Najprej: nekdanja predsednica slovenske vlade nikoli ni kazala posebnega zanimanja za energetiko, zato odsotnost posebne energetske vizije v njenem nastopu v evropskem parlamentu ne preseneča. A od visoke politike smo že vajeni, da prestiž pogosto prevlada nad vsebino.
Kakorkoli. Vodstvo nove evropske energetske politike čakajo mnogi izzivi. Evropska unija je močno odvisna od uvoza energentov. 53 odstotkov energije, ki je porabimo v EU, namreč prihaja iz tujine, zanjo pa letno plačujemo 400 milijard evrov. Evropska unija je odvisna od ruskega plina, bližnjevzhodne nafte, od ameriškega premoga, po novem pa morda tudi plina. Vsakršen poseg, ki bi želel izboljšati uvozna razmerja Evropske unije, bi stopil na prste velikim igralcem, ki služijo z ohranjanjem statusa quo. Prihodnja energetska varnost unije je močno odvisna od evropske politike na tem področju.
Rusko-ukrajinska kriza je Evropsko unijo ponovno spomnila, kako ranljiva je, ko gre za oskrbo z energijo. S približevanjem zime bodo Evropejci vedno bolj izpostavljeni potrebi po ogrevanju na plin, tleča ruska grožnja z morebitnim izklopom dobave plina pa bo vedno bolj izrazito barvala stališče EU do rusko-ukrajinskega vprašanja. Na drugi strani imamo ameriški gospodarski interes, ki želi povečati ameriško prodajo plina in premoga v Evropski uniji in sorazmerno oslabiti vpliv Rusije. ZDA spodbujajo Evropsko unijo k “diverzifikaciji dobavnih poti”, kar bi pomenilo menjavo dobaviteljev plina v prid interesom, ki so blizu ZDA.
V ozadju energetskih razprav, daleč od oči javnosti, so interesi velikih evropskih energetskih podjetij. Velikani, kot so nemški E.ON, francoski GDF Suez in italijanski ENEL, velik del svojega trgovanja gradijo na uvozu plina in premoga v Evropsko unijo. Vsakršno zmanjševanje uvoza neposredno poseže v njihove interese. Analiza Evropske komisije kaže, da lahko EU z ambicioznimi cilji pri obnovljivih virih energije (OVE) in energetski učinkovitosti (URE) do leta 2030 zmanjša porabo plina za 29,5 odstotka. V primeru, da ambicij na tem področju ne bo, bo Evropska unija ohranila visoko energetsko odvisnost še naprej. Tega se veliki dobavitelji energije zelo dobro zavedajo, zato so oblikovali posebno skupino pritiska, tako imenovano skupino Magritte. Obnovljivi viri energije so se namreč v zadnjih letih močno okrepili skoraj povsod po Evropi, zato skupina Magritte evropske voditelje močno lobira proti ciljem, ki bi še okrepil položaj OVE in URE. Podjetja, ki sestavljajo skupino Magritte, se niso prilagodila novim trendom v energetiki, ki pomenijo povečevanje investicij v obnovljive vire, ampak ohranjajo oligopol v klasični energetiki, ki temelji na premogu, plinu in jedrski energiji.
Obnovljivi viri energije predstavljajo velik poseg v uveljavljena razmerja sil v energetiki. Nemčija je denimo postala prva velika evropska država, kjer so obnovljivi viri postali glavni posamezni vir energije in predstavljajo že 27,7-odstotni delež. Italija je v zadnjih letih pomnožila število sončnih in vetrnih elektrarn, tako da so obnovljivi viri energije v prvih osmih mesecih tega leta predstavljali že okoli 40 odstotkov elektro proizvodnje. V Španiji je vetrna energija predstavljala največji delež v proizvodnji mešanici na področju elektrike. Po podatkih Evropske komisije je sektor obnovljivih virov energije do leta 2011 v Evropski uniji ustvaril med 800.000 in 1,2 milijona novih delovnih mest. Sončne in vetrne elektrarne se z ekonomijo obsega sčasoma cenijo, s tem pa postajajo vse bolj zaželena energetska izbira tudi brez subvencij.
Kljub temu da so govori evropskih politikov polni besed o zeleni rasti, obnovljivih virih, pametni rabi energije ipd., o tem je kar nekaj pozitivnih besed izrekla tudi Alenka Bratušek, države Evropske unije še vedno vsako leto namenjajo ogromna sredstva klasičnim proizvajalcem energije. Po podatkih Evropske komisije, ki so pricurljali v javnost, sta v letu 2011 fosilna in jedrska industrija skupaj prejeli 60 milijard evrov subvencij, kar je dvakrat več, kot so jih v istem letu prejeli proizvajalci obnovljivih virov.
Evropska unija se je zavezala, da bo do leta 2020 zmanjšala izpuste toplogrednih plinov (TGP) za 20 odstotkov, do leta 2050 pa za 80-95 odstotkov. Trenutno so v zaključni fazi razprave o ciljih za leto 2030, o katerih bodo voditelji držav članic Evropske unije odločali čez dva tedna. Na mizi je predlog: 40-odstotno zmanjšanje TGP, 27-odstotni delež OVE in 30 odstotkov URE. Ali bodo takšni cilji sprejeti, je v veliki meri odvisno od razpleta energetskega boja med različnimi igralci.
Jedrski lobi želi zgolj TGP-cilj, kar bi omogočilo prostor za gradnjo dodatnih jedrskih elektrarn. Premogovniški lobi ne želi novih ciljev, ker bi pomenili omejevanje premogovništva in gradnje termoelektrarn. Plinski lobi si ne želi previsokih ciljev na področju energetske učinkovitosti, ker manjša poraba energije pomeni manjšo porabo plina. Tega se zaveda vsak, ki je že posegel po vsem znanem URE-ukrepu, menjavi oken ali krepitvi izolacije hiše. Okoljevarstvene organizacije si prizadevajo za vse tri cilje. Več obnovljivih virov energije namreč pomeni več domače proizvodnje, ki ne onesnažuje okolja. Manjša poraba zmanjšuje potrebo po proizvodnji energije, zmanjšuje onesnaženost zraka in omogoča hitrejše zniževanje izpustov CO2.
Evropska energetska politika je rezultat boja mnogoterih interesov, ki nikakor ne kažejo v isto smer. Miguel Arias Cañeta je kandidat za komisarja za energijo in podnebne spremembe. Zaradi lastniških deležev v fosilni industriji ga je Sunday Times poimenoval “señor petrolhead”. Proti njegovemu imenovanju so aktivisti zbrali že 560 tisoč podpisov. Bo tisti, ki bo v Evropski komisiji vodil energetsko politiko, zmogel manevrirati med posebnimi interesi in ohranjati občutek za javno dobro? Evropska energetika potrebuje močno vodstvo, ki bo sposobno hladno slediti javnemu interesu in se upreti parcialnim interesom teh ali onih energetskih lobijev. Bo naša nekdanja predsednica vlade kos tej nalogi? Bi bila kos tej nalogi? V podnebno-energetski politiki je toliko na kocki!
Dejan Savić, zastopnik za energetsko politiko, Greenpeace v Sloveniji