17. 6. 2008 Glasbeni ciklon

Frederick Delius

Današnji Glasbeni ciklon bomo posvetili angleškemu skladatelju nemškega rodu, Fredericku Deliusu, ki je v začetku 20. stoletja zasnoval samosvojo različico impresionističnega glasbenega jezika. S tem namenom bomo prisluhnili kratkemu intermezzu iz opere »A Village Romeo and Juliet« z naslovom »The Walk to the Paradise Garden«, času primernemu glasbenemu delu »In a Summer Garden« in orkestraciji »North Country Sketches«.

Frederickova življenjska pot je bila trdno začrtana že ob rojstvu, z glasbo pa ni imela kaj veliko veze. Rodil se je namreč v družini, ki je imela bogato podjetniško tradicijo in njegov oče je želel, da njegov sin to družinsko tradicijo nadaljuje. Vendar je »Fritz«, kot so ga klicali doma, na vsak način želel študirati glasbo. Njegov oče tega sicer ni odobraval, mu pa ukvarjanja z glasbo v prostem času vseeno ni preprečeval. Na ta način mu je bilo dovoljeno, da je študiral violino in klavir. Leta 1884 je zapustil Anglijo in se preselil na Florido, kjer je kot upravljavec posesti delal na plantaži oranž. Na Floridi je resnejši študij glasbe pričel pri Thomas Wardu, glasbenem učitelju iz Jacksonvillea. Izkazalo se je, da je »Fritz« za podjetništvo zelo nenadarjen, da pa poseduje talent za glasbo. Leta 1886 mu je oče tako omogočil, da je leto dni preživel v Nemčiji na glasbenem konservatoriju v Leipzigu. Čeprav se med bivanjem v Nemčiji ni naučil česa posebnega, je tam spoznal Edwarda Griega, s katerim je sklenil prijateljstvo. Grieg mu je pomagal prepričati očeta, da mu dovoli ukvarjanje z glasbo, kar mu je slednjič omogočilo, da se je preselil v Pariz, kjer je dokončno zaživel življenje skladatelja.

V Parizu je pričel s komponiranjem in do konca 19. stoletja že dokončal dve precej uspešni operi, do pravega prodora pa je prišel v prvih letih 20. stoletja, ko je ob poroki s priznano slikarko Jelko Rosen, skomponiral pomembna dela kot so recimo opera »A Village Romeo and Juliet«, koralni deli »Appalachia« in »A Mass of Life«, klavirski koncert in številne druge odmevne pesmi in skladbe. Njegovo glasbo so po vsej Evropi dobro sprejeli. Tako je vse do 1. svetovne vojne veljal za uspešnega skladatelja, čigar odmevnost in popularnost je rasla. Ob izbruhu vojne je bil prisiljen Francijo zapustiti in se vrniti v Anglijo. Navkljub uspehu na kontinentu, pa je bil na Otoku praktično neznan. Po vojni se je sicer ponovno vrnil v Francijo, vendar se je kmalu začel spopadati tudi z hudo boleznijo, ki ga je slednjič popolnoma paralizirala in oslepela. Hkrati s tem se je njegovo ime dokončno uveljavljalo, glavni krivec za to pa je bil angleški skladatelj in šarmer, Sir Thomas Beecham. Širil je popularnost Deliusove glasbe in leta 1929 organiziral tudi prvi Deliusov glasbeni festival. Čeprav že precej bolehen je Delius še vedno želel skladati, pri čemer mu je pomagal angleški glasbenik Eric Fenby, ki je po Deliusovemu diktatu zapisoval note. Proti koncu življenja, ki ga je slednjič končal leta 1935, je za svoje življenjsko delo prejel številna častna priznanja in nagrade.

Deliusov glasbeni stil je eden najbolj nenavadnih v zahodni glasbeni zgodovini. Karakterizira ga zanimiva mešanica »pentatoničnih« figur in »kromatizma«. Čeprav še vedno zelo tonalna, glasba reflektira premik od običajnega post-romanticizma značilnega za leta po Wagnerjevi smrti, k stilu, ki je prav posebej značilen za Deliusa. Ta stil združuje impresionizem z nekoliko starejšo verzijo post-romanticizma in severno evropske in afro-ameriške primesi ljudske glasbe. Zanj je značilna uporaba »sladkih« harmonij, počasnih in vedno razvijajočih se melodij in glavnih tem. Sir Thomas Beecham ga je nekje opisal kot zadnjega velikega apostola romantične lepote.

Opera »A Village Romeo and Juliet« je prvo večje delo glasbeno dozorelega Deliusa. Nastalo je v letih 1900 in 1901. To je prvi primer, v katerem je njegova glasbena samozavest skladna in prežeta z kompleksno osebno vizijo. Ta vizija je, kot še v nekaterih drugih njegovih glasbenih delih, svoj navdih črpala iz modrosti Friedricha Nietzscheja. Pričujoče delo v karieri Deliusa izpričuje samosvoj moment, v katerem romantično ljubezen portretira z strastno neposrednostjo. Šarmantni intermezzo iz opere pod naslovom »The Walk to the Paradise Garden«, ki ga bomo slišali v nadaljevanju, je popularen glasbeni odlomek, v katerem si legendarna ljubimca zaželita trenutka zase in se s tem namenom podata v taverno »Paradise Garden«, v kateri se zadržujejo številni boemi, zločinci in druga drhal.

Veliko Deliusovih del je zelo vizualnih, celo do te mere, da je marsikatero njegovo glasbeno delo mogoče opisovati z termini, ki so prikladnejši slikarstvu. V poletnemu času primernemu delu »In a Summer Garden«, ki je nastalo v letih 1908 in 1909, je tako skozi glasbo zelo nazorno naslikal svoj letni vrt v Franciji. Čeprav je za skladbo uporabil celoten orkester, se v izjemno premišljeni izvedbi, delo zdi precej minimalistično in celo komorno.

Delo z naslovom »North Country Sketches« za orkester velja za eno najbolj popularnih Deliusovih glasbenih kompozicij. V štirih stavkih je nastalo v letih 1913 in 1914 tik pred začetkom prve svetovne vojne. Prvič so delo javno uspešno predstavili maja leta 1915 v Londonu. To je zelo sugestivna slika rojevajoče in umirajoče narave, prežeta z močnim in mračnim filozofskim podtonom.

Želimo vam prijetno poslušanje. V oddaji Glasbeni ciklon pa se še zadnjič v tej sezoni slišimo ob tednu osorej. Srečno!

AVIZO