Avizo
Pozdravljeni ponovno na frekvenci 95.9 tudi s strani Zofijinih ljubimcev.
Oddaja je že vse od leta 96 ena stalnic programa radija Marš. Za vse tiste, ki na novo spoznavate in se soočate z vsebinami na radiju Marš, naj na kratko obnovimo kakšno je poslanstvo naše oddaje in intelektualne pobude.
Zofijini gradimo na ugotovitvi, da ima mariborska univerza šibko humanistično in filozofsko tradicijo, enako pa velja tudi za mesto Maribor: na univerzi in znotraj mesta pogrešamo teoretsko in kritiško kulturo, kakor tudi živahnejše odgovorno intelektualno življenje v celoti.
Mariborski okoliš je bil zaradi različnih zgodovinskih in družbenih razlogov, posebno še industrializacije v času socializma in z njo povezane defenzivnosti inteligence vedno toliko bolj izpostavljen različnim ideologijam in prepuščen mentalni stihiji; brezbrižnost javnosti in kritičnih posameznikov je omogočila in še omogoča odsotnost prostora intelektualnega in s humanističnimi ideali prežetega življenja tako v Mariboru kot v širši okolici na eni strani kot tudi tradicije družbenega aktivizma in kritičnega intelektualizma na drugi, prav tako pa je recimo zanjo povod tudi propad (zaradi finančnih malverzacij) edinega kritičnega študentskega in intelektualnega časopisa v mestu, Katedre, kar je onemogočilo kakršnokoli kritično-refleksijsko študentsko produkcijo in vneslo v Maribor napačno prepričanje o preživetosti tovrstnih pogledov.
Zofijini ljubimci zato svoje moči usmerjamo natanko v omenjene tri pomanjkljivosti: po svojih močeh prispevati k razvoju humanistike in njenim odličnim pridobitvam, še zlasti kritični in argumentativni analizi dogodkov, opozarjanju na ideologeme in stihijskost, ki spričo odsotnosti refleksije eksplicitno ali implicitno prevladujejo v ideoloških in idejnih sferah, hkrati pa dajati možnost aktivnega sodelovanja in družbene refleksije študentom oziroma zainteresirani širši javnosti.
Oddaja Zofijini ljubimci je sestavljena iz vsebinsko različnih sklopov. Na eni strani se trudimo na kritičen način predstaviti kulturno in družbeno aktualne dogodke, po drugi strani, strokovno z članki, prevodi, intervjuji in recenzijami, seznaniti poslušalce z vprašanji filozofije. Glavni cilji oddaje so predstaviti študijsko dejavnost študentov filozofije širši medijski javnosti; omogočiti javen prikaz refleksije o aktualnih družbenih, političnih in kulturnih ter dogodkih v lokalnem in globalnem prostoru; omogočati možnost neposrednega izražanja javnega mnenja in s tem njegovega sooblikovanja; poglobiti zanimanje za filozofska vprašanja in mesto filozofije v javnem življenju nasploh; opozoriti na vlogo problemsko-analitičnega pristopa ob reševanju zagat splošnega družbenega značaja in okrepiti kritično intelektualno držo.
Konformizem in hedonistični principi, podkrepljeni z neskrito argumentacijo in izgovorom o egoističnih, partikularnih ekonomskih interesih (iskanje službe in finančnih virov kot poglavitni smoter študija, in prav nič več) na najbolj nazoren način pričajo o natančno tisti miselnosti študentarije in druge kritične javnosti v Mariboru, katere spone želimo Zofijini ljubimci, z odprtjem in ohranjanjem prostora za teoretsko produkcijo, tudi preseči.
V današnji oddaji: Bodrilo Maršu; osrednja beseda bo tekla o ksenofobni farsi izbrisanih; slišali boste nekaj novic iz tabora Zofijinih; v zaključku pa tudi o mestu posameznika, individuma v t.i. novodemokraciji in o njegovih možnostih, da se uveljavi kot subjekt…želimo vam prijetno radijofuzijsko sobivanje…
Glasba: Herbie Hancock ft. Chaka Khan – The Essence 4.51
Dobri dve leti je trajala agonija Marša, toda zdaj smo nazaj. Marš je nazaj in mi z njim. 6.12.2001 je Marš, ki nas je, Zofijine ljubitelje, tedensko gostil vse od leta 1996, prenehal oddajati vpričo nesmiselnega spopada med Maršem in na čelu univerze g. Ludvikom Toplakom.
Bil je to šokanten dogodek, ki je rezultiral v vencu, položenem g. Toplaku pred rektorat. Univerza, ki nima pametnih študentov, je ostala še brez študentskega radia. Ker je gospod rektor tako hotel. Zofijini ljubimci smo tedaj večkrat opozorili na nesmiselnost tožbe proti Maršu s strani univerze, ki je potem stopila v veljavo in za dve leti spodrezala peruti neodvisnemu študentskemu mediju. V tem smislu smo razumeli ukinitev radia Marš tudi kot krepko zaušnico mariborski humanistiki.
Upajmo torej, da bo poslej z Maršem bolje. Kajti v resnici je prav neverjetno in zmerom znova strašljivo, kako malo je samemu mestu mar za ohranitev vsaj minimalnih alternativnih, kritičnih in intelektualnih impulzov, ki jih s sabo prinašajo heterogene interesne skupine v želji, da bi družbeno in kulturno dogajanje bogatile, ljudi pa naredile senzibilne za drugačnost in odprtost. Enkraten prostor za prezentacijo teh impulzov je doslej ponujal Marš. In takoj naj ostane tudi v prihodnje. Spomniti velja, da je tudi študentski časopis Katedra, tedaj prav tako edini neodvisni »intelektualni« tiskani medij, pred mnogimi leti sramotno propadel. Njegovi pogrebci (in ve se, kateri) so takrat v javnosti premeteno postregli z naslednjim lažnim argumentom o njegovi ukinitvi: »Današnji časi so takšni, da ni več potrebe po kritičnem časopisu takšnega kova«.
Marš se temu upira. Upajmo, da vsaj Marš ne želi pristati na trditev po nepotrebnosti neodvisnega medija, na prepričanje o njeni anahronosti. Ker vsaj tako pravi njegovo vodstvo: radio da bo kritičen, neodvisen in nekomercialen. »Da bi se ove riječi pozlatile«. V teh kriznih časih, ko univerza preferira medicinske in policijske študije, bodo mediji, kot je naš radio, še bolj pomembni. Izkazalo se je namreč, da je univerza deklarativno zainteresirana za vzpodbujanje produkcije humanističnih vsebin ali humanistike sploh, v resnici pa niti ne. Marš nam je doslej omogočal biti kritičen in humanističen. Naj takšen tudi ostane. Tu smo, znova in znova, neuklonljivega duha, in z Maršem še boljši.
Vaš dežurni Zofijin ljubimec
Glasba: Wir sind Helden – Denkmal 3.16
Problem izbrisanih se je sprevrgel v velikansko farso ter pravno in politično slepo ulico brez primere. Formalni razplet klobčiča, v katerega sta nas zapletla šovinistična desnica in kontroverzna “leva sredina”, je v tem trenutku težko napovedati.
Predstavniki zdravega razuma (ki so v zadnjih desetih letih v imenu taistega zdravega razuma in spravljivosti z nacionalističnim »main streamom« molčali in niso ukrepali, čeprav so bili seznanjeni s problemom) skušajo preprečiti razsipavanje javnega denarja in politično blamažo pred Evropo.
Tako imenovana pravna stroka je spolitizirana: doslej je ministru za notranje zadeve svetovala, naj nategne osmo točko aprilske odločbe ustavnega sodišča in je ne izvrši neposredno, pač pa po posebnih določilih prek dveh zakonov. (Prvi, tehnični zajema manj oseb, kot je predpisalo Ustavno sodišče.) Zdaj ista pravna stroka ministru svetuje, naj začne odločbe izdajati mimo zakona, ki ga je Državni zbor ravnokar sprejel po njegovem predlogu: s tem bi ista zadeva temeljila na dveh različnih pravnih temeljih in šef opozicije bi z gotovostjo lahko podal kazenske ovadbe, kakor je zagrozil.
Minister za notranje zadeve je osem mesecev ravnal tako, kot je ustrezalo desnici: izmišljeval si je pravne zaplete, špekuliral o političnih pogojih za popravo krivic, relativiziral položaj in podpihoval ksenofobne argumente, ki naj bi mu olajšali zavlačevanje. Tako je širil manevrski prostor desnici, ki je dobila temo, s katero se lahko na novo kvalificira in pridobi politično identiteto, ki je že bledela spričo evroatlantskih uspehov “leve sredine”.
Predsednika vlade in parlamenta (ter obeh “levosredinskih” strank) sta še sredi decembra koketirala z desnico in se skušala prikupiti nekakšni mnenjski večini, ki se je na točki loma med osamosvojiteljsko-nacionalističnim zanosom in državljansko enakostjo nagnila na desno. Nasprotnike, ki so žugali z referendumom, sta skušala pomiriti s prikupovanjem: izjavila sta, da kršitev človekovih pravic aktivnih udeležencev agresije JLA na Slovenijo ni mogoče popraviti. Koketiranje s fašistoidnimi stališči pa furije ni zaustavilo, temveč jo je še pospešilo. Naposled je predsednik DZ zamudil pritožbeni rok na Ustavno sodišče in s tem zadnjo možnost za normalno pravno preprečitev referenduma, ki je s stališča US pravno sporen, politično pa škodljiv. Opravičeval se je, češ da njegova strokovna ekipa ne obvlada osnov upravnega postopka.
Tako smo padli v položaj brez primere, iz katerega se odpirajo sami nenavadni izhodi. Eden je ta, da vlada in “zdravi razum” prepričata desno opozicijo v umik zahteve za referendum – a kaže, da je v tem trenutku ta pot že zahteva precejšnjo pravno “čaranje”. Poleg tega ni jasno, čemu bi opozicija umaknila zahtevo, če jo je že prignala tako daleč. Lahko pa postavimo vprašanje tudi drugače: za kakšno ceno bi bila desnica pripravljena to storiti? Čim bi se predstavniki “zdravega razuma” spustili v takšno igro, bi se obnovil scenarij odpiranja manevrskega prostora pogojevanja človekovih pravic s pravšnjim političnim prepričanjem, iz tega pa se ne more izcimiti nič dobrega – kot se tudi od leta 1992 dalje ni.
Druga možnost je zavlačevanje z izvedbo referenduma: preprosta zamrznitev vseh postopkov za nedoločen čas. Neposredna posledica je seveda ta, da izbrisani svojih odločb ne bi začeli prejemati, ali pa bi jih prejemali na pravno sporen način. Zadnji ministrov predlog napoveduje ravno to, a zapletov s pravnimi formalnostmi in politično agresivnostjo desnice s tem ne bi bilo konec, ravno nasprotno. Scenarij B se torej hitro izkaže za nemogočega in lahko bodisi pripelje nazaj v scenarij A (politično preverjanje posameznih izbrisanih) ali pa v scenarij C.
Scenarij C je osrednja strategija desnice. Stavi predvsem na učinek zavlačevanja. Ni toliko pomembno, kakšen bo končni politični, pravni in finančni izid, bistveno je, da se s popravo krivic čimbolj zavlačuje in se ob tem pridobiva podporo volilne baze. Igra postaja vse bolj tvegana, kolikor bolj se približujemo jesenskim volitvam: lahko veliko izgubijo, lahko pa tudi veliko pridobijo. Predvsem pa lahko nasprotnika stisnejo v kot in tveganje odločnih potez in politične širokosrčnosti prenesejo nanj ter vse skupaj stopnjujejo s približevanjem volitev. Taktični cilj referendumskega manevra in ostalih zapletov, ki jih sproža desnica, je v tem primeru odlaganje oz. omejevanje vračanja statusa izbrisanih in premik nacionalnega konsenza v desno-osamosvojiteljske vode. Desnici je do decembra že uspelo tako preoblikovati parlamentarni politični prostor, da aktivni pol tvorijo odkriti podpihovalci ksenofobije, druga stran pa (tako kot vedno) išče kompromise in ksenofobijo pasivno tolerira (in ji omogoča širjenje).
Odločitev za razpis referenduma je mogoče razumeti v omenjenem smislu, čeprav so učinki samih referendumskih izbir nadvse protislovni. Če do referenduma pride in večina odloči tako, kot predlaga desnica, bo to voda na mlin vladi, ki lahko takoj preide na neposredno vračanje pravic izbrisanim in si opere roke za dosedanje kontroverznosti. Usklajevanje sistemskega zakona, ki bo uredil zapletenejše primere, bo sicer oteženo, a tudi tu bo lahko “leva sredina” odgovornost prevalila na desnico. Če večina na referendumu zavrne desnico in podpre tehnični zakon, pa bo vlada sicer požela uspeh, a kaj, ko ji je US povedalo, da je ta zakon nepotreben (pristojni minister pa to ponavlja). Z uspehom zakona na referendumu bi se izkazalo, da bi bilo bolje, če tako tehničnega zakona kot tudi referenduma sploh ne bi bilo, saj bi izbrisani prej dobili tisto, kar čakajo že dvanajst let, državljani pa ne bi bili prikrajšani za dostojanstvo države in 600 milijonov tolarjev. Če bi strankam šlo za ali proti samim izbrisanim, se torej zdi, da bi morale pozvati volilce, naj glasujejo ravno obratno, kot jim predlagajo sedaj.
A kaže, da gre prej za oportunistično koketiranje z volilci, pri čemer je položaj izbrisanih sredstvo in ne cilj. Desnica laska nacionalistom in skuša premestiti volilne teme z evroatlantskih uspehov na teren, na katerem lahko samo profitira, če ga uspe legitimirati. Krog ministra za notranje zadeve je najprej skušal slediti nacionalističnemu konsenzu, ko so šle stvari predaleč, pa so čez noč zamenjali ploščo in se predstavljajo kot veliki borci za človekove pravice in pravno državo. V novoletnih poslanicah so trije predsedniki kar tekmovali v verbalnem človekoljubju: predsednik republike se je prvič v 15 letih skliceval na človeka, in to ne enkrat, vsi trije so ravno tako prvič naslavljali vse prebivalce/ke in ne le državljanov/nk. “Levosredinski” tabor je takoj proizvedel tezo, da bo desnica zapravila 600 milijonov tolarjev davkoplačevalskega denarja za lastno predvolilno promocijo s podlimi stranskimi učinki. Toda isto velja tudi za “leve sredince”, ki nosijo največji delež odgovornosti za dolgo let neurejen status izbrisanih in za sedanji zapleten položaj, a v zadnjih tednih so stopili korak nazaj proti pravni državi in že se predstavljajo kot veliki libertarci.
Glasba: Mia – Was es ist 3.56
Kdo in iz katerih strank so ključni akterji, vemo. Zakaj so se že spet zapletli v scenarij, s katerim so zamočili že problem prebežnikov pred tremi leti, pa je bolj zapleteno vprašanje. Scenarij pa je takle. Prva faza: ko nastopi problem (nanj ponavadi opozorijo leve nevladne organizacije) odgovorni namesto ukrepanja iščejo podporo s spodbujanjem nestrpnosti in govorijo o domnevno ogroženi nacionalni varnosti. Druga faza: ko gredo stvari predaleč in ksenofobna civilna družba začne organizirati vaške straže in zbirati podpise pod fašistoidne peticije, parlamentarna desnica pa izpelje kakšen formalno dobro domišljen referendumski manever, ti. “leva sredina” zamenja diskurz, začne biti plat zvona proti nestrpnosti in se identificira z žrtvami. Tako rokovanje s ksenofobijo je podobno ravnanju sadista, ki dolgo krmi popadljivega psa z živimi kokošmi, ko se zverina strga z verige in popade še gospodarja, pa kliče na pomoč gasilce in vso evropsko javnost.
Te dvoličnosti, katere razlog prav gotovo ni v kakršnem koli prepričanju, pač pa v priložnostnem iskanju drobnih volilskih simpatij, ne smemo pozabiti, če nočemo, da se scenarij naslednjič ponovi s še hujšimi stranskimi posledicami. V primeru, da bo do referenduma prišlo, bo najbolj korektna tista možnost, ki jo zagovarja Matevž Krivic: zavestno in aktivno izbrati tretjo možnost pri glasovanju – to je bojkot. Predloga desnice, ki meri v omejevanje človekovih pravic, ne more podpreti, vladni kontroverzni igri pa z glasom za njen tehnični zakon noče dati podpore. S tem bi legitimiral vso dosedanjo nenačelnost in okoriščanje enkrat z nacionalističnimi, drugič (včasih pet čez dvanajsto) pa z libertarnimi čustvi. Cilj vladne strani ni čimprej in čimbolj pravično urediti status izbisanih, pač pa zaščititi hrbet odgovornim politikom iz svojih vrst, prevaliti breme odgovornosti na desnico in se predstaviti kot rešitelji problema. Smisel aktivnega bojkota (in pozivanja k njemu) je ta, da se ne pozabi, kdo je položaj v resnici zamočil. Tveganje ob negativnem izidu referendumske pravno dvomljive ankete predstavlja predvsem soočenje s puščavo ksenofobne resničnosti slovenske družbe. A še slabše se zdi, če bi ob tem, da je ksenofobija že trend, pozabili, da je dosedanja politika vladajoče stranke in njenega “levosredinskega” satelita del tega problema, ne pa njegova rešitev.
Prispevek je delo Gorazda Kovačiča in je v svoji neokrnjenosti dosegljiv na naši domači streni: zofijini.net
Glasba: Ursula Rucker – Release 5.06
Od zadnje oddaje Zofinih ljubimcev, takrat slišne še na kabelskem sistemu, je minilo dobrega pol leta, v tem času Zofijini nismo počivali. V naši stalni bazi galeriji Media Nox smo priredili nekaj zanimivih in odmevnih predavanj. Gostili smo predavanje Borana Berčiča z naslovom »Kakšno stališče naj zavzamem do svoje smrti«; z Nenadom Miščevičem smo odprli nadvse zanimivo diskusijo o naraščajočih nacionalizmih; v predavanju Zorana Kanduča smo vzeli pod lupo logiko dela kot logiko zločina; v zadnjem lanskoletnem predavanju pa smo, kot je to primer v današnji oddaji, posvetili pozornost zgodbi izbrisanih, Matevž Krivic nas je seznanil z naukom te žalostne zgodbe slovenske tranzicije.
Ob številnih objav v različnih časopisih, smo v zadnjem mesecu prejšnega leta svetlobi radovednih umov izpostavili tretjo številko našega online časopisa, ki v svoji novi izdaji prinaša med drugim prispevke o Avguštinovem poželenju, Ideološkem aparatu države, O sodobnosti Svetega Pavla, Ženski kaprici in številnih drugih zanimivih temah.
Ob že poznani internetni dejavnosti Zofijinih, ki ste ji vabljeni redno slediti na naslovu www.zofijini.net, smo pozno pomladi splavili tudi zelo odmevno domačo stran www.primerpetek.net, ki je prva stran, ki se na poglobljen in celovit način ukvarja z znamenitim primerom napada na novinarja Večera Mira Petka.
V drugi polovici leta smo se Zofijini intenzivno vključili tudi v razprave o postavitvi sežigalnice odpadkov v Kidričevem in s tem posledično tudi v dolgoročno reševanje problema odpadkov v Sloveniji. V ta namen smo nastopili kot pobudniki in soustanovitelji Foruma proti sežigalnici v Kidričevem in Koalicije za trajnostno ravnanje z odpadki. Postavili smo novo internetno stran www.forumprotisezigalnici.net, ki vse zainteresirane izčrpno obvešča in informira o dejavnostih na tem področju.
Ob intenziviranju izpostavljene problematike smo v namen obveščanja in informiranja širše slovenske javnosti o ravnanju z odpadki v Sloveniji, posneli dokumentarni video film, v katerem skozi inetvjuje z številnimi strokovnjaki prikazujemo vse pretekle, aktualne in tudi morebitne bodoče dileme, ki nas zadevajo, ko premišljujemo o ravnanju z odpadki v Sloveniji, z prav posebnim poudarkom na vprašanju sežigalnice v Kidričevem.
Ob tem velja aktualno vabilo na prvo javno projekcijo omenjenega video filma, ki se ima dogoditi jutri v četrtek 5. februarja ob 18. uri v prostorih Osnovne šole Kidričevo. Vstopnine seveda ni. Vljudno vabljeni!
Glasba: Photo ft. Mousaic – We are so 3.56
Ulica, v uporništvu preteklosti eden najpomembnejših strateških točk, je v dobi elektronske pokorščine postala nepomembna. Ulice so prepuščene najbolj odtujenim razredom, ki jo uporabljajo, da motijo javni prostor. Nastanek najnižjega uličnega sloja, silam reda celo omogoča, da ustvarijo histerično percepcijo nevarnih, nezdravih in nekoristnih ulic. Varnost in družinskost sta zvabila horde v privatizirane prostore, kakršna so nakupovalna središča, kjer je cena za varnost, odpoved individualni suverenosti. V nakupovalnem središču nima razen blaga, nihče drug kakšne cene. Manjša ko je javnost, večji je red, če javnosti ni, je red absoluten.
Subjekt je v sistemu podrejen nečemu, kar ga presega, čeprav to presežno obstaja prav v njegovih dejanjih – v praksah, ki ga konstutirajo. Zavedati se moramo, da je to umetno vzpostavljeni krog – nekak »perpetum mobile«, ki nam nudi varno in udobno življenje in kot tak zahteva tudi svoje žrtve. Sicer nas privlači vznemirjanje in preganjanje dolgčasa, ne premišljamo pa svojih lastnih izhodiščnih pozicij in predvsem posledic.
Čudenje nad človekovim rastočim entuzijazmom nad kapitalizmom, kot sorazmerno novo igro nikoli ni skrivalo znakov najhujše kožne infekcije. Šele ko gledamo z distanco na zgodovino družbe, lahko dojamemo ironijo, da je dvema največjima zabavljačema podelila isti priimek – Marx. Osnovni problem potrošniške družbe je jasen, le ta je identičen problemu etične, moralne, pravne ali kakršne že koli družbene formacije, v kateri vegetira posameznik v navezi z drugimi posamezniki, to je princip vrednotenja, princip, ki kapital interpelira v princip vrednosti.
Kot v svojih aktivističnih spisih ugotavljajo pri Critical Art Ensemble, poskušajo mediji v svrho tega vrednotenja kolonializirati zasebno bivališče. Informacijska zmeda teče v posameznika kot neustavljivi tok fikcij, ekonomijo tako varno zremo skozi družinsko okno zaslonskega prostora. Življenje z odtujeno avtoizkušnjo, ki jo predstavlja izguba družbenega, se v tihi privolitvi in globokem pomanjkanju, lahko varno nadaljuje. Gledalec je pripeljan k svetu in svet h gledalcu, oba sta posredovana z ideologijo zaslona. To je virtualno življenje v virtualnem svetu. Kapitalizem je v svoji končni obliki razvil princip religioznosti, podobno kot nekoč katoliška cerkev, ki svojim vernikom poskuša zagotoviti varnost in dominacijo nad nevernimi kjerkoli na planetu, tako kapitalizem, z roko v roki z demokracijo, kolikor je je ostalo, poskuša novodobnemu popotniku, po t.i. globalistični logiki, nuditi relikvije kapitalizma, kjerkoli se že nahaja. Dokler se vedete kot porabniki, ste po logiki kapitala tudi demokratični. V skrajni konsekvenci nam kapitalizem zastavlja dilemo, zakaj sploh potovati, zakaj sploh kaj početi, navsezadnje kamorkoli smo namenjeni, karkoli želimo početi, smo že tam in želeno že počnemo.
Bistvena dilema, ki se nam tako poraja je zato razmerje individuma v državi do njegove oblasti – njegovega gospodarja in zakaj individum z svobodno voljo to razmerje sploh dopušča.
Kot je norost na nek način konstitutivna za razum, tako je suženjstvo za svobodo, zato ko vpeljemo idejo o svobodnem državljanu, v bistvu vpeljemo sužnja, s tem pa tudi razmerje do gospostva. Osebna lastnost ali značilnost določa prostor posameznikove avtonomije znotraj sistema in sistem inzistira na posamezniku in ne subjektu ravno zaradi stopnje nadzora, individualizacija je tako novodoben proces podrejanja z osamitvijo, fronte, na katerih bijemo svoje boje, so fronte, na katerih je posameznik ne le nemočen, temveč že v naprej podrejen, sam je že izid izgubljenega boja. Politika individuma kot svobodnega posameznika se bo zato, če bo hotela kaj ponuditi, morala odpovedati iluzorni svobodi, ki nam jo nudi aktualni sistem in graditi na obliki preproste medčloveške vzajemnosti.
Glasba: Erykah Badu – Danger 5.49
Naj bo za prvo oddajo na širše slišni frekvenci 95.9 dovolj. Vabimo vas, da nas obiščete na naši matični internetni strani www.zofijini.net in da vsa morebitna vprašanja pobude, želje in podobno naslovite na naš mail zofijini@yahoo.com; ali na naši internetni strani prisoten forum. Želimo si čim večji odziv in sodelovanje iz vaše strani, ker sicer ima naše početje le malo pomena. Vabljeni torej k sodelovanju. Napnite svoje oči, odprite svoja ušesa in zbistrite glavo, dejavna kritična fantazija ne bo mogla izostati. Na ponovno slišanje ob tednu osorej. Minulo uro sva z vami delila…