25. 5. 2005 Zofija v medijih

Oddaja 25.5.2005

Avizo

Pozdravljeni v oddaji Zofijinih, ob dnevu, ki smo ga včasih imenovali dan mladosti. Ne vidimo razloga, da 25. maj to ne bi ostal še v naprej.

Mladost po svoji definiciji predstavlja zaletavost, radovednost in pogosto tudi željo iti tja, kamor ni uspelo še nikomur. V marsikaterem oziru so to tudi značilnosti, ki jih pripisujemo renesančni filozofiji in kot njenemu najznačilnejšemu predstavniku tudi Giordanu Brunu, ki mu bomo posvetili današnjo oddajo.

Kot nadaljevanje oddaje iz prejšnjega tedna moramo opozoriti na knjižno novost, ki nas bo vpeljala v osrčje zastavljene tematike.

Pri Slovenski matici je izšel prevod dela »Kozmološki dialogi« Giordana Bruna Prevod je delo Mojce Mihelič, knjigo pa je uredil Marko Uršič, ki je kot uvod v razmišljanje o renesančni kozmologiji napisal tudi obširno razpravo o miselnem svetu Giordana Bruna.

NESKONČNO VESOLJE GIORDANA BRUNA

…Tako se misel potaplja v tej neskončnosti in meni ljubo je brodolomiti v tem morju. GIACOMO LEOPARDI, L.infinito

Giordano Bruno (1548 – 1600) velja za pomembnega misleca, pogosto celo za največjega ali najbolj izvirnega renesančnega filozofa – in vendar o njem dandanes večina izobražencev, tudi filozofov ve sorazmerno malo. Znana je Brunova herojska smrt na grmadi, kjer je zgorel po dolgem inkvizicijskem procesu, o njegovem nauku pa je večinoma znano, da je učil, da je vesolje neskončno in da je v njem brezštevilno mnogo svetov, pri čemer je izhajal bolj iz metafizične intuicije kot iz znanstvenega spoznanja. Že pri takšnih vprašanjih, kot na primer, kakšna je povezava med inkvizicijsko obsodbo in Brunovim naukom o neskončnosti vesolja, ali zakaj utemeljitelji novoveške znanosti (Galilej, Kepler idr.) niso Bruna bolj upoštevali, pa se splošno znanje o tem renesančnem geniju skorajda konča. Širši razlog tega nepoznavanja je gotovo tudi premajhno upoštevanje renesančnega obdobja v postheglovskih zgodovinah filozofije, saj se renesansa pogosto obravnava samo kot »prehodno obdobje« med srednjim in novim vekom, kot nekakšna (sicer notranje heterogena) vmesna postaja med, recimo, Tomažem Akvinskim in Descartesom – to pa je nedvomno podcenjevanje renesančne filozofske misli, ki je v duhovnem loku od Nikolaja Kuzanskega prek Marsilia Ficina in Picadella Mirandola do Giordana Bruna postavila duhovne temelje novoveškega mišljenja. Posebnih razlogov skromnega poznavanja Bruna tako v sodobni filozofiji kakor v moderni kozmologiji pa je gotovo še več.

GLASBA: HD 7749 KEANE EVERYBODY’S CHANGIN’

Brunovo življenje in delo

Bruno se je rodil spomladi (natančni datum ni znan) leta 1548 v kraju Nola pri Neaplju. Krščen je bil za Filippa, ime Giordano dobi šele leta 1565 ko je posvečen v dominikanski red, ki pa ga mora zaradi zanikanja dogme o inkarnaciji in božje troedinosti enajst let kasneje zapustiti. Začne se nemirno in neustaljeno obdobje njegovega življenja, ki bo trajalo petnajst let. Najprej ga srečamo v Rimu, nato v Genovi, kjer izda svoje prvo delo, kasneje izgubljeni spis »O znamenjih časov«. Leta 1578 se znajde v Ženevi, kjer se zaplete v spor s tamkajšnjo cerkveno intelektualno srenjo. Še istega leta se odpravi v Toulouse, kjer dve leti predava filozofijo. Leta 1581 pride v Pariz, v tem času nastaneta deli »O sencah idej« in »Kirkin spev«, v katerih so že prisotne glavne teme njegove filozofije. Bruno se s francoskim ambasadorjem leta 1583 poda v Anglijo, razlog potovanja pa naj bi bila diplomatska akcija, ki naj bi na osnovi verske strpnosti povezala Otok z ostalo Evropo. Tam se sreča tudi s kraljico Elizabeto, ki odkrito izrazi občudovanje njegovega dela. V Angliji nastanejo njegovi najpomembnejši kozmološki in etični teksti. V poldrugem letu napiše in izda kar šest razprav v maternem jeziku in dialoški obliki. Tri kozmološke: »Pepelnična večerja«, »O vzroku, počelu in Enem« in »O neskončnem, vesolju in svetovih« so datirane z letnico 1584, toda kot kraj izida ni naveden London, ampak verjetno z namenom, da bi knjige lažje prišle tudi v Brunovo domovino, Benetke. Preostale tri so etične razprave z »moralno« tematiko: »Izgon zmagovite zveri«, »Kabala konja pegaza« in »O junaških zanosih« in so ravno tako nastala v kratkem obdobju od leta 1584 do 1585, kot kraj izida pa je namesto Londona naveden Pariz. Kozmološko-metafizične razprave je Bruno posvetil svojemu gostitelju Michelu de Castelnauju, moralne pa angleškemu pesniku in somišljeniku siru Philipu Sidneyu.

Ob koncu leta 1585 francoski kralj pokliče ambasadorja nazaj v Pariz in Bruno odpotuje z njim iz Londona. Med nekajmesečnim drugim postankom v Parizu se ukvarja s kritiko aristotelske fizike. Za poldrugo leto se naseli v Wittenbergu, kjer živi sorazmerno mirno, predava in ustvarja svojo veliko latinsko trilogijo, tri filozofske pesnitve, vendar mu spomladi 1588 tudi tu zagori pod petami, znajde se sredi spopadov med kalvinisti in luteranci, zato odpotuje v Prago, kjer ostane le krajši čas, potem pa dobro leto neutrudno ustvarja pod zaščito vojvode Heinricha Juliusa v Helmstadtu, kjer poleg trilogije piše tudi o magiji, številih in medicini. Sredi leta 1590 ga najdemo v Frankfurtu, kjer pri tiskarju Johanu Wechlu pregleduje korekture prvega dela trilogije, s katero doseže vrh v svojem latinskem filozofskem opusu. Trilogijo sestavljajo pesnitve: »O trikrat najmanjšem in meri«, »O monadi, številu in podobi« in »O neštetih, neizmernem in neupodobljivem«. Na začetku 1591 mora za nekaj časa zapustiti Frankfurt, zateče se v Zürich, kjer se preživlja s poučevanjem filozofije in pripravlja za natis »Pregled filozofskih terminov« spomladi pa se spet vrne v Frankfurt ob izidu svojega zadnjega dela »O sestavu podob in idej«.

GLASBA: HD 8087 MORRISEY LET ME KISS YOU

Poleti 1591, medtem ko se v Frankfurtu že tiska latinska trilogija, se začne tretje in zadnje obdobje Brunovega življenja: odloči se, hitro in presenetljivo, za vrnitev v Italijo, potem ko ga v Benetke povabi in mu zagotavlja gostoljubje mlad plemič Giovanni Mocenigo, ki si želi, da bi bil poučen o skrivnostih mnemotehnike in geometrije. Toda čez nekaj mesecev mladenič Bruna izda. Ni jasno, kako da premeteni in na dolgoletnih potovanjih prekaljeni filozof ni zaslutil pasti in se je pravzaprav zelo naivno odzval na povabilo v Benetke. Morda je v njem prevladalo domotožje, nekateri biografi pa celo domnevajo, da se je Bruno, zavedajoč se nevarnosti, odločil za vrnitev zato, da bi uresničil svoj etični in družbeni »revolucionarni« program, reformo celotnega mišljenja in vrednotenja na osnovi nove filozofije narave, in sicer znotraj katoliške teološke in akademske skupnosti, saj je kljub svojemu radikalnemu uporništvu v glavnem zavračal različne variante protestantizma, ki jih je spoznal na svojih popotovanjih; priložnost za začetek notranje subverzije katolištva naj bi Bruno videl ravno na napredni, naravoslovno usmerjeni univerzi v Padovi.

Karkoli že je Bruno nameraval, izdajalski mladenič maja 1592 predloži inkviziciji ovadbo, v kateri zapiše, da je njegov učitelj sovražnik religije in da skuša ustanoviti heretično ločino; v ovadbi, ki jo pozneje potrdi tudi pod prisego, navede dolg spisek obtožb, na primer, da Bruno uči, da je preobrazba kruha v Kristusovo telo zabloda, da so bili Jezusovi čudeži le navidezni, da Devica ni mogla roditi, da je celibat neumnost in da so duhovniki osli itd. Med temi tragikomičnimi obtožbami pa najdemo tudi nedvomno pristne Brunove filozofske trditve, da je vesolje večno in da obstajajo mnogi, nešteti svetovi, ki jih Bog poraja iz sebe, iz svojega neskončnega preobilja. Ponoči 23. maja 1592 Bruna aretirajo v Mocenigovi palači in ga naslednjega dne privedejo na zaslišanje. Potek beneškega procesa, ki traja do konca leta 1592, je razviden iz ohranjenih Dokumentov. Bruno se brani predvsem z razlago, da so filozofski problemi, s katerimi se ukvarja, ločeni od verskih vprašanj, v katera se ne namerava vmešavati, četudi dopušča, da njegove trditve »morda niso v skladu z resnico vere«:

»Prepričan sem, da je vesolje neskončno, ker je nastalo iz neskončne božanske moči; kajti bilo bi nedostojno Najvišjega, ki zmore ustvariti neštete svetove, da bi ustvaril en sam, in to omejen svet. Navezujoč se na Pitagoro, dopuščam, da je Zemlja zvezda, kakor tudi Luna in drugi planeti, in da je zvezd neskončno mnogo. To dvojno neskončnost, tako glede velikosti vesolja kakor glede mnoštva svetov, bi morda lahko imeli za trditev, ki ni v skladu z resnico vere. Poleg tega v vesolju spoznavam tudi neko univerzalno previdnost, ki daje življenje vsemu živemu, vsemu, kar raste in obstaja v svoji popolnosti.«

GLASBA: HD 7795 RADIOHEAD STREET SPIRIT

Iz dokumentov je razvidno, da je bil Bruno na beneškem procesu karseda kooperativen, na dolgo in široko je razlagal svoje trditve, govoril o svojem življenju, nenazadnje pa se je tudi pokesal svoje domnevne heretičnosti, tako da je že kazalo, da se bo proces s tem končal brez hujših posledic za obtoženca. Zapletlo pa se je meseca septembra, ko je Rim od Benetk zahteval izročitev pobeglega dominikanca. Beneška republika je sprva to zahtevo zavrnila, vendar je novi papež Klemen VIII. vztrajal in beneški senat se je slednjič zaradi višjih političnih interesov uklonil in v začetku leta 1593 izročil Bruna rimski inkviziciji.

V Rimu se je začel pravi Brunov martirij, ki je trajal celih sedem let. Podrobnosti z rimskega procesa pa so precej manj znane kot z beneškega. V vatikanskih arhivih pa se je ohranil »Povzetek s procesa Giordana Bruna«, dandanes slavni »Sommario«, ki ga je leta 1940 našel predstojnik arhivov, monsignor Angelo Mercati, v knjižni zapuščini prejšnjega papeža Pija XI. in ga 1942 objavil z dovoljenjem takratnega papeža Pija XII.

Teološko komisijo inkvizicijskega sodišča je vodil znani jezuit Roberto Bellarmino (leta 1599 je postal kardinal, pozneje je igral pomembno vlogo tudi pri prvem Galilejevem soočenju z inkvizicijo leta 1616, po smrti pa je bil kanoniziran v svetnika), ki je pregledoval Brunove spise in v njih iskal krivoverske trditve. 24. marca 1597 je bil Bruno poklican pred celotno kongregacijo dostojanstvenikov »Svetega oficija« in pozvan, naj prekliče »tiste ničevosti o mnogih svetovih«, in sicer pod grožnjo mučenja. Bruno vztraja pri zagovoru, češ da verska vprašanja ločuje od filozofskih trditev, za katere se izključno zavzema in je zanje tudi odgovoren. Brunova zavrnitev, da bi preklical svoja prepričanja o kozmoloških vprašanjih pred cerkvenimi dostojanstveniki, ki so ga zasliševali in mu sodili, je verjetno odločilni razlog za njegovo obsodbo. Robertu Bellarminu, teologu, zadolženemu za preiskavo in presojo Brunove kozmologije, je bilo zagotovo povsem jasno, kakšen uničujoč vpliv na dogmo bi imel Brunov nauk o neskončnem, razsrediščenem vesolju in da bi iz njega neizogibno sledila popolna nepomembnost človeštva v kozmičnem smislu. Ravno to skrajno skrb zbujajoče stališče je predstavljalo dejansko nevarnost za krščanstvo, ne pa druge heretične, čisto teološke trditve, o katerih je Bruno večkrat izjavil, da jih je pripravljen preklicati, če jih je bil sploh kdaj izrekel. Nekatere obtožbe so čisto religiozne narave: zanikanje Kristusove božanskosti; mitološki značaj Svetega pisma; verovanje v vsesplošno odrešenje na koncu časa, še posebej v odrešenje padlih angelov. Druge se nanašajo na filozofske in znanstvene poglede, ki jih je razvijal v svojih latinskih in italijanskih kozmoloških razpravah, predvsem v Pepelnični večerji, razpravi O neskončnem vesolju in svetovih in v pesnitvi De immenso.

Že v Benetkah in pozneje tudi v Rimu so ga inkvizitorji spraševali o pomenu njegovega alegoričnega dialoga »Izgon zmagovite zveri«, ki je bil za Bruna zaradi ostre satiričnosti še posebno obremenilen. Ni namreč povsem izključeno, da se je s to alegorijo norčeval iz samega krščanstva. Katero »zver« je imel v mislih? Benevolentni bralec seveda lahko v njej prepozna zgolj splošno satirično figuro, alegorijo človeškega zla, ki ga je treba izgnati – saj navsezadnje v Izgonu ni niti enkrat samkrat izrecno imenovan Jezus Kristus, ampak po drugi strani je mestoma dvoumnost zelo zgovorna. Kakorkoli že, na rimskem procesu je Bruno vsekakor pokazal pripravljenost, da se pokesa za svoje grehe in prekliče tiste trditve, ki bi jih spoznal za zmotne. In aprila naslednjega leta res prizna svojo krivdo. Zdi se, da v tem stanju duha ostane kar nekaj mesecev, o čemer priča dokument, datiran s 24. avgustom 1599; naslednji ohranjeni dokument, datiran s 16. septembrom, pa spet priča o Brunovem »trmastem vztrajanju v zablodi«. Odločilni prelom se zgodi v njegovi duši 21. decembra, ko izjavi, da »niti noče niti ne želi karkoli preklicati«, saj sploh ni »kaj preklicati«. 25 Januarja 1600 papež Klemen VIII. ukaže, naj se proces konča in naj Bruna izročijo posvetnim oblastem. 8. februarja izrečejo inkvizicijski sodniki smrtno obsodbo.

Ohranjeno je pričevanje nekega Nemca z imenom Kaspar Schoppe, ki je bil prisoten ob tem dogodku in je zapisal, kako se je Bruno odzval na izrečeno obsodbo. Bruno je vstal in vzkliknil: »Vi izrekate obsodbo proti meni morda z večjim strahom, kot jo jaz sprejemam.« Ob teh besedah se težko ubranimo primerjave s Sokratom, Brunov martirij pa nas spomni tudi na pasijon tistega Človeka, v imenu katerega ga je »Sveti oficij« obsodil. Zadnje dejanje tragedije se je zgodilo 17. februarja 1600 na Rožnem trgu v Rimu, kjer je Giordano Bruno umrl na grmadi. Na tem mestu danes stoji njegov spomenik, a večji in lepši spomenik so njegovi spisi.

»Ni šlo za renesančno magijo ali za kako misteriozno religijsko misijo. To je bil proces proti svobodi misli in pravici filozofa, da raziskuje isto področje kot teolog in zato Bruno ostaja tako izrazit lik modernega sveta.«

GLASBA: HD 8206 LAIBACH OPUS DEI

Srednjeveški kozmos

»Krogla sveta mora nabrekniti, preden se bo razpočila«

Koyre

Brunova kozmologija predstavlja sintezo različnih filozofskih in mističnih tradicij, ki jih Bruno ni le preprosto povzel, temveč jih je obogatil z lastnimi spoznanji. Med najpomembnejšimi viri, iz katerih se je napajala njegova kozmološka misel, so bili predsokratiki, antični atomizem in materializem, Plotin, predvsem pa Nikolaj Kuzanski in kopernikanizem. Podoba univerzuma, ki je bila v veljavi pred Giordanom Brunom, je bila zasnovana na kombinaciji Aristotelovih in Ptolemajevih dognanj. Formirala se je torej v obdobju antike, vztrajala pa vse do konca srednjega veka.

Kljub temu, da je bil sklenjen model univerzuma trdno vsidran v srednjeveško zavest, pa so nekateri teologi že pred Giordanom Brunom posegali po nekoliko drugačnih rešitvah. Thomas Bradwardine je v 14. stoletju sprejemal nauk o enem in končnem univerzumu, hkrati pa ni zanikal možnosti, da Bog lahko ustvari še druga vesolja. Palingelius in Thomas Digges sta trdila, da je materialni svet sicer končen, vendar da se za poslednjo sfero zvezd stalnic razprostira neskončna nadnebesna regija čiste svetlobe. Nikolaj Kuzanski, eden od najpomembnejših Brunovih filozofskih virov, je v 15. stoletju učil, da univerzum nima ne meje, ne središča, in ne oboda. Univerzum ni niti končen niti neskončen, pač pa nedoločen, ne omejuje ga nič, kar bi bilo izven njega. Vidimo lahko, da nihče izmed njih ni zagovarjal neskončnosti fizičnega vesolja. Pri Kuzanskem je namreč pojem dejanske oziroma aktualne neskončnosti prihranjen zgolj za Boga. Pri ostalih treh pa gre za prepletanje fizičnega in duhovno-teološkega univerzuma, kar pomeni, da ohranjajo staro heterogeno strukturo.

Zadnji pomembni korak pred Brunom je storil Nikolaj Kopernik, ki je avtor heliocentrične teorije. Vendar pa k vprašanju neskončnosti vesolja ni prispeval nobenih teoretskih inovacij. Kopernik sicer razsredišči Zemljo, na njeno mesto postavi Sonce, okrog katerega krožijo planeti vključno z Zemljo, a vesolje kot celota ostaja še vedno omejeno z zadnjo sfero zvezd stalnic. Kopernik ostaja v mejah srednjeveškega univerzuma, ker ni uspel (ali upal) izpeljati vseh implikacij, ki so se mu ponujale s heliocentričnim sistemom. Ovrgel je torej samo eno izmed treh glavnih predpostavk srednjeveške kozmologije. Prvi, ki je ovrgel vse tri, je bil Bruno, ki je fizičnemu vesolju pripisal dejansko neskončnost, homogenost in odsotnost absolutnega središča.

GLASBA: HD 7767 USCHI CLASSEN feat. DEE ELLINGTON SOUL MAGIC

Filozofske predpostavke Brunove kozmologije

»Zakaj radi pravimo, da je božanska dobrota, ki se je zmožna podeljevati neskončnim stvarem in se neskončno širiti, rajši skopa in omejena na nič, gleda na to, da je v primerjavi z neskončnim vsaka stvar nič.«

Bruno

Izhodišče Brunove filozofske orientacije je ontološki monizem, na podlagi katerega izpelje svoj projekt infinitizacije in homogenizacije univerzuma. Gre za filozofski nauk, ki priznava obstoj samo ene substance. Tako zavrača predstavo tradicionalne metafizike o ločenem obstoju materialne in duhovne substance. Dualizem substanc Bruno rešuje z vpotegnjenjem Boga v fizični svet. Bog, prvi dejavnik, svetovni um, svetovna duša, kot ga tudi imenuje, je imanentno prisoten v naravi. Prežema vse vesolje, vse posamične pojave, je konstitutivni princip realnosti. Ni stvari, ki bi ne vsebovala duhovne substance, saj je ta prisotna v še tako majhnem delcu snovi (tako, kot je zvok v zaprtem prostoru prisoten ves v vsakem delu tega prostora, tako je tudi Bog prisoten ves v vsaki posamezni stvari, tudi v najmanjšem delcu snovi).

Ker pa je srednjeveška metafizika – krščanstvo – Bogu pripisovala atribut neskončnosti, to za Bruna ne pomeni nič drugega, kot da je neskončna tudi narava, v kateri se Bog manifestira. Za Bruna je značilno panteistično občutenje narave, ki jo pojmuje kot božansko. Bistvo Brunovega metafizičnega argumenta, ki govori v prid neskončnosti vesolja, je sinteza krščanskega načela o vsemogočnosti Boga in strogega ontološkega monizma. Če je Bog vsemogočen in neskončen ter če je imanentno prisoten v naravi, če ni ločen od fizičnega sveta, potem tudi slednji ne more biti drugačen kot neskončen. Na tem mestu je zanimiva primerjava konceptov neskončnosti pri Brunu in Kuzancu. Za slednjega je vesolje – kot smo že omenili – nedoločeno, ne pa neskončno. Dejansko neskončen je Bog, ki sicer ima moč, da ustvari neskončno vesolje, vendar ga pri tem omejuje odpor materije, ki jo je nemogoče »raztegniti« v neskončnost. Bruno se s takšnim pojmovanjem ne more sprijazniti, saj bi to pomenilo, da je končna materija močnejša od neskončne moči Boga. Končno bi v tem primeru vsiljevalo mejo neskončnemu. Neskončna moč Boga zato ne more proizvesti ničesar drugega kot neskončno posledico – neskončno vesolje. Neskončnost enega pogojuje neskončnost drugega.

GLASBA: HD 7721 METHENY, PAT BRIGHT SIZE LIFE 4.53

Brunov kozmološki model

»Kaj mi boš odgovoril na `kaj je zunaj sveta`? Če praviš, da tam ni nič, potem, seveda, neba in sveta ne bi bilo nikjer.«

Bruno

Bruno v svojih dialogih utemeljuje svoj kozmološki model na trditvah, ki nasprotujejo aristotelskim argumentom proti neskončnosti. Sprašuje se, kaj obstaja onkraj omejenega in končnega univerzuma. Kaj bi se zgodilo s puščico, ko bi predrla zadnjo sfero zvezd stalnic. Bi morda prenehala obstajati? Kako si prestavljati praznino zunaj našega sveta? Težko si je zamisliti, da se praznina zunaj »kozmične opne«, ki je navzven neomejena, končuje v našem svetu. Brunu se zdijo aporije, ki jih s seboj prinaša finitistični model univerzuma nepremostljive. Zato ga zavrže in nadomesti z v neskončnost raztezajočim se prostorom. Ta prostor ne more biti drugačen kot uniformen. To pomeni, da ima katerikoli del tega prostora enako dovzetnosti za vsebovanje sveta (nebesnih teles), kot vsi drugi. Bruno pravi, da »obstajajo brezštevilna sonca in neštete zemlje, ki krožijo okrog teh sonc ravno tako, kot vidimo, da okrog nam bližnjega sonca kroži ta sedmerica«. Ker je prostor, v katerem se nahaja naš sončni sistem enak, kot prostor zunaj tega sistema, se mora tudi v »zunanjem« prostoru ponoviti struktura, enaka našemu sistemu. Bruno torej prenese heliocentrični sistem na celotni univerzum, v katerem se nahajajo nepreštevni svetovi, na katerih se bohotijo najrazličnejše življenjske oblike.

Neskončni uniformni prostor vsebuje še eno implikacijo, ki je pomembna za Brunov kozmološki sistem. V neskončnem prostoru namreč ni nobene točke, ki bi jo lahko imeli za središčno. Druga plat iste trditve pa je, da je središčna lahko katerakoli poljubno izbrana točka. V Aristotelovi fiziki predstavlja Zemlja absolutno središče vesolja. Po njegovi teoriji naj bi se istovrstni elementi gibali proti istemu mestu, kar pomeni, da se posamezen osnovni element lahko nahaja le na enem mestu, kar je tudi argument za to, da ne obstaja več različnih svetovnih sistemov, pač pa samo eden. Če bi obstajalo več središč, bi se osnovni elementi med seboj pomešali, in struktura sveta bi bila uničena. Bruno pa temu ugovarja, češ da obstaja toliko gravitacijskih središč, kolikor je nebesnih teles. Posamezni elementi se ne bodo gibali vsi samo k enem skupnem središču, ampak vsak k svojemu. Središče vesolja torej ne sovpada s središčem Zemlje, kot je mislil Aristotel, niti s središčem Sonca, kot je trdil Kopernik. Središče je relativen pojem, ki se nanaša na posamezna nebesna telesa in na posamezne sisteme nebesnih teles.

GLASBA: HD 7817 JESTOFUNK feat. JOCELYN BROWN SPECIAL LOVE

Bruno in sodobna kozmologija

Bruno se je sodobni kozmologiji približal predvsem s tezo o homogenosti vesolja. Vsa nebesna telesa, ki jih lahko vidimo, so po Brunu sestavljena iz enakih štirih osnovnih prvin. Čeprav je bila njegova argumentacija pogojena z ravnjo tedanje »znanosti«, je poanta enaka kot v sodobni astrofiziki, ki je ugotovila, da so nebesna telesa sestavljena iz enakih osnovnih kemičnih elementov. V prejšnjem stoletju smo dobili tudi empirično potrditev dejstva, da so zvezde nebesna telesa, podobna našemu Soncu in da okoli nekaterih krožijo planeti. To pa je teza, ki jo je prvi vpeljal Bruno. Zagovarjal je tudi izotropnost vesolja, kar je bilo prav tako potrjeno s kasnejšimi astronomskimi opazovanji. Gre za to, da izgleda vesolje, če ga opazujemo iz katerekoli poljubno izbrane točke, enako v vseh smereh. Edini pogoj, ki ga moramo pri tem upoštevati, je da odmislimo posebne značilnosti regije vesolja, v kateri poteka opazovanje. Predstava o neskončnem vesolju, vsebujočem neskončno število z lastno mero gibanja gibajočih se svetov, napelje Bruna na drzno misel, da je v vesolju toliko različnih časov, kolikor je nebesnih teles. O predhodnici Einsteinove posebne teorije relativnosti je tu težko govoriti, vendar pa Bruno s to idejo nasprotuje zdravorazumski predstavi o absolutnem času. Vendar Bruno ni nasprotoval le predstavi o prostorski omejenosti vesolja, pač pa je zagovarjal tudi časovno neskončnost univerzuma.

Brunova kozmologija, ki je utemeljena predvsem na filozofski ravni, na nastanek novoveške znanstvene paradigme verjetno ni imela posebnega vpliva. Sodobniki so ga verjetno poznali, a so se omembi njegovega imena raje izogibali, zato je počasi tonil v pozabo. Bruno je do svojih spoznanj prišel s pomočjo spekulacij, ne pa na podlagi astronomskih opazovanj in matematičnih izračunavanj. Mnenja o njegovem prispevku k začetkom moderne znanosti so sicer nekoliko deljena, prevladujejo pa tista, ki mu v zgodovini znanosti ne pripisujejo pomembnejšega mesta. Med tistimi, ki se s takšnim vrednotenjem ne strinjajo, je Ramon Mendoza, ki trdi, da je izraz »kopernikanska revolucija« pravzaprav napačen, saj Kopernik ni tako temeljito pretresel srednjeveške kozmologije kot Bruno. Mendoza ugotavlja še, da je odnos med duhom in materijo kot ga je zasnoval Bruno, zelo podoben tistemu, ki se je uveljavil v sodobni znanosti. Materija-energija in prostor-čas tvorijo totaliteto fizične realnosti, ki pa je organizirana na določen način. Mendoza trdi, da je teorija kaosa tista, ki je v sodobno kozmologijo vpeljala inteligibilni princip, ki ga od fizične realnosti sicer lahko odmislimo, čeprav ne obstaja ločeno od nje. Iz teorije kaosa sledi, da se, če preučujemo nek navidezno popolnoma kaotičen sistem na podlagi algoritmov fraktalne geometrije, iz sprva neurejenega sistema izlušči nek razpoznaven vzorec. V vsem vesolju vlada red, vsa materija in vsi pojavi so urejeni na način, ki ga narekujejo posebne entitete – algoritmi. Ti so »popolnoma indiferentni do materije, ki ji informirajo.« Prav tako je Brunov svetovni um kot počelo kozmične organizacije imanentno prisoten v naravi, v vsakem njenem delu na enak način. Algoritmi in fizična realnost tvorijo vseobsegajočo enotnost, ki jo Mendoza povzame v prispodobi, v kateri pravi, da so algoritmi »softver kozmičnega hardvera.«

Da bi bolje razumeli motive, iz katerih je Bruno črpal ideje za svojo kozmologijo, je na koncu potrebno omeniti še njegov etično-politični angažma. Bruno si je prizadeval, da bi osnoval religijo, ki bi bila sprejemljiva za vso tedaj z verskimi vojnami razklano Evropo. Ljudem je skušal ponuditi vero, ki bi bila utemeljena na racionalnem uvidu, ne pa na dogmi. Če bi namreč ljudje sprejeli njegovo misel o neštetih svetovih, poseljenih z živimi bitji, bi Zemlja in z njo človek verjetno izgubila svoj središčni položaj tudi v teološkem smislu. Razlike med posameznimi verstvi bi postale manj pomembne in verniki bolj strpni do drugače mislečih. Takšna nova religija pa ni ustrezala predstavam katoliške cerkve, ki se je, kot pravi Marko Uršič, gotovo zavedala, da je »relativizacija kozmoloških horizontov takrat pomenila tudi relativizacijo religioznih horizontov, posledično pa seveda tudi zavrnitev socialne in politične hierarhije.«