9. 12. 2009 Oddaja Zofijinih

Oddaja 9.12.2009

AVIZO

Glasba1: Dane Zajc: Za vse boš plačal

Ponovno pozdravljeni v oddaji Zofijinih ljubimcev. V tokratni oddaji bomo prisluhnili križancu med osebno izpovedjo in premislekom o vprašanju smisla v svetu brez Boga. Morda se utegne komu premislek zdeti smešen, a za veliko število vernikov po vsem svetu, posebej v Ameriki, bi se zdel svet brez Boga mračen, pust in nasploh svet, v katerem ne bi želeli živeti. Humanisti, ki so večinoma ateistično usmerjeni, morajo zato podati odgovor na vprašanje kako lahko osmislimo ta prazen in pusti svet.

Premierno danes pričenjamo z novo rubriko, v kateri vam predstavljamo poročila predavanj Delavsko-punkerske univerze, ki letos v svoji trinajsti sezoni poteka pod naslovom »Šola kot ideološki aparat ekonomije«. Poleg tega nas čakajo še stalne rubrike – Filozofija skozi čas, humor in napovednik. Vabljeni k poslušanju!

Za misel

Bog ni mrtev, samo počiva.

Urednik

Smisel v brezbožnem pred-apokaliptičnem svetu

Tokratno pisanje ne bo sledilo strogi strukturi argumentacije, ampak bo izražalo tudi potrebo po osmislitvi nazora, ki ga osebno delim z nekaterimi Zofijini ljubimci. K pisanju sta me vzpodbudili dve stvari. Prva je debata, ki sem jo imel s Stefanom Gustafsonom po njegovem predavanju dne v Mariboru na Filozofski fakulteti, v kateri je dejal, da v svetu brez Boga ne vidi smisla.

Druga je bila ogled filma Woodya Allena z naslovom »Crimes And Misdeameanors«, v katerem se režiser, tako kot v mnogih drugih filmih, ukvarja s tematiko (ne)obstoja Boga, morale, ljubezni in, humorno rečeno, s samim sabo. Menim, da nam poleg dobrega humorja Woody Allen na koncu filma poda možen odgovor na vprašanje o smislu v svetu brez Boga.

Za mnoge verne ljudi je vera v Boga garant za smisel v življenju. Če nas je ustvaril vsemogočni, dobri Bog, ki nas ljubi potem je naše življenje smiselno, če delujemo v skladu z Božjo voljo in tako izpolnimo naš namen. Smisla ni potrebno iskati, saj je bil določen s strani Boga. To ne pomeni, da je vernikovo življenje vedno preprosto, pomeni pa, da mu je zagotovljena „rešilna bilka“ kot se izrazi filozof Schopenhauer.

Dandanes smo marsikje priča porastu ateizma. Nazora, da Bog ne obstaja. S stališča mnogih vernikov, se s tem, ko se odpovemo Bogu odpovemo tudi smislu. Če nas ni ustvaril ljubeči Bog, ampak smo le plod naključja v neskončnem širnem in hladnem vesolju, se zdi, da je smisel težje najti. Nekateri bi sklepali, da je življenje torej nesmiselno. Post-modernizem je ravno drugo ime za svet, v katerem smo izgubili absolutne vrednote in smo prepuščeni na milost in nemilost relativizmu, nihilizmu in cinizmu. Danes to postaja še toliko bolj jasno, ko se marsikomu dozdeva, da smo uničili planet do te mere, da nas kot človeštvo čaka negotova prihodnost. Marsikje smo tudi iz tega razloga priča porastu verskega fanatizma, ki se kaže v apokaliptičnem pričakovanju konca sveta in Jezusovega drugega prihoda. Dobro ilustracijo te ideje lahko vidimo v dokumentarcu »Jesus Camp«, ki prikazuje poletni kamp radikalnih evangeličanskih vernikov v ZDA.

Sprejmemo lahko tezo, da je brez Boga smisel res težje najti, ampak ali iz tega nujno sledi, da je svet brez Boga nesmiseln? Humanisti so skozi zgodovino že iskali alternative. Prisluhnimo delu humanističnega manifesta iz leta 1973, ki govori o veri:

Vera

Prvič: V najboljšem smislu lahko vera navdihuje predanost najvišjim etičnim idealom. Gojenje moralne predanosti in ustvarjalne domišljije je izraz pristne »duhovne« izkušnje in aspiracije.

Kljub temu menimo, da tradicionalne dogmatične ali avtoritarne religije, ki postavljajo razodetje, Boga, rituale ali veroizpoved nad človeške potrebe in izkušnje, ne koristijo človeštvu. Vsaka sodba narave bi morala prestati preizkuse znanstvenega dokazovanja; po naši oceni jih dogme in miti tradicionalnih religij ne prestanejo. Celo na tej pozni točki človeške zgodovine moramo znova formulirati nekatera osnovna dejstva, ki temeljijo na kritični uporabi znanstvenega razuma. Nimamo zadostnih dokazov za vero v obstoj nadnaravnega; to je bodisi brezpomensko bodisi nepomembno za vprašanje preživetja in izpolnitve človeške rase. Kot ne-teisti začnemo pri ljudeh in ne Bogu, z naravo in ne božanstvom. Narava je morda res širša in globlja, kot mislimo sedaj; a vsako novo odkritje bo le razširilo naše razumevanje naravnega.

Nekateri humanisti verjamejo, da bi morali preinterpretirati tradicionalne religije in jim povrniti pomen v skladu s trenutno situacijo. A takšne ponovne določitve pomena pogosto poustvarjajo stare odvisnosti in eskapizem; zlahka postanejo nazadnjaške in ovirajo prosto uporabo intelekta. Namesto tega potrebujemo radikalno nove človeške namene in cilje.

Razumemo potrebo po ohranitvi najboljših etičnih naukov v verski tradiciji človeštva, od katerih so nam mnoga skupna. Vendar zavračamo tiste značilnosti tradicionalne verske morale, ki človeku preprečuje popolno razumevanje lastnega potenciala in odgovornosti. Tradicionalne vere ljudem pogosto nudijo tolažbo, a jim tudi preprečujejo, da bi si pomagali sami ali dosegli svoj polni potencial. Takšne institucije, veroizpovedi in obredi pogosto ne spodbujajo volje za pomoč drugim. Vse prepogosto tradicionalne vere vzpodbujajo odvisnost namesto neodvisnosti, poslušnost namesto potrjevanja, strah namesto poguma. Nedavno pa so sprožile družbeno akcijo zaskrbljenosti vpričo teologij, ki jemljejo za svoje jedro trditev, da je Bog mrtev. Mi v človeštvu ne vidimo božanskega pomena ali božje previdnosti. Čeprav marsičesa ne vemo, smo ljudje sami odgovorni za to, kar smo ali bomo postali. Nobeno božanstvo nas ne bo rešilo; rešiti se moramo sami.

Za-misel

Bog, najbolj priljubljen grešni kozel za naše grehe.

Mark Twain

Glasba 2: Tomaž Pengov – Obisk

Tekst je treba seveda brati v kontekstu časa. Leta 1973 smo bili priča gospodarskemu in intelektualnemu vzponu zahoda, zahodna kultura je zmagovala in znanost je razblinjala temo praznoverja. Danes nekateri zgodovinarji in celo filmarji kot so Michael Moore primerjajo trenutno stopnjo zahodne civilizacije s propadom rimskega imperija. Po mnenju teh posameznikov, smo že prešli višek naše civilizacije in smo na poti propada. Povprečnemu poslušalcu se taka teza verjetno zdi preranjena. Tudi množica strokovnjakov, bo goreče trdila, da gre za apokaliptično pretiravanje. A dejstvo, da se bodo v Kobenhavnu kmalu zbrali predstavniki sveta, da se dogovorijo, kako omejiti emisije CO2, da bi preprečili vremenske katastrofe, ki lahko ogrozijo našo samo eksistenco, kažejo drugo sliko. Noam Chomsky je že pred leti spisal tekst s pomenljivim naslovom: »Hegemonija ali preživetje«.

Znašli smo se torej v drugačnem času od tistega, v katerem je bil pisan humanistični manifest. Nekateri misleci celo menijo, da je humanizem, oziroma so njegove posledice, pripeljale do Auschwitza. Postmodernisti zavračajo humanizem kot preživelo ideologijo utemeljeno na kvazi objektivnosti znanosti. Zdi se, da je razsvetljenski projekt propadel. Da smo se spet znašli oziroma smo še vedno v svetu brez Boga, kjer vse preveč človeški ljudje niso zmožnih urejati svojih zadev na način, da bi lahko v miru živeli v skupnosti enakih.

Priča smo torej idejam, da se je treba vrniti h koreninam, saj nas lahko reši le Bog. Kaj je lahko humanistični ugovor na takšno mišljenje danes? Že na začetku je potrebno povedati, da humanizem, če ga beremo natančno, nikdar ni zagotavljal ničesar, kar bi se lahko primerjalo s tem, kar zagotavlja vera. Tako imenovana „Vera“ v človeka lahko v najboljšem primeru zagotovi upanje.

Absolutna gotovost je zgodovinski artefakt, ki mu je potrebno dati častno mestu v muzeju preživetih idej in sprejeti negotovost sodobnega sveta. Potrebno je sprejeti dejstvo, da lahko svet, če se ga sploh še lahko reši, rešimo oziroma rešujemo le sami.

Poslušalec bi se lahko vprašal, koliko te visokoleteče besede človeku v resnici koristijo? Kako bi lahko povprečnega posameznika prepričali, da namesto gotovosti, četudi lažne, sprejme negotovost? Na enega izmed lepših zagovorov sem naletel ravno v filmu Woodya Allena. Gre za besede profesorja filozofije, (ki paradoksalno v filmu stori samomor), in glasijo tako:

»Skozi življenje se soočamo z težkimi odločitvami, moralnimi izbirami, ki so bistvenega pomena, a pri večini izmed njih gre za manj pomembne izbire. A sami sebe določamo s svojimi izbirami. Pravzaprav smo vsota svojih izbir. Dogodki se odvijajo nepredvidljivo in tako nepravično. Zdi se, da človeška sreča ni vključena v ustroj vesolja. Le mi smo tisti, ki z našo zmožnostjo, da ljubimo, dajemo pomen brezbrižnemu vesolju. A kljub temu se zdi, da ima večina ljudi sposobnost, da poskuša znova in znova in celo najde srečo v malih stvareh, kot npr. njihova družina, delo in upanje, da bodo prihodnje generacije morda razumele več.«

Ne gre za čarobno formulo. Gre pa za jasno izraženo eksistencialistično miselnost. Oče eksistencializma je bil Jean Paul Sartre. Živel je med 2. svetovno vojno, tako da lahko naš in njegov položaj primerjamo. Po mojem razumevanju se humanizem in eksistencializem dopolnjujeta in skupaj lahko zasijeta kot žarek upanja v temno dolino solza, v kateri živimo. Boga morda ni potrebno ubiti, v svoji neskončni modrosti se bo dostojanstveno umaknil.

Za misel

Bog, bolezen za katero si domišljamo, da smo jo ozdravili, ker nihče od nje danes več ne umre.

~E.M. Cioran, The Trouble with Being Born, 1973

Glasba 3: Tomaž Pengov – Čakajoč nate brat

Filozofija skozi čas

11. decembra 1198 je umrl andaluzijsko-arabski filozof, komentator, logik, pravnik, znanstvenik in zdravnik Abu Al-Valid Mohamed Ibn Ahmed Ibn Mohamed Ibn Rušd, po latinsko Averroes. Z njegovo smrtjo se tudi konča ustvarjalno obdobje aristoteljanske filozofije v Andaluziji in nasploh v islamu. V tem prispevku se bomo omejili zgolj na življenje in kratek oris filozofskega opusa.

Ibn Rušd velja za enega najpomembnejših islamskih filozofov v srednjem veku. Najbolj poznan je po prevodih in komentarjih k Aristotelovim delom, poskusu pomiritve med razumom in religijo znotraj islama in vplivu na kasnejšo tradicijo krščanskega in judovskega averroizma, radikalne aristotelijanske filozofske smeri, ki je bila v konfliktu z uradnimi doktrinami tako krščanstva kot tudi judaizma. Ibn Rušd je deloval v Andaluziji v Španiji v obdobju tik pred ponovno osvojitvijo večjega dela islamske Španije.

Rojen je bil v ugledni družini malikijskih pravnikov. Njegov ded je bil vrhovni sodnik na almoravidskem dvoru v mestu Kordoba, prav tako je bil sodnik tudi oče. Zato se je smatralo za samoumevno, da si je Ibn Rušd najprej pridobil pravno izobrazbo, zatem pa se v skladu s spološno izobrazbeno omiko islamske Španije izobrazil še v medicini, astronomiji in filozofiji. Razen vsestranskega učenjaka Ibn Badže, ki je na Ibn Rušda vplival predvsem z znanjem astronomije in fizike, njegovi učitelji niso znani, znano pa je, da je prijateljeval s še enim slovitim filozofom in zdravnikom Ibn Tufajlom, ki je služboval na dvoru drugega almohadskega emirja Abu Jakuba Jusufa. Ibn Tufajl je mladega učenjaka priporočil emirju, ki se je tudi zanimal za filozofijo, še posebej pa za Aristotela. Emir je bil tisti, ki je mecensko spodbudil Ibn Rušda, da napiše komentarje vseh takrat znanih Aristotelovih del. Na dvoru se je spoznal še z uglednim zdravnikom Ibn Zuhrom, ki je postal njegov praktični vodič in prijatelj. S smislom za medicinsko opazovanje telesa, se je Ibn Rušd lahko intelektualno osamosvojil od še vedno pretežno mističnih mentorjev Ibn Tufajla in Ibn Badže ter bil sposoben osvojiti, interpretirati in ovrednotiti Aristotelovo filozofijo neodvisno od sodobnikov, ki so Aristotela interpretirali skozi optiko novoplatonistov.

Pod Almohadi je vseskozi karierno napredoval: od leta 1169, ko je bil imenovan za sodnika v Seviliji, pa do leta 1182, ko je bil imenovan za vrhovnega sodnika Kordobe in glavnega dvornega zdravnika v Marakešu, kjer se je nahajal dvor Almohadov. Po smrti emirja Jusufa Prvega leta 1184, je nekaj časa užival bogato naklonjenost tretjega emirja Jakuba Al-Mansurja. Ibn Rušdov položaj na dvoru se je drastično poslabšal po Al-Mansurjevi zmagi nad kristjani v bitki pri Alarcosi leta 1195. Razlogi, da se je emir odpovedal Ibn Rušdu in ga prepustil sodnemu pregonu, niso znani, verjetno pa si je Ibn Rušd v vseh letih delovanja na dvoru nabral dovolj veliko število močnih nasprotnikov, ki so ga lahko očrnili pri vladarju z obtožbami o nelojalnosti in proti njegovi religiozni primernosti. Po razsodbi komisije, ki so jo sestavljali verski učenjaki (uleme), se je za krajši čas umaknil v izgnanstvo, a ga je emir na prošnjo nekaterih njegovih dvorjanov ponovno pozval nazaj v Marakeš, kjer mu je vrnil nekdanje dvorne funkcije. Umrl je decembra leta 1198. Tri mesece kasneje so so njegovo telo ekshuminirali in ga prenesli v rodno Kordobo, kjer so ga svečano pokopali. Na tem pogrebu je bil navzoč tudi sufijski mistik Ibn Arabi.

Ibn Rušdov obsežen opus obsega dela, ki pokrivajo področja filozofije, logike, slovnice, teologije, medicine, matematike, fizike in prava. Od najmanj 66 razprav, kolikor jih je napisal, se 28 del ukvarja s filozofijo, 20 z medicino, 8 z islamskim pravom, 5 s teologijo in 4 s slovnico.

V filozofiji največji delež zavzemajo komentarji k Aristotelovim delom, ki se delijo na velike komentarje, srednje komentarje in povzetke. Pomembno je vedeti, da se Ibn Rušd pri komentiranju ni posluževal Aristotelovih grških besedil, pač pa je njegovo filozofijo poznal zgolj preko arabskih prevodov. V velikih komentarjih, ki zadevajo pomembnejša Aristotelova dela Metafiziko, Drugo analitiko, O duši, O nebu in Fiziko se poslužuje nadrobnih in obširnih analiz, ki stapljajo Ibn Rušdovo misel z Aristotelovo. V srednjih komentarjih, ki jih je 16, je manj obširen, še vedno pa se težko njegove misli razloči od Aristotelovih. Zato pa je v povzetkih, ki so zgolj štirje, od tega en povzetek Platonove Države, toliko osebnejši. Zanimivo je, da Ibn Rušd ni imel dostopa do Aristotelove Politike, zato se je poslužil tematsko najbližjega dela, torej Platonove Države. Komentiral je tudi spise ostalih filozofov, med njimi antičnega komentatorje Aleksandra Afrodizijskega in zgodnje islamske filozofe ter sodobnike.

Drugi sklop filozofsko orientiranih del predstavljajo njegova izvorna dela, v katerih razpravlja o razmerju med filozofijo in religijo oziroma islamom. Ta dela vsebujejo njegov največji avtorski delež. V delu »Nesmiselnost (Al-Gazalijevega) nesmisla (filozofov)« kritizira islamskega teologa in kritika filozofije Al-Gazalija, ki je v delu »Nesmisel filozofov« zavrnil celotno zgodnjo islamsko filozofijo, ki se je napajala pretežno iz novoplatonizma in ki je Aristotela dojemala kot filozofa, ki se dopolnjuje novoplatonizmu. Al-Gazali velja danes za teološko avtoriteto v islamu, medtem ko je, vsaj kar se islama tiče, bil Ibn-Rušdov vpliv na islamsko teologijo in filozofijo ničen. Zato pa je imel toliko več vpliva med judi in kristjani posebej na Maimonida in Tomaža Akvinskega.

Rubriko »Filozofija skozi čas« pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum mislec.net

Za-misel

Lahko he razumeti Boga, dokler ga ne poskušaš razložiti.

Joseph Joubert

Glasba 4: Tomaž Pengov – Cesta

(H)umor

Aristotel, ki je bil učitelj Aleksandra Velikega je na mnoga vprašanja, ki so mu jih postavljali dvorjani, odgovarjal z ”ne vem”.
”Pa zakaj vas potem kralj plačuje, če sploh nič ne veste?”, ga vpraša en dvorjan.
”Kralj me plačuje samo za tisto, kar vem”, odgovori Aristotel. ” Če bi me plačeval tudi za tisto, kar ne vem, cela njegova zakladnica ne bi bila dovolj.”

Vir: www.mislec.net

Za-misel

Bog ni to kar si pod njim predstavljaš ali misliš, da razumeš. Če razumeš ti je spodletelo.

Saint Augustine

Napovednik

Jutri, v četrtek, 10.12. 2009 ob 18h vas vabimo v dvorano Gustaf na filmozofski večer z naslovom »Oglaševanje in otroci«. Filmu »Consuming Kids« bo sledila okrogla miza z vabljenimi gosti. Otroci so neizkušeni, lahkoverni, spremenljivi in se nanje lahko vpliva. V glavi imajo še dovolj prostora, zato so zelo dojemljivi za nove vtise, tudi za imena blagovnih znamk, reklamne simbole in slogane. Otroci tudi nič ne vedo o tem, kakšne namere imajo oglaševalci in kako jih zanima zgolj profit. Več informacij o večeru najdete na spletnem naslovu http://www.zofijini.net. Vabljeni!

Ob svetovnem dnevu človekovih pravic prireja Amnesty International Slovenije v sodelovanju s Pravno fakulteto Univerze v Mariboru, v torek 15. decembra 2009 ob 13h na Pravni fakulteti v Mariboru, v predavalnici Mansarda A, predavanje in razpravo, ki ga bosta vodila Carolyn N. Long, PhD iz Washington State University Vancouver in Blaž Kovač iz AIS. Naslov predavanja in razprave je »President Obama and Civil and Human Rights: Continuity or Change?«. Vabljeni! Več o dogodku lahko zveste na uradni strani pravne fakultete v Mariboru http://www.pf.uni-mb.si.

Glasba 5: Tomaž Pengov – Begunci

Za-misel

Rajši si mislim, da bog ni mrtev, je le pijan.

John Marcellus Huston

DPU poročilo

Šola kot ideološki aparat ekonomije

Poročilo s predavanja

V četrtek 12.11. je Delavsko-punkerska univerza pričela z izvajanjem njenega tradicionalnega ciklusa predavanj, ki bo letos posvečen temi »Šola kot ideološki aparat ekonomije«. Otvoritveno predavanje, z naslovom »Izobraževanje: človekova pravica in javno dobro ali tržno blago?«, je imel filozof Zdenko Kodelja, verjetno najprodornejši mislec teorije in filozofije vzgoje pri nas.

Celotno predavanje je podalo nekakšen ABC aktualnega poseganja neoliberalne ekonomske doktrine na področje šolstva. Predavatelj je uvodoma analiziral politično-ekonomske okoliščine polpretekle zgodovine, ki so omogočile, da se je splošna pravica do izobrazbe, ki je v Deklaraciji iz leta 1948 zabeležena kot ena izmed temeljnih človekovih pravic, nenadoma prelevila v dolžnost. Namreč dolžnost vsakega posameznika, da se naj izobražuje in s tem vlaga vase, v svoj »človeški kapital«, kakor se temu sedaj reče. Če nam dediščina francoske revolucije in razsvetljenstva sporoča, da je znanje brez nadaljnjega samo na sebi vrednota, izobraževanje pa javna dobrina, saj omogoča formiranje razsvetljenega državljana, pa imamo odslej opraviti z neko drugo paradigmo. Za neoliberalce je namreč samo vprašanje, ali je izobrazba javna dobrina, napačno, pravo vprašanje pa se nasprotno glasi: ali javno izobraževanje priskrbi dobrine, ki so javno dobro? In odgovor je da, toda pod določenimi pogoji: izobrazba je javna dobrina, če je učinkovita, kar hoče reči, če je profitabilna. Takšna logika pa predpostavlja nek tihi obrat v sami percepciji izobrazbe, ki odslej postaja vse bolj zasebna dobrina, regulirana s strani gospodarskih mehanizmov trga, ne več države. V tem kontekstu pa ima znanje le še ekonomsko vrednost, se pravi, reducirano je na golo blago, ki se, tako kot vsako drugo blago, trži, »človek pa je zreduciran na zaposljivo delovno silo, če je sploh zaposlen«, pravi Kodelja. No, če je znanje razumljeno kot blago s tržno ceno, to pomeni, da šola kot izobraževalna institucija danes nima več avtonomije, temveč postaja vse bolj podobna podjetju. Tako se danes več ne govori o znanju kot takem, temveč o raznoraznih kompetencah, ki so na trgu delovne sile neposredno uporabne. Cilj ni formiranje razsvetljenega državljana, pač pa formiranje posebne vrste človeka, homo economicusa, ki v vseh življenjskih okoliščinah preračunava in razmišlja o tem, kaj se mu bolj splača. Motiv in vodilo so najprej in predvsem osebni interesi in rentabilnost lastnih dejanj: če hoče zaslužiti, mora imeti dobro diplomo, če hoče imeti dobro diplomo, mora zanjo plačati itd. Trend, ki je zajel precejšnji del sveta, na žalost tudi Evropo, se kaže v treh vzporednih procesih: v menedžerski reorganizaciji šol, v vse večji profesionalizaciji, tj., poklicni usmerjenosti splošnega izobraževanja in v decentralizaciji šolstva.

Kako se učinki neoliberalizma kažejo pri nas? Tudi pri nas je moč opaziti vse večji poudarek na t.i. »vseživljenjskem učenju«, ki je vse bolj dojeto kot dolžnost in vse manj kot pravica, in prav tako na kompetencah, pri katerih vprašanje ni, kaj je bistvo kompetenc, temveč: katere kompetence so bistvene (v zadnjih dokumentih o gimnazijah se, denimo, že govori o kompetencah). Še zlasti pa se ta učinek pozna na univerzi, z bolonjsko reformo na čelu, katere že ime nakazuje, da v nji ne gre za vprašanje univerze, temveč za konstituiranje novega evropskega prostora, ki naj bi, kot vemo, omogočil mobilnost študentov v Evropi, obenem pa bil privlačen tudi za ves svet.

Kodeljevo predavanje se je zaključilo z refleksijo učinkov, ki jih ima opisana logika na raziskovalno in pedagoško delo profesorjev in drugih znanstvenih delavcev. Tudi na tem področju zdaj odločajo bibliometrični kazalci. Najvažnejši cilj znanstvenikov tako niso več znanstvena odkritja, temveč čimvečje število objav v čimbolj uglednih revijah, ki prinašajo čimvečje število točk. Prihodnost je videti mračna.

Poročilo je pripravila Ana Jovanović
Več informacij o DPU najdete na spletnem naslovu dpu.mirovni-institut.si

Za-misel

Bog. John Doe filozofije in religije.

Elbert Hubbard, The Notebook

Glasba 6: Tomaž Pengov – Pomisli

Prišli smo do konca oddaje. Upamo, da vam je bila oddaja všeč. Vse kritike, pohvale, grožnje, smiselne in nesmiselne, sprejemamo na naš mail naslov zofijini@gmail.com. Z vami smo bili špikerka Jerneja Pirnat, tehnik Jure Avguštiner, pisec osrednjega prispevka in avtor rubrike filozofija skozi čas, Boris Blagotinšek. Urednik oddaje je Samo Bohak. Na slišanje ob tednu osorej. Srečno!

Avizo

Oznake: