Filozofsko-kritični esej o parlamentarnem delu, merjenju in demokratični odgovornosti
1. Med zaupanjem in odgovornostjo
Demokracija temelji na zaupanju. Državljani na volitvah izberejo svoje predstavnike in jim s tem zaupajo pomemben del odločanja o skupnih zadevah. Toda ali zaupanje pomeni tudi, da se moramo odpovedati preverjanju? In če se ne, kako naj to preverjanje sploh poteka?
Mandat poslanca ni zgolj osebna funkcija ali poklicna izbira. Gre za opravljanje javne oblasti, katere posledice segajo v življenje vseh državljanov. Poslanci sprejemajo zakone, odločajo o javnih sredstvih, oblikujejo politične usmeritve in s svojimi odločitvami vplivajo na pravice, možnosti in vsakdanje življenje ljudi. Za svoje delo prejemajo plačilo iz javnih sredstev.
Zato vprašanje, kako opravljajo svoje delo, ni vprašanje osebnega nezaupanja do posameznih poslancev. Je vprašanje razmerja med oblastjo in tistimi, v imenu katerih se oblast izvaja.
Od državljanov pričakujemo, da poznajo svoje obveznosti, spoštujejo predpise in nosijo posledice svojih odločitev. Njihovo ravnanje je mogoče preverjati, evidentirati in sankcionirati. Zakaj bi bilo pri institucijah, ki ta pravila oblikujejo in sprejemajo, preverjanje manj pomembno? Ali je dovolj, da nam je omogočeno spremljati posamezne seje, glasovanja in objavljene dokumente, če iz teh informacij ne moremo razbrati, kaj nam dejansko povedo o delu izvoljenih predstavnikov?
Demokratično zaupanje ne more biti zahteva po slepi veri. Če državljani nimajo razumljive možnosti preverjanja delovanja oblasti, se zaupanje postopoma spremeni v pričakovanje, da bomo sprejeli nekaj, česar sami ne moremo dovolj dobro presoditi.
2. Pravica do informacij še ne pomeni možnosti razumevanja
Slovenska ustava v 3. členu določa, da ima oblast ljudstvo, ki jo izvršuje neposredno in z volitvami, v skladu z načelom delitve oblasti. 39. člen varuje svobodo izražanja, vključno s pravico do pridobivanja, sprejemanja in širjenja informacij, ter določa pravico do pridobitve informacij javnega značaja pod pogoji, ki jih določa zakon.
Zakon o dostopu do informacij javnega značaja ureja dostop do informacij, s katerimi razpolagajo zavezani organi. Zakon o Državnem zboru v 4. členu določa javnost njegovega dela, poslovnik pa podrobneje ureja javnost sej in obveščanje javnosti o delu Državnega zbora.
Vendar se ob tem pojavi vprašanje, ki ga zgolj naštevanje pravnih podlag ne razreši: ali je informacija resnično dostopna v demokratičnem smislu, če je sicer objavljena, vendar je državljan ne more učinkovito primerjati, preveriti ali umestiti v širši kontekst?
Objavljen podatek še ni nujno razumljiva informacija. Informacija še ni razlaga. In razlaga še ni presoja.
Med formalno možnostjo dostopa in dejansko možnostjo nadzora je precejšnja razlika. Podatki so lahko razpršeni po različnih dokumentih, objavljeni v oblikah, ki otežujejo primerjavo, ali predstavljeni brez konteksta, ki bi omogočal njihovo pravilno razumevanje. Državljan se tako znajde v nenavadnem položaju: pravico do informacij ima, vendar mora sam opraviti precejšen del dela, da bi iz njih sploh lahko razbral, kaj se dogaja.
Tu se pokaže še eno protislovje. Preverjanje oblasti je pogosto odvisno od podatkov, ki jih objavlja prav tista oblast, katere delovanje naj bi preverjali. To ne pomeni, da so objavljeni podatki nujno napačni ali da institucijam ni mogoče zaupati. Pomeni pa, da dostop do podatkov sam po sebi še ne zagotavlja neodvisnega nadzora. Pomembno je tudi, kdo podatke izbira, kako jih predstavlja, kaj ostaja zunaj prikaza in ali jih je mogoče preveriti na podlagi izvornih evidenc.
3. Kaj pravzaprav merimo, ko merimo parlamentarno delo?
Vprašanje poslanskih plač je na prvi pogled preprosto. Poslanci za svoje delo prejemajo javna sredstva, zato bi moralo biti mogoče preveriti, kaj za to plačilo opravljajo.
Toda že pri poskusu, da bi delo opisali s konkretnimi kazalniki, se pokaže težava.
Ali je merilo poslanske aktivnosti prisotnost na glasovanjih? Število govorov? Število poslanskih vprašanj in pobud? Udeležba na sejah delovnih teles? Ali morda število vloženih predlogov zakonov?
Vse to so lahko koristni podatki. Toda kaj nam povedo o kakovosti opravljenega dela? Ali je poslanec, ki več govori, nujno tudi bolj dejaven? Ali večje število vprašanj pomeni večji prispevek k reševanju družbenih problemov? Ali je odsotnost pri posameznem glasovanju vedno znak neodgovornega ravnanja? In kako primerjati poslanca, ki sodeluje v zahtevnem zakonodajnem postopku, s poslancem, katerega delo je usmerjeno v druga področja?
Zakon o poslancih v 3. členu določa, da poslanci opravljajo funkcijo poklicno. 15. člen določa dolžnost udeleževanja sej Državnega zbora in delovnih teles, katerih člani so, ter sodelovanja pri njihovem delu in odločanju. 16. člen ureja posledice neopravičene odsotnosti. Pravila torej obstajajo. Toda vprašanje, kaj vse predstavlja kakovostno opravljanje poslanske funkcije, je širše od vprašanja prisotnosti.
Merjenje ni nevtralno dejanje. Vsako merilo nekaj izbere, nekaj postavi v ospredje in nekaj izpusti. Ko se odločimo, da bomo merili število govorov, smo že sprejeli odločitev, da je govor ena od oblik poslanskega dela, ki jo je mogoče prešteti. Ko merimo prisotnost pri glasovanju, izpostavimo udeležbo pri formalnem odločanju. Toda s tem še ne zajamemo priprave zakonodaje, strokovnega dela, usklajevanja, pogajanj, dela v odborih ali stika z ljudmi, ki jih odločitve zadevajo.
Problem ni samo v tem, da nečesa ne merimo. Problem je tudi v tem, da lahko začnemo verjeti, da tisto, kar merimo, predstavlja celoto.
Ko kazalnik postane nadomestilo za presojo, se lahko zgodi nekaj nevarnega: nehamo se spraševati, kaj podatek dejansko pomeni, in začnemo obravnavati njegovo številčno vrednost kot samoumeven dokaz uspešnosti ali neuspešnosti.
Številka je v takem primeru videti objektivna prav zato, ker ne pokaže vseh odločitev, ki so bile potrebne, da je sploh nastala.
4. Podatek še ni razlaga
Podatki o poslanskem delu imajo vrednost, če vemo, od kod izvirajo, na katero obdobje se nanašajo, kako so bili zbrani in kaj je bilo pri njihovi obdelavi izpuščeno. Brez tega lahko ista številka ustvarja zelo različne vtise.
Podatek o odsotnosti na glasovanju, denimo, ne pojasni samodejno, ali je bila odsotnost opravičena, ali je poslanec sodeloval pri drugem delu parlamentarne funkcije ali ali je bil podatek sploh pravilno pripisan. Število govorov ne pove, ali je šlo za vsebinsko pomemben prispevek ali za ponavljanje že povedanega. Število pobud ne pove, ali so bile obravnavane, sprejete ali so imele kakršnekoli posledice.
Zato je treba razlikovati med neznanim, nerazkritim, nepreverjenim in napačnim.
Neznano ni isto kot nerazkrito. Nerazkrito ni isto kot nepreverjeno. In nepreverjeno ni isto kot napačno.
Ta razlika ni zgolj metodološka podrobnost. Je pogoj poštene presoje. Če odsotnost podatka razumemo kot dokaz odsotnosti dejavnosti, smo naredili sklep, ki ga podatek sam ne upravičuje. Če nepreverjen podatek predstavimo kot dejstvo, smo zabrisali mejo med dokazom in domnevo. Če nekaj ni javno objavljeno, to še ne pomeni, da ne obstaja. Pomeni pa, da javnost tega ne more preveriti na enak način kot podatke, ki so ji dostopni.
Zato bi morala vsaka resna predstavitev parlamentarnega dela poleg podatkov pokazati tudi njihove omejitve. Ne le kaj je mogoče ugotoviti, temveč tudi česa na njihovi podlagi ni mogoče trditi.
Morda je prav to ena pomembnejših oblik poštenosti pri uporabi podatkov: priznati, kje se njihova dokazna moč konča.
5. Plačilo iz javnih sredstev in vprašanje merila
Poslanske plače so urejene s pravnim okvirom, ki vključuje Zakon o poslancih in predpise o plačnem sistemu v javnem sektorju. Pravica do plačila za opravljanje funkcije je zakonsko določena. Vendar pravna ureditev višine plače še ne odgovori na širše vprašanje, kako lahko javnost presoja delo, za katero plačuje.
Pri tem ne gre za zahtevo, da bi morali poslance plačevati glede na število govorov, glasovanj ali vloženih pobud. Takšen sistem bi bil poenostavljen in bi lahko ustvaril celo nove spodbude za količino namesto kakovosti. Poslanec bi lahko začel proizvajati merljive aktivnosti, ne da bi se s tem nujno izboljšala vsebina njegovega dela.
Toda tudi nasprotno stališče, da je parlamentarno delo preveč kompleksno, da bi ga bilo mogoče kakorkoli sistematično spremljati, ni prepričljivo. Kompleksnost ne more biti razlog, da se odpovemo preverjanju. Lahko je razlog, da moramo biti pri njem previdnejši.
Javno plačilo ne pomeni, da je mogoče celotno vrednost dela izraziti z eno številko. Pomeni pa, da mora obstajati možnost razumeti, kako se javna funkcija izvaja, katere naloge so bile opravljene in katere informacije so na voljo za presojo.
Morda torej ne potrebujemo enega samega merila, temveč več med seboj ločenih kazalnikov, ki jih spremljajo pojasnila in jasne omejitve. Tak pristop ne bi ustvarjal navidezne objektivnosti, ampak bi omogočil bolj odgovorno razpravo o tem, kaj podatki dejansko kažejo.
6. Kdo nadzira tiste, ki nadzirajo?
Parlament je ena osrednjih institucij demokratične ureditve. Njegova naloga ni samo sprejemanje zakonov, temveč tudi nadzor nad izvršilno oblastjo. Toda kdo nadzira kakovost tega nadzora? In kako lahko javnost presoja delo institucije, katere člani sami odločajo o pravilih, po katerih se del javnega življenja ureja?
To vprašanje ni poziv k nezaupanju do parlamenta. Je vprašanje doslednosti demokratičnih načel. Če je nadzor nad oblastjo nujen, potem mora biti tudi delovanje nadzornih institucij predmet razumljivega javnega preverjanja.
Pri tem je treba paziti, da ne ustvarimo nove oblike poenostavljanja. Javnost ne potrebuje lestvice, na kateri bi bili poslanci razvrščeni od najboljšega do najslabšega. Takšna razvrstitev bi ustvarila vtis, da obstaja enotna in nesporna formula za vrednotenje političnega dela. Toda politična presoja ni zgolj seštevanje aktivnosti. Vključuje vsebino odločitev, njihove posledice, zakonitost postopkov in širše družbene okoliščine.
Tudi digitalna orodja niso nevtralna. Njihova uporabnost je odvisna od izbire podatkov, načina obdelave, pravil prikaza in razlage rezultatov. Če orodje nekaj prikaže, ne pomeni, da je s tem zajelo celoto. Če nekaj izpusti, ne pomeni, da tisto ne obstaja.
Zato je treba vprašati tudi, kdo nadzira orodja, ki naj bi omogočala nadzor. Kdo določa njihove kazalnike? Kdo preverja izvorne podatke? Kdo lahko opozori na napako? In ali je mogoče razumeti, zakaj je bil določen podatek prikazan prav na določen način?
Tehnologija lahko olajša dostop do informacij, omogoči primerjavo in opozori na vzorce, ki bi sicer ostali neopaženi. Ne more pa prevzeti odgovornosti za presojo. Še manj sme ustvariti vtisa, da je politično ali moralno vprašanje rešeno samo zato, ker smo ga pretvorili v podatkovni prikaz.
7. Od vprašanja k pobudi: Parliament Watch
Prav iz tega problema je nastala pobuda Parliament Watch, ki jo razvijam v okviru DIKAITECH.
Izhodišče ni bilo vprašanje, kako poslance oceniti ali razvrstiti. Zanimalo me je nekaj bolj temeljnega: ali je mogoče javno dostopne podatke o parlamentarnem delu predstaviti tako, da bi jih državljani lažje razumeli, primerjali in preverjali, ne da bi pri tem ustvarili lažen vtis, da merimo celotno vrednost poslanskega dela?
Parliament Watch zato ni zamišljen kot sistem ocenjevanja poslancev in ne uporablja skupnega rezultata, ki bi posamezniku pripisal eno samo številčno oceno. Namen je drugačen: prikazati posamezne podatke, njihove vire, obdobje, na katero se nanašajo, metodološke omejitve in področja, za katera primerljivih podatkov ni mogoče zanesljivo pridobiti.
Če podatek ni preverjen, mora biti to jasno označeno. Če določenega dela ni mogoče prikazati, ga ni pošteno prikazati kot ničelno vrednost. Če kazalnik meri prisotnost pri glasovanju, ga ne smemo predstavljati kot merilo celotne poslanske dejavnosti.
Takšna zasnova se zavestno odpoveduje navidezno preprostim odgovorom. Ne zato, ker bi se bilo treba izogniti presoji, temveč zato, ker mora biti presoja utemeljena. Orodje mora uporabniku omogočiti, da vidi, na čem temelji posamezna informacija, in da sam prepozna meje tega, kar lahko iz nje sklepa.
Pri tem mora biti tudi samo orodje odprto za kritiko. Če je mogoče preverjati poslanske podatke, mora biti mogoče preverjati tudi način, kako jih prikazuje Parliament Watch. Če je mogoče opozoriti na napačen podatek, mora obstajati možnost opozoriti tudi na napačno metodološko odločitev.
To ni slabost takšne pobude, temveč njen nujni pogoj. Orodje, ki zahteva zaupanje, ne da bi omogočilo preverjanje lastnega delovanja, bi zgolj ponovilo problem, ki naj bi ga pomagalo reševati.
8. Preglednost brez iluzije popolnega merjenja
Morda je najtežji del demokratičnega nadzora prav sprejeti, da popolnega merila ni. Toda odsotnost popolnega merila nas ne razbremeni dolžnosti, da iščemo boljše načine preverjanja.
Če se odpovemo merjenju, ker je nepopolno, tvegamo, da bo javna presoja ostala odvisna od splošnih vtisov, političnih interpretacij in informacij, ki jih je težko primerjati. Če pa merjenje sprejmemo brez kritične presoje, tvegamo nasprotno: da bomo kompleksno družbeno in politično resničnost skrčili na nekaj številk in jih začeli obravnavati kot celoto.
Med tema možnostma je prostor za drugačen pristop. Za podatke, ki so sledljivi. Za kazalnike, katerih pomen je pojasnjen. Za jasno označene omejitve. Za možnost popravkov. In za zavest, da nobeno digitalno orodje ne more nadomestiti človekove presoje.
Demokracija ne potrebuje samo institucij, ki sprejemajo odločitve, temveč tudi državljane, ki lahko razumejo, kako te odločitve nastajajo in kako se javna funkcija izvaja. Toda za takšno presojo ni dovolj, da informacije obstajajo nekje v javnem prostoru. Biti morajo tudi dovolj razumljive, da jih je mogoče kritično uporabiti.
Vprašanje torej ni, ali je mogoče za parlamentarno delo določiti eno samo merilo. Morda ga ni. Vprašanje je, ali smo se pripravljeni odpovedati preverjanju samo zato, ker je resničnost bolj zapletena od številk.
In če od izvoljenih predstavnikov pričakujemo, da bodo odgovarjali za uporabo javne oblasti, potem moramo biti pripravljeni preverjati tudi načine, na katere sami merimo, razlagamo in presojamo njihovo delo.
Demokratično zaupanje namreč ne nastane tako, da se odpovemo vprašanjem. Nastaja takrat, ko jih lahko postavljamo, ko imamo možnost preverjati odgovore in ko nihče – niti institucija, niti raziskovalec, niti digitalno orodje – ni izvzet iz kritične presoje.
Anja Juhant,
Ustanoviteljica in predstavnica zavoda: DIKAITECH – zavod za etične tehnologije, trajnostni razvoj in umetnost