Avizo
Današnjo oddajo posvečamo komičnemu.
Vzpodbujeni smo z dvema neposrednima dejavnikoma, ki našo misel napeljujeta na tovrstno razmišljanje; prvim aprilom, kot dnevom vsakršnih muhavosti in potegavščin in bližnjim tragično-komičnim referendumom o izbrisanih.
Komedije prvega pristnejšega tipa se bomo lotili na primeru Begsonovega Eseja o smehu in prispevka o psihoanalitični razsežnosti humorja.
Komedijo drugega tipa, ki bolj kot prva tendira postati naš vsakdan, pa v argumentih zakaj se bomo Zofijini na dan referenduma odločili za bojkot in prispevku o narobe izbrisanem slovenskem svetu.
GLASBA: Roy Hargrove – Poetry
O komičnosti v delovanju in v določenih situacijah iz vsakdanjega življenja je spregovoril francoski filozof in nobelov nagrajenec za literaturo Henri Bergson v »Eseju o smehu«.
Komedija je igra, ki oponaša življenje. Če stvar poenostavimo in se vrnimo k svojim najstarejšim spominom lahko v igrah, s katerimi se kratkočasi otrok najdemo prvo zasnovo za kombinacije, katerim se smejejo odrasli. Zasledujmo lahko neopazni razvoj, v katerem daje otrok svojim lutkam živost in jih pripelje do tistega stanja končne neodločenosti, v katerem sicer niso nehale biti lutke in so hkrati postale ljudje. Tako dobimo osebe komedije. Ob njih lahko preizkusimo zakonitost, ki so nam jo napovedale poprejšnje analize in s katero bomo na splošno opredelili situacije v komediji:
Komična je vsaka razporeditev dejanj in dogodkov, ki nam daje v medsebojni prepletenosti iluzijo življenja in razločen občutek mehanične razvrstitve.
Poglejmo si primer možiclja na vzmeti. Niže ga potisnemo, više skoči. Pokrijemo ga z njegovim pokrovčkom, pa dostikrat potegne vse skupaj kvišku. Tu gre za spopadanje med dvema zagrizenima hotenjema, in eno izmed njiju, ki je čisto mehanično, po navadi vendarle popusti drugemu, ki se ob tem kratkočasi. Na enak način se kratkočasi mačka, ki se igra z mišjo: vsakokrat jo pusti oditi, kot da jo je pognala vzmet, pa jo spet s tačko ustavi. Zdaj pa si zamislimo vzmet, bolj moralne vrste, idejo, ki se izrazi, pa jo zavrnejo, pa se spet izrazi, zaganja se v povodnji besed, ki jo vedno znova ustavljajo in se zaganja vedno znova. Spet bomo dobili podobo sile, ki zagrizeno delujejo, in druge trmaste sile, ki delujejo proti njej. Ta podoba pa bo izgubila nekaj svoje materialnosti. Ne bomo več gledali gašperčka, temveč pravo komedijo.
Skušajmo si še bolj izostriti podobo vzmeti, ki se stisne, se raztegne in se spet stisne. Izluščimo iz nje, kar je bistveno. Dobili bomo enega izmed običajnih postopkov klasične komedije, ponavljanje.
Kako, da je beseda, ki se v gledališču ponavlja, komična?
Ponavljanje kake besede ni smešno samo po sebi, ampak se mu smejemo samo zato, ker simbolizira neko posebno igro moralnih prvin, ki je sama simbol povsem materialne igre. Pri smešnem ponavljanju besed sta torej na splošno udeležena dva člena, zgoščeno čustvo, ki se razteza, kakor vzmet, in ideja, ki se kratkočasi s tem, da čustvo vnovič stisne.
Vzemimo zdaj še primer marionete: Nešteto je smešnih prizorov, kjer kaka oseba misli, da govori in deluje svobodno, kjer torej ohranja bistvene lastnosti življenja, medtem ko se, če jo pogledamo z neke druge strani, zdi kot preprosta igrača v rokah druge osebe, ki se s tem kratkočasi. Ta oseba ponavadi omahuje med dvema nasprotnima si stališčema in ga pritegne zdaj ena zdaj druga stran.
Kaj bi bilo torej potrebno, da se vse to sprevrže v komedijo?
Treba bi si bilo zamislit, da je pod navidezno svobodo skrita igra z vrvicami, in da smo tu spodaj, kakor pravi pesnik, uborne marionete, katerih nitke drži v rokah Nuja.
Zatorej ni realnega, resnega, celo dramatičnega prizora, ki ga domišljija ne bi mogla sprevreči v komičnost, če le obudi to preprosto podobo. Nobene igre ni, ki bi ji bilo odprto razsežnejše področje.
GLASBA: Blanka – I Smell Of You
Vsaka živo bitje je sklenjen sestav pojavov, ki se ne more prekrivati z drugimi sestavi. Stalno spreminjanje videza, neobrnljivost pojavov, popolna individualnost serije, zaprte vase, to so zunanje značilnosti, ki ločijo živo od preprostega mehanizma. Zdaj pa vzemimo nasprotje teh lastnosti: dobili bomo troje postopkov, ki jih bomo imenovali ponavljanje, inverzija in interferenca serij. Lahko je spoznati, da so to postopki komedije in da drugih ne more biti. Pogosti jih srečujemo v klasični komediji in prav tako v sodobnem gledališču.
Ponavljanje – tu ne gre več, kot malo prej, za besed ali stavek, ki ju oseba ponavlja, temveč za položaj, se pravi za kombinacijo okoliščin, ki se nespremenjena nekajkrat povrne in je s tem nasprotje spreminjajočega se teka življenja. Ta ponavljanja so toliko bolj smešna, kolikor bolj je ponavljalni prizor zapleten in kolikor naravneje se ponavlja.
Inverzija – ta drugi postopek ima veliko podobnosti s prvim. Zamislite si nekaj oseb v določenem položaju: če naredite, da se položaj preobrne in da se vloge zamenjajo, dobite smešen prizor. Tako se smejemo obtožencu, ki daje moralne nauke sodniku ali otroku, ki bi hotel poučevati svoje starše, skratka tistemu, kar lahko spravimo v razdelek “narobe svet”.
Interferenca vrst – to je komični učinek, kateremu je težko izdelati obrazec, ker se v gledališču kaže v izredno raznoterih oblikah. Morda bi ga bilo treba opredeliti takole:
neki položaj je smešen, če pripada hkrati dvema popolnoma samostojnima vrstama dogajanj in če ga je mogoče razlagati hkrati na dva povsem različna načina.
Takoj bomo pomislili na zamenjavo oseb. Tu je zares položaj, ki nam hkrati kaže dva različna pomena, enega, ki je mogoč in mu ga dajejo igralci, in drugega, ki je realen in mu ga daje občinstvo. Realni pomen položaja vidimo zato, ker je avtor poskrbel, da ga poznamo z vseh plati: igralci pa poznajo vsak samo po eno izmed njih: zato se motijo in zato napačno presojajo tisto, kar se godi okoli njih, in prav tako tisto, kar počenjajo sami. Gledalci torej prehajamo od zmotne presoje k pravilni.
Naj gre za interferenco vrst, za inverzijo ali za ponavljanje, kakor vidimo, je namen zmeraj isti: doseči tisto, kar smo imenovali mehanizacija življenja. Vse te operacije obstajajo v tem, da obravnavajo življenje kot mehanizem ponavljanja, kjer so učinki obrnljivi in deli zamenljivi.
GLASBA: Alya – Sama s sabo
Sedaj pa preidimo iz situacijske komike v besedno.
Mogoče je nekoliko umetelno, če postavljamo posebno kategorijo za besedno komiko, saj je večina komičnih učinkov, ki smo jih preučevali doslej, nastajala s posredovanjem jezika. Ampak treba je razlikovati komičnost, ki jo jezik izraža, od tiste, ki jo jezik ustvarja. Ta komika se ne ugotavlja s pomočjo jezika nekaterih posebnih raztresenosti ljudi ali dogajanj, temveč poudarja raztresenosti jezika samega. Tukaj postaja jezik smešen. Stavek ali beseda imata tukaj samostojno komično moč. Mogoče bi se lahko reklo, da je beseda komična, če naredi, da se smejemo tistemu, ki jo je izrekel, duhovito pa je tisto, kar povzroči, da se smejemo komu tretjemu ali samemu sebi. Pa si nekoliko natančneje poglejmo kaj pojmujemo kot duhovitost. Predvsem moramo razločevati dva pomena besede duhovitost, eden je širši, drugi ožji. Zdi se, da v najširšem pomenu besede z duhovitostjo mislimo na neki dramatični način mišljenja. Duhovitež svojih misli ne uporablja kot indiferentne simbol, temveč jih vidi, sliši, in jim predvsem daje, da se pogovarjajo med seboj kot osebe. Človek je lahko duhovit na veliko načinov, kakor poznamo tudi veliko zvrsti neduhovitosti. Kako naj spoznamo, kaj imajo te zvrsti duhovitosti skupnega, če ne začnemo s tem, da določimo splošno razmerje duhovitega do komičnega? Brž ko je to razmerje ugotovljeno, pa se vse razjasni. Tedaj odkrijemo med komičnim in duhovitim isto razmerje kot na primer med izdelanim prizorom in bežnim namigom, kakšen naj bi prizor bil.
Duhovitost se v bistvu kaže kot razredčena komičnost. Z ene strani namreč vidimo, da ni bistvene razlike med komičnim in duhovitim izrekom, po drugi strani pa duhovit izrek, tudi če je povezan z jezikovno obliko, zbuja nedoločno ali jasno podobo komičnega prizora. Duhovitost pogosto obstaja v tem, da podaljšamo misel svojega sobesednika do tiste točke, kjer bi izražala ravno nasprotno od tistega, kar misli, in kjer bi se sobesednik tako rekoč sam ujel v past svojega govorjenja.
Pokazali smo, da morajo vrste dogajanj postati smešne bodisi s ponavljanjem, bodisi z inverzijo, ali naposled z interferenco. Videli bomo, da velja to tudi za serije besed. Tudi misel je nekaj kar živi. In jezik, ki izraža misel, bi moral biti enako živ kot ona. Lahko si zato mislimo, da bo stavek postal smešen, če tudi obrnjen še daje neki smisel, ali če brez razločka izraža dva povsem neodvisna idejna sestava, in naposled, če je bil dobljen tako, da je bila neka ideja prestavljena v ton, ki ni njen. In takšne so tudi res tri temeljne zakonitosti tistega, čemur bi mogli reči komično preobračanje stavkov.
Smešnost naj bi nastala tudi tedaj, ko nam kako stvar, ki je bila poprej spoštovana, predstavljajo kot povprečno in malo vredno. Komičnost pa nastopa tudi kot nasprotje, morda najbolj splošno rečeno: nasprotje med realnim in idealnim, med tistim kar je, in tistim, kar bi moralo biti. Enkrat bomo izrekali tisto, kar bi moralo biti, in se delali, kot da verjamemo, da je v resnici tako: v tem obstaja ironija; kdaj drugič pa bomo natančno in tenkovestno popisovali tisto, kar je, in se delali, kakor da verjamemo, da bi morale biti stvari prav takšne: ta način uporablja humor. Tako opredeljeni humor je nasprotje ironije. Tako humor kot ironija sta obliki satire, le da je ironija govorniške narave, medtem ko ima humor v sebi nekaj znanstvenega.
Vendar ni ribnika, kjer ne bi na površini plavalo nekaj suhih listov, ni človeške duše, na katero ne bi legle navade, ki jo naredijo togo proti drugim in s tem tudi proti sami sebi, in končno, ni jezika, ki bil dovolj prožen, dovolj živ, dovolj v celoti navzoč v vsakem izmed svojih delov, da bi metal iz sebe vse stalne oblike in da bi se tudi upiral mehaničnim operacijam in ki bi jih hoteli opravljati z njim kot s kako navadno rečjo. Togo, zmeraj enako, mehanično v nasprotju z gibkim, s stalno spreminjajočim se, z živim, raztresenost v nasprotju s pazljivostjo, skratka, avtomatizem v nasprotju z živo dejavnostjo, to je na kratko povedano tisto, kar smeh poudarja.
A pustimo vse te analize in se raje držimo glavnega bistva smeha. Kot pravi star pregovor: Smeh je pol zdravja, več ga je boljše je.
V smehu vedno najdemo nepriznan namen poniževati in posledično korigirati bližnjega.
Henri Bergson
GLASBA: Erykah Badu – Woo
Alenka Zupančič v sestavku »Komična razsežnost psihoanalitičnega izkustva« ugotavlja, da je v psihoanalitičnem diskurzu nenehno govora o tragediji, bore malo ali le redkoma pa se govori o komediji.
Nenavadno, kajti eden izmed viškov opusa Sigmunda Freuda predstavlja prav knjiga »Vic in njegovo razmerje do nezavednega«. Tudi pri Lacanu se komedija pojavlja, vendar le ob robu komentarjem tragedij kot so Hamlet, Antigona in podobne.
»In če pogledate natančneje, lahko kljub temu, da doslej komičnega nisem utegnil kaj prida razdelati, ugotovite, da gre tudi tukaj za razmerje med dejanjem in željo ter za temeljno spodletelost dejanja, da bi doseglo željo«
Jacques Lacan, Etika psihoanalize
Kja je tisto, kar velja tako za tragično izkustvo sveta kot tudi komično? Pri obeh gre za to, da na nek poseben način izpostavita problem razmerja med dejanjem in željo. Temeljno je torej neskladje v redu označevalcev in označencev. Vendar pa hkrati tako za tragedijo kot komedijo velja tudi, da njuno jedro ni enostavno v razkazovanju tega neskladja in nemožnosti, ki zaznamuje željo, ki bi v enem primeru pripadala tragičnemu v drugem pa komičnemu. O komediji lahko rečemo, da izhaja iz tega, da pride do nepričakovanega kratkega stika med željo in ekstremno točko njene zadovoljitve. To posebej velja za tisto kategorijo humorja, ki ji pravimo vic. Kajti vic je ravno v tem, da na splošno presenečenje želji uspe najti zadovoljitev. Komedija je v splošnem poskus kako to hipno in nepričakovano zadovoljitev vpisati v neko trajanje.
Ko govorimo o komediji bi bilo seveda napak, če razlage ne bi začinili z primerom. Naj spomnimo na zaključni prizor filma Billya Wilderja »Some Like It Hot« (Nekateri so za vroče). Jack Lemmon, preoblečen v žensko, sedi v čolnu poleg bogatejšega starešega miljonarja, ki se želi poročiti z »njim« oziroma »njo«. Da bi ga odvrnil od te ideje, začne naštevati reči, za katere meni, da bi miljonarja lahko motile: da je strastna kadilka, da ni naravna blondinka itd. Ko nič od tega ne vžge in je miljonar še vedno zagret zanj ozoroma njo in se pri tem nadvse zadovoljno smehlja, se Lemmon zateče k zadnjemu drastičnemu izhodu, namreč k svojemu označevalcu – dejstvu, da je moški: z glave potegne lasulijo in zavpije: »Toda jaz sem moški«, miljonar se še naprej samozadovoljno smeje in odvrne: »Nihče ni popoln.«
Če odmislimo psihologijo in motive miljonarja, ki tvorijo njegov filmski lik, bi v terminih Lacanoce teorije vica in komičnega lahko rekli, da za nas gledalce ves štos Lemmonovih besed, češ jaz sem moški, izhaja prav iz tega, da vic pri svojem neposrednem naslovniku ne uspe. Pri naslovniku, miljonarju ne izzove nobenega presenečenja ali ogorčenja, izkazano identiteto spola pa postavi ob bok kajenja in barve las. Če bi miljonar kakorkoli reagiral na Lemmonove besede, na primer vsaj tako, da bi ga pogledal, namesto, da še naprej gleda naravnost predse in vozi čoln, bi postal Lemmonov sogovornik, sprejel bi pomen izustenih besed, s svojim prepoznanjem bi jim dal tisti pomen, ki ga skuša Lemmon tudi doseči. Tako pa se, nasprotno, pomen ne izpolni, ne realizira se v krogotoku med subjektom in drugim, namesto tega vznikne nekaj drugega, nekaj nepričakovanega. Priče smo nekakšni transformaciji označevalca v objekt oziroma transformaciji logike označevalca v logiko objekta, in prav ta vznik objekta na mestu označevalca deluje komično in sproži smeh. Lemmonove besede so iz spektra, ki ga predstavlja register pomena, interpretacije in razumevanja, preusmerjene na spekter biti kot objekta, kjer se vprašanje »Kaj sem« loči od svojega običajnega dopolnila »kaj sem za drugega in kaj mu pomenim«.
GLASBA: Goldtrix – Its Love
NOVICE (povej kot napoved, nekoliko pompozno)
V imenu Foruma za Levico pozivamo vse posameznice, posameznike, skupine in organizacije v Mariboru, da se vključijo v akcijo bojkota referenduma o izbrisanih.
4. aprila 2004 se bo zgodil sramoten referendum, uperjen proti skupini ljudi, ki so zaradi administrativnega zločina državnih organov že 12 let brez temeljnih človekovih pravic. Privrženci demokracije in pravne države in zagovorniki enakosti vseh ljudi bomo bojkotirali referendum o tehničnem zakonu o izbrisanih.
Ustavno sodišče je dvakrat razsodilo, da je bil izbris 18.305 prebivalk in prebivalcev Slovenije leta 1992 nezakonit in protiustaven. Trditve, da izbrisa sploh ni bilo in da so izbrisani sami odgovorni za svoj brezstatusni položaj, so večkrat ovržena laž. Njihovi avtorji vedo, da s tem oporekajo ustavnemu redu, zato so na pomoč poklicali najnižja človeška čustva v preobleki neposredne demokracije.
Mariborska koalicija za bojkot referenduma katere del smo tudi Zofijini ljubimci se bo pridružila aktivnostim Foruma za levico in drugih organizacij, sama pa bo izvedla akcijo protestnega sežiga vabil na predvečer referenduma, 3. aprila 2004 ob 18.00 v Pekarni.
Potrebno je ustvariti zavezništvo proti sovraštvu, zato vas pozivamo, da se nam v aktivnemu uporu pridružite.
GLASBA:Ty – Ha Ha
ZAKAJ JE BOJKOT REFERENDUMA POTREBEN?
ZARADI ČLOVEKOVIH PRAVIC
Na referendumu ni mogoče glasovati o človekovih pravicah in o ustavnem redu republike. Človekove pravice so nad ustavo, ta pa je nad t.i. glasom ljudstva. Demokracija ima svoje omejitve v zakonitosti. Demokratični postopek z nedemokratično in protipravno vsebino ne vodi v poglabljanje demokracije, temveč v diktaturo ljudstva.
ZARADI ZAKONITOSTI
Predlagatelji referenduma izhajajo iz predpostavke, da izbrisa sploh ni bilo in da so izbrisani odgovorni za svoj brezstatusni položaj. Ker je Ustavno sodišče dvakrat razsodilo nasprotno, se je teza desnice sprevrgla v spor z najvišjo sodno ustanovo. Spodbijanje tehničnega zakona z argumentom volje ljudstva ruši pravni red in avtonomijo sodne veje oblasti.
ZARADI ABSURDNOSTI REFERENDUMA
Referendum o tehničnem zakonu je brezpredmeten, saj Ministrstvo za notranje zadeve že izdaja odločbe izbrisanim, kar mu je dvakrat naročilo Ustavno sodišče. Referendum je pravno nezavezujoč, kot je potrdilo Ustavno sodišče. Referendum je absurden, saj tehnični zakon daje izbrisanim manj, kot je zahtevalo Ustavno sodišče, zato ga pravi zagovorniki izbrisanih ne morejo podpreti, medtem ko bo pravni učinek referendumskega glasu nasprotnikov izbrisanih protisloven glede na njihove prave namene.
ZARADI BOJA PROTI NESTRPNOSTI
Upravičenci do neposredno izdanih retroaktivnih odločb spadajo med enostavnejše primere, ki so po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva že individualno dokazali, da izpolnjujejo vse pogoje za prebivanje v Sloveniji ali za slovensko državljanstvo. Spodbijanje tehničnega zakona z zahtevo po individualni obravnavi, ki je bila že opravljena, pomeni spodbujanje nestrpnosti proti izbrisanim nasploh. Posredna posledica je ozračje nestrpnosti v politiki in javnem življenju nasploh, kar lahko vodi v nove kampanje za onemogočanje uresničevanja ali širjenja pravic najrazličnejših skupin ljudi.
ZARADI IZBRISANIH
Neposredni politični posledici spodbijanja tehničnega zakona sta onemogočanje sprejetja sistemskega zakona in podaljševanje že dvanajst let trajajočega brezstatusnega položaja in življenjskih stisk vsaj štiri tisoč izbrisanih prebivalk in prebivalcev Slovenije.
ZARADI STROŠKOV
Trditve, da je referendum racionalen zaradi zaščite javnih financ, so zavajajoče. Stroški referenduma znašajo dvakratnik maksimalne vsote odškodnin, o kateri sta se parlamentarna desnica in samozvana leva sredina že dogovorili. Izpostavljanje domnevno visokih odškodnin je le ena od strategij prikrite ksenofobije.
ZARADI SPREMEMBE PRAVIL O REFERENDUMU
Nizka volilna udeležba na nesprejemljivem referendumu bo omogočila nujno potrebno politično razpravo o spremembah zakonodaje o referendumu in ljudski iniciativi. Možnost referendumskih pobud je treba omejiti na interesne vsebine in zakonsko preprečiti odločanje o človekovih pravicah in njihovem uresničevanju na referendumu.
GLASBA: Nina Simone & Felix Da Housecat – Sinnerman mix
Narobe izbrisani slovenski svet
Ko to pišem, smo še v marcu, toda Nostradmus v nekaterih rečeh ni težko biti: april se bo začel slabo. S paradoksnim referendumom o izbrisanih, za katerega je bilo že vnaprej jasno, da bo spodletel, ker ničesar ne bo rešil. Ne le, da se na njem ne bo o ničemer odločalo, temveč se bo odločalo v skladu z obrnjenimi vlogami. Njegov volilni rezultat je namreč bil predeterminiran: prinesel bo natanko nasproten učinek od glasovanja. Kajti ko so nasprotniki izbrisanih začeli pozivati h glasovanju proti tehničnemu zakonu, niso uvideli, da je to za izbrisane dobro, njihovi domnevni zagovorniki pa so pozvali k podpori zakonu, kar je za izbrisane slabo, Cilji so se zamenjali in še enkrat potrdili, da živimo v narobe Sloveniji.
Situacija je torej popolnoma iracionalna: simpatizerje izbrisanih in zagovornike človekovih pravic bi morali pozvati h glasovanju proti zakonu, a k temu jih je pozival Janša iz kakopak čisto drugih pobud, političnih ali ksenofobnih razlogov. Rešitev je jasna: edinole pravilno bodo ravnali tisti, ki bodo referendum bojkotirali. Janševim lojalnežem je torej na referendumu treba odvezati vse roke, da lahko na referendumu tehnični zakon mirno zavrnejo, saj se je s tem odpira pot za hitrejšo uresničitev odločbe ustavnega sodišča. Kar je ugotovil že Matevž Krivic. Iti na referendum in zagovarjati spoštovanje človekovih pravic pa bi bilo abotno dvakrat: najprej zato, ker udeležba na referendum nič ne prinaša v smislu odločitve, tj. na njem se o ničemer formalno zares ne odloča, drugič pa zato, ker bi pomenila pristanek na daljšo agonijo in v bistvu škodovala rešitvi za izbrisane.
Kako je torej mogoče, da smo se takole zaciklali? V kakšni državi vendar živimo, da so mogoči takšni pravni nesmisli? Verjetno si bomo težko predstavljali, da obstaja še večja iracionalnost od te, da oseba A, ki nasprotuje x, z glasovanjem proti x dejansko x podpre, česar seveda ne želi (in to stori, ne da bi se tega ovedela). Oseba B, ki zagovarja x, pa z glasovanjem za x dejansko škoduje x in glasuje proti njemu.
Kakorkoli se zdi kafkovsko absurdno, da nimamo več v moči naših dejanj, da naše odločitve niso naše, da si torej izbirajo nenameravane cilje, je takšen iracionalizem vendarle treba pozdraviti. Vsaj enkrat, četudi bi načeloma vselej morali častiti razum: na najboljši možen način je namreč pravniški diskurz pokazal, kam pelje manipulacija s človekovimi pravicami. Povedano drugače: če obstaja notranja pravna meja za naše zlorabe pravic, ki izbrisanim nedvomno pritičejo, bi tega smeli biti le veseli. Odprto, a zopet tehnično pravno vprašanje je le, če se je ta meja tako rekoč »usodno« zarisala zavoljo njih ali le zaradi politične manipulacije strank. V prvem primeru bomo referendumski absurd lahko interpretirali kot čudežno pravično rešitev zagate, v drugem kot pravično kazen za zlorabo. Absurd ima, kot bi rekel Camus v drugačnem kontekstu, vendarle smisel!
A tu je že novi in z njim tudi nova pobuda po referendumu. Z antiislamizmom so samozvani borci za čisto pitno vodo zahajali novega konja. Namesto izživljanja nad pravicami izbrisanih se novodobni slovenski čistokrvni junaki (postaneš čistokrven tako, da piješ čisto vodo?) zdaj ukvarjajo s pravicami muslimanov in v njihovem imenu ugotavljajo, kaj je zanje najbolje. Lik in podoba slovenskega Juda, ki so si ga čistokrvni Slovenci končno uspeli ustvariti, da bi bili popolni gospodarji lastne usode, kot mislijo, se spreminjata. Prvo uteleša zviti in zahrbtni prebrisanec iz juga, drugo prekupčevalski in teroristični verski muslimanski fanatik. Džamija je kot predimenzionirana zgradba na napačnem mestu postala simbol takšnega tujka. Predstavlja se jo kot »aliena«, ki nas bo ugonobil. In zgodba se bo ponovila: ker so Slovenci navzven kultivirani in prav nič ksenofobni, se skrijejo le za zahteve in domnevne pravice, ki da jih imajo. Tako se nam znova utegne zgoditi legalistični rasizem, perfidna oblika slovenske netolerance: skrivanje svojega sovražnosti in ksenofobije za obličjem pravnega reda in volje ljudstva, ki se menda zgolj želi izraziti skozi ta pravni red. Na preizkušnji so zakoni, na preizkušnji je pravosodje. In končni rezultat utegne biti znova absurden, kot v primeru izbrisanih. Toda želeti si absurd kot nekaj smiselnega, kot smiselni cilj, mar ni ravno to šele pravi absurd?
Avtor besedila je Boris Vezjak. Besedilo je objavljeno na naši internetni strani www.zofijini.net, v kratkem pa bo dosegljivo tudi v aktualni številki študenske revije Spekter.
GLASBA: Salome De Bahia – Theme of Rio
Toliko o smehu!
Na predvečer referenduma se spomnite na našo ponudbo, če ne to, pa si vsaj v nedeljo, na dan referenduma še enkrat zastavite vprašanje: Kaj pravzaprav počnem in zakaj?
Zofijini se na vaše radijske sprejemnike vračamo ob tednu osorej!
Današnji nabor šal in zbadljivk smo vam hladno servirali…