Zofijini v letošnjem mesecu maju obdelujemo nacionalizem. S tem namenom smo v prejšnji oddaji pričeli s prebiranjem posebnega prispevka dr. Nenada Miščevića, ki je za našo oddajo pripravil zapis o sodobnem nacionalizmu na Hrvaškem. V današnji oddaji vam bomo predstavili še njegov drugi del. Ob tem smo vam v duhu osnovne teme pripravili tudi kratko poročilo iz tekmovanja v pisanju vseslovenskega srednješolskega filozofskega eseja, ki smo ga seveda na temo nacionalizma nedavno pripravili v Mariboru. Ob zaključku oddaje pa se bomo pomudili še pri rubriki »Filozofija skozi čas«, v kateri vam bomo ob časovnem traku nekaj več povedali o islamskem mislecu Ibn Haldunu.
GLASBA:
Nadaljujemo z branjem prispevka hrvaškega filozofa dr. Nenada Miščevića, ki je za našo oddajo prispeval optimistični zapis, ki obravnava vprašanje nacionalizma v novem tisočletju, s posebnim poudarkom na primeru Hrvaške.
O pomenu znanstvene kritike
Ko smo že pri nacionalizmu, je prav, da odgovorim na reakcije, ki jih je izzval moj kolumen o Gellnerju, kjer sem kritiziral njegovo definicijo nacionalizma. Izčrpna je ljubezniva kritika prof. dr. Srđana Vrcana, ki nosi naslov V obrambo znanstvene dignitete Gellnerjeve teorije o narodu in nacionalizmu. Ne moremo odgovarjati na vse, zato se bom osredotočil na sam naslov. Niti na pamet mi ne pade, da bi oporekal Gellnerjevi digniteti. Tudi sam ga zelo spoštujem in sem mu osebno hvaležen. Gellner je pristaš nauka, po katerem mora znanstvenik sam iskati čim ostrejša testiranja in spodbijanja lastnih tez. Prav po tem se znanost razlikuje od religije, političnih ideologij in lažne modrosti. Gellner je takšno razumevanje, imenovano kritični racionalizem, prevzel od svojega učitelja Karla Popperja. Kolikor mi je znano iz pripovedovanj, mu sam v praksi ni bil vedno zvest, tako kot tudi ne njegov učitelj, je pa ga vsaj vedno dosledno zagovarjal z besedami. Na splošno, zdi se mi, da je dober način izkazovanja spoštovanja do pomembnega avtorja, če kritično razpravljamo o njegovih tezah. Pri tem je boljše, da odprto izrazimo nestrinjanje in kritiko, kot pa da to omotamo v nerazpoznavno obliko. Predpostavljam, da tudi profesor Vrcan od svojih najboljših učencev pričakuje natanko to in da nima rajši laskanje in prazne hvale. Gre za pomemben princip, brez katerega ni znanstvenega napredka, za princip, ki se danes počasi institucionalizira. Tuji naravoslovni znanstveni časopisi so uvedli postopek javne diskusije in ocene, kjer v dani številki o nekem avtorskem tekstu kritično razpravljajo njegovi kolegi. Kritične ocene so zelo ostre, neredko dosti mlajši kolegi ostro pišejo o starejšem avtorju. Humanistične discipline bi s takšno prakso lahko samo pridobile. Ideja, da kritika nekogaršnje teorije ali definicije predstavlja nespoštovanje in nevarnost za avtorjevo digniteto, stoji nasproti temu in sodi v zgodovinsko ropotarnico. Profesorja Vrcana poznam dovolj dobro, da verjamem, da tega ni mogel misliti povsem resno.
Še nekaj besed o podrobnostih. Kritiziral sem Gellnerjevo definicijo, ki pravi, da je nacionalizem preprosto princip, po katerem se morajo meje države ujemati z mejami naroda. Vrcam ima prav, da Gellner opozarja, da gredo nacionalisti dlje od zahteve za državo. Na žalost pa tega uvida ni vgradil v svojo definicijo, tako da je definicija s tega vidika pomanjkljiva. Še enkrat, nikakor ne napadam Gellnerjeve teorije v celoti, temveč samo njegovo definicijo in to je vse. Vrcan nato zelo lepo, jasno in učeno pojasnjuje, zakaj je Gellner pisal o nacionalizmu in v kolikšni meri je njegova teorija danes drži. Na žalost ta teorija ne pojasnjuje najbolje preporoda nacionalizma ob koncu dvajsetega stoletja, prav v tej točki pa so Gellnerja kritizirali tudi drugi. Poleg tega nacionalizem tudi pri nas in v Srbiji, Bosni ter na Kosovu ni napravil nič takega, kar je od njega pričakoval Gellner v smislu modernizacije. Nasprotno, pahnil nas je nazaj v marčno in divjaško obdobje. Ravno zato mislim, da imamo vsi trije, ki sodelujemo v tej prijateljski razpravi, srečo. Ugodno je diskutirati o nacionalizmu, ko ti ta več ne visi nad glavo kot preteči Demoklejev meč.
GLASBA:
Etični pogled
Kaj po nacionalizmu?
Nacionalizem je postal s svojo vsiljivostjo dolgočasen. Za večino zainteresiranih zveni ime »Dinamo« prijetneje kot »Croatia«, Tuđmanov nasvet dobrega dedka, da se Hrvati ne smejo med seboj tožariti pa ne izzove drugega kakor skomigovanje z rameni. Glede na to, da se je črna kronika preselila na prve, politične strani časopisov, nihče več ne verjame, da Hrvat ne bo prevaral ali celo ubil Hrvata. Še pred nekaj leti je bilo drugače; v času vojne se ne govori. Kaj pa poslej? Če optimistično predpostavimo, da Hrvatska ne bo zaplavala v morje bede, nasilja in diktature, kako naj v post-tuđmanovskem obdobju izgleda ne-nacionalistični okvir za politiko in kulturo? Splošneje, kaj pravzaprav so alternative nacionalizma?
Na žalost je teren za razpravljanje o alternativah pravcato minsko polje. Tukaj bom napravil samo prvi, previden korak, ohranjajoč druge za kasneje. Prva mina sorazmeroma ni nevarna in se nanaša na ime, s katerim bi poimenovali alternativo. Anti-nacionalizem sugerira povsem negativno stališče, negativno obsedenost z nacionalizmom. »Internacionalizem« bi bil OK, če ne bilo proletarskega internacionalizma, zaradi katerega zveni kot v učbeniku samoupravljanja. V sodobni politični filozofiji se uveljavlja uradno ime »kozmopolitizem«, ki pa zveni abstraktno in elitistično. Pod besedo »kozmopolit« si verjetno predstavljate bogatega snoba, ki obiskuje vrhunske restavracije od Berlina do Tokija in San Francisca. Kljub temu bom ta naziv uporabljal, vendar previdno, tako da ga bom očistil snobovske navlake. Sicer pa se bom tukaj zadržal na drugi, mnogo nevarnejši mini: gre za načela.
Bližnji sosedi
Na katerih načelih bi morala temeljiti alternativa? Kakor že je to presenetljivo, se o njih premalo razpravlja, o njih se celo redko govori. Najsplošnejše načelo je Kantova zahteva po enakem spoštovanju vseh človeških bitij. To načelo je gotovo veljavno, vendar je preveč splošno. Ni namreč problem spoštovanje Eskimov, temveč ureditev odnosov doma in v neposredni soseščini. Zato je potrebno upoštevati konkretnejše zahteve, ki bi lahko oblikovale enako konkretno alternativo.
Prva očitna zahteva je zahteva o sobivanju, ki izhaja iz dveh dejstev. Prvič, sosedstvo in etnična oziroma regionalna prepletenost. Ne obstajajo namreč čista ozemlja, tudi ne čiste mikro in makro regije. Starejši prebivalci otoka Susak bi se še vedno radi razlikovali od Riječanov, ampak to je samo sentimentalna iluzija. Mnogi kulturni Riječani mislijo, da džamije ne sodijo v njihovo mediteransko mesto, ker ne vedo ali pa so pozabili, da je muslimanska severna Afrika na Mediteranu in da je Islam sredozemska religija. Še huje, nočejo doumeti, da so nekateri njihovi najbližji sosedi Muslimani, morda po poreklu Hrvati in da bodo ostali sosedi, razen če ne bodo pregnali s puškami kakor na Kosovu. Številni kulturni Zagrebčani so sami sebe prepričali, da Hercegovci niso Hrvati, tako da jih lahko z mirno vestjo sovražijo! Makro-regije so čudežno stabilne. Če ne bo nezemljanov ali selitve narodov, tedaj bomo tretje tisočletje preživeli obkroženi v glavnem z istimi narodi.
Drugo dejstvo, ki zahtevo po sobivanju dela za perečo, je to, da je nacionalizem bil in ostal ostro sovražno usmerjen prav proti najbližjim sosedom. Vprašanje alternative nacionalizmu se tako rešuje prav tukaj, v sosedstvu. Sosedstvo in prepletenost dramatično omejujeta pravice vsake skupine do politične samo-odločbe in zahtevata težavne – vendar pametne – kompromise. Poleg tega vodita do prevzemanja sosednjih tradicij, ki so po nekaterih lastnostih tesno sorodne – pri nas očitno jezik -, po drugih pa globoko različne – pri nas prvenstveno veroizpovedi: katoliška, muslimanska, pravoslavna.
Za-misel
Nacionalizem je otroška bolezen. To so ošpice človeštva.
Albert Einstein
GLASBA:
Klic daljave
Sosedov v glavnem ne izbirate. Bolj oddaljene prijatelje lahko do neke mere izberete, če vas hočejo. Te izbire so posebno dramatične, ko gre za globalne alternative. Sodelovanje se pogosto začne na ekonomskem področju, a potem vodi do političnih, kulturnih in moralnih zahtev. Po mišljenju številnih ekonomistov lahko globalna ekonomska gibanja zaustavi samo globalna politična volja, se pravi nad-nacionalni demokratični mehanizem odločanja. Neka majhna država se bo z močjo »nacionalne politične volje« zelo težko ubranila pred trans-nacionalnimi kompanijami. Tudi stari izbor med izolacijo in mednarodno integracijo se je v post-blokovskem svetu zastavil z novo ostrino. Stari model izoliranih, absolutno suverenih nacionalnih držav, ki je bil prvič uzakonjen z Westphalskim mirom pred tremi stoletji in pol, se je umaknil pred dvojnim pritiskom: zunanjim, ki ga nad vsako posamezno državo vrši ekonomska, politična in pravna globalizacija, in notranjim, ki ga v okviru držav izvajajo močne manjšine.
Druga zahteva potemtakem izhaja iz omenjenega klica daljave: če hočemo sodelovati z drugimi državami in kulturami, moramo razmišljati o primerni stopnji obče bližine. Po mojem osebnem mnenju počiva dolgoročna rešitev v zelo tesni integraciji, vendar moram obrambo tega stališča pustiti za kakšno drugo priložnost.
Pravica do izbora
Tretji krog zahtev se nanaša na posebno pravico do političnega in kulturnega izbora. Nacionalisti in celo zmerni domoljubi nas poskušajo prepričati, da obstaja enkratna kulturna identiteta in da je edina prava tista nacionalna. V ta namen navajajo dva povezana razloga: prvič; identitete ne izberemo sami, saj nam je dana z rojstvom, in drugič, nacija je domnevno edini naravni okvir za kulturo. Ta drugi razlog sem kritiziral v nekaj kolumnah. Prvi razlog, po katerem bi naj bila neizbrana identiteta pomembnejša in boljša od izbrane, se mi zdi slab: avtonomija posameznika je tako pomembno dobro in tako pomembna pravica, da si težko predstavljamo, da bi ravno v primeru kulturne identitete veljale tako drastične izjeme.
Alternativa je potemtakem v tem, da je lahko kulturna identiteta raznolika, vendar zato še ne ogrozi enotnosti osebe. Svoboda osebe se potrjuje v pravici do izbora med različnimi ponujenimi identitetami. Če bo to bila naša začetna predpostavka, bi iz nje sledila naslednja zahteva, kar zadeva kulturo jezika, umetnosti, šolstva, znanosti: organizacija kulture mora posamezniku dopustiti svobodno izbiro med različnimi kulturnimi opcijami vse do izbora lastne kulturne identitete. Če nekdo želi pisati v hrvaščini iz devetnajstega stoletja, naj izvoli, in če želi šolati otroka v angleški ali italijanski gimnaziji, mora biti takšna možnost na razpolago. Ekstremne kulturalne izbire, ki lahko v politično nabiti atmosferi izgledajo pošastno – ustaštvo na eni strani, narodna izdaja na drugi – postanejo v mirni, liberalni klimi relativno nenevarne ekscentričnosti. V liberalni knjigi potemtakem se dobro udejanjata prvi dve zahtevi, prevzemanje sosednjih, vendar različnih tradicij in tudi integracija v mnogo širše kulturne kroge. Končno, obveznosti, ki navezujejo posameznika na te tradicije in kroge, izhajajo, vsaj v idealnem primeru, iz njegovega svobodnega pristanka ali celo izrecnega izbora, in ne iz slepe nujnosti, ki jo določata rojstvo in poreklo.
Avtor besedila je dr. Nenad Miščević.
GLASBA:
Sledi kratko poročilo iz letošnjega tekmovanja v pisanju srednješolskega filozofskega eseja.
Kaj menite, ali je nacionalizem pri nas v porastu? Ali smo v Sloveniji v zadnjem času kaj bolj strpni do Romov, do tujcev, do drugače spolno usmerjenih? Pri Društvu za razvoj humanistike Zofijinih ljubimcih menimo, da nacionalizem je v porastu in da so ljudje vse bolj nestrpni. Zato smo se pri društvu povezali z Gimnazijo in srednjo kemijsko šolo Ruše, z ruškim Cezamom oziroma s Petrom Andrejem in z Zvezo prijateljev mladine v Mariboru ter jim predlagali skupni projekt – pisanje filozofskega eseja o nacionalizmu. Šole, še zlasti gimnazije, pač ne morejo biti namenjene zgolj temu, da odpirajo vsa vrata – tudi tista, skozi katera nočemo vstopiti, temveč je nemara njihova naloga tudi ohranjanje osnovne kulture oziroma človečnosti. Nekako se ne zdi narobe, če mladina zapusti šolske klopi z zrnom razumnosti, pri čemer nimamo v mislih le sposobnosti za razmišljanje ali razpravljanje – večina mladih je v tem več kot uspešna -, temveč tudi dejansko pripravljenost, da razumnost dokažemo, ko to zahteva položaj, ko smo, denimo, priča neposrednim pojavom nestrpnosti.
Zgoraj našteti smo sklenili organizirati državno tekmovanje v filozofiji, saj najbrž ni drugega šolskega predmeta, ki lahko uspešneje privzgaja razumnost oziroma tisto osnovno držo, zaradi katere ljudje na nek pameten način povedo, kaj mislijo tudi takrat, ko drugi kričijo ali se pehajo za osebno koristjo. Letošnje tekmovanje je že šesto po vrsti in dijaki so pisali razpravljalni esej na eno izmed naslednjih tez: »Vsaka država bi morala biti last enega naroda«; »Resnično dobra država je tista, ki je nevtralna do svojih pripadnikov«; »Ali bi morali v demokraciji prepovedati vse nedemokratične stranke«; »Strpnost je nekakšna modrost, ki presega fanatizem, to grozljivo resnicoljubnost«.
Nastali eseji so navdušili. Naj zgolj zaradi vtisa navedemo nekaj stavkov iz enega najboljših esejev na temo »Vsaka država bi morala biti last enega naroda«, ki ga je napisala dijakinja Gimnazije Ptuj: (citiramo) “Družbena pogodba pomeni vzpostavitev družbe in družbenega. Vsak človek je rojen v že določeno družbo, znotraj katere se mora racionalno odločati. Tukaj bi želela vključiti Rawlsovo teorijo in njegovo pojmovanje družbe. Rawls želi vzpostaviti oziroma uresničiti pravično družbo, za katero je nujno, da temelji na tančici nevednosti. Tančica nevednosti je mit oziroma miselni eksperiment. Rawls pojasnjuje, da bi se vsak človek pri sleherni odločitvi moral postaviti v izhodiščni položaj in odmisliti vse stvari, ki so nebistvene za pojem pravičnega. Rawlsov človek je tako Kantov prazni subjekt, saj se človek po njegovem mnenju mora v vsaki situaciji odločati, da odmisli svoje substantivne lastnosti. To pomeni, da se odloča ne glede na spol, raso, veroizpoved in nacionalno pripadnost. Tukaj torej prihaja do kontradiktornosti med demokratično državo, ki temelji na razsvetljenski miselnosti, in nacionalizmom. Rawls pravično družbo utemeljuje z enakimi možnostmi in s tem svobodo ter z ljudmi, ki morajo biti pravični, dobri in srečni. Tančica nevednosti je pri Rawlsu stanje, ki omogoča, da se hkrati, ko se odločim za nekaj, odločim za vse ljudi, saj se postavljam na mesto vsakogar. Ta miselni eksperiment predpostavlja, da vedno znova podpisujem družbeno pogodbo, a hkrati ne vem, kakšno bo moje mesto znotraj družbe.” (konec citata)
Najboljši eseji bodo kmalu objavljeni na naši spletni strani www.zofijini.net, kjer si lahko med tem ogledate tudi kratko fotoreportažo iz dogodka. Izbrani eseji bodo objavljeni tudi v posebni številki študentskega filozofskega glasila Ustroj, ki bo predvidoma izšla jeseni.
Prispevek je pripravil Andrej Adam
GLASBA:
Filozofija skozi čas
27. maja 1332 se je Tunisu rodil Ibn Haldun. Težko bi ga označili za filozofa, saj je bil v svojem času Ibn Haldun filozofiji odkrito nasproten, a hkrati njegove ideje označuje pristop, ki je izrazito blizu sodobnemu znanstvenemu raziskovanju družbe in zgodovine.
Ibn Halduna lahko označimo za prvega sociologa, a smo še vedno povedali premalo. V njem je nakazano vso družbeno raziskovanje, ki se končno dovrši v devetnajstem in dvajsetem stoletju. Ibn Haldun je odličen zgodovinar, ki je postavil temelje metodi zgodovinskega raziskovanja. V sociološki misli hkrati predhaja Maxa Webra kar zadeva oblike človekovega ravnanja in tipologije oblasti. Ibn Haldun predhaja Durkheimovo družbeno solidarnost in anomijo, Marxovo konfliktno teorijo in sodobni libertalizem. Po ibn Haldunu delitev dela in akumulacija kapitala določata organiziranost družbe, ljudje postanejo demotivirani, če jim oblast pretirano poseže v lastnino in se zato nehajo truditi. Makro-družbeni konflikt pa pri njem poteka med dvema tipoma organiziranosti družbe: nomadsko skupnostjo in civilizacijo. Različne skupine ljudi – nomadi, meščani, trgovci, učenjaki, vojska, kmetje – tvorijo zapleten, a empiričnemu raziskovanju dostopen družben sistem. Bogastvo in razcvet družbe sta po ibn Haldunu v svojem bistvu odvisna izključno od pobude in truda ljudi. Če pride do upadanja želje po pridobivanju življenjskih sredstev in če njihove roke postanejo slabe za pridobivanje dohodka, propade tržišče in celotni družbeni red, ljudje pa se razseljujejo v druge države, iščoč izgubljeno srečo. Prebivalstvo se manjša, domovanja propadejo, mesta se podirajo. Razsulo družbe privede do propada držav in vladarjev, ki so le forme družbenega življenja; oblika pa nujno propade, če propade tvar. Da, družbena nadgradnja oblasti ni nič brez fundamenta ekonomske dejavnosti preprostih ljudi.
Toda vse te označbe so lahko tudi zgrešene. Ibn Halduna ne moremo razumeti na moderen način, moramo ga razumeti v kontekstu arabske kritične misli, saj je doživljal vso krizo arabske civilizacije, katere časi intelektualne in duhovne veličine so minili stoletje prej z mongolsko osvojitvijo Bagdada. Vseeno pa ima za današnji čas mnoge aktualne ideje. Za zgodovinarje je nepogrešljiv en redkih konsistentnih in zanesljivih pisnih virov o srednjeveški zgodovini Magreba. Dober je bil v povezovanju in analiziranju raznih področij, ki jih še danes povsem umetno delimo po delih: politika, ekonomija, sociologija, izobraževanje. Njegovo najpomembnejše filozofsko delo je Muqqaddima, ki jo lahko prevedemo kot ‘Prolegomena’, velja pa za uvod v veliko obširnejšo zgodovino Arabcev in Berberov. V Muqqaddimi opredeli temelje induktivnega pristopa pri historičnem proučevanju družbe in človekovega delovanja preden se v nadaljevanju loti analize zgodovinskih podatkov.
Kar pa je najpomembneje: Ibn Haldun je prvi, ki o družbi in družbenih pojavih začne razmišljati znanstveno in brez vpletanja religije.
Žal pa je živel v času in okolju, ki je že dolgo intelektualno stagniralo v repliciranju znanj potrebnih za branje Korana. Filozofija je bila skupaj z logiko v 14. stoletju v arabskem kulturnem prostoru že dolgo stagnirana na status enega od šolskih predmetov, ki so ga verski učenjaki proučevali v medresah.
GLASBA:
Filozofija skozi čas
28. maja
… 585 pr. n. št. se je zgodil sončni mrk, ki ga je napovedal Tales.
… 1453 je sultan Mehmed II. Osvajalec zavzel Carigrad, s čimer sta se končala politična agonija in pa intelektualna renesansa bizantinskega cesarstva.
… 1871 se je končala prva proletarska revolucija, pariška komuna. V njej je delavski razred prevzel oblast in začel voditi politično in gospodarsko življenje v Parizu.
… 1936 je Alan Turing objavil knjigo O izračunljivih številih (On Computable Numbers).
… 1937 je umrl avstrijski psihiater Alfred Adler. Najprej je bil Freudov učenec, kasneje pa se je lotil globinske psihologije, ki jo je imenoval individualna psihologija. Med drugim je utemeljil nauk o nevrozah.
… 2003 je umrl belgijski fizik in kemik ruskega rodu Ilya Prigogine.
29. maja
… 1850 je bil rojen škof, politik in publicist Anton Bonaventura Jeglič, ki je objavljal tudi članke o povezanosti vere in razuma.
… 1880 je bil rojen nemški filozof in matematik Oswald Spengler.
… 1919 opazovanja zamaknjenega položaja zvezd ob Sončevem popolnem mrku v Sobralu v Braziliji in na Prinčevem otoku potrdijo napoved Einsteinove splošne teorije relativnosti.
30. maja
… 1778 je umrl Voltaire.
… 1814 je bil rojen ruski anarhist Mihail Aleksandrovič Bakunin. Po julijanskem koledarju je bil rojen 18. maja.
… 1912 je bil rojen ameriški biokemik in Nobelov nagrajenec Julius Axelrod.
… 1918 je umrl ruski filozof in marksist Georgij Valentinovič Plehanov.
31. maja
… 1048 je bil rojen perzijski matematik, astronom, pisatelj, pesnik in filozof
Omar Hajam.
… 1838 je bil rojen angleški filozof Henry Sidgwick.
… 1962 so v Izraelu usmrtili nacističnega zločinca Adolfa Eichmanna. Med letoma 1933 in 1945 je bil eden glavnih organizatorjev množičnih deportacij Judov.
1. junija
… se v krščanski Cerkvi obeležuje spomin na Svetega Justina Filozofa, imenovanega tudi Mučenec. Sveti Justin predstavlja simbolno figuro zgodnjega apologetstva, ki si pri prepričevanju poganov pomaga s filozofijo.
… 1780 je bil rojen Carl Phillip Gottlieb von Clausewitz, pruski general in vojaški teoretik s področja zgodovine vojn, strategije in taktike. Njegovo najpomembnejše delo je O vojni.
… 1796 je fizik Sadi Nicolas Léonard Carnot odkril drugi zakon termodinamike, ki pravi, da se toplota lahko pretvori v mehanično energijo, le če prehaja s toplejšega na hladnejše telo.
2. junija
… 1037 je umrl arabski filozof, Perzijec pravzaprav, Ibn Sina.
… 1740 je bil rojen markiz de Sade.
3. junija
1657 je umrl angleški zdravnik William Harvey, ki je odkril cirkulacijo krvi in ugotovil, kakšno vlogo ima pri cirkulaciji krvi srce.
Rubriko za vas pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
GLASBA:
Zofijini ljubimci se za danes od vas poslavljamo. Vabljeni ste, da spet prisluhnete našim prispevkom ob tednu osorej. Do takrat ste vabljeni, da svoja mnenja o oddaji podate na filozofskem forumu www.mislec.net, ali pa jih skupaj s predlogi kaj bi želeli poslušati v naslednjih oddajah, pošljite k nam, na naslov zofijini@yahoo.com. Nikar pa ne pozabite preveriti kaj zanimivega smo za vas pripravili na poučni in družbeno kritični internetni strani www.zofijini.net. Pa srečno!