AVIZO
Dobrodošli v oddaji o zgodbah, ki jih piše filozofska misel.
Čaka nas polna, prepolna ura zanimivih razmišljanj, zato za uvodnik danes samo kratka predstavitev programa, ki mu boste, če boste vztrajali v naši družbi, gotovo z veseljem prisluhnili.
Živimo v dobi tesnobe, s tem ne mislimo samo na letni čas, ki je resnici na ljubo res med bolj tesnobnimi v ciklusu narave, pač pa bolj na epoho v življenju družbe. Na tovrstno tesnobo je opozarjal že priznani francoski teoretik Georges Bataille. Iz njegove knjige »Erotizem« smo za današnjo oddajo iztrgali razmišljanje o tej človeški značilnosti in njenem preseganju. V nadaljevanju oddaje bomo prisluhnili tekstu izpod peresa našega novega sodelavca Aljoše, ki nam v polemičnem spisu »Zjebani od absoluta« predstavi razmislek o družbeni totalnosti kot se začrtuje v politično-ekonomskih reformah, ki se obetajo naši državi. Končali pa bomo ponovno s prispevkom iz ciklusa posvečenega filozofiji glasbe; v tokratnem zgodovinsko obarvanem prispevku, se bomo lotili glasbe antičnega Rima.
Vabimo vas, da ostanete v naši družbi in seveda: naj se igre pričnejo!
GLASBA: HD 8939 EINSTURZENDE NEUBAUTEN SABRINA
Georges Bataille
Preseganje tesnobe
Tesnobna drža, ki je utemeljila prepovedi, je slepemu vzgibu življenja postavila nasproti zavračanje – umikanje – prvih ljudi. Prvi ljudje, katerih zavest se je prebudila z delom, so se počutili neprijetno pred vrtoglavim navalom: pred neprestanim obnavljanjem in neprestano zahtevo po smrti. Življenje je velikanski vzgib, sestavljen iz reprodukcije in smrti. Življenje neprestano rojeva, toda zato, da bi izničilo, kar rojeva. Prvi ljudje so to nejasno čutili. Smrti in vrtoglavici reprodukcije so postavili po robu zavračanje s prepovedmi. Toda nikoli se v to zavračanje niso zaprli ali natančneje – vanj so se zaprli samo zato, da bi iz njega čim prej pobegnili: iz njega so odšli na enak način, kakor so vanj vstopili, bliskovito in odločno. Tesnoba, se zdi, je temelj človeštva – a ne tesnoba sama na sebi, temveč presežena tesnoba, preseganje tesnobe. Življenje je pravzaprav eksces, je razsipavanje življenja. Brezmejno izčrpava svoje sile in svoje vire, brezmejno izničuje vse kar je ustvarilo. Množica živih ljudi je pri tem vzgibu pasivna. Vseeno pa konec koncev odločno hočemo tisto, kar ogroža naše življenje.
Nimamo vedno moči, da bi to hoteli, naše zaloge poidejo, in včasih je želja nemočna. Če nevarnost postane prehuda, če je smrt neizogibna, želja navadno zamre. Če pa nam je sreča mila, nas tisto, česar si najbolj goreče želimo, najlažje zapelje v noro trošenje in nas uniči. Ljudje ne prenašajo enako velikih izgub energije in denarja – ali resnih smrtnih nevarnosti. Kolikor pa le zmorejo (to je odvisno od tega, kako močne so), iščejo kar največje izgube in kar največje nevarnosti. Zlahka sicer verjamemo prav nasprotno, saj imajo najpogosteje le malo moči. Brž ko pa si je naberejo, že se hočejo takoj trošiti in izpostavljati se nevarnosti. Kdor le ima moč in sredstva, se predaja nepretrganemu trošenju in se nenehno izpostavlja nevarnosti.
Da bi ponazorili te splošno veljavne trditve, se bomo za trenutek prenehali ukvarjati z najstarejšimi časi ali arhaičnimi navadami. Opozorili bomo na znano dejstvo, ki pripada izkustvu množice, v naročju katere živimo. Oprli se bomo na najbolj razširjeno literaturo, na popularne romane, na “detektivke”. Te knjige navadno govorijo o junakovih nesrečah in nevarnostih, ki mu pretijo. Brez junakovih težav, brez njegove tesnobe, bi njegovo življenje ne imelo ničesar, kar bi nas pritegnilo, nas razvnelo in spodbudilo, da bi se med branjem njegovih pustolovščin vanj vživeli. Neobveznost teh romanov in to, da je bralec popolnoma varen pred nevarnostmi, nam ponavadi onemogočita, da bi jih prav razumeli, a z njimi preko zastopnika doživljamo, za kar sami nimamo dovolj energije. Brez tesnobe uživamo v občutku izgubljanja in nevarnosti, ki nam ga nudi pustolovščina nekoga drugega. Če bi imeli neskončno veliko moralne moči, bi tudi sami hoteli tako živeti. Kdo ni sanjal, da bi bil junak romana? Ta želja je šibkejša od previdnosti – ali strahopetnosti -, a če že govorimo, kaj globoko v sebi hočemo in kar nam edino slabost onemogoča, da bi tudi uresničili, nam zgodbe, ki jih strastno prebiramo, dajejo nekakšen občutek o tem.
Literatura se pravzaprav navezuje na religije, katerih dedinja je. Žrtvovanje je roman, je krvavo ilustrirana pravljica. Ali natančneje, je rudimentarna gledališka predstava, drama, zožena na končni prizor, kjer živalska ali človeška žrtev nastopa sama, a igra vse do smrti. Obred je pravzaprav uprizoritev mita, se pravi smrti boga, predstava, ki se ponavlja v rednih presledkih. V tem ni nič presenetljivega. V simbolični obliki se to vsak dan dogaja v darovanju pri sveti maši.
Igra tesnobe je vedno ista: ljudje želijo najhujšo tesnobo, smrtno tesnobo, da bi jo na koncu, onkraj smrti in uničenja, presegli. Toda tesnobo je mogoče preseči z enim pogojem: da je tesnoba po meri senzibilnosti, ki jo kliče.
Na mejah možnega hoče žrtvovanje izzvati tesnobo. A na teh mejah nujno pride do umika. Žrtvovanje živali so pogosto nadomestili z žrtvovanje ljudi, brez dvoma za to, ker je s tem, ko se je človek oddaljeval od živali, smrt živali vzbujala vse manj tesnobe. Pozneje, ko se je civilizacija utrjevala, pa so, prav narobe, človeške žrtve nadomestili z živalskimi – žrtvovanje ljudi se je namreč zdelo barbarsko. Veliko pozneje so izraelska krvava žrtvovanja začela zbujati gnus. Kristjani so vedno poznali samo simbolično žrtvovanje. Treba je bilo najti skladje z prekipevanjem, katerega vrh je razsipnost smrti, a za to je bilo treba imeti tudi moč. Sicer je zmagal gnus, ki je okrepil moč pripovedi.
Članek je dostopen tudi na naši spletni strani www.zofijini.net v sklopu online časopisa. V dobrobit pričakovanja naj vam sporočimo, da je trenutno v pripravi nova številka, ki bo luč sveta ogledala nekje konec decembra.
GLASBA: HD 8413 TORRINI, EMILIANA TODAY HAS BEEN OK
Zjebani od absoluta
Kadarkoli se omenjata »družba kot taka« in »splošni interes«, vznikne iskrena politična namera: služiti totalnosti družbe, podvreči se splošnemu interesu. A vendarle moramo priznati, da nastopata v različnih pojavnih oblikah in združena z različnimi termini – skratka, oba termina sta, če ju preučimo podrobneje, del konkretnih političnih diskurzov. In zato, ker sta družba kot taka in splošni interes postala ob v slovenskem diskurzu še posebej priljubljena in pogosta termina, je vredno preučiti njuno pojavljanje prav v trenutnih slovenskih okoliščinah.
Trenutni diskurz o vladnih reformah in politično-ekonomskih spremembah obvladujeta dve retorični figuri, ki sta obe neločljivo povezani z »družbo kot tako« in »splošnim interesom«. Za prvo figuro je značilno sklicevanje na BDP. To sklicevanje omogoča vez med neko posamičnostjo – nekim posamičnim predlogom, členom zakona, točko reforme, zamenjavo v kadru, »strukturno spremembo« – in družbo kot tako, družbenim dobrim, splošno koristjo. Če se zagovornik reform znajde v neljubi zadregi, kako upravičiti enotno davčno stopnjo, takoj izjavi, da bo povečala rast BDP-ja. Skratka, če se postavi vprašanje, ali je enotna davčna stopnja dobra za družbo kot tako, za družbo kot celoto, jo njen zagovornik podpre tako, da z BDP-jem kot srednjim členom med posamičnostjo »davčna stopnja« in splošnostjo »družbena korist« vzpostavi nedvoumno razmerje med njima.
Učinki druge figure so popolnoma obratni. Če za prvo velja, da omogoča vez med delom in celoto, med splošnim in posebnim, potem za drugo figuro drži prav nasprotno: njena funkcija je onemogočanje vezi med posamičnim in splošnim. Gre za figuro sklicevanja na »davkoplačevalski denar«. Kadarkoli se v državnem zboru, medijih ali na strankarskih izjavah za javnost sklicuje na davkoplačevalski denar, se praktično pove naslednje: to, kar zagovarja moj nasprotnik, živi na račun davkoplačevalskega denarja. Ta prazni obrazec temelji na naslednji logiki: ker je neka posamičnost (tisto, kar zagovarja moj nasprotnik) zadolžena družbi kot taki, ne bo moglo nikdar opravljati svoje funkcije na ravni svoje naloge, dokler ostaja zgolj posamičnost.
GLASBA: HD 8604 SUICIDE GHOST RIDER
Recimo, privzemimo, da smo pristaši Slovenske nacionalne stranke ter da hočemo pokazati, da mora biti protikorupcijska komisija ukinjena. Z malo dekoracije bi se naša izjava – če bi sledila gornjemu obrazcu – glasila nekako takole:
»Kosova komisija si jemlje pravico nadzorovanja najvišjih demokratično izvoljenih ljudi v Sloveniji. A vendarle – ta komisija živi na račun davkoplačevalcev, na račun prav tistih ljudi, ki so izvolili oblast, ki jo hoče komisija zdaj nadzorovati. Ne preostane nam drugega, kakor da ukinemo to oblastiželjno grupo, ki se bohoti na račun davkoplačevalcev.«
Vidimo, kako funkcionira sklicevanje na davkoplačevalski denar – ker je protikorupcijska komisija financira iz davkoplačevalskega denarja, se bo morala odcepiti od vsake posamičnosti, od vsake partikularne zahteve, če bo hotela še kar obstajati. Nič čudnega, da jo njeni nasprotniki imenujejo z lastnim imenom (»Kosova komisija«), saj ravno s tem pokažejo, da je preveč partikularna, da bi bila kdajkoli na ravni svojega dolga. Z razliko od sklicevanja na BDP, ki preskok med posebnim in splošnim omogoča, ga omenjanje davkoplačevalcev onemogoča. Če nek politično-ekonomski projekt (oziroma »strukturno spremembo«, kot je moderno reči danes) opravičimo s tem, da s pomočjo BDP-ja demonstriramo njegov delež na obči koristi, potem nasprotnikovo zahtevo zavržemo s tem, da jo povežemo z davkoplačevalskim denarjem.
Prva figura omogoča sinekdoho, druga jo zavira; prva pokaže, da je celoto možno poimenovati z delom (ker viša rast BDP-ja, je enotna davčna stopnja … splošna blaginja Slovencev), druga prepove vsako pretenzijo dela na celoto.
Kaj je pomenljivo v tej kratki analizi? V začetku smo zapisali, da so družbena celota, splošna korist in »družba kot taka« odvisni od konteksta v katerem nastopajo, ter omejeni z določenimi historičnimi konstelacijami. Pogostost figur, ki smo jih opisali, namiguje na to, da je slovenski ekonomsko-politični diskurz zašel v vode, ki so daleč od mirnega liberalizma. Čeprav nam slovenski politiki pravijo, da je šele z zmago »slovenske pomladi« zaživel pristni slovenski liberalizem (oziroma libertarizem, kot mu pravijo tisti, ki se hočejo znebiti vseh LDS-ovskih konotacij), nam prepogosto opiranje na totalnost družbe – kar implicitno počneta zgornji retorični figuri – povesta prav nasprotno.
Dokler je temeljni argument za neko politično reformo sprememba družbe kot take ter dokler prevladuje sklicevanje na davkoplačevalce kot osnovna strategija spodbijanja nasprotnikovih stališč, je Slovenija daleč od liberalizma. Liberalizem pomeni biti posameznik s svojim interesom kot edino referenčno točko svojega delovanja. Liberalizem paradoksno najbolj povzame Slavoj Žižek, ko v intervjuju za Mladino izjavi, da hoče gledati filme in pisati knjige brez misli na usodo slovenstva. Ko pa se znajdemo v takšni situaciji, kjer mora vse izplačevati svoj dolg »absolutni družbi« ter kjer je edini način politične in ekonomske eksistence nenehna »skrb za totaliteto«, potem bomo kmalu, če si sposodim prispodobo, zjebani od absoluta.
GLASBA: HD 8701 DESTROYER AN ACTOR’S REVENGE
GLASBA RIMLJANOV
Čeprav v rimski glasbeni zgodovini manjkajo kot primarni vir zapisane melodije, pa po literarnih dokazih in mnogostranosti slikovnih dokumentov vidimo, kako izreden je bil pomen glasbe v življenju Rimljanov. Na najrazličnejših področjih rimskega življenja kaže glasba svojo silo, pa naj bo to “družabna glasba”, v povezavi z religijo, z običaji, z vojsko, ali pa glasba za predvajanje v gledališču, pri plesu in za zabavo.
Neindogermansko ljudstvo Etruščanov, ki je od 8.-7. stoletja pr. n. št. naseljevalo severno zahodno obalo Italije, je posredovalo Italcem grškovzhodne tonske priprave in glasbene navade. Slikarije in reliefi z etruščanskih nagrobnih spomenikov, dopolnjeni z deli rimskih piscev, kažejo, da je glasba služila izključno družbi in je bila najože povezana s kultom mrtvih. Pri polaganju na mrtvaški oder, žalostinkah ob umrlih in pri pogrebni procesiji so sodelovali pihalci na tibije in kitaristi; glasba pa je spremljala tudi tekmovanja, športne igre, dnevno delo in bankete. V nasprotju z glasbili antične Grčije, s katerimi so sicer v sorodu prevladujejo pri Etruščanih očitno pihala, in sicer trobente v treh različnih oblikah: kot ravna tuba z razširjenim odmevnikom, kot dolgocevni lituus z upognjenim pokrovom, ter kot okroglo zavit cornu; dalje dvojni aulos (tibia), razširjen v obliki odmevnika in sirinks s stransko pihalno odprtino. Za označevanje plesnega ritma so uporabljali kastanjete (crotala) in paličaste klopotce (cymbale). Medtem ko je Grčija cenila glasbila zaradi njihove funkcije pri spremljavi petja, je bila Etruščanom pri srcu ansambelska glasba, predvsem skupna igra pihalcev na tibije in kitaristov.
Dokazano je, da so že v legendarnem času kraljev uporabljali pri rimskih kultih glasbo v magične namene. Za sakralne priložnosti (molitev, zaklinjanje, žrtvovanje, pogreb, procesije) so uporabljali duhovniki ritmično členjenje pesmi in posvečena glasbila. Z običaji so se stoletja dolgo ohranile tako imenovane carmina, pesmi posameznih svečeniških bratovščin. Oborožen obhod Salijcev je spremljalo responzorialno petje, med poljskim obhodom arvalskih bratov so peli izjemoma. Tudi oblike ljudskega petja, ki so bile šele pozneje literarno izpričane, izvirajo iz zgodnje dobe. Na dan so prišle delovne pesmi obrtnikov, kmetov, pastirjev, veslačev ali ribičev; pesmi za določene priložnosti: pri varstvu otrok, pojedinah, poroki; dalje žalostinke, pa v času vojaških uspehov hotniške in kvantaške pesmi, ter nazadnje (kljub prepovedi v zakonu dvanajstih tabel iz leta 451-450 pr. n. št.) neizbežne sramotilne in posmehovalne pesmi, nastale med političnimi boji.
GLASBA: HD 8862 MERCURY REV IN A FUNNY WAY
Po vzpostavitvi republike (510 pr. n. št.) so si Rimljani podvrgli druge Italske rodove. Od Etruščanov so prevzeli kovinska pihala glasbila tubo, cornu in lituus za vojaške signale; pridružila se jim je buccina, zaokrožena podobno kot bikov rog. Spomladi so dvakrat slavnostno praznovali čiščenje kultnih trobent (praznik imenovan tubilustrij). Čast narodnega glasbila pa je pripadala tibiji, ki so jo po etruščanskem zgledu uporabljali pri pogrebih in žrtvovanjih. Vojaški glasbeniki so imeli podobno, kot zastavonoše in praporščaki podoficirski čin, tibiasti pa so se združili v kolegij in so praznovali (v spomin na legendarno glasbeniško stavko leta 309 pr. n. št.) karnevalu podoben cehovski praznik. Ko so etruščanski plesalci leta 364 pr. n. št. v Rimu ob neki kužni bolezni uprizarjali spokorniške pantominične igre ob spremljavi tibije, jih je rimska mladina posnemala, kar je privedlo do organizacije stanu profesionalnih odrskih umetnikov (histriones) s pismeno določenim repertoarjem.
Z razširitvijo rimske moči v sredozemskem prostoru (zmaga nad Kartagino, aneksija helenističnih kraljestev, 3. – 2. stoletje pr. n. št.) se je začelo uvajanje helenistične gledališke in koncertne glasbe, kar je povzročilo ločitev “ponudbene” in “umetne glasbe” od tradicionalne “družabne glasbe”. Grški svobodnjak Livius Andronicus je leta 240 pr. n. št. prvič izvajal grške drame v latinski predelavi. Tibiastom iz stanu sužnjev so naročali skladbe za odrsko glasbo (predigre in glasbo med dejanji, spremljavo pevskih partij in plesne vložke). V rimski tragediji, od katere so ohranjeni samo ostanki, je nekaj časa nastopal zbor, kmalu pa se je umaknil solo spevu.
S prevzemom Kybelinga (Magna Mater, od leta 204 pr. n. št.) in Dionizijevega kulta (Bacchus, ki je bil leta 186 prepovedan) je vdrla v Rim orgiastična glasba: pihala naj bi skupaj z bobni, činelami in ragljami odvrnila demone in spravila v ekstazo posvečence, po potrebi pa naj bi preglasila klice posiljenih na pomoč. Takole opisuje rimski pesnik Lukrecij Kybelino slavje s čutno ponorelimi glasbili: (citat) “Grom bobni zdaj iz pavk in cimbale votlo donijo, rezko zatrobi še rog in grozeče se glas mu razlega”. (konec citata)
Ko so si Rimljani podvrgli Makedonijo (leta 161 pr. n. št.) in razrušili Korint (leta 146 pr. n. št.), so z ujetimi sužnji prišli v Rim tudi grški dorski umetniki in glasbeniki. Znameniti vojskovodje Mummius, Sula in Antonij so postali pokrovitelji grških umetniških združenj in zavarovali njihove privilegije. Pri vseh družbenih razredih je naglo rasla priljubljenost solistične instrumentalne umetnosti in komorno-glasbenega pevskega izvajanja lirskih pesmi; k razkošju bogatašev so sodili koncerti in godba med obedom, ki so jo izvajali sužnji in poklicni glasbeniki.
GLASBA: HD 8655 SILENCE PITAJU ME PITAJU
Prvi dokazi rimske umetne pesmi po helenističnem zgledu so se izgubili, tako da samo deloma poznamo pevno liriko temperamentnega Catulla (87 – 54 pr. n. št.). Od pesnitev Avgustove dobe so bile primerne za petje Vergilova (70 -19 pr. n. št) Bucolica in posamezni odlomki iz Eneide, pa tudi Horacove Ode (65 – 8 pr. n. št.), predvsem slavnostni spev, napisan kot izmenično kitično petje za deški in dekliški zbor. Polagoma se je kot del rimske splošne izobrazbe poleg pevskega in instrumentalnega pouka razširilo tudi glasbeno teoretično znanje seveda v tesni povezavi z Grki. Polihistor Terentius Varro (116 – 27 pr. n. št) obravnava v nekem spisu tudi glasbo v povezavi z drugimi svobodnimi umetnostmi, matematičnimi strokami in jezikoslovjem. Če priporoča njegov sodobnik Cicero govornikom humanistično glasbeno izobrazbo, pa se že njegovi nasledniki ukvarjajo z uporabo glasbene teorije v najrazličnejših strokovnih znanostih: retoriki, arhitekturi, astrologiji in nenazadnje medicini.
V pol tisočletju, ki je minilo od osnovanja cesarstva z Avgustom na čelu, do propada zahodnorimskega imperija (od l. 30 pr. n. št do l. 476 n. št.) so se poleg tradicionalne ljudske kulture in vojaške glasbe čedalje bolj uveljavljale najrazličnejše ljudske glasbene tradicije iz različnih delov imperija; glasbena ponudba je bila vedno bolj pod vplivom rastočega zvočnega uvoza tuje plesne zabavne in odrske glasbe iz provinc. Kot nadomestilo za tragedijo so do konca antike prikazovali pantomimo z novostmi, ki jih je uvedel Pylades leta 22 pr. n. št. , zbornim petjem in orkestrom s pihali, godali in tolkali (namesto posameznega pevca in posameznega glasbila, kljub vsem pa je določal ton igralec na tibijo, ko je udarjal takt z nožnim klopotcem). Filozof Seneca je obsojal množico nastopajočih, češ da je več glasbenikov kot poslušalcev: (citat) “vsi hodniki so polni pevcev v vrstah, prizorišče je obkroženo s pihalci in z odra donijo tibije in glasbila vseh vrst”. (konec citata)
Nasproten pantomimi je mimus, ki so ga že zgodaj prevzeli iz grške južne Italije; to je realistično-burleskna, pogosto obscena slika vsakdanjega življenja. Improvizirana igra bosih, namaskiranih, v grobe halje oblečenih igralcev je dopolnjevala plesne in pevske vložke ob spremljavi.
Ob gladiatorskih bojih v amfiteatrih so za zabavo poleg pihalne godbe igrale orgle, ki so jih uvozili iz Aleksandrije. Na to glasbilo so igrali največ po domovih, imeli pa so ga tudi v garnizijskih orkestrih ali na cehovskih prireditvah v provincah. Z izpopolnjenimi dosežki poklicnih umetnikov so poskušali tekmovati diletanti iz najrazličnejših družbenih plasti, med njimi znameniti politiki in celo cesarji – mnogi med njimi, ne samo Neron, so se hoteli uveljaviti kot virtuozi. V Rimu je vedno več glasbenikov iz podvrženih dežel uživalo skoraj neomejeno naklonjenost občinstva, čeprav so bili pravno brez časti. Zaman so cerkveni očetje napadali gledališke igre in instrumentalno igranje, nič ni zajezilo glasbenega navdušenja. Zaradi lakote so leta 353 izgnali številne tujce iz mesta, vendar je 3000 plesalk z zbori in učitelji smelo ostati. Zgodovinar, ki poroča o tem dogodku, Ammianus Marcellinus (4. stol.), bridko toži, da Rim odmeva od petja in godal in da je zanimanje za izdelavo orjaških orgel večje kot pa zanimanje za splošno izobrazbo. Rimski mimi in histrioni so preživeli propad imperija; sledovi te glasbe so dolgo živeli v ljudski tradiciji in latinski cerkveni pesmi.
GLASBA: HD 8323 DYLAN, BOB DIRT ROAD BLUES
V poznejši dobi so na glasbenem področju sistematizirali antično teorijo in se zavzemali predvsem za matematično-spekulativni način obravnavanja. Prepad med teorijo in sodobno glasbeno prakso se je večal. Nekatere raziskave glasbe so vpletene kot ekskurzi v filozofska razmišljanja (npr. Pri Macrobiju), ali pa glasbo uvrščajo med sedmero svobodnih umetnosti (kakor v alegorično prirejenem učbeniku Martiana Capelle). Najizvirnejši dosežek je gotovo glasbeni spis cerkvenega učitelja Avguština (354 – 430), ki obravnava ritmiko, metriko in glasbeno psihologijo. Prav kanonično veljavo pa je za latinski srednji vek dobil traktat državnika in filozofa Boetija (480 – 524), ki velja za zadnji veliki povzetek antične strokovne teorije.
Osnovne poteze grško-rimske glasbe se kažejo že v visokih kulturah vzhoda. Ustvarjalno bolj razvita in podvržena analizi subtilne premišljene teorije pa postane glasba šele v stari Heladi. Šele Grki so postavili temelje stroke, ki jo danes imenujemo muzikologija. Raziskovali so v naravi zvočnih pojavov skrite matematične zakone in uredili tone svojih melodij v harmoničen sistem, ki je v svoji zaključenosti obvladoval dve tisočletji evropske umetne glasbe. Izumili so natančno notno pisavo, tako da zanamci lahko razvozljajo zapise ohranjenih glasbenih fragmentov. Kakor je postala grška glasbena teorija s posredovanjem Rima, Bizanca in Arabcev zahodna tradicionalna dobrina, tako so ostali še do danes v rabi različni (deloma seveda v spremenjenem pomenu) strokovni izrazi: ton, ritem, melos, harmonija, kromatika, enharmonika, kor, orkester – in pa predvsem sama beseda muzika.
Splošna raven rimskega življenja je bila tako mehkužna, da glasba ni segla do smotrov iznad povprečja zabave in razveseljevanja. In čeprav so delovali na tem področju izobraženi grški glasbeni umetniki, je v okviru rimske kulture živela glasba dalje v naturalistično poudarjenem in slikovnem značaju, ki pa v svoji razkrojenosti tem bolj omogoči nastanek nove kulture. Rimska glasba se je še zlasti po bojih z Goti, ki so opustošili Italijo, porazgubila kot reka ponikalnica in se umaknila v ozadje; kot last potujočih pevcev, žonglerjev,… je skozi stoletja životarila dalje in se spet razživela kot vir in sestavni del profane glasbe, ki je okrog prvega tisočletja pričela osvajati zahod. Medtem pa se je ves glasbeni umetnostni napor zgostil ob novi koralni glasbi, ki se je rodila z nastopom Krščanstva.
GLASBA: HD 8874 NOBUKAZU TAKEMURA CROON
V prihodnjem tednu si v oddaji Zofijinih lahko obetate poudarke iz aktualnega predavanja Valerije Vendramin, ki v tem terminu poteka v galeriji Media Nox, nato pa bomo v nadaljnjih oddajah spet temeljiteje pristopili k teoretični obdelavi filozofije glasbe in s tem ta ciklus tudi počasi zaključili.
Vabimo vas, da nas kar se da pogosto obiskujete na spletni strani www.zofijini.net, ter nam svoja mnenja in pripombe sporočate na mail naslov zofijini@yahoo.com.
Do naslednjega tedna, ko vas ponovno vabimo v našo družbo, se od vas poslavljamo…
AVIZO