Verjetno nas ni malo teh, ki smo v prvi stik z klasično glasbo prišli pod mentorstvom ameriškega dirigenta, skladatelja in pianista Leonarda Bernsteina. Ob tem, da je bil in še vedno je znan predvsem po svojem ognjevitem dirigentskem slogu in pedagoškem občutku, ki ga je razkošno izkazoval predvsem v svojih znamenitih televizijskih koncertih za mladino, je tudi v svoji skladateljski karieri ustvaril kar nekaj prelomnih glasbenih del. Majhnemu delu tega bogastva bomo imeli priložnost prisluhniti tudi nocoj.
V nedeljo je minilo natanko 17 let od smrti tega mojster tako klasične kot popularne glasbe, hkrati pa prvega zares ameriškega dirigenta, ki se mu je uspelo uveljaviti v svetu. Bil je eden tistih v sodobni resni glasbi, ki je z svojim delom zares temeljito spremenil podobo glasbe. Kot skladatelj je zapustil daljnosežno zapuščino, ki obsega tri simfonije, nepozabno filmsko kompozicijo za film »On the Waterfront«, ki daleč presega to strogo ozko oznako in številna dela za oder, vključno z enim temeljnih del ameriškega musicla, poemo »West Side Story«.
Njegovi razvpiti dirigentski nastopi so bili energični in so vlogi dirigentov v klasični glasbi popolnoma spremenili pomen. Njegov neposreden in ekstravertiran način pristopa do glasbe, je sicer v manjšini, pa vendar, pritegnil tudi številne kritike, ki v njegovem delu niso videli drugega kot goli ekshibicionizem.
Sprva pa se je uveljavil predvsem kot skladatelj. Nekatera dela, ki jih je spisal v štiridesetih so naletela na zelo pozitiven odziv. V tem zgodnjem obdobju pa je pisal tudi popularno glasbo, pod katero se je podpisoval s psevdonimom Lenny Amber. V času vodenja Newyorškega filharmoničnega orkestra med leti 1958 in 1969 je orkester napredoval na povsem novi nivo ugleda in popularnosti. Njegovi koncerti in plošče so postali roba z vrednostjo in prestižem. Kot dirigent je Bernstein postal znan posebej po interpretacijah del Mahlerja in Coplanda. Pravo popularnost, tudi izven krogov klasične glasbe, pa mu je prineslo nastopanje na televiziji, kjer je od leta 1958 nastopal v posebnem programu namenjenemu glasbenemu izobraževanju mladih. Četudi je ostal dirigentska zvezda vse do zadnjega, pa je sploh v drugi polovici življenja vse več časa posvečal tudi komponiranju. Kljub temu je le malo glasbe, ki jo je ustvaril po letu 1970, doživelo enak nivo slave kot njegova zgodnejša dela, kljub temu, da je tudi med temi deli moč najti prave bisere. Nocoj bomo malo krivični in vam ponudili v poslušanje predvsem nekaj njegovih najbolj razvpitih in znanih kompozicij.
Začeli bomo z samosvojo »Serenado za violino in orkester« iz leta 1954. To je v osnovi brezprogramsko delo, ki pa svoj navdih črpa pri branju Platonovega dialoga »Simpozij«, enega najbolj nenavadnih filozofskih del o naravi ljubezni, ki mu kompozicija v svoji glasbeni zgradbi verno sledi. Delo je nadvse uspešno premiero doživelo leta 1954 v Benetkah, kasneje pa je postalo podlaga baleta Jeromea Robbinsa z naslovom »Serenade for Seven«.
Svoj edini pravi filmski »score«, je Leonard Bernstein prispeval za film Elia Kazana iz leta 1954, »On the Waterfront«. Vendar je bil ta edini prispevek tak, da ga zlahka uvrstimo med vrhunce filmske glasbe. Izkušnja pisanja za film je bila za Bernsteina tako travmatična, da kasneje za film ni želel več pisati. Zaradi frustracije z to izkušnjo, je Bernstein glasbo iz filma re-aranžiral v simfonično suito. Da bi glasbo na pravi način začutili ni nujno poznavanje filma, prav lahko jo je razumeti kot samosvoj portret življenja v New Yorku. Kot takšna velja suita za eno najbolj subtilnih simfoničnih portretov ameriškega življenja.
»Kandid« je komična opereta, ki temelji na Voltairovem znamenitem delu z istim naslovom. Ob svojem nastanku leta 1956 delo ni bilo deležno posebne pozornosti. V glavnem je opereta ostala znana le po svoji znameniti uverturi, ki ji bomo prisluhnili tudi ob tej priložnosti. Prvič jo je Bernstein nadvse uspešno predstavil publiki leta 1957 z svojim Newyorškim filharmoničnim orkestrom. Delo je posledično postalo eno najbolj popularnih Bernsteinovih kompozicij.
Povojne politične razmere, v katerih je Bernstein živel, so mu leta 1949 porodile idejo za moderno verzijo zgodbe o Romeu in Juliji, ki bi jo postavil v moderni čas mednacionalnih spopadov. Rodila se je legenda o »West Side Story«, musiclu, ki ga je kot krono njegove kreativnosti skozi petdeseta, leta 1961 režiser Robert Wise nadvse uspešno predstavil tudi filmskemu občinstvu. Glasbeno delo za musical ostaja eno Bernsteinovih najbolj znamenitih in najboljših del. Glasba, ki je mešanica latino-ameriških ritmov, jazza klasičnih harmonij, čudovito zaobjema vzdušje tega klasičnega ljubezenskega zapleta. Za zaključek današnje oddaje bomo tako prisluhnili uverturi in prologu ter zaključni simfonični sekvenci »musicla«.
Upamo, da vam je bilo v naši družbi prijetno in zanimivo. Ponovno vas vabimo medse ob tednu osorej. Do takrat pa lep pozdrav.
AVIZO