Iz govora Borisa Vezjaka na uspešni predstavitvi njegove knjige »Resnica mesta in mesto resnice« na mestu resnice, Maksovi luknji na Ruški cesti v Mariboru:
Spoštovani, naj preberem delček iz analitične utemeljitve. O čem? O neizogibno nujni gradnji »Pandurjevega hrama«, v skladu s katero razgledna točka opuščenih hal bivše tkalnice na Ruški cesti, kjer zdaj stojimo, ponuja, citiram, »najbolj spektakularen pogled na mesto, ki si ga lahko predstavljamo, omogoča tudi vzpostavitev nove točke pogleda na mesto, ki tako postane predstava zase, meščani in meščanke Maribora pa edini protagonisti in avtentične zvezde Evropske prestolnice kulture.«
No, zdaj smo jo dobili, točko pogleda na mesto, točko resnice, ki je mesto resnice. Tukaj ob meni, tukaj za mano. To je točka, s katere bi se moral ogledati vsak Mariborčan. Spektakularne točke resnice tega mesta.
In to je vse, kar se globinskih argumentov tiče, za postavitev mizanscene megalomanske predstave Mariborčanov za Mariborčane. Pandurteatra za 50 skromnih milijončkov, kakršnega so si obetali, dokler se ni zgodil narod. Kot tudi bistva, ki je očem to pot izjemoma vidno. Vse je tu, v tej luknji. Vsaka beseda je odveč. Vsaka kritika je odveč.
Slava jim, borcem za EPK samobitnost. Naj se obred začne.
Naj spomnimo: avtor knjige o Evropski prestolnici kulture 2012 v Mariboru, katere nastajanje je ves čas spremljal in dokumentiral, se je za simbolno dejanje uničenja odločil po tehtnem premisleku: ne želi vplivati na to, da bi resnica mesta po njegovi zaslugi odstopala od tiste edino zveličavne, ki so jo po lastni presoji dolžni slikati mariborski kulturni delavci, mediji, politika in seveda vsi vpleteni v projekt Evropske prestolnice kulture. Verjame, da je uničenje zmaga antikritike in antirefleksije, tako značilne še zlasti za mesto Maribor, ki je z drugačno gesto ni mogoče ponazoriti.
Foto: Aleksandra