AVIZO
Glasba 1: Distant Lights – Burial
Pozdravljeni v novem letu! Tudi letos bomo Zofijini nadaljevali z oddajo, ki v Mariboru na frekvenci radia MARŠ že petnajsto leto poskuša negovati tradicijo kritične misli in iskanja modrosti. K našim podvigom pa bomo letos še intenzivneje vabili mlade iskalce modrosti.
V današnji oddajo se bomo ukvarjali s pojmovanjem človeške narave in posledicami, ki ji različna pojmovanja lahko imajo za politiko. Tudi v današnji oddaji pa nas čakajo še redne rubrike – filozofija skozi čas, humor, poročilo iz predavanja DPU in napovednik. Vabljeni k poslušanju!
Vinjete o človeški naravi
Ko nekdo omeni človeško naravo je to ponavadi v povezavi z našimi nagoni, in našo (ne)zmožnostjo, da bi jih krotili. Včasih temu pojmu sledi vzdih razočaranja v smislu “Kaj moremo, taka je pač človeška narava”. Vojna naj bi bila v človeški naravi, pohlep, agresivnost in nešteta paleta slabih lastnosti. Človeška narava je v najboljšem primeru razumljena kot nekaj kar je treba vedno znova zatirati. Od kod izhajajo te ideje?
Težko bi našli zgodovinsko točko, s katere bi bilo upravičeno začeti razmislek o človeški naravi, a kljub temu je ideja o človeški naravi kot inherentno slabi jasno razvidna iz krščanske doktrine o izvirnem grehu. Po tej doktrini vsi nosimo sledove izvirnega greha, ki sta ga zagrešila Adam in Eva v raju. Za branje tega mita o stvarjenju človeka v luči zanikanja vsega telesnega je najbolj zaslužen Sv. Avguštin. Telo v začetkih krščanstva ni bilo zaničevano v taki meri, kot se je to pokazalo kasneje. Človeška narava je v eni izmed interpretacij torej zla zaradi religioznih razlogov.
Če skočimo v 19. stoletje do očeta moderne psihoanalize dobimo posvetno verzijo razlage človeške narave, sicer ne več kot zle, a vseeno slabe. Freud je menil, da ima človek določene seksualne gone ki jih je potrebno zatreti, da lahko družba normalno deluje. Iz tega so nekateri potegnili sklepe, da je človek v svojem bistvu nekaj slabega in ga je potrebno ves čas skrbno nadzirati in mu ne dovoliti preveč svobode, saj človek, prepuščen samemu sebi nujno podleže svojim gonom. Že Carl Gustav Jung se ni popolnoma strinjal z Freudovo ortodoksijo, kar je privedlo do njunega spora. Erich Fromm pa v svojih socioloških spisih zavrne tak pogled kot poenostavljen.
Za-misel
Postavi razbojnika pred žaromet in obnašal se bo kot poštenjak.
Napoleon Bonaparte
Glasba2: Rise, Rebel, Resist – Otep
Če si dovolimo skok naprej v Francijo med drugo svetovno vojno, naletimo na filozofa Jeana Paula Sartra, ki je razvil pogled radikalno nasproten Krščanskemu in Freudovemu in se približuje Frommovem, vendar gre globlje. Sartre izhaja iz metafizike in svojo filozofijo utemelji na subjektu, ki s svojimi izbirami vsak dan znova definira samega sebe. Človeka obsodi na svobodo in kritizira tako imenovano „slabo vero“ oz. našo nepripravljenost na soočeno s svojo svobodo. Eksistencializem pa svoje moči in vitalnosti ne črpa iz metafizične trdnosti, ampak vsakdanje izkušnje človeka kot svobodnega bitja, introspekcije in življenjske drže, ki jo človek vsak dan znova izpriča s svojimi dejanji. Gre za trmasto nepriznavanje biološkega determinizma in neusahljivo želje po svobodi skupaj z njenimi bremeni.
Videli smo različne poglede na človeško naravo. Če bi se spuščali v globljo analizo, bi bilo potrebno definirati kako omenjeni misleci razumejo pojem človeške narave. A nas bodo tokrat zanimale implikacije, ki jo nekatere predpostavke omenjenih misli imajo za politiko. V politični filozofiji imamo klasično dva nasprotujoča si pogleda na „prvotno stanje“ človeštva, ki izhajata iz različnih pojmovanj človeške narave.
Filozof Thomas Hobbes je bil mnenja, da so ljudje v naravnem stanju človeštva soočeni na boj „vseh proti vsem“, in da je zato edini, ki lahko zagotovi varnost posamezniku, vladar oziroma suveren, ki mora imeti absolutna pooblastila nad življenjem svojih podanikov. Politiki konzervativne provenience na podoben način utemeljujejo stroge zakone, ki omejuje svobodo posameznika. Če smo po svoji naravi res samo sebični egoisti, ki nam gre le za svoj interes, potem je smiselno, da sprejmemo zakone, ki bodo naš egoizem brzdali. Če razumemo razum le kot suženj strastem, nam ostane le surova sila kot garant za varnost in blaginjo družbe. Politiko Georg Busha oziroma natančneje politiko njegovih jastrebov Dicka Cheneya in Paula Wolfowitza lahko razumemo v Hobssovih terminih.
Na drugi strani je filozof John Locke menil, da ljudje v naravnem stanju nujno ne skočijo drug drugemu za vrat, ampak so sposobni sodelovanja z uporabo svojega razuma, ki jih privede do spoznanja, da morajo, če želijo preživeti, sodelovati. Liberalni politiki svojo politiko utemeljujejo na tem pogledu. Johna Locka, bi lahko označili kot enega izmed očetov modernega liberalizma. Če verjamemo, da smo ljudje zmožni razumne debate skozi katere lahko preko izmenjave mnenj po pravilih argumentacije pridemo do resnice ali vsaj skupnega dogovora, potem je smiselno posamezniku dati čim večjo mero svobode, saj mu tako omogočimo, da razvije svoj potencial. Edini opravičljiv razlog za vpletanje države v življenje posameznika je, da zagotovi varnost drugih državljanov in vsak dober liberalec bo na vmešavanje države gledal s sumničavostjo. Ameriška ustava s svojimi amandmaji je kronski primer, ki zagotavljajo svobodo govora in druge svoboščine.
Za-misel
Če ljudi prepričaš, da mislijo, te bodo ljubili, če jih prisiliš, da mislijo, te bodo sovražili.
Don Marquis
Glasba 3: Dog Days Are Over – Florence and the Machine
Debata o človeški naravi se vleče že stoletja in argumenti so si bolj ali manj podobni. Ne glede na to kateri pogled zastopa določena filozofska šola, politična stranka ali posameznik pa se zdi, da vsi predpostavljajo, da vedo kaj človeška narava je. V znanost že dolgo poteka debata znana kot „nature or nurture“. Ali so pri človekovem razvoju bolj važni geni ali okolje? Michael Parenti v svojem predavanju »On human nature and politics« poskuša pokazati, da je koncept človeške narave nejasne, slabo definiran ter poln ideološke navlake. Pojmovanja človeške narave so ponavadi otroci svojega časa. Navede primer Aristotela, ki je menil, da so ženske po naravi manj sposobne kot moški in da je suženjstvo nekaj naravnega in zato tudi moralno. Ko so Španci kolonizirali Ameriko so pobijali domorodce, saj so bili ti po svoji naravi manjvredni. Kolonizacija, ki je spremljala razmah Britanskega imperija je svoja grozodejstva upravičevala s kvazi znanostjo, ki naj bi dokazovala, da so prebivalci drugih celin divjaki in tako po svoji naravi manjvredni in jih je potrebno civilizirati. Hitler je menil, da je arijska rasna po naravi večvredna od ostalih in da narava zahteva, da se Žide iztrebi. Danes slišimo, da je homoseksualnost nenaravna in zato se homoseksualci ne bi smeli poročati in posvajati otrok. Skratka, ne manjka sklicevanja na človeško naravo kot utemeljitev za določen političen program.
Na drugi strani pa moramo biti prav tako pozorni pred prevelikim idealiziranjem dobrih strani človeške narave. Tudi če predpostavimo, da ima človek v principu zmožnost, da se razvije v zrele in odgovorno osebo, to še ne pomeni, da bo to nujno storil. Če je človek prepuščen popolni svobodi, brez omejitev ali pravil, rezultat ni cvetoč posameznik, ampak paradoksalno zmedeno bitje, ki bo svoje sebične interese izvajal na način, da bo dosegel čimprejšnjo, takojšnjo zadovoljitev. To poanto lepo izrazi Renata Šribar v svojem delu „Disciplina kot pogoj svobode“. Šestdeseta leta so dober primer pretiranega optimizma in absolutne svobode v smislu odsotnosti vsake prisile. Upravičen upor proti staremu preživetemu svetu pretirane discipline se je sprevrgel v orgijo svobode, ki je namesto razsvetljenih posameznikov proizvedla razvajene infantilne otroke v telesih odraslih. Uporniki, ki so želeli uničiti nehumani kapitalizem v imenu kreativne svobode, so postali današnji menedžerji. Kot lepo pokažeta Slavoj Žižek in Mladen Dolar je bila ravno generacija 68 tista, ki je postavila temelje neoliberalnega kapitalizma, v katerem živimo danes.
Morda je najbolj poštena, čeprav ne preveč praktična pozicija, da pravzaprav ne vemo kaj je človeška narava, če že predpostavimo, da nekaj takega sploh obstaja. Če vseeno sprejmemo stališče, da je človek bitje nagonov je morda vseeno smiselno, da ga poskušamo izobraziti in mu pomagati, da se dvigne nad svojo „naravo“. Kot ilustrira film »Miracle Worker« o slepi in gluhi humanistiki Hellen Keller, vsaka vzgoja vsebuje nasilje in prisili se v vzgoji ne moremo popolnoma odreči. Kljub temu je smiselno pri izobraževanju gojiti duha odprtosti in svobodnega dialoga, ter vzpodbujati izmenjavo mnenj. Vendar je potrebno, da se dialog ne sprevrže v gostilniško debato, zato je vseeno potrebno, da postavimo določena pravila igre.
Človeška narava je torej pojem, ki bi ga morali uporabljati s previdnostjo in zavedanjem, da govorimo o nečem, kar je podobno nejasno kot koncept Boga ali Biti. Še bolj previdni pa bi morali biti pri prevajanju naših predpostavk o človeški naravi v politični prakso.
To so bili prebliski o človeški naravi za tiste, ki jih tema poglobljeno zanima pa svetujem ogled predavanja Michaela Parentija »On human nature and politics«.
Za-misel
Povprečen človek je anarhist. Počne kar hoče. Morda želi, da bi vladali njegovemu sosedu, a sam noče, da mu vladajo. Na smrt ga je strah uradnikov in policistov.
George Bernard Shaw
Glasba4: Tigerlily – La Roux
Filozofija skozi čas
1. januarja 1854 je bil rojen škotski socialni antropolog James George Frazer. Svoje življenjsko delo je usmeril v primerjalne študije religioznih verovanj, magičnih praks, mitologij in ostalih sestavin kulture. Za vir primerjalnega raziskovanja je uporabljal zgodovinske vire (predvsem antična besedila) in vprašalnike, ki jih je razposlal informantom (misijonarjem, diplomatom, trgovcem, ipd.) širom po svetu in katere so mu le-ti potem izpolnjene vrnili s specifičnimi podatki z opisom lokalnih religioznih praks in ostalih običajev.
Njegovo najpomembnejše delo je »Zlata veja« (The Golden Bough), ki je od prve izdaje leta 1890 v dveh zvezkih prerasla v življenjski projekt z dvanajstimi zvezki in dodatkom, v katerih so na zgoščen način opisani, analizirani in primerjani miti in religije širom sveta od antike naprej. Skupaj z E. B. Tylorjem velja za enega najvplivnejših britanskih antropologov pred postavitvijo kriterijev antropološkega terenskega raziskovanja, ki jih je določil poljski antropolog Bronisław Malinowski.
James George je bil rojen v ugledni in premožni škotski meščanski družini v Glasgowu. Versko je bil vzgajan v duhu kalvinistične Svobodne Škotske Cerkve, denominacije, ki se je odcepila od večinske prav tako kalivnistične Škotske Cerkve. Očetovo uspešno opravljanje lekarniškega poklica mu je omogočilo uspešno osnovno šolanje na zasebnih šolah, kjer si je pridobil potrebno osnovno znanje latinščine in grščine, kar mu je koristilo kasneje, ko se je leta 1869 vpisal na lokalno Univerzo v Glasgowu. Poleg znanja klasičnih jezikov, kar mu je omogočilo dostop do številnih antičnih besedil, se je v okviru predmetnika univerze zanimal še za filozofijo, pri kateri se je seznanil z bogato raziskovalno tradicijo škotskega razsvetljenstva od Huma naprej. Med eminentnejšimi predavatelji glasgowske univerze, ki so ga poučevali, je vredno omeniti fizika Williama Thomsona, bolj znanega kot lord Kelvin. Nasploh so pri Frazerjevem zelo obsežnem delu pomembni vidiki znanstvene metode, ki presegajo golo kopičenje podatkov. Preden je Frazer lahko izvajal posplošitve, oziroma v nekaterih primerih, kot je izvor religioznih sestavin krščanstva, vsaj plašno namigoval nanje, je zbral podatke, jih uredil po kriterijih podobnosti posameznih sestavin, med sabo primerjal in šele nazadnje izvajal induktivne posplošitve oziroma končne sodbe.
Univerzitetni študij je nadaljeval najprej za kratek čas na Univerzi v Oxfordu in kasneje leta 1874 na Kolidžu Trinity v Camebridgeu, kjer se je karierno ustalil. Na Oxfordu se je seznanil s slovitim antropologom Edwardom Burnettom Tylorjem, katerega delo »Prvobitna kultura« ga je kasneje usmerilo še v zanimanje za etnografsko raziskovalno delo modernih in ne samo zgodovinskih prvobitnih kultur. Glavni razlog, da se nikakor ni mogel ustaliti v Oxfordu je bil v tem, da je bilo to univerzitetno središče tudi intelektualno središče traktarijanskega konzervativnega anglikanstva, ki ni ustrezalo njegovi svobodomiselnosti. S študijem je zato nadaljeval v Camebridgu, kjer je leta 1879 uspešno promoviral iz Platonove teorije idej. Za nameček je med študijem v Cambridgeu večkrat potoval v London, kjer je – verjetno na očetovo željo – uspešno opravil vse potrebne izpite za opravljanje odvetništvo poklica. Advokature kasneje v življenju nikoli ni opravljal.
Leta 1883 je na pobudo angleškega psihologa Janesa Warda, ki ga je spremljal na počitnicah v Španiji, začel intenzivneje brati Tylorjevo »Prvobitno kulturo« in se odločil za sistematično raziskovanje tematskega sklopa Tylorjevega dela o izvorih in oblikah religije. Prva članka o totemu in tabuju, ki ju je skupaj s še nekaterimi članki pripravil na pobudo orientalista in urednika Enciklopedije Britannice Robertsona Smitha, je kasneje razvil v dvoje življenjskih projektov, ki ju predstavlja dvoje knjig: »Totemizem in eksogamija« in »Zlata veja«.
Leta 1896 se je poročil z ovdovelo Francozinjo in intelektualko Lilly Grove, ki je kasneje urejala njegovo delo, posebno ko je bilo potrebno obsežne izdaje skrčiti in skleniti v krajšo monografije primerne za širše bralstvo. Po prvi izdaji »Zlate veje« v dveh knjigah leta 1890 izide sedem let kasneje Pavzanijev »Opis Grčije«, ki ga je začel pripravljati že leta 1886. Vsa ta leta je namreč s popotovanjem po Grčiji in obiskovanjem v knjigi opisanih mest ter arheoloških najdišč pripravljal obsežno gradivo, ki ga je poleg prevoda »Opisa Grčije« v eni knjigi dopolnjeval še obsežen komentar v petih knjigah.
Proti koncu leta 1907 je bil imenovan za profesorja socialne antropologije na Univerzi v Liverpoolu, a je zdržal zgolj pet mesecev, od tega pa je imel samo eno, a pomembno nastopno predavanje, v katerem je predstavil nekaj svojih tez o antropologiji. Istega leta je v štirih knjigah izšlo delo »Totemizem in eksogamija«. V letih od 1906 do 1915 je izšla tretja, najbolj obširna izdaja »Zlate veje« v dvanajstih knjigah s trinajstim dodatkom, v katerega je umaknil sporne indice o poganskih prežitkih v dogodku križanja Kristusa. Še pred zaključkom projekta Zlate veje je bil leta 1914 povzdignjen v viteza.
V nadaljevanju kariere je vsakih nekaj let tudi v sklopu večih knjig napisal še kakšno novo delo, ki je v ožjem obravnavalo problemski sklop iz prejšnjih del. Omenimo zgolj prevod Ovidove dolge pesnitve »Fasti«, rimskega koledarja v verzih, ki zaobjema mitološko vsebino rimskih praznikov. Delo je uredil in prevedel leta 1929, a je moral založnik, ki je izdajal vsa njegova dela, čakati še vsaj dve leti, da je prevod skrajšal na obseg primeren za izdajo. Leta 1930 je med govorom poslušalstvu oslepel. Delo je bil zmožen nadaljevati le ob pomoči žene in zaupnih študijskih pomočnikov. Sir James George Frazer in njegova žena Lilly sta umrla le nekaj ur narazen, 7. maja 1941.
Rubriko »Filozofija skozi čas« pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum mislec.net
Za-misel
Zdi se da ima človek takšno dispozicijo, da karkoli zanj predstavlja razliko proizvede rivalstvo.
Dr. Samuel Johnson
Glasba5: From The Stars – White Lies
DPU poročilo
V četrtek 17. decembra je v sklopu predavanj Delavsko punkerske univerze predaval filozof Lorenzo Chiesa, profesor na Univerzi v Kentu v Veliki Britaniji. Predavanje z naslovom O poučevanju in univerzitetnem diskurzu se je posvetilo tematizaciji nekaterih paradoksov univerzitetnega diskurza skozi psihoanalitični teoretski aparat.
Izhodiščni paradoks razmerja med poučevanjem in vednostjo je predavatelj povzel iz sklepnega Lacanovega referata na »Ecole freudienne de Paris« iz leta 1970, kjer Lacan odločno izpostavi, da cilj poučevanja ni in tudi ne more biti prenos vednosti. Prav nasprotno, poučevanje onemogoča vednost. Kot je poudaril predavatelj, vednost je tu, še pred slehernim poučevanjem, nosilec te vednosti pa ustreza psihoanalitičnem konceptu nezavednega. Gre za nezavedno, ki poseduje vednost mimo naše lastne vednosti. Poučevanje pa v osnovi ni nič drugega kot imaginarna zapreka, ovira do te vednosti. Drugače rečeno: poučevanje uči, kako ne vedeti. Poučevanje za Lacana torej ni prenos vednosti med učiteljem in učencem, temveč prej delitev recipročne odtujitve v redu simbolnega Drugega. Taka zastavitev pa še ne sugerira, da za Lacana sploh ni nikakršne možnosti za poučevanje. Lacan v nadaljevanju svojega posega možnost poučevanja neposredno poveže z mestom in funkcijo razcepljenega subjekta. Toda to ne pomeni, je opozoril Chiesa, da je vsak pojav razcepljenega subjekta že korelativen poučevanju. Velja namreč nasprotno, poučevanje je za Lacana možno zgolj z razcepom subjekta.
Poučevanje, kakršnega je prakticiral Lacan, je torej v nasprotju z diskurzom univerze. V diskurzu univerze gre za enosmeren prenos vednosti, v katerem se kot rezultat njegove dinamike proizvede izolirani razcepljeni subjekt. Sledeč dvema tekstoma Alaina Millerja, dediča Lacanovega nauka, je predavatelj izpostavil dve ključni potezi Lacanovega poučevanja, ki slednjega razločujeta od drugih oblik poučevanja znotraj univerzitetnega diskurza. Prva poteza, po kateri se Lacanovo poučevanje razlikuje od ostalih, je prav že omenjeno mesto razcepljenega subjekta kot edino mesto, od koder je poučevanje sploh možno. Zato je Lacan, v nasprotju s psihiatrično stroko, svoje paciente redno predstavljal svojim učencem. Poanta teh srečanj pa je bila natanko v tem, da so na njih govorili predvsem pacienti, se pravi subjekti, katerih zaprečenost v govorici je najbolj očitno izpostavljena. Druga poteza Lacanovega poučevanja je izpeljana iz prve in meri na topološke zahteve. Poučevanje je za Lacana možno samo na mestu notranje izključitve. Če je ena izmed temeljnih zahtev študentskih gibanj maja 1968 pozivala k anti-institucionalizaciji, se pravi, k izključitvi iz institucije, pa je Lacan s pojmom notranje izključitve meril na to, čemur je predavatelj dejal anti-anti-institucionalizacija. Lacanovo poučevanje je možno samo znotraj pozicije izključitve v instituciji, to je, izključitvi znotraj institucije same.
Poročilo je pripravil Boštjan Nedoh.
Glasba 6: VCR – The XX
(H)umor
Francoski igralec Pierre Brasseur o Sartru:
»V življenju sem samo dvakrat potočil solze. Prvič, ko sem videl Edwige Feuillere v »Dami s kamelijami«, in drugič, ko je Sartre prinesel steklenico originalnega konjaka Napoleon, a mu je pred mano padel na tla…«
Napovednik
Jutri, v četrtek, 7.1. 2010 ob 18. uri vas vabimo na 14. srečanje Šole politične pismenosti, tokrat izjemoma v Belo sobo (Upravna zgradba, KC Pekarna, Maribor). Pripravili bomo »Filmozofski večer s serijo »Pandora’s Box« – prikazali bomo 4. in 6. del omenjene serije. V uvodu bo odgovorni urednik Samo Bohak predstavil novo številko revije Ustroj. Več informacij lahko najdete na naši spletni strani – www.zofijini.net
Prav tako jutri, v četrtek ob 14.00 uri vas Oddelek za sociologijo Filozofske fakultete, Univerze v Ljubljani ter Založba Krtina vabita na predavanje dr. Judith Squires »Multiple Inequalities, Intersectionality and Gender Mainstreaming: Potential and Pitfalls«. Predavanje bo v angleškem jeziku potekalo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, predavalnica 15 (pritličje). Več na: http://www.zalozbakrtina.si
V torek 12.1.2010 ob 20:30 vas v Hiši eksperimentov v Ljubljani čaka predavanje Gregorja Majdiča: »Ali so moški možgani drugačni od ženskih?«. Zagotovo ste se že kdaj spraševali, ali so moški možgani drugačni od ženskih. Razlike v možganih med spoloma so od nekdaj vzbujale zanimanje in domišljijo. Pa lahko takšne razlike zares pojasnijo, zakaj se včasih moški in ženske ne razumemo? Znanstvena dognanja o tem, ali razlike med moškimi in ženskimi možgani zares obstojajo in kakšne so te razlike tako v strukturi možganov kot v njihovem delovanju, nam bo predstavil prof. dr. Gregor Majdič, Univerza v Ljubljani, Veterinarska fakulteta. Več na: www.kvarkadabra.net
Glasba7: Dead Sound – The Raveonettes
Prišli smo do konca še ene oddaje. Upamo, da vam je bila všeč. Vse kritike, pohvale, grožnje, smiselne in nesmiselne, sprejemamo na naš mail naslov zofijini@gmail.com. Z vami smo bili špikerka Jerneja Pirnat, tehnik Jure Avguštiner, avtor rubrike Filozofija skozi čas, Boris Blagotinšek in pisec osrednjega prispevka ter urednik oddaje, Samo Bohak. Na slišanje ob tednu osorej. Srečno!
Glasba8: Unattainable – Little Joy
Avizo