AVIZO
Ahoj!
Ponovno je z vami oddaja, ki poskuša iz tedna v teden krepiti upehani kriticizem.
V današnji izdaji se bomo lotili nekaterih poudarkov iz okrogle mize posvečeni vprašanju evrocentrizma, ki smo jo Zofijini pripravili prejšnji torek v novem kulturnem središču v Mariboru, tako imenovanem Kulturnem inkubatorju na Koroški cesti 18. Tam se bodo poslej verjetno vedno pogosteje vrstile razne prireditve, na katere ste že zdaj vljudno vabljeni.
Okroglo mizo in spremno instalacijo Saše Kerkoš smo pripravili ob priložnosti izida knjige »Evroza – Kritika novega evrocentrizma« dr. Mitje Velikonja.
»Evroza« je zgodba o fascinantnem diskurzu vstopanja v Evropsko unijo v Sloveniji. Ta zgodba je srhljiva: govori o ideološki konstrukciji realnosti na Slovenskem zlasti v burnem času formalnega vstopanja vanjo. Avtor knjige Mitja Velikonja, predavatelj sociologije kulture na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, se sprehodi skozi različne vidike govorice in simbolike (politični diskurz, oglaševanje, javna mnenja, medijski zapisi), s katerimi smo bili novačeni in bombardirani kot le redko poprej, in jih analizira. Naš vstop v EU je bil nedvomno tlakovan z ideološkimi sredstvi »par excellence«.
Gostje okrogle mize so bili: dr. Mitja Velikonja, dr. Samo Uhan, dr. Bojan Borstner, dr. Andrej Fištravec in Borut Osonkar, pogovor je vodil in povezoval dr. Boris Vezjak.
V nadaljevanju oddaje boste lahko v posameznih izsekih prisluhnili nekaterim mnenjem naših gostov o tej zanimivi temi.
Želimo vam prijetno poslušanje!
GLASBA:
Uvodoma je dr. Vezjak predstavil sam projekt »Evroze«:
(Vezjak)
GLASBA:
Dr. Mitja Velikonja:
(Velikonja)
GLASBA:
(Uhan)
GLASBA:
Borut Osonkar
(Osonkar)
GLASBA:
Okrogli mizi je sledilo uradno odprtje umetniške instalacije Mitje Velikonja ter Saše Kerkoš z naslovom »Creme d’Europe«. Z kritiko in veliko mero ironije, sta avtorja ponudila kritični razmislek o času, ki meji na popolno enoumje. Prostor se je bahal v živopisnih barvah, kjer sta seveda prevladovali modra in rumena, barvi, ki nas ob ideji evropskosti spremljata že vrsto let. Na stenah so viseli cd-romi, oblečeni v unikatne ovoje, ki tematizirajo vsiljivo evro propagando na sto in en način. Vino Mariborčan v modro rumenem dizajnu evropske zastave, Evro žvečilni gumi iz Šumija, Evro balkan döner kebab so le eni izmed mnogih produktov, ki se pojavljajo na prodajnih policah širom naše države.
Lahko vidimo tudi podobne primere iz nekaterih drugih območij razširjene evropske druščine. Tako uvidimo, da propaganda na Poljskem ali Slovaškem ni bila prav veliko drugačna od naše. Mimogrede lahko ugotovimo, da smo lahko pri enem večjih domačih trgovcev kupovali evropske čevapčiče po znižani ceni, da smo v medijih odštevali dneve in ure do vstopa v evroklub, da smo bili pozvani, naj pošljemo dva milijona razglednic z evro simboli, da lahko po evropsko varčujemo brez strahu za naše prihranke, da lahko naredimo evro šoferski izpit in postanemo pravi zanesljivi evro šoferji. Vsekakor navdaja vso to propagandno navlako nekakšno občutje gotovosti in varnosti, povezano z evropsko idejo, ki je menda dandanes veliko pomembnejša od same svobode.
Postavitev je bila obogatena tudi z video deli, ki so malce popačeni propagandni spoti na isto vižo. Ob tem je iz zvočnikov grmela radijska evro propaganda, ki ob minimalnih deformacijah teksta in zvoka začne dobivati grozečo podobo katerekoli totalitaristične ideologije. Ustvarjen je bil ambient, namenoma poln kiča, poceni dizajna in plitkih sloganov.
Vodljivost človeka je lastnost, ki so jo s pridom izkoriščali premnogi očetje narodov v preteklosti, prav tako pa je ideja o združeni Evropi zrasla nekje na zelniku gospodarskih in političnih interesov stare in nove elite. Tako grmeči slogani, reklamni spoti ter v splošnem celostna podoba evro ideje, ki po striktnosti že skoraj spominja na brezhibno nacistično propagando, postane zares zastrašujoča.
Nekaj vizualnih utrinkov iz razstave in pogovora lahko ujamete na naši strani pod rubriko Zofijini oko. Prav tako pa boste na naši strani našli tudi avdio posnetek celotnega pogovora.
Za danes s tem zaključujemo, ponovno pa vas pred radijske sprejemnike vabimo ob tednu osorej. Do takrat se nikar ne »dajte« in se v dobro zdravega kriticizma zavedajte, da ni ničesar samo po sebi umevnega.
AVIZO