AVIZO
Glasba1 – Lithium – Nirvana
Pozdravljeni v oddaji Zofijinih ljubimcev. V tokratni oddaji se bomo poigravali s podobo upornika skozi čas. Na potovanju od mitov do sedanjosti si bomo pogledali vinjete likov, ki so se na tak ali drugačen način upirali moči. Vprašali se bomo, kam so danes šli vsi uporniki in ali morda v krasnem novem svetu za upor ni več razloga, ali še huje – zanj ni več smisla. Vabljeni na popotovanje upornega človeka. Prisluhnite še našim ostalim rubrikam filozofije skozi čas, humorja in poročila z DPU. Vabljeni k poslušanju.
Dotik upora
Kratka genealogija upornega človeka
Rojstvo
Če iščemo začetke upora se moramo, kot ponavadi, zateči k mitom. Arhetip upornika predstavlja Prometej, ki je Bogovom ukradel ogenj iz sočutja do ljudi. Velikan, ki se ni počutil doma med drugimi velikani, velikan z mehkim srcem. Pokazal je vrlino, ki v očeh elit še danes predstavlja šibkost- sočutje. Bogovi upora niso mogli tolerirati in so ga za kazen priklenili na goro, kjer mu vsak dan jastreb kljuva jetra, ki mu ponoči spet zarastejo. Mit lahko razumemo kot opozorilo, kaj se zgodi tistim, ki se drznejo upreti. Kazen ni samo vzgojna, ampak se mora ponavljati v neskončnost.
Pozneje, v krščanski tradiciji zasledimo najbolj znanega upornika zahodnega sveta. Luciferja, nosilca luči, katerega greh je bil, da se je uprl Bogu in mu ni želel služiti. Za kazen je bil vržen v žrelo pekla, kjer mora biti do konca svojih dni ločen ob vira vsega dobrega – Boga. Ljubše mu je bilo vladati v peklu kot služiti v nebesih. Zanimivo je kako je Lucifer iz nosilca luči postal Demon teme, vir vsega zla, peklenšček, zlodej in vladar teme. Božja PR služba je dobro opravila svoje delo.
Tretji simbol upornega človeka, ki ga iz zgodovine dvigne Camus v svojem delu uporni človek, je Sizif, ki mora za kazen noč in dan valiti skalo na hrib, samo za to, da se ta, ko vrh Sizif vrh doseže, spet skotali nazaj. Brezupna situacija, Sizifov delavnik se nikdar ne konča. A Sizif, oz Camusev Sizif, najde smisel v nesmislu in z obratom osmisli svoj položaj. Smisel najde v tem, da se vztraja. Pripravljen je, pri polnem zavedanju nesmiselnosti svojega dela, smisel najti ravno kljubovanju. Svojo skalo bo valil na hrib iz dneva v dan in se v potu svojega obraza v brk smejal Bogovom. Njegova logika je pravzaprav podobna Tretulijanovi, ko le zapiše : (v Boga) verjamem, ker je absurdno. Sizif zakriči : Delo bom opravljal, ne le kljub temu da je nesmiselno, ampak prav zaradi tega.
Pirati
Če si zavoljo argumenta dovolimo idealizirati marginalne zgoraj omenjene razbojnike in namenoma ignoriramo njihove slabe strani, ker jih v prevladujočih arhetipih kolektivnega nezavednega že mrgoli, nam morda uspe videti drugo plat kovanca.
Pirati so v naših mislih večinoma vzbujajo strah in trepet. Smrtna glava, ropanje, topovi, rum in kri nedolžnih ljudi, ki jo prelivajo. Vse to deloma drži a je deloma kot v primeru Luciferja del propagande. Če si pogledamo struktur(n)o organizacije Piratov, ugotovimo, da so bili organizirani demokratično. Na zborih so odločali koga in kdaj bodo napadli, plen so delili na enakovredne dele, kapitan je bil izvoljen in je bil lahko zamenjan, če se pri svojem delu ni izkazal. Na drugi strani pa je v t.i. civiliziranem svetu vladala diktatura elite . Kapitan je imel neomejeno oblast zamenjati ga je bilo mogoče le z uporom. Upor (angl. mutiny) pa je bil sam po sebi praviloma nelegitimen. Posadke piratov so včasih sestavljali politični ubežniki, ki so bili zaradi svojih prepričanj preganjani. Poleg šarma in skrivnostnosti smrtne glave so verjetno tudi demokratične ideje, razlog zakaj pirati danes še vedno obstajajo. Ne tisti Somalijski, ki so zaradi revščine pahnjeni v borbo za obstanek, ampak Švedski, ki pljujejo po morjih medmrežja.
Za natančnejšo analizo in podatke poslušalcem priporočamo spletno stran http://www.worldfreeinternet.net/news/nws123.htm. Sicer pa lahko zaenkrat v Sloveniji še legalno na www.thepiratebay.org najdete tekste, in morda celo video posnetke, ki vam o piratih povedo več.
Glasba2 – Schwule Mädchen – Fettes Brot
Beatniki
Ime Beatnik pred oči izriše podobo hipija tretje stopnje, ki se je že tako nažrl z vsemi vrstami drog, da ni sposoben več jasno misliti in se zato v umazani komuni zbira z drugimi duševnimi bolniki in fantazira o boljšem svetu. Verjetno je podoba spet deloma pravilna, a obstaja še druga plat zgodbe. Šlo je tudi za nekomformiste, ki so si upali misliti, in kar je morda še pomembneje, živeti po svoje. Sanjali in pisali so o svetu, ki je bolj egalitaren, z manj vojnami, manj sovraštva, manj neumnosti in več kreativnosti. Sanjali in pisali so o svobodi in bratstvu med narodi. Niso razumeli zakaj bi morali sovražiti nekoga, ki je komunist ali drugačne barve kože. Sanje bi jim elita še odpustila, ko pa so začeli svoje sanje živeti, organizirati svoje skupnosti osnovane na principih samorganizacije, horizontalnosti in direktne demokracije in so njihove ideje začele pronicati v širšo družbo, jim je država napovedala vojno in jih uničila. Razočarani in ranjeni so pobegnili v svet omame in, prižgali še zadnji džoint, se odpravili na zadnje potovanje in se poslovili od krutega sveta.
Morda bi lahko kot arhetip norega upornika postavili Hunter S Thompsona, človeka, ki je izumil koncept Gonzo novinarstva. Najbolj znano je njegovo delo, po katerem je bil posnet tudi film : Fear and loathing in Las vegas. Knjiga iz film se konča z zame najlucidnejšim opisom zloma šestdesetih. Citat namenoma puščam v izvirniku.
„There was madness in any direction, at any hour. If not across the Bay, then up the Golden Gate or down 101 to Los Altos or La Honda. . . . You could strike sparks anywhere. There was a fantastic universal sense that whatever we were doing was right, that we were winning. . . .
And that, I think, was the handle—that sense of inevitable victory over the forces of Old and Evil. Not in any mean or military sense; we didn’t need that. Our energy would simply prevail. There was no point in fighting — on our side or theirs. We had all the momentum; we were riding the crest of a high and beautiful wave. . . .
So now, less than five years later, you can go up on a steep hill in Las Vegas and look West, and with the right kind of eyes you can almost see the high-water mark — that place where the wave finally broke and rolled back.“
68 in 86
Morda lahko so iskre, ki jih omenja Thompson podobne vrenju 68 v Evropi in pozneje v osemdesetih v Sloveniji oz Jugoslaviji. In morda se je tudi val prav tako zlomil. Oz so ga zlomili. Zgodbo generacije, ki se je z naivno vero in močno voljo borila za boljši svet v dolini solza, lahko najdete v knjigi Sama Resnika : Dotiki. Literarno zgodovinski pripovedi, ki je ujela duh časa, ki ga marsikdo več ne pozna in, ki tudi takrat marsikdo ni zavohal. Hobit, Samuraj in Tafuh (razbojnik) se sprehodi skozi zamolčano zgodovino Slovenije in z zgodbami, pesmimi in citati raznih avtorjev od Thoreau-ja , do Ursule Le Guinn pripoveduje zgodbo, ki jo je vredno poznati in prebrati.
Sedanjost in apokalipsa
Kaj je s Prometeji, Sizifi in nosilci luči današnjega časa? Povečini so svoje superge zamenjali za črne lakaste čevlje, svoje raztrgane srajce za Armani obleke in svojo avtonomijo za finančno varnost. Živimo v času, ko je upor le še tržna niša, ko si lahko upornik le na MTV ju in dokler se ve, da ne misliš resno. Nekdo je z ramen velikanov že v petdesetih videl dalje. To kar je pisal Američan v petdesetih o Američanih drži za generacijo mladih Slovencev:
„Velika večina izmed njih so „tiha generacija“, „ničemur zavezana generacija“, mladi možje v sivih flanelastih oblekah- generacija, ki se boji politike, ki jih ne zanima družba, nezaupljiva do idej in obsedena z osebno (ekonomsko) varnostjo“
Verjetno so to tip ljudi, ki jih vodijo načela za katera Alexander de Tocqueville na koncu dela Demokracija v Ameriki zapiše naslednje besede:
»Zavedam se, da mnogi moji sodobniki menijo, da narodi niso nikdar svoji svoji gospodarji in da nujno ubogajo nekakšno nepremagljiva in nedojemljivo moč, ki izvira iz njihove rase, prsti ali podnebja določene dežele. Takšna načela so napačna in strahopetna, takšna načela ne morejo nikdar proizvesti ničesar razen šibkih ljudi in strahopetnih narodov«.
Si želimo biti šibki ljudje in strahopeten narod ali pa morda tista iskra ki je vžgala srce Matiju Gubcu, Cankarju in verjetno tudi Samu Resniku še vedno tli v srcih in mislih ljudi. Od odgovora na to vprašanje je odvisno nadaljevanje zgodovine upornega človeka.
Glasba3 – Another One Bites The Dust – Queen
Filozofija skozi čas
V današnjem prispevku nadaljujemo z drugim delom članka o indijskem filozofu in državniku Sarvepaliju Radhakrišnanu. V tem prispevku bomo nadaljevali z življenjepisom in ovrednotenjem njegove filozofije po izidu njegovega dela ”Indijska filozofija” leta 1923, s katerim se je mednarodno uveljavil in tako pričel dobivati vabila za predavatelja.
Leta 1926 je zastopal Univerzo v Kalkuti na dveh mednarodnih akademskih dogodkih: na Kongresu univerz Britanskega imperija in na Mednarodnem kongresu filozofije, ki se je odvijal na Univerzi Harvard v Bostonu. Leta 1931 je bil povzdignjen v viteza, čeprav naziva Sir /sr/ kasneje ni uporabljal. Po nekajletnem sodelovanju pri ustanavljanju nove univerze v zvezni državi Andhra Pradeš je leta 1936 prejel povabilo za predavatelja na katedri za vzhodne religije in etiko na Univerzi Oxford, kjer je poučeval tri leta. Na podlagi oxfordskih predavanj je izdal delo »Vzhodne religije in zahodna misel«, v katerem obravnava primerjalno zgodovino religij. V tem obdobju je bil izbran za člana prestižnega oxfordskega kolidža All Souls. Poleg strokovnega dela na Univerzi v Oxfordu je leta 1939 prevzel še rektorsko vodenje hindujske Univerze v Benaresu v Indiji, kjer je poučeval vse do leta 1948. Prva leta indijske neodvisnosti je sodeloval pri državnih visokošolskih projektih, ki so postavili standarde in smernice univerzitetnega izobraževanja v novo nastali državi. Hkrati je še vodil indijsko delegacijo za organizacijo UNESCO in še vedno imel v veljavi dolžnosti predavatelja na Oxfordu. V letih od 1952 do 1954 je predsedoval Generalni konferenci UNESCO, ki ustreza zakonodajnemu telesu, sestaja pa se vsaki dve leti.
Politična kariera
Leta 1949 ga je indijski predsednik vlade Džavaharlal Nehru napotil za ambasadorja v Sovjetsko zvezo, kjer je naslednja tri leta vodil veleposlaništvo. Kljub številnim diplomatskim obveznostim mu je ostal čas za prevod Upanišad, ki jih je dopolnil z obširnimi komentarji, prav tako pa je objavljal številne članke v strokovnih primerjalno religioloških revijah, prispevke za zbornike in članke v enciklopedijah. Med političnim delovanjem je objavil prevode klasičnih indijskih del Bhagavad-gita, Dhammapada in Brahma Sutra.
Po vrnitvi iz Moskve je bil izbran za podpredsednika Indije, kar je ostal deset let do leta 1962, ko je bil izvoljen za predsednika Indije. Kljub hudim političnim krizam in trenjem s sosednjima državama Pakistanom in Kitajsko si je vseskozi prizadeval za mednarodno sodelovanje in strpnost.
Leta 1967 se je umaknil iz javnega življenja, čeprav je še naprej objavljal, in preostanek življenja preživel v Madrasu. Umrl je 17. aprila 1975.
Most med filozofijami
Radhakrišnanovo filozofsko izhodišče lahko umestimo v neohinduistično interpretacijo srednjeveške šole advaita vedanta – ali v prevodu ne-dualistična vedanta – ki izhaja iz filozofsko idealistične in monistične oziroma ne-dualistične interpretacije absolutne realnosti Brahmana. Komentiranje klasičnih hinduističnih filozofov ter besedil je smatral za nesmiselno. V delu »Hinduistični življenjski nazor« se tako izrazi: “Svete knjige iz zgodnjih obdobij ne morejo dati odgovorov na probleme našega časa. Veliki predstavniki indijske kulture so bili ljudje v gibanju, nenehno v drznih podvigih. Zatorej ne moremo zvesto slediti njihovemu duhu, če zaostanemo za časom v svetu nenehnega gibanja in nadaljujemo s sedenjem ter prepevanjem prastarih himen.”. V tem smislu je Radhakrišnan predvidel potrebo po širši duhovni in intelektualni reformi indijske družbe, ki so ji takrat vladali britanski kolonizatorji, s sklicevanjem na bogato indijsko kulturno zgodovino, ki jo primerja z evropsko in jo po njegovem mnenju v marsičem presega. Vendar kljub vsemu, ko gre za oblike religioznega čaščenja znotraj tradicije hinduizma, postavlja v ospredje čaščenje Absoluta-Brahmana, ostale oblike čaščenja pa postavlja v položaj manjše pomembnosti.
Izobražen tako v indijski kot v zahodni filozofiji je zmogel napor preseči predsodke, ki so jih imeli zagovorniki obeh filozofskih tradicij drug do drugega, če seveda brez velikega pretiravanja posplošimo, da je na Zahodu obveljalo mnenje o indijski filozofiji kot o mitologiji in teozofski modrosti, in z druge strani v Indiji pa o zahodni filozofiji kot o intelektualni gimnastiki. V primerjavi med zahodno in indijsko filozofijo je razmeroma v ospredju (pre)moč idealistične interpretacije realnosti, ki jo zagovarja advaita vedanta skupaj s prvimi viri monističnega idealizma v Upanišadah. Ostali filozofski sistemi, tako zahodni kot vzhodni, so pri Radhakrišnanu potisnjeni v podrejen, neavtonomen položaj.
Radhakrišnanov prispevek je k medkulturnemu dialogu navkljub hinduističnim izhodiščem in vztrajnemu poudarjanju pomembnosti hindujske tradicije velik. Njegova dela so napisana po akademsko veljavnih standardnih, kar dokazujejo njegova predavanja na uglednih izobraževalnih ustanovah in številni objavljeni strokovni članki v religioloških publikacijah. S približanjem dveh filozofskih tradicij, ki sta se skozi zgodovino večinoma ločeno razvijali več tisoč kilometrov vsaka sebi, si je pridobil sloves graditelja mostov med Vzhodom in Zahodom.
Glasba4 – Army Dreamers – Kate Bush
(H)umor
Diogen, ok.410-ok.322
Berači se po opravi niso kaj dosti razlikovali od kinikov. Pa vendar so Atenci dobro vedeli kdo je kdo in miloščino dajali beračem. Na vprašanje, zakaj ljudje darujejo beračem, a ne filozofom, je Diogen odgovoril:
“Mislijo, da lahko tudi sami nekega dne postanejo revni ali pohabljeni, nikoli pa jim ne pride na pamet, da bi bili filozofi.”
Vir: www.mislec.net
Poročilo s predavanja DPU
Minuli četrtek, 25. marca, je v klubu Gromka v sklopu cikla Šola kot ideološki aparat ekonomije nastopila docentka sociologije kulture, Maja Breznik, s predavanjem “Ali so znanstveniki leni?”. Kljub šaljivemu naslovu je Breznikova v predavanju pokazala na prav nič šaljive procese, ki se dogajajo pod gonjo lenobe, katero se pripisuje tako raziskovalcem kot akademskim profesorjem in tudi samim študentom.
V najavi že omenjena knjiga The Production of Knowledge izpostavlja, da znanstveniki niso dovolj učinkoviti; da so leni in družbeno nekoristni. Tako označene se jih, po navodilih različnih komisij in direktiv mednarodnih gospodarskih združenj, aktivira ter ukaluplja v nove oblike in nove cilje raziskovanja. Predavateljica je na osnovi tega izluščila dva tipa znanosti. Na eni strani so to tehno znanosti oziroma aplikativne znanosti, ki so večinoma vpete v pravni diskurz, na drugi strani pa je znanost, ki se ukvarja z znanostjo, ali temeljno raziskovanje znanosti, ki je na udaru pred novimi izganjalci akademskega brezdelja, kot jih je imenovala predavateljica.
Temeljnemu raziskovanju znanosti se očita predvsem to, da ne proizvaja dovolj družbenih učinkov. V predavanju je predavateljica to tezo ovrgla, predvsem preko pravne odredbe avtorskih pravic, katere zagovorniki so tehno znanosti, ki zagovarjajo razvijanje avtorskih pravic do konca, saj bodo le-te omogočile emancipacijo delovne sile. Na drugi strani pa znanstveniki, ki se ukvarjajo z znanostjo, zavračajo avtorske pravice, ki po njihovem mnenju služijo kvečjemu le kot trgovski privilegij in podjetniški kapital, preko katerega poteka prisvajanje vrednosti in izkoriščanje delovne sile. Iz tega je vidna tudi temeljna razlika med obema tipoma znanosti, saj imamo na eni strani znanost, ki je podrejena kratkoročnim neposrednim ciljem in legitimira gospodarstvo, na drugi strani pa znanost, ki odkriva pravo naravo družbenega boja in vir družbenih konfliktov. Zato je zelo sporen očitek – ki mora biti precej glasen, da drži vodo – o premalem družbenem učinku temeljnega raziskovanja znanosti. Kvečjemu ga ta tip raziskovanja proizvede preveč in ga je zato potrebno ukrotiti ter podrediti potrebam gospodarstva in administracije, njegove dosežke pa zvesti na puhlo uporabnost.
Glasba5 – Angola – Cesaria Evora
Napovednik
V četrtek, 22. april 2010 ob 19h v Beli sobi (KC Pekarna, Maribor) vas vabimo na predavanje in pogovor z naslovom Družbena odgovornost podjetij.
Predavatelj bo predstavil delovanje Instituta za razvoj družbene odgovornosti IRDO iz Maribora. Družbena odgovornost v tem kontekstu je pojmovana kot dolgoročna naložba predvsem gospodarskih subjektov, pa tudi posameznikov, v razvoj svojega družbenega in naravnega okolja. Gre za diametralno nasprotje idealom neokonservativne ekonomije, ki stremi predvsem za večanjem takojšnjih in stalnih dobičkov, ne upoštevajoč njihovo družbeno in okoljsko ceno.
Mentor/predavatelj: ddr. Matjaž Mulej
Več na: http://www.zofijini.net/predavanja_sppIV6.html
Zofijini svojo dejavnosti širimo tudi na druga mesta in vas vabimo na Sobotno humanistično ofenzivo z naslovom : Kapitalizem za začetnike, ki bo V soboto, 24.4.2010 ob 19h v Kavarni KPŠ na Ptuju, ogledali si bomo film: »Capitalism and other kids stuff«, dolžina: 49′ Kratek povzetek vsebine je naslednji:
Kratek povzetek:
»Identiteta fleksibilnega delavca«
Sodobno kapitalistično gospodarstvo terja vse bolj fleksibilnega delavca in države so temu primerno naklonjene sprejemanju nove delovne zakonodaje v smeri fleksibilizacije trga dela. Postavlja se vprašanje, kaj fleksibilizacija pomeni za človeka kot bitje, ki poskuša v okviru svojega delovanja v družbi dejavno oblikovati svojo identiteto.
Glasba6 – Jazz Carnival – Azymuth
Prišli smo do konca oddaje. Upamo, da vam je bila oddaja všeč. Vse kritike, pohvale, grožnje, smiselne in nesmiselne, sprejemamo na naš mail naslov zofijini@gmail.com. Z vami smo bili špikerka Jerneja Pirnat, tehnik Jure Avguštiner, pisec osrednjega prispevka Samo Bohak in avtor rubrike filozofija skozi čas, Boris Blagotinšek. Urednik oddaje je Samo Bohak. Na slišanje ob tednu osorej. Srečno!
Glasba7 – I saved the world today – Eurythmics
Avizo