Bonbonček 40
V toti deželici onstran butalskih Alp so v prihodnost marširali s strumnim in odločnim korakom. Pogledom, uzrtim daleč naprej, v bodočnost. V daljno leto 2020. Nismo najboljši, je rekel butalski premier, hočemo pa biti med najboljšimi. Najlepši pa smo zagotovo. Ker mi smo osamosvojitelji. Mi osvajamo: politiko, šolstvo, medije, gospodarstvo, zgodovino. Dobro nam gre. Nekateri pravijo, da nam gre odlično.
Spet drugi v Butaliji so tvegali pogled v stekleno kroglo. Da vidijo, kaj prinašajo najboljši. Recimo duhovniki, cerkveni ideologi, so po nostradamusovsko buljili vanjo in opazili premike v njej: »V Butaliji se bo v naslednjih petnajstih letih nataliteta postopoma dvignila s 17.000 rojstev na 30.000 letno. Iz držav bivšega komunističnega vzhoda bomo uvozili nekaj deset tisoč delavcev, ki se bodo brez težav integrirali in njihovi otroci bodo čistokrvni Butalci. Država si bo postavila načrt, da v obdobju treh generacij še za enkrat poveča celotno število prebivalcev. Ljudje bodo živeli vedno bolj ekološko ozaveščeno in zdravo. Povprečna starost bo okoli osemdeset in več let. Stoletniki bodo nekaj običajnega, pri sto dvajsetih se bo govorilo o izjemah.« Konec citata. Bogdaj, oča, da živite, ker Butalci so dolgoživi!
Ker ni ljudi brez glasbe, se bo v Butaliji 2020 pelo: »alpska poskočnica in vse zvrsti etno glasbe bodo razveseljevale srca domorodcev in tujcev. Razbremenjeni svoje zgodovinske razdeljenosti in ideološke zadrtosti bodo Butalke in Butalci narod, ki bo iz sebe izgnal duhamorni nihilizem, sovraštvo in zavist. Sosedove koze bodo brez posledic mulile tudi našo travo. V deželi bosta vladala red in mir. Na hišah ne bo več grafitov in po gostilnah bodo razgrajali zgolj nevzgojeni tujci.« Konec citata.
Ni še konec cerkvene prekognicije, ne. Stranke bodo odpadale, ostale bodo spet najboljše. Politično bosta Butalijo vodili dve eliti, razlika med njima ne bo ne ideološka ne konceptualna pri vprašanjih dela in kapitala. Med sabo se bosta kontrolirali. Na vrhu bo gospodar: »Predsedniška palača sredi Ljubljane bo postala kraj spoštljivega obiskovanja srca države. Pred njo ne bodo stražili vojaki, ampak častni vod fantov in deklet v narodnih nošah vseh slovenskih pokrajin.« Konec citata.
Kako ganljivo: Cerkev, ki je danes za parade, za vojsko, okupacijo Iraka in za oklepnike, bo nekoč za narodno nošo? In ker ni bilo dovolj, so cerkveni dostojanstveniki v Butaliji povedali še, kaj gre medijem. Tistim bolnim, hinavskim. Zato so prognozirali: »Mediji bodo na prvih straneh objavljali najlepše in najbolj spodbudne dogodke doma in na tujem. Geslo “slaba novica je najboljša novica” bodo zamenjali z geslom “dobra novica je najbolj spodbudna novica”. Trač časopisov, revij in oddaj ne bo. O življenjskih stvareh se bo pisalo in govorilo z občutkom za sveto in s pozitivno odprtostjo do vsega lepega. Mladini bo naklada tako padla, da bo bankrotirala, njeni delavci bodo živeli od minulega dela.«
Točno tako. Brez časopisa Mladina se lakše diše, naj ji krava crkne! Nato pa so nadaljevali, gospodje teologi: »Svet bo Slovenijo poznal kot deželo, ki se je iz svoje zgodovine naučila, kako je mogoče smiselno in dobro živeti, med seboj in z drugimi. Nastopilo bo obdobje stoletnega miru in vsestranske blaginje, s temeljno zavestjo, da se je vse to začelo 25. junija 1991. leta.« Konec citata. Stoletni mir, ki ga bo prinesel pokop Mladine. Ko bo nova medijska politika prevladala: naj živijo uravnoteženost, pluralizem in demokracija! Na crknejo tisti, ki morajo. Želi gospod duhovnik. Z blagoslovom. Tako je to v Butaliji. Kjer namesto molitve slišite škodoželjnost. Kjer namesto zgodbe o prihodu Kristusa slišita new-age nakladanje o stoletnem miru. In kjer se bere Družino, ne Mladino, posluša radio Ognjišče, ne radio Marš, in gleda RTV Butalija: prvi in drugi cerkveni kanal, ne ARTE.
A Butalci so bili navdušeni. Kako bi ne bili, saj so vendar brihtne glave. Take osamosvojene. Samostojne. In nadvse uravnotežene. V tej deželi je treba preprosto narediti red. Da bomo bolje živeli. Bili smo pod škornjem komunizma, zdaj je prišel čas za vzklik: »Naredite mi to deželico znova za butalsko!« In res: nemudoma so prihiteli farški mojstri in pobrateni z novokomunističnimi antikomunističnimi oblastniki narisali svetlo prihodnost. Čudovito pravljično! Da jo poližeš.
Dobro nam gre, so vzklikali Butalci. Še nikoli bolje, je dodal premier. »Vi ar d čampions!« In vsi skupaj so si, ker je bilo tako zelo vroče v glavo, vzeli čas za oddih. Ker do leta 2020 je še daleč, tudi za zmagovalce. Vzeli so zalet, da si jo ohladijo. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. A ker so bili Butalci, se niso prav nič utrudili.
(vsi citati so vzeti iz kolumne dr. Ivana Štuheca v Dnevniku, 23. junija 2006)