Avizo
Lepo pozdravljeni! Hvala, da ste si zavrteli oddajo Zofijini ljubimci, ki jo lahko redno spremljate na spletu v obliki podcasta.
Za tokratno priliko smo vam pripravili naslednje vsebine. Za uvod boste lahko slišali zdaj že uveljavljeno kolumno Borisa Vezjaka. Tokrat bo nadaljeval zgodbo iz prejšnje oddaje. Prebral vam bo prispevek z naslovom »Koliko angelov gre v javni diskurz?«. V nadaljevanju oddaje se tokrat posvečamo vprašanju iskanja sreče. Motivira nas istoimenska serija predavanj in pogovorov, ki jo letos premierno predstavljamo v sklopu festivala Lent. Z namenom določene razjasnitev pojma »sreča«, bomo prisluhnili prispevku, ki poskuša srečo umestiti med odgovore na vprašanje o smislu življenja.
Želimo vam prijetno poslušanje!
Glasba:
Boris Vezjak nam bo prebral prispevek z naslovom »Koliko angelov gre v javni diskurz?«, ki ga je na blogu In media res objavil 16. junija. V njem nadaljuje zgodbo odziva na presenetljivo razkritje našega bivšega premierja in aktualnega kandidata za predsednika republike, Boruta Pahorja, da verjame v angele.
V srednjem veku so se menda zabavali z razpravami, koliko angelov se lahko usede na konico igle oziroma koliko jih lahko na njej pleše. Čeprav ne nujno izpričane in kontroverzne, npr. omembe pri Dunsu Skotu ali Tomažu Akvinskem se lahko razumejo tudi drugače, se po Pahorjevem odkritju angelov smemo vprašati nekaj podobnega: koliko angelov gre v našo politiko in koliko v javni diskurz?
Zaradi možnosti, ki jo ponujajo blogerske platforme in seveda lastne vneme se je zgodilo, da sem petega junija prehitel medije, kot prvi opozoril in hkrati že problematiziral novo Pahorjevo demonologijo – se pravi njegova angelska prikazovanja. Noben poseben dosežek sicer, tisti dan so sledila nekatera poročila o intervjuju z njim v Oni, kjer angeli resnično igrajo pomembno vlogo. Mediji tega niso zamolčali. Toda na noben način si takrat nisem predstavljal, da bo moja problematizacija do današnjega dne ostala zelo osamljena. Dejstvo, ki me spravlja v začudenje in terja razlago.
Seveda, zdelo se mi je, da bo medijska razprava in elaboracija žgoča: če se tako vrhunskemu politiku, kot je Pahor, hkrati resnemu pretendentu za predsednika države, prikazujejo angeli, bi nas to moralo resno skrbeti ali vsaj zanimati vse po vrsti. A iz nekega razloga nas ne. Skrbno sem guglal in preveril arhive Dnevnika, Dela in Večera – pa nič. Na ravni refleksijskih presežkov tipa Objektiv in sobotne priloge Dela, tudi ne. Vlado Miheljak se npr. angelov le dotakne na ravni omembe, Janez Markeš tudi. Bilo je nekaj previdnega smešenja, odlična Jurijeva karikatura, a vse to je daleč od minimalne analize ali vsaj refleksije. Še najdlje je prišel stanovski kolega Jože Hrovat na straneh Siola, ki se v celoti posveti angelom kot Pahorjevemu bizarnemu volilnemu štabu in opaža, da avtor »očitno vnaša v politični diskurz določene elemente, ki so bili značilni za predmoderno razumevanje politike«. No, sam tako daleč ne bi šel.
Minimalna analiza bi morala vsaj poskušati z razlago glede nekaterih takih pomislekov: je Pahorjeva vera v angele pristna? Kakšnemu duhovnemu horizontu pripada? Zakaj je bila lansirana v trenutku predsedniške kampanje, nikoli poprej? Kakšno je generalno razmerje med vero in politiko, oziroma vernim ali vsaj poduhovljenim politikom in državljani? Kaj pomeni imeti vernega politika, ki ga podpirajo »rdeči« socialni demokrati? Na kakšen način bo ta vera vplivala na njegove predsedniške kompetence?
Začeti bi morala s prvim izmed navedenih. Kajti imamo natanko tri možnosti, kako razložiti Pahorjev nenadni demonološki diskurz.
Prva možnost je, da Pahor pristno verjame v angele in denimo prav nič ne blefira. Tako kot Drnovšek na zadnja leta svojega življenja v sebi odkriva nove filozofske in duhovne dimenzije, sledenje Dobremu in tistim entitetam, ki mu dobro ravnanje dobesedno prišepetavajo. Akcidentalni namig: če smo pri Drnovšku tako radi razpravljali o pravici do zasebnosti v odnosu do javnega interesa, ko gre za telesno zdravje, kako je s tem, ko gre za duhovno?
Druga možnost je, da Pahor ne verjame v angele, ker je star cinik. Verjame pa v blagodejne učinke diskurza o njih. Ker je prefrigan in se je zavedal, kako pomembne so ženske v njegovem volilnem razrezu, kako zelo rade imajo namige glede onstranosti, se je domislil koketiranja s profilom bralstva One. Od tod navdušenje za instantno duhovnost, ki vedno postreže z vero v metafizično netuzemskost. Manjkal bi le še opisan recept, katere sestavine zna Borut vreči v lonec in jih zagnesti v omamno jed, to bi bralke spravilo v ekstazo.
Tretja možnost je, da Pahor ne verjame v angele, verjame pa v blagodejne učinke svojih konservativnih volivcev na desnici. In ti so velikokorat verni, kajpada. Angeli izgledajo dobra kompromisna rešitev na ravni teološkega disputa, lahko so religiozne in hkrati tudi sekularizirane entitete, sodijo tako rekoč v vsako gospodinjstvo. Spregovoriti o njih v Družini ali Ognjišču bi bilo nevarno za leve volivce, toda Ona je »perfect place« za kaj takega, pokrije leve in desne. Eto, pa smo jih!
Ne vem, katera izmed treh interpretacij je prava. Tudi ni moj namen v tem trenutku licitirati o njih. Pravim le, da se prav nobena praktično ni pojavila v javnem diskurzu kot legitimni ali nujni predmet razprave, čeprav se vse zdijo kardinalne. Kaj bi takšen manko dokazoval? Recimo, kako malo je prostora za politično refleksijo v našem medijskem prostoru. Ali vsaj, kako malo je talenta zanjo med novinarji in komentatorji.
A to še ni vse. Že pred tem sem se čudil, kako istim medijskim delavcem vobče nikakor ni uspelo prikazati Pahorja kot poraženca strankarskih volitev v Kočevju. Kar je dejansko bil. Kot da je Pahor vedno medijski zmagovalec, tudi če izgubi. Tako kot je Pahor vedno kandidat za igračko, ki so jo zaželi, tudi če si je ne zasluži. Človek je skoraj v skušnjavi, da začne verjeti v tabuizacijo njegovega imena in v duhu desničarskega paranoidnega žurnalizma ugibati, ali ga dirigirajo neki sivi strici iz ozadja. Toda ne, morda imamo le nekvalitetno medijsko krajino. Kajti zdaj, po hudih težavah s štetjem angelov v našem prostoru bi skoraj rekel, da je stvar še hujša, javna refleksija pri nas kaže znake akutne zdelanosti. Če smo jo že kdaj imeli.
Glasba
Napovednik
Zaradi specifike oddaje, se rubrike »napovednik« poslužujemo le redko, tokrat bomo naredili izjemo.
V sklopu projekta »Živa dvorišča«, bomo Zofijini letos v času festivala Lent na nekaj izbranih mariborskih dvoriščih pripravili serijo šestih srečanj, na katerih bomo govorili o filozofskem iskanju sreče. Pri tem nam bo kot vodilo pomagala šestdelna serija »Philosophy: A Guide To Happiness« (Filozofija: Vodič do sreče), ki je leta 2000 nastala v produkciji Channel 4 in avtorja Alaina de Bottona, in bežno temelji na njegovi knjigi »The Consolations of Philosophy« (2000) (Utehe filozofije).
Šest zgodb iz zgodovine filozofije predstavlja naslednje filozofe in njihove filozofije: Sokrat ali o samozavesti, Epikur ali o sreči, Seneka ali o jezi, Montaigne ali o samospoštovanju, Schopenhauer ali o ljubezni in Nietzsche ali o naporu.
Srečanja se bodo začenjala s projekcijo enega od omenjenih šestih dokumentarnih filmov (25 minut, podnaslovi slovenski) in nadaljevala s pogovorom, pri katerem nam bodo pomagali različni gostje s področja filozofije.
Program je trenutno naslednji:
V četrtek, 28.6.2012, ob 19.00, na Gosposki 28
Nietzsche ali o naporu
V življenju se vsi soočamo s težavami. Friedrich Nietzsche nam za ta izziv ponuja prav posebno zdravilo. Nietzsche je verjel v posebno filozofsko različico pregovora »brez truda ni kruha«: vse kar je v življenju kaj vredno, pride z izkušnjo trpljenja, udobnega življenje brez napora ni vredno živeti.
Gostja večera bo Alenka Hladnik profesorica filozofije na Gimnaziji v Kamniku in dolgoletna urednica revije FNM.
V petek, 29.6.2012, ob 19.00, na Ulici kneza Koclja 6
Sokrat ali o samozavesti
Zakaj tako veliko ljudi zgolj sledi drugim in se ne postavijo za to, v kar resnično verjamejo? Delno zato, ker hitro podležemo mnenjem drugih in delno zato, ker ne vemo kdaj zaupati v lastna mnenja. Pri iskanju tovrstne samozavesti nam morda lahko pomaga Sokrat, filozof, ki je za svoja prepričanja dal življenje.
Gost bo Boris Vezjak, ki predava filozofijo na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Mariboru.
V soboto, 30.6.2012, ob 19.00, na Slovenski 13
Schopenhauer ali o ljubezni
Morda je nekoliko presenetljivo, da filozofija tako redko govori o ljubezni. Eden redkih je nemški filozof Arthur Schopenhauer, ki je menil, da je ljubezen najpomembnejša stvar v življenju. Schopenhauerjeva filozofija ljubezni je lahko posebej v tolažbo tistim, ki so bili v življenju kdaj zavrnjeni.
Gost bo Tomaž Grušovnik, ki predava filozofijo na Fakulteti za humanistične študije v Kopru.
V torek 3.7.2012, ob 19.00, na Gosposki 28
Seneka ali o jezi
Filozof Seneka je odklanjal videnje jeze, po katerem je to izbruh neracionalnosti. Jeza po njegovem mnenju izvira iz presenečenja, ko se stvari ne obrnejo v smer, v katero smo pričakovali. Seneka nam tako svetuje, da nas ne sme nič presenetiti.
Gost večera bo Nenad Miščević, predavatelj filozofije na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Mariboru in je hkrati gostujoči profesor na CEU univerzi v Budimpešti.
V sredo, 4.7.2012, ob 19.00, na Gosposki 28
Montaigne ali o samospoštovanju
Zakaj tako veliko ljudi trpi zaradi nizkega samospoštovanja. Alain De Botton pogleda na problem skozi oči francoskega filozofa iz 16. stoletja Michela de Montaigne, ki je popisal tri glavne razloge zakaj se tako slabo počutimo v lastni koži in zanje ponudil tudi praktične rešitve.
Gost bo Bojan Borstner, ki predava filozofijo na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Mariboru.
Zadnjič se bomo srečali v četrtek, 5.7.2012, ob 19.00, na Slovenski 13
Epikur ali o sreči
Antični grški filozof Epikur je verjel, da obstajajo samo tri preproste stvari, ki jih potrebujemo, da bi bili srečni in denar ni med njimi. Epikur nam s svojo filozofijo pomaga današnjo potrošniško družbo videti iz druge perspektive.
Zadnji gost bo Andrej Adam, sicer profesor filozofije na Gimnaziji v Ravnah.
Pridržujemo si pravico do spremembe programa in lokacije dogodka. Za zadnjo pravo informacijo redno spremljate predvsem objave na naši spletni strani (www.zofijini.net) ali na strani Živih dvorišč (www.ziva-dvorisca.si).
V primeru dežja bomo posamezen dogodek izvedli v Dvorani Skrinje, na Gosposki 28.
Vabljeni!
Glasba: O.m.f.o. – Trans Balkan Ekspress
Iz arhiva naših radijskih oddaj smo ob tokratni priložnosti potegnili odlomek oddaje, ki je izvirno nastala 13.10.2004 in smo jo v nizu oddaj o iskanju smisla življenja posvetili sreči.
Gotovo ima vsak od nas svojo predstavo o sreči, ki je prepogosto izgovor za življenjski cilj. A s srečo je ponavadi tako kot ugotavlja Montesquieu: »Če bi človek hotel biti samo srečen, bi to dosegel hitro. Človek pa hoče biti bolj srečen, kot so drugi; to je pa skoraj vedno težko, ker vedno mislimo, da so drugi srečnejši, kar pa niso.« Prispevek bo prebrala Darinka Verdonik.
O smislu življenja
Sreča
Je smisel življenja v sreči? Morda bi lahko rekli, da je sreča tisto k čemur je v življenju treba težiti in da je doseganje sreče cilj in smisel življenja. Ali sreča zares izgleda kot idealen kandidat za zaustavitev niza vprašanja »zakaj«? »Zato da bi bil srečen«, bi zares lahko bil tisti »zato«, ki bi zaustavil ta neskončni niz vprašanj; sreča bi lahko bila tisti končni cilj in namen, ki daje smisel vsemu, kar počnemo. Sreča je nekaj dobrega in gotovo je bolje, da smo srečni kot pa da nismo. Vendar je vprašanje ali je sreča dovolj, da napravi življenje smiselno; je torej sreča lahko cilj in smisel življenja?
Če bi bila sreča cilj in smisel življenja, potem bi k sreči morali težiti vsi. Vendar je vprašanje če je sreča tisto k čemur dejansko težimo; ali morda težimo k čemu drugemu? Na primer, želimo si določen avto in ko uspemo priti do njega smo zato srečni. Kaj je bilo tisto, kar smo želeli, avto ali sreča? Želeli smo avto in smo srečni, ker nam je do njega uspelo priti. Predmet naše sreče je bil avto, ne pa občutek sreče, ki nas je obšel, ko smo prišli do avta. Občutek sreče, ker imamo končno ta avto, je prej indikator, da je to dejansko to kar smo hoteli imeti in da se s tem, ko smo ga kupili, nismo zmotili. Če bi prišli do avta in ne bi bili zaradi tega srečni, bi to bil znak, da smo se zmotili in da ta avto ni to, kar smo zares želeli. Isto velja tudi za druge stvari v življenju, ki jih želimo posedovati in ki jih predvsem želimo narediti. Sreča je prej epifenomen, spremljajoči pojav uspeha v nameri, ne pa motiv, ki nas vodi. Motiv, ki nas vodi in zaradi katerega delamo, kar pač delamo, mora biti nekaj drugega, ne pa občutek sreče, ki nas bo zapolnil, ko bomo dosegli to, kar pač želimo doseči. Srečni smo, če uspemo doseči nekaj, kar je vredno, nekaj, kar je vredno truda. Vendar vrednost stvari mora biti v nečem drugem, ne pa v sreči, ki jo občutimo, ko stvar samo dosežemo.
Glasba: Thomas Schumacher – Good Life
Če bi bil cilj našega delovanja samo v občutku sreče, ki se pojavi ko dosežemo nekaj kar želimo, ne pa dejstvo, da smo dejansko dosegli to, kar smo želeli, potem sploh ne bi bilo potrebe, da dosežemo to, kar smo želeli; bilo bi dovolj, da samo mislimo, da smo uspeli doseči to, kar smo želeli. Na primer, želimo, da nam je partner zvest in verovanje, da je zvest, nas dela srečne. Če bi bil to, do česar nam je mar, sam občutek sreče, potem bi bilo potrebno, da nam je tudi dejansko zvest. Podobno velja, če bi bili srečni, ker nas drugi spoštujejo. Drugi bi nas morali dejansko spoštovati. Seveda nam je dosti do tega, da nam je partner zvest in da nas spoštujejo. Torej primarna skrb nam je, da so stvari dejansko takšne kakršne želimo da so, ne pa da samo mislimo da so takšne kot želimo da so. Glede na to, cilj delovanja ne more biti samo občutek sreče, ki se pojavi, ko mislimo da so stvari takšne kot jih želimo. Cilj in motiv delovanja mora biti želja, da so stvari dejansko takšne kot jih želimo da so. Res je sicer, da včasih ne želimo sprejeti dejstva, da so stvari drugačne od tega, kar mislimo – bilo bi nam preveč boleče sprejeti verovanje da p, zato nadaljujemo z vero, da ne-p. Tukaj je prej na delu mehanizem militve frustracije, kot pa normalen način našega funkcioniranja.
Zares je nekaj perverznega v hedonističnem in utilitarističnem prepričanju, da mora biti sreča cilj vsakega delovanja. Glede na hedonizem ali utilitarizem, so stvari, ki so nekaj vredne, vredne zato, ker nas delajo srečne: to, da nas osrečujejo, je to, kar jim daje vrednost. Toda ali ni stvar dejansko nasprotna, ali ni v takšni sliki naravni redosled obrnjen. Ali ni morda tako, da nas stvari delajo srečne zato, ker je v njih neka vrednost? Torej obstaja vprašanje: Ali nas vrednost stvari, ki smo jih uspeli doseči dela srečne ali je naša sreča to, kar jim daje vrednost; je to tisto zaradi česar se jih splača delati. Vprašanje ima obliko Eutifrove dileme:
Ali nas X dela srečne zato, ker je X nekaj vrednega ali je X vreden zato, ker nas dela srečne.
Če je naša sreča to, kar daje stvari vrednost, torej, če je sreča intrinzično in ultimativno dobro, potem lahko trdimo, da je sreča edini pravi cilj življenja; je edino k čemur je v življenju treba težiti, je smisel in namen življenja. Toda, če je stvar nasprotna, če je vrednost stvari, ki smo jih dosegli to, kar nas dela srečne, potem sreča ni smisel življenja. Potem je smisel življenja v vrednosti stvari, ki smo jih uspeli narediti. Naše življenje je vredno in smiselno natanko toliko, kolikšna je vrednost tistega, kar smo uspeli narediti. V tem primeru je sreča samo pokazatelj, indikator, da smo naredili nekaj, kar je bilo vredno narediti. Sama po sebi pa sreča ni in ne more biti smisel in namen življenja.
Glasba: Jastin Martin – The Sad Piano
Martin Luther King je dejal: kdor ne odkrije nečesar, za kar je pripravljen umreti, ta ni odkril niti razloga, zaradi katerega je vredno živeti. Menil je, da je rasna enakost cilj, vrednejši celo od lastnega življenja, skratka, da je to cilj, za katerega je vredno dati svoje lastno življenje. Na žalost, je to svoje prepričanje izživel, v atentatu ga je ubil rasist. Ljudje, ki gredo v vojno prav tako pogosto menijo, da je stvar, za katero se borijo, vrednejša od njihovih življenj in da se za njo splača umreti. Seveda se mnogi z Lutherovim sloganom ne bi strinjali, trdili bi, da ni cilja zaradi katerega bi se splačalo umreti. Kakorkoli, to, kar je v tem kontekstu pomembno je, da Lutherov slogan predpostavlja:
(1) objektivno in neodvisno od nas obstajajo cilji vredni našega truda,
(2) te cilje lahko odkrijemo, in
(3) zavzemanje za te cilje je to, kar daje našemu življenju cilj.
Seveda pa slogan predpostavlja tudi, (4), da morajo biti ti cilji vrednejši od nas samih. (1), (2) in (3) ustvarjajo pozicijo, ki se običajno imenuje realizem ali objektivizem v pogledu vrednosti. Predpostavka pod (4) je lahko ali pa tudi ne vključena v to pozicijo. Če sprejmemo realizem v primeru vrednosti ni povsem jasno kako bi sreča lahko bila to, kar bi dajalo vrednost in smiselnost našemu življenju.
Nekatere stvari morda zares delamo zato, da bi bili srečni in ne zato, da bi naredili nekaj vrednega; delamo jih zato, da bi osrečili sebe ali druge. Četudi je sreča lahko izključni motiv nekaterih stvari, ki jih počnemo, je težko motiv vseh stvari, ki jih počnemo. Nekatere stvari verjetno delamo zato, ker verjamemo, da jih je potrebno narediti, pa naj nas to osrečuje ali pa ne. Prav tako nas nekatere stvari lahko delajo srečne, čeprav vemo, da so nesmiselne. Srečno življenje in smiselno življenje torej ni isto. Možno je nesrečno in smiselno življenje, prav tako kot srečno in nesmiselno življenje. Sreča je v življenju gotovo neka vrednost, ne pa tudi zagotovilo smiselnosti.
Zamislimo si primer, da so se bogovi usmilili nesrečnega Sizifa in mu umilili kazen. Težkega kamenja niso zamenjali z lažjim, pač pa so mu vgradili zelo močno voljo, da poriva kamenje. Od takrat, drugače popolnoma nesmiselno potiskanje kamenja v hrib, Sizifa v popolnosti osrečuje; izredno je srečen, ker ima možnost vse svoje življenje posvetiti izključno temu delu. (Si lahko zamislimo, da nismo zadovoljni z svojim življenjem in da ga nikakor ne znamo spremeniti. Bi v takem primeru pristali na to, da nam bogovi vsadijo tako močno željo, da živimo življenje kot ga živimo, srečno?) Kaj bi lahko rekli, a je Sizifovo delo s tem postalo kaj bolj smiselno? Ni! Prej bi lahko rekli, da se je pričel obnašati kot norec. Sicer je res, da bi ga delo osrečevalo, a bi bilo ravno tako nesmiselno kot pred tem. Vsi njegovi poskusi, da bi kamenje postavil na vrh hriba, bi bili enako neuspešni. Preprosto ni jasno, kako bi lahko dejstvo, da je zdaj zelo srečen, ker ima možnost kotaljenja kamenja, napravilo nesmiselno delo za smiselno. Vsajena želja bi drugače mučno situacijo naredila znosno, a delo bi še naprej bilo nesmiselno, ker bi kamenje, ko bi ga Sizif postavil na vrh, še vedno takoj zdrsnilo v vznožje hriba. Če je delo nesmiselno, je nesmiselno, pa če nas to osrečuje ali pa ne.
Glasba: Lenny Constanca – Cant Get You Out…
Psihologi so v možganih glodavcev odkrili center za užitek. V ta predel možganov so napeljali elektrode in v kletke vstavili vzvode, s katerimi so živali lahko same stimulirale svoje centre za užitek. Ni popolnoma jasno, kaj so živali občutile, mogoče nekaj podobnega orgazmu, a kaj se je zgodilo, ko so ugotovile kakšen je učinek pritiskanja na vzvode? Nenehoma so pritiskale na vzvod! S tem niso prenehale niti, ko jim je zmanjkalo hrane. Niti za sekundo se niso odmaknile od vzvoda. Na vzvod so pritiskale vse dokler niso umrle od lakote. Je bilo to smiselno? Je njihovo življenje s tem postalo kaj bolj smiselno? Življenje glodavcev v laboratorijskih kletkah gotovo ni nekaj pretirano smiselnega. Toda, če bi menili, da je smisel življenja v sreči, potem bi morali priznati, da so bila njihova življenja smiselna, vsaj po tem, ko so odkrile vzvode do svojega užitka. Mogoče ne bi mogli ravno trditi, da je bilo to smiselno in da je bilo vredno umreti od lakote zato, da ne bi izpustile sekunde užitka. Lahko bi rekli, da bi vseeno morale za kakšno sekundo pustiti vzvode in pojesti hrano, a ne zato, da bi se preprosto preživelo, marveč zato, da bi užitek lahko uživale še dlje.
Vprašanje je, kaj bi rekli o človeku, ki vse kar počne, počne zaradi tega, da bi bil srečen. V tem aspektu ne rabi biti egoističen, njegov motiv je lahko tudi sreča drugega. Vendar sreča in samo sreča. Rekli bi, da mu nekaj manjka, predvsem vrednost in vera v vrednosti. Vprašanje je, če bi lahko rekli, da je njegovo življenje smiselno in izpolnjeno, prej bi lahko rekli, da je takšno življenje brezsmiselno in izpraznjeno.
Osnovni problem na katerega naleti stališče, da je sreča najvišje dobro, je t.i. problem srečne svinje: svinja ves dan žere smeti in se valja v blatu in je zaradi tega srečna, da srečnejša sploh ne more biti. O tem problemu med drugim razpravlja tudi John Steuart Mill v svojem delu Utilitarizem. Je to primer dobrega življenja? Je to najvišje dobro in največja vrednost, h kateri bi morala težiti vsa živa bitja? Avtorji, ki zastopajo stališče, da je sreča najvišje dobro so t.i. utilitaristi ali klasični hedonisti. Zato je tudi v utilitaristični literaturi možno najti različne analize odgovorov na vprašanje problema srečne svinje. Račun sreče je v tem sledeč: niso vse sreče enako vredne. Sreča kulturnega človeka na koncertu ali v muzeju je vredna veliko več od sreče svinje ali sreče malomeščana v kupleraju. Isto bi v podobni primerjavi sreča borca za svobodo bila vrednejša od sreče znanstvenika med revolucionarnim odkritjem ali izkušnje religioznega mistika v združenju z absolutnim. Vprašanje je, kaj se tukaj vrednoti, intenziteta občutka sreče ali vrednost tistega zaradi česar je bitje srečno? Teza iz katere izhajamo je, da je intrinzično dobro v občutku sreče, ne pa v vrednosti stvari, ki nas osrečuje. Intenzivnost občutka sreče je verjetno večja pri svinji ali v kupleraju kot na koncertu ali muzeju. Vendar srečo na koncertu in muzeju smatramo za pomembnejšo, ker je tisto, kar je srečo proizvedlo nekaj, kar je vrednejše – slike ali glasba, ne pa zaradi intenzitete proizvedene sreče. Če občutka sreče ne razvrščamo samo po intenziteti in trajanju, potem se razvrščanje različnih občutkov sreče odraža v vrednostnem rangiranju tistih stvari, ki nas osrečujejo. Potem takem, te stvari vrednotimo po nečem drugem, ne pa po občutku sreče, ki ga proizvajajo. Je pač tako, da primarno vrednotimo stvari, ki nas osrečujejo, a šele sekundarno, na osnovi te vrednosti, vrednotimo občutek sreče, ki ga v nas ustvarjajo. Če je temu tako, potem sreča ni najvišje in edino intrinzično dobro in ne more biti res, da je sreča to, k čemur je treba težiti – kot edini pravi cilj in smisel življenja. Da je sreča edini pravi cilj in smisel lahko trdimo le, če smo pripravljeni sprejeti trditev, da je bolje biti zelo srečna svinja kot pa srednje srečna kultivirana oseba.
Glasba: Ministry – I Prefer
Naj bo za tokratno priliko dovolj. Vabljeni v teh dneh v prijetno senco mariborskih dvorišč, kjer bomo tudi mimo razglabljanj o sreči lahko izmenjali kakšno misel. Redno spremljajte dogajanje na naši spletni strani zofijini.net, ponovno pa velja vabilo tudi k sodelovanju pri pripravi naše oddaje. Oddajo pripravljamo kot podcast. Vse informacije o oddaji in kako dostopati do nje, najdete na spletni strani zofijini.net. Če vam kakšna informacija manjka, ste vedno dobrodošli vprašati na naš mail naslov: zofijini@gmail.com.
Danes smo v delu oddaje v ozadju lahko poslušali komad skupine Fourstones, Raidin’ The ccM Century.
Zvočna osvežitev v obliki oddaje Zofijinih se ponovno vrača predvidoma v teku naslednjega tedna, ko bomo rekli še kakšno besedo o trenutno aktualni temi, iskanju sreče. No, pa srečno!