okolja, zavzemanje za družbeno pravičnost in dobrobit človeštva – zdi se, da je danes vse to postalo manj pomembno od širjenja militarističnih politik, katerih glavna skrb sta oboroževanje in oblikovanje ideologij, ki ljudi prepričujejo v smiselnost pripravljanja vojnih strategij in poskušajo normalizirati militantni diskurz, ki pronica v različne ravni družbenega življenja. Ustvarjanje kulture strahu in nenehnega oprezanja za morebitnim sovražnikom nastaja kot senca igre kapitalskih velesil, podprtih z vojaškimi sistemi v boju za globalno hegemonijo.

Nenavadno je, da lahko človeku danes očitajo nekaj takšnega, kot je zavzemanje za svetovni mir in pozivanje k pogajanjem ter iskanju diplomatske rešitve. Človek, ki se zavzema za mir, je skorajda poklican na zagovor – in to ne zato, ker bi nasprotoval občečloveškim vrednotam ali deloval z njimi navzkriž, temveč prav zaradi zavzemanja zanje. To veliko pove o sedanjem času in o tem, kako se nad ljudmi vzpostavlja nadzor mišljenja brez primere (Orwell bi imel tudi danes o tem veliko povedati), za katerega se že kaže, da je uspel proizvesti enoumje, ki ne prenese več niti pomisleka o kakršni koli alternativi temu, kar sam sprejema kot edino možnost in jo razglaša za Resnico.

Za mirovništvo se zdi, da je postalo drža odpadnikov, herezija v odnosu do prevladujoče ortodoksije. Pozornost bi veljalo nameniti predvsem temu, da se je, kot kaže, v družbi v zadnjem času zgodil pomemben premik. Če se je po drugi svetovni vojni začel graditi novi družbeni red, ki je temeljil na povojni zavezi, da bodo demokratične družbe naredile vse, da se grozote, ki so jih povzročili fašistični režimi, ne bodo več ponovile, in je vsaj na deklarativni ravni veljalo, da imajo države moralno zavezo delovati za ohranitev svetovnega miru in varovati vrednote, ki ohranjajo človekovo dostojanstvo in jamčijo za človekove pravice, se te zaveze danes pozabljajo, demokratične družbe pa so čedalje manj imune proti militarizmu in udarjanju na vojaške bobne. Militarizacija družbe se ne kaže samo v opazno večjem vlaganju v vojaške proračune, temveč tudi v družbenem načinu mišljenja o tem, kaj se v družbi sprejema kot resnica in na čem se gradijo soglasja.

Podpiranje militarizma vodi v humanitarne katastrofe, ki bi v primeru eskalacije spopadov med velesilami postala globalna in dokončna. Zaradi tega so mirovniške pobude danes nujne, saj je mir predpogoj, da se začne človeštvo resno lotevati globalnih problemov. Problemi, s katerimi se sooča človeštvo, so se tako zaostrili, da nam gre dejansko za preživetje in nadaljnji obstoj organiziranega družbenega življenja. Reševanje teh problemov pa bi zahtevalo koordinirano globalno delovanje.

Enoumju, ki podpira militarizem in omalovažuje mirovništvo, bi se morali še zlasti upirati, ker nastaja pod pritiskom interesov tistih, ki jim gre predvsem za lastne kratkoročne koristi, medtem ko jih usoda večine in dobrobit človeštva preprosto ne zanimata. Nadaljevanje vojne pomeni strahotno ceno najprej za tiste, ki živijo na vojnih območjih, dolgoročno pa jo bomo plačali vsi.

Kogar torej resnično skrbi za usodo človeštva, bi se moral resno zavzemati za mir in se pridružiti mirovnim pobudam. Hkrati pa bi morali začeti intenzivno razmišljati o alternativah globalnemu neoliberalnemu kapitalizmu, ki inscenira sedanji spopad za hegemonijo, katerega posledica je tudi vojna v Ukrajini, povzroča pa še druge globalne krize. Prevladujoči politično ekonomski sistem namreč deluje tako, da postavlja interese kapitala in skrb za dobičke pred skrb za blagostanje ljudi. Prav zato so alternative nujne, od našega zavzemanja zanje pa bo odvisno preživetje človeštva.

Filozofija kot kritična refleksija bi morala biti angažirana v mišljenju, kako ustvarjati alternative globalnemu ekonomsko političnemu sistemu in organizirati človeške družbe, ki bodo grajene na kulturi miru, solidarnosti in nenasilja.

Bruno Šonc: Pojmovanje vojne in miru pri Kantu in Heglu

V prispevku bom orisal Kantov pojem »večnega miru« in nato prešel k Heglovi kritiki Kantove zastavitve. Po Kantu  bi svobodne države stopile v zvezo narodov (Völkerbund), ki bi na temelju mednarodnega prava preprečila nadaljnje vojne med državami. Kot je prepričan Kant, politična vodila držav pri tem ne smejo izhajati iz empiričnega smotra, temveč iz čistega pojma pravne dolžnosti. Vojna je za Kanta poglavitna poteza naravnega stanja (status naturalis), v katerem preti nenehna grožnja medsebojnih spopadov. Pri Heglovu kritika zamisli o »večnem miru« bom izpostavil tri (možne) osti Heglovega branja Kanta. Hegel državo razume kot individuum, kar pomeni, da bi ohlapna zveza držav (kot individualnost, v kateri je negacija ohranjena) v trenutku porodila svojega sovražnika in tako izzvala nove napetosti. Kot je prepričan Hegel, bi trajno stanje miru na drugi strani pomenilo okostenitev politične skupnosti in posledično »smrt« države. Na sledi Hegla se zdi kozmopolitska vizija miru nazadnje povsem legitimna zahteva, vendar se zastavlja vprašanje, kako jo »misliti« v zgodovini, ki za posameznika ostaja bistveno nepredvidljiva.