25. 3. 2009 Oddaja Zofijinih

Oddaja 25.3.2009

AVIZO

Pozdravljeni!

V prejšnji oddaji smo govorili o utilitarizmu, ki je teorija pravičnosti. Naj na kratko obnovim vsebino prejšnje oddaje, ki je bila uvod v cikel oddaj o različnih političnih sistemih.

Utilitarizem je teorija pravičnosti, katero bi se dalo na kratko povzeti kot kar največ sreče za kar največje število ljudi. Na prvi pogled izgleda zelo perspektivno, toda teorija je vse prej kot neproblematična. Primer tega je razdelitev 30ih enot neke dobrine med tri prejemnike. Tako splošna definicija dovoljuje delitev v razmerju 10:10:10, ki je intuitivno najboljša. Toda enako bi bila legitimna tudi delitev 154:15:0, celo delitev dobrin v razmerju 30:0:0 bi bila za utilitarista sprejemljiva. Morda boste porekli, da bi se dalo drugo in tretjo delitev enostavno prepovedati in vse bi bilo v najlepšem redu. Na žalost temu ni tako, kar ste v prejšnji oddaji lahko seveda izvedeli. Če pa ste po kakšnem nesrečnem naključju tisto oddajo zamudili, jo lahko poslušate v spletnem arhivu na naši spletni strani www.zofijini.net.

Na svetu obstaja mnogo različnih političnih sistemov, ki jih utilitarizem zaradi težav, ki jih nosi s seboj ni uspel nikoli premagati. Pravzaprav se utilitarizem kot tak ni uspel nikoli zares uveljaviti, zato si bomo v prihodnjih tednih ogledali nekaj drugačnih sistemskih rešitev.

Kot prvi politični teoretski sistem, ki ga bomo v ciklu oddaj o sistemih obravnavali, se kar sama ponujata liberalizem in njegov mlajši brat neoliberalizem. Poglejmo za začetek, kaj o teh dveh sistemih pravi leksikon.

Liberalizem – latinsko liber pomeni svoboden. Liberalizem je svetovni nazor, ki se zavzema za zmanjšanje nadzora države ali drugih, predvsem državnih institucij nad individualno svobodo. Izhaja iz političnega liberalizma, ki se je zavzemal za svobodo posameznika glede odločanja o svojem življenju. Politični in ekonomski liberalizem sta tesno povezana; eden brez drugega ne more obstajati, hkrati pa razvoj enega spodbuja razvoj drugega.

Podobno je tudi z neoliberalizmom oziroma z novim liberalizmom. To je smer v ekonomiji, gospodarstvu ter v zunanjetrgovinski politiki. Neoliberalizem je pravzaprav še korak naprej od liberalizma, je v bližino skrajnosti prignan liberalizem. Nastal je v ZDA kot odgovor na državni intervencionizem, zagovarja pa popoln izstop države iz gospodarstva. Država naj bi po tej doktrini postala zgolj servis gospodarstva, ne pa njegov usmerjevalec in nadzornik.

GLASBA

No, ne bomo prehitevali, pojdimo lepo po vrsti, nazaj k liberalizmu. Ta izhaja iz 17.in 18. stoletja, bazira na racionalizmu in razsvetljenstvu. Ob svojem nastanku je bil povsem nova, zgodovinsko še nepreizkušena teorija, ki se je ves čas po malem spreminjala. Današnje generacije in naši predhodniki smo bili pač poskusni zajčki, ki smo se, eni bolj in drugi manj aktivno vključevali v ta eksperiment. Načeloma Locku, Rousseau in drugim začetnikom liberalizma nimamo kaj dosti očitati. Ideja je zasnovana odlično, morda le nekoliko naivno, ampak več o tem kasneje.

Liberalizem kot politična teorija je nastajal vzporedno z liberalno ekonomsko teorijo. Oba sistema sta med seboj tako zelo prepletena, da si obstoja enega brez obstoja drugega skoraj ni mogoče predstavljati. Oba sta ob svojem nastanku sicer pomenila velik korak naprej v razvoju družbe, toda tako politični kot tudi ekonomski liberalizem nosita v sebi kal propada. Ljudi namreč razumeta in obravnavata v pretirano idealizirani podobi; kot racionalna in razmišljujoča bitja, ki so se uspešno otresla vpliva nestanovitnih čustev. Temu seveda ni tako, to pa je bilo še posebej opazno pretekle mesece, ko nas je začela pestiti ekonomsko – gospodarska kriza. Ravno v času krize se je še kako pokazalo, da so dejanja ljudi zelo podvržena neracionalnim in čustvenim odzivom.

GLASBA

Liberalizem kot politična teorija je tako teorija pravičnosti kot tudi teorija svobode. Ljudi obravnava kot enaka in svobodna bitja, ki so sposobna sprejemati odločitve po svoji vesti, hkrati pa so sposobni tudi sprejeti posledice, ki iz teh odločitev izhajajo. Od ljudi je v zameno zahtevana predvsem lojalnost. Lojalnost svobodi, ki je aksiom liberalizma. To v resnici ne pomeni nič drugega kot zagotovilo, da ne bom zasužnjen s strani tretjega, hkrati pa moram zagotoviti, da tudi sam ne bom poskusil nikogar spraviti v odvisni položaj. Ljudje smo igralci na prostem trgu; uspešnost je odvisna od vsakega posameznika. Država in druge institucije se nimajo pravice vmešavati v medosebne odnose, se pravi, da je vsak svoje sreče kovač. Kolikor je posameznik sposoben, toliko bo dosegel in tako dobro se bo v življenju imel. Med ljudmi, pa tudi med podjetji velja pravilo svobodne konkurence; privilegirancev ni ali jih vsaj ne bi smelo biti. To je samo po sebi sicer nadvse spodbudno za konkurenco, ta pa, kot vsi vemo, spodbuja tudi razvoj celotne družbe.

Liberalizem se, če se ga seveda razume kot teorijo svobode, zlahka uporabi tudi kot zagovor za kapitalizem. Argumentacija bi šla približno takole:

-neovirano trgovanje prinaša več svobode, in;

-svoboda je temeljna vrednota, torej

-je prosto trgovanje moralna zahteva.

Ta pogled je sicer zelo razširjen med ekonomisti, politiki, preko tega pa tudi med povprečnimi ljudmi, toda med ljudmi, ki se ukvarjajo z ozadjem političnih sistemov ni pretirano priljubljen. Razlog temu je v tehtanju svobode. Kako svobodi kot taki dodeliti vrednost? Dobro, pa recimo, da lahko to vprašanje zanemarimo; kot rešitev se kar sam ponuja pripis neprecenljivosti. Toda kako potem določiti vrednost posameznim dejanjem, ki lahko nekomu sicer prinesejo več svobode, drugemu pa svobodo zmanjšajo? Kajti svoboda enega vedno trči ob svobodo drugega; nikoli ne moremo biti vsi zmagovalci. In kako določiti vrednost začasnemu zmanjšanju svobode zaradi prednosti, ki se zaradi tega utegnejo nekoč v prihodnosti pokazati? Je trenutno zmanjšanje svobode manjše zlo od prihodnjih koristi? Konec koncev pa se je ravno presoja svobode pokazala kot problematična denimo v primeru globalizacije.

Presoditi je namreč treba, katere svoboščine so pomembne v skladu z našim pogledom na interese ljudi, hkrati pa je potrebno presoditi, katera razdelitev svoboščin zagotavlja enako upoštevanje interesov vsakogar. Če si za primer vzamemo ravno globalizacijo bomo ugotovili, da sta ti dve vprašanji še kako pomembni. Po eni strani je liberalizem vedno zagovarjal prosto trgovino s čim manj ovirami. To je do neke mere resnično pospešilo gospodarsko rast in dvignilo življenjsko raven ljudi, po drugi strani pa se je na neki točki zgodil prelom, ki je za marsikaterega Evropejca pomenil strm padec kakovosti življenja. Evropska unija denimo izhaja iz zveze za prost promet s premogom in jeklom med Belgijo, Nizozemsko, Luksemburgom, Francijo, Italijo in Zahodno Nemčijo. Naslednji korak je bil naraven, tesnejša gospodarska povezava še večih držav, ki ni bila omejena zgolj na dve panogi, počasi se je zgodila Evropska unija in evropska gospodarstva so naravnost vzcvetela. Carin ni bilo več, ovir za prost pretok ljudi, znanja in kapitala tudi skorajda ne, povsod so se dogajale investicije, odpirala so se delovna mesta, Evropa kot celota je postala pomemben igralec na globalnem gospodarskem trgu. Navdušenje nad povezavo je bilo bolj ali manj ves čas visoko, še posebej v državah nekdanjega vzhodnega bloka, ki jim je vstop ali vsaj sodelovanje z EU omogočilo demokratizacijo ne le sistemov, temveč tudi načina razmišljanja ljudi. Na neki točki pa je industrija, pa ne le težka in delovno intenzivna, temveč tudi finančna, pa tudi sicer bolj za pisarniško delo specializirana ugotovila, da je delovna sila v Evropi postala draga in čedalje manj konkurenčna. Svoboden človek si je seveda zaželel ne le zgolj preživetja, česar so bili navajeni predvsem ljudje bivšega jedra vzhodnega bloka, temveč tudi kakovosti življenja. Strah za življenje se je umaknil, na plan so privrele želje. Zaradi dereguliranosti trga se razlike med tako imenovano staro in novo Evropo kar se finančne plati dela tiče niso ravno najuspešneje zabrisale. Stara Evropa je začela razvijati znanje, tovarnarstvo je nekako izgubilo ugled. Hkrati je bilo v novi Evropi ogromno poceni delovne sile, ki pri izbiri dela niti ni bila pretirano izbirčna. Kapital se je zatorej začel seliti za poceni delovno silo, s čimer je industrija v ustanoviteljicah EU izgubila na moči in ugledu, poceni delovna sila pa od te selitve industrijskih delovnih mest niti ni imela pretirane koristi. Delovna sila v tako imenovanih starih članicah, še posebej tista iz tovarn pa ne le, da ni imela nikakršnih koristi, še celo na dosti slabšem je bila, saj je zanjo pričelo enostavno zmanjkovati nižje kvalificiranih delovnih mest. Tako so nenadoma nove evropske države doživele navidezen gospodarski razcvet, toda glavnina dobička v teh državah ni ostala; resničnega izboljšanja položaja državljanov skorajda ni bilo, hkrati pa je zahod začel izkazovati velik napredek, ki enostavno ni bil realen. Postal je odvisen od nekdanjega vzhoda.

Proti takemu razvoju dogodkov se je z liberalizmom skorajda nemogoče boriti, saj bi vsaka intervencija pomenila grobo kršenje liberalističnih načel. Tako je šel tok dogodkov v še večjo skrajnost.

GLASBA

Kapital, ki je v preteklih desetletjih postal lastnik večine produkcijskih sredstev bodisi neposredno v lastništvu tovarn, bodisi posredno, predvsem preko razpršenega lastništva delnic, je začel služiti sam sebi. Namesto, da bi bil kapital v službi delavca in seveda tudi kapitalista, je prerasel svojo vlogo in postal skorajda že lastnik delavca. Najmanj kar je kapitalu očitati je to, da je izgubil stik z realnim svetom. Nenadoma zanj ni bila več pomembna kvaliteta življenja ljudi, ki v resnici nekaj proizvajajo in povečujejo realno bogastvo posameznikov in družbe, za kapital je postal edino merilo in edini cilj zgolj dobiček. Skorajda bi se lahko reklo, da se je kapital osvobodil svojih lastnikov ter postal sam svoj gospodar.

Kapital se je v želji za dobičkom začel seliti tudi iz vzhodne Evrope, predvsem na, kar se delovne sile tiče cenejši Vzhod. S tem sta se zgodili dve skrajno problematični zadevi. Prva je ekologija; kapital je začel iskati države gostiteljice, ki so bile v želji po dobičku pripravljene prodati svojo delovno silo po minorni, za človeka naravnost žaljivo nizki ceni, pripravljene pa so bile sprejeti tudi umazano tehnologijo. Druga posledica selitve kapitala ven iz Evrope pa je pritisk na ceno dela evropskega delavca. Namesto, da bi kapital skrbel za delavca, ki ga konec koncev tudi implementira, je postal delavčev sovražnik. Kapital bi moral, vsaj v idealnem sistemu dvigniti življenjsko raven tudi neevropskega delavca; skrbeti bi moral tudi za njegovo zdravje ter za vsaj spodobno čisto okolje, namesto tega pa je začel s ceno izsiljevati Evropejce. Tako smo bili zadnja leta priča izgubi prenekatere ugodnosti, ki jih je delavstvo izborilo od industrijske revolucije dalje. Na delavčeva ramena se je začelo prenašati breme sociale, zdravstva, sesuvati se je začel pokojninski sistem, povečevati so se začele razlike med bogatimi in revnimi, srednji sloj pa je začel pospešeno izginjati.

GLASBA

Pred liberalizmom je za preprečevanje takih ekscesov skrbela država, bodisi neposredno z intervencijami, bodisi posredno, preko zakonodaje, davčne politike, vladnih institucij. Liberalizem pa je mnenja, da so take intervencije ne le nepotrebne, temveč naravnost škodljive. Pozicija liberalizma je, da je trg vsemogočen in da je trg sam najboljši regulator. Dobri in kvalitetni igralci naj bi na trgu preživeli, slabi, goljufivi ali kako drugače ne ravno najbolj uspešni in prilagodljivi naj bi na trgu propadli; izločila jih bo konkurenca.

GLASBA

Liberalizem je bil ob svojem nastanku nedvomno izjemno napredna teorija, ki je imela ogromno pozitivnih posledic tako za države kot tudi za državljane. Kakor koli človek obrača, z liberalizmom se je začela dvigovati kvaliteta življenja, ljudje so se počasi začeli zavedati svojih človekovih in državljanskih pravic, uspešno so se postavili po robu vsemogočni državi in, v času nastanka liberalizma tudi prevladujočemu monarhičnemu sistemu. Ne samo, toda tudi liberalizem je pomenil prelom z nekoč splošno razširjenim mnenjem monarhov in modro-krvnikov, da je preprost človek monarhova last, da je bolj kot ne govoreče orodje, s katerim lahko njegov lastnik naredi kar koli se mu pač zazdi.

To se je dogajalo vzporedno z zmanjšanjem moči države; človek se je emancipiral kot odgovorno bitje, ki je samo sposobno skrbeti zase. Nenadoma ni bilo več potrebe po vodji ali kakem drugem primerljivem liku, ki bi posamezniku razlagal, kaj je zanj dobro in kaj je slabo. Kakor koli, več glav več ve in centralistično vodenje države, gospodarstva in življenja ljudi se seveda ni ravno izkazalo. Spomnimo se denimo planskega gospodarstva nekdanjega komunističnega bloka, ki se je še vedno obdržalo v nekaterih, danes skrajno zaostalih državah. Gospodarstvo in kmetijstvo sta v takih pogojih povsem zamrla, planski sistemi se otepajo z nizko produktivnostjo, čedalje višjo brezposelnostjo, v zgodovini pa je znana tudi množica lakot, ki jih je tak sistem vodenja sproduciral, denimo lakota v Stalinovi Rusiji, v Severni Koreji in še in še. Ena majhna skupina ljudi pač ne more uspešno odločati o vseh vidikih življenja v državi.

Slaba stran liberalizma pa se je začela kazati zadnjih nekaj let, potem, ko je sistem dosegel in tudi že presegel svoj višek. Vsemogočnost trga se je izkazala za iluzorno, tako kot se je za iluzorno izkazala še vsaka človeška misel o vsemogočnosti. Dokler je sistem rasel in se razvijal, dokler je imel še neposredno povezavo s pred-liberalističnim obdobjem, so na trgu nastopali številni igralci, kateri so se borili za prevladujoč položaj. Tu imam v mislih predvsem podjetja, tovarne in ostale poslovne sisteme. Konkurenca je skrbela za razvoj, za rast in za izboljšavo, toda s časoma so se nekateri igralci utrudili, sprejeli napačne poslovne odločitve in propadli, drugi pa so postajali temu primerno večji in močnejši. Ti so nato začeli po eni strani onemogočati manjše gospodarske subjekte, marsikaterega so neposredno celo uničili, onemogočati so začeli konkurenco in oteževali so vstop na trg novim gospodarskim subjektom. Kjer se je izkazalo za smiselno so manjše od sebe enostavno kupili, v preteklosti pa je prihajalo tudi do številnih združitev in skupnih nastopov proti tretjim konkurenčnim podjetjem. Izbire je s tem postajalo čedalje manj, v manj kot dveh desetletjih se je ta trend tako zelo razpasel, da je konkurenca na mnogih področjih povsem izginila. Lep primer tega je bil plaz združitev v avtomobilski industriji, v industriji računalniških programov, dobro se vidi osiromašenje konkurence tudi med hollywoodskimi filmskimi studii. S tem je kapital postal dobesedno premočen, nekako se je osamosvojil od svojih lastnikov, mehanizem za osamosvojitev pa je bilo v veliki meri ravno delničarstvo. Najprej smo mislili, da smo lahko vsi lastniki, kapitalisti in liberalci, kmalu pa se je pokazalo, da razpršeno lastništvo pomeni tudi razpršitev odgovornosti in zmanjšanje moči.

Počasi in zanesljivo smo postali žrtve lastnega uspeha in kot že tolikokrat do sedaj se je ponovno pokazalo, da revolucija žre lastne otroke. Liberalizem je bil ob svojem nastanku vsekakor revolucionarni sistem, ki pa sedaj pospešeno propada. Je to dobro ali slabo? Kaj bo pomenila ta kriza, bo liberalizem iz nje izšel še močnejši ali bo neslavno izginil iz obličja sveta? Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost kar se gospodarskih in političnih sistemov tiče, že danes pa lahko povem kaj bo prinesla prihodnost v tej oddaji čez štirinajst dni. Nekaj besed o socializmu in komunizmu.

GLASBA

NAPOVEDNIK

Danes, v sredo 25. 3. vas ob 19 uri vabimo, tokrat izjemoma, v Beli sobo v sklopu Upravne zgradbe v Pekarni, kjer bomo prisluhnili četrti lekciji iz drugega semestra Šole politične pismenosti. Tokrat nam bo Karolina Babič skozi predstavitev knjige »The new spirit of capitalism« povedala zakaj je kritika kapitalizma danes tako neučinkovita? V prelomnem delu »The new spirit of capitalism« sociologa Boltanski in Chiapello predlagata, da moramo zgrabiti krizo kritike kapitalizma pri njenih koreninah. Po Boltanskem in Chiapello je svetovni kapitalistični sistem od srede 70h dalje opustil hierarhično fordistično strukturo delo in jo nadomestil z mrežno organizacijo, ki temelji na iniciativi in relativni avtonomiji zaposlenih, ki gre na škodo materialne in psihološke varnosti. Novi duh kapitalizma je prevladal s pomočjo neverjetne rekuperacije umetniške kritike, ki je od leta 1968 napadala odtujitev in reifikacijo vsakdanjega življenja po kapitalizmu, in socialne kritike, ki je ostala fiksirana na stare in danes neobstoječe rigidne in hierarhične oblike organizacije dela. Boltanski in Chiapello predlagata ponovno oživitev obeh kritik na podlagi njunih uvidov in spoznanj.

Naslednjo sredo, 1. 4. ob 19ih, vas v dvorani Gustaf v sklopu drugega semestra ŠPP pričakuje prvi filmozofski večer. Ob predstavitvi filma »Bigger, Stronger, Faster« bo pogovor tekel o merilih za doseganje uspeha oziroma o mejah, ki jih v slepi želji po uspehu presegamo. Ta način mišljenja je posebej značilen za dežele novega kapitalizma kot je ZDA, kjer cilj opravičuje sredstvo in je za uspeh dovoljeno narediti praktično vse. Preučili bomo vpliv te filozofije na vsakodnevno življenje in popularno kulturo. Kot primer bomo posebej izpostavili slučaj dopinga v športu.

V sklopu projekta »Šola politične pismenosti« se je nabralo dovolj energije in idej, da smo se za letošnje leto slednjič odločili, da bomo poskusili ločeno od nje oblikovati posamezne delovne skupine – samostojne »delavnice«, ki smo jih poimenovali Državljanske aktivistične pobude, v katerih bodo udeleženci skupaj z mentorji razvijali določene vsebine s ciljem, da jih nadgradijo/predstavijo v nekem političnem (javnem) dejanju. Za prvi poskus smo se odločili izbrati tri kolikor toliko aktualne teme, ki jih bomo skupaj z zainteresirano javnostjo razvijali skozi bolj ali manj celotno leto 2009. Delo bo v maniri raziskovalnega novinarstva potekalo na primerih, ki jih bomo v delavnicah javno raziskovali in o poteku raziskave pripravljali ustrezne evalvacije, ki bodo predstavljene tudi v medijih, občasno pa bomo pripravili tudi kakšne posebne javne dogodke, kot so okrogle mize in predavanja. Končen produkt, rezultat raziskave bo za vsako od tematik kratek izobraževalni film, ki bo jasno in strjeno podal ugotovitve »delavnice«. Glede na tip raziskave, bo rezultat tudi brošura z zbranimi materiali raziskave, ki bodo seveda ustrezno predstavljeni tudi na spletu in po možnosti tudi v drugih medijih.

Vse nadaljnje informacije in navodila najdete na naši matični spletni strani! Vabljeni k sodelovanju!

GLASBA

Zofijini se za en teden poslavljamo. Vabimo vas k obisku naše spletne strani www.zofijini.net, veseli pa bomo tudi odziva na naše delo; svoje mnenje lahko napišete na zofijini@yahoo.com, misli o bistvu sveta in še o čem pa razvijajte na filozofskem forumu www.mislec.net.

Avizo