Avizo
Za nami je referendum, ki sicer v pravno političnem smislu ni rešil ničesar, je pa zato med Slovence vnesel dodatno seme že od nekdaj prisotne in vedno znova tesnobno potlačene ksenofobije in nestrpnosti.
Za dobrodušnimi in civiliziranimi obrazi slovenstva tli tisočletna frustracija hlapčevstva in pokornosti, ki se s svojo državo in približevanjem datuma, po stoletju barbarstva, ponovne formalne priključitve razvitemu svetu, ne izraža v nacionalizmu in gojenju patriarhalnega mita očeta naroda in matere domače grude, kot je to primer pri večini drugih narodov v podobni zgodovinski situaciji, pač pa v pritlehnem in zahrbtnem, celo anonimnem blatenju in sovraštvu do sočloveka in tako ali drugače prikrajšanih manjšin oziroma skupin.
V današnji oddaji bomo prisluhnili argumentom, ki se ukvarjajo z tematiko strahu slovenstva pred tujstvom.
Aktualizirali bomo problem fantomske ljubljanske džamije in v prispevku Sreča Dragoša: »Džamija – katalizator slovenske nestrpnosti« nekoliko podrobneje preučili vprašanje islamofobije v Sloveniji.
Za konec se bomo ozrli na »Stand der Dinge« (stanje stvari) po »španskem 11-em septembru«.
Vabljeni ste nam prisluhniti!
GLASBA: Ambient Lounge vol.5
Strah hodi po Sloveniji, strah pred tujstvom. Nadeva si različne obraze, številne maske nestrpnosti, sovražnosti, ksenofobije, nepotrpežljivosti, diskriminacije. Za svojo tarčo si je narisal različne verske in družbene formacije, skupine ljudi in grupacije, do katerih vzpostavlja svojo superiorno držo ukazovanja in krojenja po naši lastni, slovenski biti. Skonstruiral si je podobo slovenskega Juda – tistega, ki mu krati užitek, ga finančno izkorišča, mu brani pogled na obronke Alp, ga potujuje s svojim jezikom, ogroža njegovo vero v Odrešenika, ga kulturno odtujuje, mu strelja v hrbet in ubija sinove najboljših slovenskih mater. Išče si in najdeva vedno nove diskurze, izumlja nove argumentativne obrazce in za lase privlečene izgovore, ki postavljajo na preizkušnjo našo zdravo pamet. Ta strah je postal del političnega diskurza, predvolilnih spopadov in hujskaštva. Lahko bi rekli, da se v Sloveniji od referenduma o odpravi pravice samskih žensk do oploditve z biomedicinsko pomočjo dogaja bitka za demokracijo, iskanje navidezno demokratičnih postopkov, s pomočjo katerih je mogoče izpeljati nedemokratične konsekvence. Dogaja se legalistični rasizem, perfidna oblika slovenske netolerance: skrivanje svojega sovražnosti in ksenofobije za obličjem pravnega reda in volje ljudstva, ki se menda zgolj želi izraziti skozi ta pravni red. Na preizkušnji so zakoni, na preizkušnji je pravosodje.
Pred nami sta ponovno vsaj dva referenduma (džamija in ponovno izbrisani), ki naj bi preprečila konkretni način uresničevanja človekovih pravic, a konsenz, ki se ustvarja med kampanjo, hoče omejiti pravice posameznih odrinjenih skupin. Zagovornike ljubljanskega referenduma motita velikost in vidnost džamije, s čimer merijo predvsem na to, da bi postala opaznejša doslej zatrta skupina ljudi, ki bi se s povezovanjem tudi politično artikulirala. Džamija je postala moteča v vseh možnih kontekstih in na vse možne načine, argumenti proti njej so predsodkovni na vse možne načine. Razlog tega nasprotovanja džamiji je preprost in ne more biti drugačen kot ta, da bi se muslimanom v Sloveniji preprečila njihova verska dejavnost in socializacija. Muslimani so, tako kot izbrisani, trenutno natančno to: slovenski Judje. So točka iracionalnega upora, prebujenih iracionalnih čustev in besed, vse v obrambo lastne samobiti, ki je menda ogrožena. So nekdo, ki ga percipiramo kot nekoga, ki uživa na naš račun in nam krade užitek. So tujek v očesu, so izmečki, kot pove poslanec v parlamentu, katerih kvoto je treba omejevati, ne povečevati.
Muslimane se torej naredi za drugorazredne in drugoverne državljane le zato, da bi sami bili prvorazredni in pravoverni. A ne le to: skozi dinamiko mobilizacije čustev ljudskih množic se v telesu naroda marsikaj dogaja. Pobudniki referendumov imajo za sabo ne le nevedne množice, temveč ljudi iz srednjega sloja, vidne elite in intelektualce. V času, ko je naš vstop v skupnost narodov in ver le še vprašanje minut, v trenutkih, ko se Slovenija odpira gospodarskim, političnim, idejnim, verskim in drugim sredinam držav v multikulturni Evropski uniji, se v naši dogajajo majhne sramote.
Pri odločanju prebivalcev Ljubljane, ali dopustiti gradnjo islamskega centra na obrobju mesta, smo priča svojevrstnemu kulturnemu rasizmu in socialnemu razslojevanju. Priča smo spopadu religij, nasprotovanju slovenskega metropolita in cveta katoliških izobražencev, ki v džamiji vidijo nevarnost za svoje vernike, političnemu spopadu konservativne desnice in liberalnih vrednot levice, politični zlorabi in manipulaciji torej. Neobstoječa džamija je med Slovenci (ali vsaj ožje Ljubljančani) poskrbela za vse možne načine ločevanja in opredeljevanja: idejne, verske, jezikovne, ideološke, politične, socialne, arhitekturne, psihološke. Če ne drugega, nas je poučila o nas samih in fiksirala prostor naših prepričanj. Pomembno dejstvo, saj Slovence težko zalotiš ob tem, da ti toliko povedo o sebi. Zanamcem bo pustila neprecenljivo sporočilo o tem, kdo smo in kaj nas določa. Že zato moramo biti hvaležni pobudnikom njene izgradnje: če je ne bi bilo, bi si jo morali izmisliti.
GLASBA:Terry Callier – Brother to Brother
Ko se ukvarjamo z islamom, je o tej drugi najštevilnejši veri na svetu, pomembno nekaj vedeti. Že v srednji šoli, kjer smo se včasih tudi kaj pomembnega naučili, smo med drugim lahko izvedeli, da je islam ime ne le za nekaj prepričanj in posebnih prehrambenih potreb, temveč za celo civilizacijo, ki se je razvila vzporedno s krščansko civilizacijo iz približno istih korenin in ki ima bogat zaklad lastnih odgovorov na ista vprašanja, s katerimi so se ukvarjali naši krščanski predniki. Z začudenjem smo recimo spoznali, da imajo tudi muslimani zgodbo o Adamu, Evi in jabolku, vendar ne verjamejo v izvirni greh in Evi ne pripisujejo vloge skušnjavke. Muslimanski misleci so se prav tako kot recimo Luther in Erazem ukvarjali s problemi predestinacije in svobodne volje. Obstajal je torej vzporeden svet idej, različen od naše lastne tradicije ampak obenem tako podoben, o katerem mi in večina naših sodržavljanov niso imeli pojma.
Če se poglobimo v zgodovino religije, lahko uvidimo notranje mnogoglasje in raznovrstnost islama. V islamu smo se naučili razlikovati med modernisti, sekularisti, tradicionalisti in fundamentalisti ali islamisti. Negativne pojave med muslimani je mogoče kritizirati, kakor jih tudi kritizirajo muslimani, ki se zavzemajo za približno iste vrednote kot civilizirani ljudje drugih tradicij. Na drugi strani lahko razberemo tudi, da hočejo eni odnos med “islamom” in “zahodom” razumeti in predstaviti kot neizogiben konflikt, na katerega se je treba pripraviti. Po neštetih pozivih islamskih političnih in verskih samodržcev k “džihadu” (sveti vojni), posebaj pa po zalivski vojni l. 1991, je sekularni zahodni svet pristopil k poziciji, ki ju najbolje izražata Huntingtonova teza o spopadu civilizacij in ugotovitev takratnega generalnega sekretarja NATA Willyja Claesa, da bo islam glavni izziv za zahodno zavezništvo. To je ob številnih realnih pretnjah in težavah, ki jih ima ta svet, tudi če ne potencira nesporazumov med enimi in drugimi patriarhalnimi monoteisti semitsko-grške tradicije, pomenilo dodatno civilizacijsko grožnjo.
Islamofobija je beseda, ki se je začela pojavljati v osemdesetih letih, uporablja se pa predvsem od leta 1997, ko je britanska fundacija Runnymede Trust izdala obširno poročilo na to temo. Islamofobe, po Runnymedovem poročilu, zaznamujejo “zaprti” pogledi na islam, ki islam vidijo kot monolitno, ločeno, manjvredno ideologijo sovražnikov, za razliko od “odprtih” pogledov na islam kot raznovrstno, različno (ampak enako spoštovanja vredno) vero potencialnih partnerjev pri reševanju skupnih problemov. Tisti z zaprtimi pogledi brez slehernega razmišljanja zavračajo vsakršno muslimansko kritiko “Zahoda”, zagovarjajo diskriminacijo muslimanov in njihovo izključevanje iz družbe. Svoje sovraštvo do islama sprejemajo kot nekaj naravnega in normalnega. Tisti z odprtimi pogledi, na drugi strani, so pripravljeni upoštevati tudi muslimanske kritike, lastnih kritičnih pogledov in nestrinjanja z islamskimi pogledi pa ne vidijo kot povod za diskriminacijo, temveč jih kritično analizirajo. Skratka, če si podlegel negativnim stereotipim in te je zato strah islama in/ali sovražiš islam, si islamofob. Runnymedovo poročilo je zaključilo s solidnimi 60 priporočili vladi, zdravstvenim in izobraževalnim oblastem, delodajalcem in sindikatom, nevladnim organizacijam in novinarjem.
Ni jasno, koliko se je islamofobija okrepila oziroma kaj se je zgodilo s pogledi na islam v Evropi po terorističnem napadu na New York l. 2001. Poročilo, v katerem so poskusili povzeti podatke različnih opazovalcev rasizma in ksenofobije po državah EU, je predvsem pokazalo, da je takšnih podatkov – primerljivih in zanesljivih – silno malo. Zdi se pa, kot je bilo pričakovati, da se je obstoječe protimuslimansko vzdušje zaostrilo in da je v prvih mesecih po 11. septembru zaznamoval val verbalnih, v nekaj državah tudi fizičnih napadov na muslimane. Zanimiva pa je ugotovitev, da so se ti napadi pretežno usmerili proti vidnim znakom islama – proti ženskam z ruto na glavi, proti moškim z bradami in turbani (tudi če so bili Sikhi), proti mošejam z minareti itd.
GLASBA: Massive Attack – Three
Nasprotovanja izgradnji islamskemu versko-kulturnemu centru izhajajo iz nekaterih napačnih predpostavk, ki že veljajo skoraj za samoumevne. Zato jih je treba kritično premisliti, ker v neinformirani javnosti krepijo ksenofobna občutja. Islamofobija je oblika ksenofobije, aplicirana na neslovensko etnijo, katere kolektivna identiteta je razvidna s prakticiranjem katolicizmu konkurenčne religije. V tej zvezi se osredotočamo na tri teze:
prva opozarja na zmotno predpostavko o islamofobiji kot posledici terorističnih dogodkov s strani muslimanskih fundamentalistov (Al Kaida)
druga teza zavrača muslimanski imigrantski priliv v Slovenijo kot razlog ksenofobnih občutkov večinskega naroda
tretja teza opozarja na posamezne strategije islamofobnih praktik, ki so različno razpoznavne, a enako nevarne.
Islamofobično nasprotovanje džamiji ni posledica terorističnega napada z dne 11. septembra 2001, ko so islamski fundamentalisti zrušili najvišja newjorška nebotičnika (WTC) – nasprotovanje džamiji je v Sloveniji že od prej.
Nasprotovanje džamiji je pri nas staro 35 let in tudi vse vrste argumentov proti njeni izgradnji, ki se uporabljajo danes, so bile razvite že pred napadom na WTC. Te argumente so prvič javno izrekli mestni svetniki pred 11. septembrom 2001; od takrat dalje se pojavljajo le v večji gostoti in ostrejši obliki. Gre za šest tipov argumentov: argument ničelne vsote, sanitarno-krajinski, asimilacijski, antikolonizacijski, paternalistični in zarotniški argument (ta je – za razliko od vseh prejšnjih – novejšega datuma, pojavlja se šele zadnjega pol leta).
Tipologija islamofobne argumentacije
Argument ničelne vsote – če ena stran pridobi, druga nujno nekaj izgubi
Sanitarno-krajinski argument – slovenska kulturna krajina mora ostati neinficirana od neslovenskih tujkov
Asimilacijski argument – manjšina se mora prilagoditi večini, tujec domačinu – sicer se zgodi obratno
Antikolonizacijski argument- priseljencem sledijo njihovi sorodniki in znanci, imigrantska skupnost nenehno raste in tako ogrozi avtohtono večino (ki ji nataliteta že upada)
Paternalistični argument – »saj vam hočemo samo dobro« – poslušajte nas, saj bo to v vašo korist
Teorija zarote – vladajoče sile in komunisti (»marxoliberalci«) izrabljajo muslimane za boj proti demokraciji, RKC in slovenskemu narodu
GLASBA: Les Nubians & Casey – Tabou
Argument ničelne vsote predpostavlja, da so prav vse dobrine – materialne in simbolne, fizični prostori kot tudi socialni in kulturni izdelki – družbeno omejene; iz tega izhaja, da več dobrin kot jih bodo posedovali Neslovenci, manj jih bo dostopno za Slovence in obratno. Vsi medkulturni vplivi so a priori razumljeni kot grožnja, ne pa kot priložnost.
Sanitarno-krajinski argument predpostavlja, da je vsakršna drugačnost, na katero nismo navajeni, ogrožujoča, ker našemu narodu odvzema tiste atribute skupnostne identitete, ki je tradicionalno razvidna že na prvi pogled, t. j. iz posebnega krajinskega izgleda. Ker je ta izgled značilen prav za nas, ga je zato treba ohraniti čimbolj neomadeževanega. Kulturna krajina je pojem, s katerim označujemo zaokroženo, specifično in navzven razpoznavno fizično, socialno in kulturno povezanost določenega teritorija; ker je na Slovenskem takšna kulturna krajina slovenska kulturna krajina, jo je potrebno ohraniti s konzerviranjem, zato vanjo ne sodijo neslovenski tujki (mošeja, minareti), ker potem kulturna krajina ne bi bila več slovenska. Gre za tipično antimodernizacijski argument, ki s sklicevanjem na arhitekturne pomisleke maskira ksenofobno nasprotovanje muslimanskim interesom, saj se nikoli ne uporablja proti ostalim vrstam objektov in celim naseljem, ki jih npr. postavljajo trgovske korporacije.
Asimilacijski argument predpostavlja, da je prepletanje različnih kultur bodisi neizvedljivo ali pa škodljivo (oz. oboje), zlasti za majhen narod, kakršen smo Slovenci. Ker je zato sožitje različnih kultur dolgoročno nemogoče brez asimilacije, je ta na Slovenskem izvedljiva, samoumevna in edino dopustna, seveda le v tem smislu, da se manjšina prilagodi večini, priseljenci domačinom, ne pa obratno. Oziroma, kot pravi nek avtor v pismih bralcev:
»Pomisleki proti džamiji niso ksenofobija, temveč stvarnost in kruta resnica. Multikulturnost sama na sebi je nekaj idealnega, dokler o njej teoretično razpravljamo. V praktičnem vsakdanjem življenju pa ima krvave posledice. Poglejmo nekaj primerov: Bosna, Čečenija, Libanon, Palestina itd.«
Antikolonizacijski argument predpostavlja, da socialne mreže, ki jih priseljenci ohranjajo s svojim emigrantskim okoljem, služijo kot instrument povečevanja njihovega števila na našem ozemlju (za priseljenci bodo v Slovenijo prišli še njihovi družinski člani, sorodniki, znanci in tako kolonizirali naše ozemlje). Naseljevanje priseljencev iz istih etničnih in kulturnih prostorov pomeni, da se ti na priselitvenem območju naseljujejo v etnično strnjenih območjih s tendenco širjenja svoje kulture, ki je drugačna od slovenske; ker je toleriranje tega procesa obratnosorazmerno z verjetnostjo asimilacije, mu moramo nasprotovati, da zavarujemo Slovenstvo. Tej invaziji se je mogoče upreti le tako, da vse prišleke izpostavimo asimilacijskim pritiskom, ki dušijo njihovo kulturno različnost. V ta tip se uvrščajo tudi argumenti, ki so se začeli pojavljati od 11. septembra 2001 dalje in se sklicujejo na strah pred terorizmom.
Paternalistični argument: v vsaki družbi je dolžna za manjšino poskrbeti večina in tako je tudi v tem primeru, saj mi, pripadniki večinskega naroda, najbolje vemo, kakšni so interesi muslimanov; če sodimo, da lokacija za džamijo ni primerna, čeprav muslimanska skupnost sodi, da je primerna, potem v resnici ni; če mislimo, da se utegnejo Slovenci počutiti ogrožene ob izgradnji džamije, potem smo jih dolžni zaščititi in preprečiti izgradnjo. Ta vrsta argumenta predpostavlja, da tisti, ki je manjši, mlajši, bolj marginalen, je zato tudi manj sposoben racionalno razmišljati o lastnih interesih in potrebah kot pa nekdo z nasprotnimi atributi.
Šesti poudarek pa je v zvezi s teorijo zarote, ki je novejšega datuma in jo je prvi začel izrabljati proti muslimanski skupnosti Mihael Jarc, pobudnik referenduma o džamiji (na lanskoletni decembrski seji ljubljanskega mestnega sveta). Problem z džamijo je razložil takole:
»V moteči in obskurni luči pa se mi v tej pozni nočni uri kažejo tisti marxoliberalci, ki se poleg vodstva muslimanov javno zavzemajo za gradnjo predimenzioniranega islamskega kulturnega centra, nas, našo državo in našo identiteto ogrožajo ravno ti, ki našo kulturo, tradicijo, običaje in izročila naših dedov prezirajo, zato pa jim prav pridejo tudi nedolžni muslimani, ti so jim zgolj orodje za povečanje zmede med ljudmi, saj sta zmeda in kaos njihovo naravno okolje, ponavljam, saj sta zmeda in kaos njihovo naravno okolje za nadaljevanje sprevrženih idej blodne revolucije, ki so jo pri nas zakotili njihovi idejni in krvni predniki v zmedi in kaosu trojne tuje okupacije med drugo svetovno vojno. Njihovo edino vodilo in pravilo je to, da pravil ni«
To je bila prva eksplicitna artikulacija argumentov tega tipa. Nasprotniki džamije zanikajo, da je problem, v katerem so aktivno udeleženi, sploh pravi problem – to naj bi bil zgolj videz, saj so pravi problem določene politične sile (»marxoliberalci«), ki so si same izmislile zaplet z džamijo zaradi lastnih političnih interesov. Zadnji, ki je variiral ta tip argumentacije, je bil teolog dr. Štuhec (2004), ki je zatrdil, da funkcionarji katoliške cerkve pri nas niso nikoli vzbujali strahov pred džamijo in da gre v resnici za zaplet, za katerega so krivi »sociologi religije«.
GLASBA: Bob Sinclare – Who Needs Sllep Tonight
Zlo je znova na delu. Če naj verjamemo tistim, ki ga beležijo okoli nas. Zdaj je udarilo je že bližje Evropi, v prav tisto obljubljeno »federacijo«, kamor ravnokar vstopamo. Španski »11. september« je britanski premier Tony Blair označil za »unspeakable evil«. Britanci se bojijo, da so naslednji. Neizrekljivo zlo je del že znanega žargona, predvsem tistega o njegovi strahovladi, saj si ga nihče ne upa imenovati z drugim imenom. In vedno manj tudi podvomiti v njegov obstoj. Že menda zaradi pietete do žrtev.
Toda mar o terorizmu govorimo kot o zlu le iz pietetnih razlogov? Ameriški predsednik G.W. Bush je iz problema naredil svetovni šov, države pa, kot po radiestezijskih zmajevih črtah, porazporedil po oseh zla. Ni bil osamljen. Zvesto so mu sledili ne le v njegovem kabinetu, Varnostnem svetu ZN, temveč tudi drugod po svetu. Med drugim tudi njegovi prijatelji, angleški in španski premier. Omemba zla je postala del bojnega krika, alibi za vojno napoved in delitev sveta na dobre in slabe. Govor o sovražniku se je modificiral v razpravo o njem in – to smo seveda opazili – ameriški predsednik pri tem ni kaj prida mislil na metaforo. Prej je verjeti, je da obstoj zla vzel zares, podobno kot je že nekoč poprej njegov predhodnik Ronald Reagan Sovjetsko zvezo filmsko opisal za »zli imperij«. Za privrženca Busha, povprečnega Američana ali amerikanofila je nemogoče biti »good guy«, če nisi izrecno nasprotnik zla. Ameriški etik Peter Singer je nedavno tega izdal knjigo o Bushu z naslovom »The President of Good and Evil«: dobili smo predsednika, ki vidi stvari le kot ene ali druge.
Znani ameriški profesor lingvistike George Lakoff v svojem članku z naslovom »Metaphors of Terror«, ki je izšel po napadu na WTC v New Yorku 11. septembra, opisuje zlo kot »otipljivo stvar ali silo v svetu«, ki je kot takšna »metaforizirana« zato, da bi nas moralno motivirala. Da bi se uprli zlu, morate biti moralno močni. Če ste šibki, vas bo zlo premagalo. Vaša šibkost je torej že oblika samega zla, ga podpira. Zlo je inherentna in bistvena lastnost, določujoča to, kako bomo ravnali v svetu. Zli ljudje počnejo zle stvari, dobri dobre. Nobena nadaljnja razlaga po tej simplifikaciji ni potrebna, še manj zaželena. Tako pač je: kot pravi Lakoff, so nadaljnji argumenti odveč, saj kot fiksirana ta ekplanacija ne sproža potrebe po iskanju družbenih, ekonomskih ali političnih vzrokov za denimo teroristične napade. Tudi ne religioznih. Reči, da je nekdo zel, povsem zadošča, argumenti niso več potrebni. Je tako kot pri ksenofobnih Slovencih: ko ugotovijo, da je nekdo Rom, izbrisan, musliman, homoseksualec, jim povsem zadošča.
Ugotovitev, da je nekdo zel, je pomembna še zaradi nečesa. Če se borim proti temu, ki je zel, če ga identificiram in nastopim proti njemu, potem sem sam inherentno dober. To, da sem dober, je moja bistvena narava. Ameriški predsednik jo ponavadi ne pozabi omeniti. Razcep med nami, ki smo dobri, in sovražnikom, ki ne le ni dober, temveč je nosilec zla, je očiten, saj se kot ta, ki se borim proti zlu, ravno napravljam za dobrega. Tako sta dobro in zlo ujeta v bitko, ki je »metaforično konceptualizirana kot fizični spopad« (Lakoff), v katerem bo seveda zmagal močnejši. Zlo lahko premaga le močnejša sila, ker le dokazovanje in uporaba te moči uspeta zlo zares zatreti.
Premagati zlo postane naloga, a ne običajna, temveč posebna naloga. Nič ni pomembnejšega od tega in vsako dejanje bo osmislila. Če je treba uporabiti manjše zlo, bo v imenu dobrega to dovoljeno. »Bilateralna škoda«, žrtve med civilisti, imajo takšno vzvišeno poslanstvo. In opravičilo. A »vzrok« prebujenja zla mogoče leži kje drugje. Žal za mnoge anahroni psihoanalitični odpadnik C. G. Jung bi travmatično obnašanje Amerike po 11. septembru verjetno opisal v terminologiji kolektivne duše in kolektivnega nezavednega. Bushev žargon o zlu ni le krščanski, temveč izhaja iz prisile opisati sovražnika kot zlega na podlagi soočanja z prebujenim avtonomnim kompleksom. Predsednikom emocionalni govor ni razumljiv v smislu žalovanja in jeze, običajnih psiholoških kategorij, temveč prej zaradi navzočnosti iracionalnih in afektivnih reakcij, ki izvirajo iz nezavednega, katerega material je urejen arhetipsko. Skozi Busha, povedano v kratkem, spregovarja aktivirani arhetip, ki je dejansko arhetip množic: kar pove, drugi zares čutijo in mislijo. Njegova ravnanja so v lasti arhetipskih prepričanj: v tem primeru nas prav ta naženejo v to, da našim sovražnikom pripišemo demonično naravo, podobno kot jo sovražniki tudi Američanom, Špancem in podobno. A kot svari švicarski psihoanalitik, je biti v posesti arhetipov skrajno nevarno, in arhetipska dvojica Dobro in Zlo tu ni nobena izjema.
Z madridskim pokolom je Bushevo zlo stopilo v Evropo. Aznarjevo nepietetno in preračunljivo sprenevedanje, od kod izvira – iz Ete ali Al Kaide – je simptomalno. Hotel nas je prepričati, da je zlo tam zunaj, da nas vleče za nos, češ hudič si vedno rad nadeva preobleke in nas zavaja. A nas je v resnici on, lojalen Bushu in prepričan, da je med njegovimi državljani kosila smrt le zato, ker je on dober. Ne preseneča, če je radikalna organizacija Brigade Abu Hafs al Masri, ki je prevzela krivdo za pokol v Madridu marca letos, med motivi zanj navedla zvestobo Aznarja Bushu, in to v enem »od stebrov križarske koalicije, Španiji. To je del poravnave starih računov s križarsko Španijo in z zaveznico ZDA v vojni proti islamu«, so takrat zapisali.
Zlo je torej bilo odgovor na Bushevo diktaturo dobrega.
Na katero varno hermenevtiko naj se torej opremo, ko bomo, če bomo, znova poslušali zgodbe o zlu v Evropi? Je v primeru, ker to pač ni le predsednikov privatni umislek, zlo zgolj metafora, izraz krščanskega fanatizma, del politične retorike ali prebujeni arhetip? Je ime za naše nerazumevanje mogoče nekoliko odmaknjenih religioznih in političnih dogajanj? Je povračilo za nestrpnost, kazen za eksploatacijo, maščevanje za našo nevednost, in je s tem zlo le v pogledu, ki vidi zlo? Le kdo bi vedel, kaj je. In le kdo bi znal uganiti, kakšno je njegovo pravo ime. A dogaja se.
GLASBA: Dead Can Dance – How Fortunate The Man With None
April velja za muhav mesec, zato pričakujemo, da svojo muhavost ob meteorološkem, udejani še na katerem drugem področju.
Ob vsej negativnosti trenutnega stanja sveta, nam vsaka muhavost in kapricioznost dobro dene.
Z novim odmerkom kritične domišljavosti se Zofijini na vaše sprejemnike vračamo ob tednu osorej.
Današnjo oddajo Zofijinih ljubimcev smo samo za vas pripravili: Boris,…..