1. 3. 2006 Oddaja Zofijinih

Oddaja 1.3.2006

AVIZO

Pozdravljeni!

Zofijini smo v prejšnjem tednu pripravili predavanje filozofa dr. Nenada Miščevića z naslovom »Etika vojne«. V današnji oddaji bomo v tekstu in izsekih iz predavanja prisluhnili nekaj argumentom, ki zadevajo široko področje vojno–humanitarne etike, na katerem imamo danes sicer zelo zahtevna pravila obnašanja, ne pa tudi nekega institucionalnega okvirja, ki bi njihovo izvajanje nadziral.

Na področju vojne etike ne obstaja nad-državna, mednarodna ustanova, ki bi nadzorovala najmočnejše, ker ravno ti stojijo pred največjo skušnjavo, da svojo moč zlorabijo. Navkljub takšnim težavam, skeptiki kot je recimo Kristol in svetovalci ameriškega predsednika Busha predlagajo, da od celotne zadeve enostavno dvignemo roke. Po njihovem mišljenju je ideja mednarodnega prava in pravičnosti v svetu kot je, utopija. Nasprotno skrajnost ponujajo pacifisti, ki ne želijo slišati za idejo pravične vojne, četudi v popolnoma upravičeni samoobrambi: po njihovem je vsaka vojna neetična in zla. Kaj narediti? Zdi se, da je pot, ki jo potiho priporočajo tvorci mednarodnega kazenskega prava, v skrajno kritični situaciji zelo optimistična: izgraditi želijo kompleksen pravni sistem, veliko prezahteven, da bi ga lahko izvajali v današnjih okoliščinah, v upanju, da se bodo nekega dne okoliščine prilagodile sistemu. Da bi svetovna skupnost nekega dne postala stvarnost. Do takrat ni načina, da bi se nesporazumom dalo izogniti.

Dr. Nenad Miščević je doktor filozofije in publicist, zaposlen je kot predavatelj na Oddelku za filozofijo Pedagoške fakultete v Mariboru in hkrati gostujoči profesor na CEU univerzi v Budimpešti. Ukvarja se z različnimi filozofskimi področji predvsem pa s epistemologijo in politično filozofijo, je avtor številnih knjig in člankov v srbohrvaščini, slovenščini in angleščini, med drugimi tudi »Rationality and Cognition« (1998) in »Nationalism and Beyond« (2001).

Želimo vam prijetno poslušanje!

GLASBA:

Etika in vojna

Filozofi danes intenzivno razmišljajo o etiki vojne, posebej v kontekstu ustvarjenem po 11. septembru. Razprava se vodi med pristaši teorij, po katerih je vojna upravičena vsaj v slučaju samoobrambe – t.i. teorije pravične vojne – in med skrajnimi pacifisti, po katerih vojna nikoli ni upravičena.

V vprašanju o etiki vojne lahko stališča razdelimo na dva dela:

(O razdelitvi)

GLASBA:

Eno najizvirnejših obramb pacifizma, je v članku pod naslovom »Vojna in samoobramba«, leta 2004 podpisal David Rodin.

Rodin je skrajni pacifist. Sprejema sicer upravičenost uporabe sile v samoobrambi posameznika ne pa tudi v samoobrambi kolektiva, kaj šele države. Zakaj? Samoobramba kolektiva, recimo države, je lahko upravičena samo iz dveh razlogov, od katerih pa zanj nobeden ni dovolj trden. Prvi razlog je, da ga izvajamo iz pravice do samoobrambe posameznika. Če se imajo Pero, Anka, Ive in drugi Hrvati kot posamezniki pravico braniti, potem bi morali za to imeti pravico tudi drugi sodržavljani oziroma država. Na tem mestu Rodin prigovarja, da je pravica do individualne samoobrambe strogo omejena na posameznike: na razmerje napadalec – branilec, zato se individualna pravica ne more avtomatsko prenesti na skupino. Na drugi strani bi lahko skupino oskrbeli z pravico do samoobrambe tako, da v njej ustvarimo kolektivno enoto, ki ima neke posebne kvalitete. Na primer, Hrvaška omogoči svojim državljanom, da razvijejo lastno posebno kulturo in posebno kolektivno identiteto. To bi bilo v redu, meni Rodin, če ne bi obstajale države, ki svojim državljanom ne omogočajo nič od tega, temveč jih nasprotno preganjajo, maltretirajo in jim oporekajo osnovne pravice. Torej kolektiv kot tak, recimo država, nima neke posebne pravice do samoobrambe. Glede na to kako oba navedena razloga propadeta, ostane samo trdi pacifizem.

(O individualni in kolektivni vojni)

Rodin je kozmopolit in nema nič proti minimalni svetovni državi, ki bi s policijskim redom vzdrževala red, toda takšne države za sedaj ni niti na vidiku. Kaj torej narediti v primeru, da te napadejo? Rodin priznava, da ima njegovo stališče to neugodno poledico, da celo obrambna vojna izpade kot neupravičena, toda kako lahko ljudem prepovemo, da se branijo, če so napadeni?

GLASBA:

Luknje v sklepanju

Moramo priznati, da se nam Rodinova dilema usmerjena proti ideji pravične samoobrambe skupnosti ne zdi prepričljiva. Prvi zgoraj omenjeni način upravičitve obrambne vojne ni tako slab kot ga vidi on, ker je obramba kolektiva pogosto zares hkrati obramba vsakega posameznika. Če imajo skupine pravico medsebojno trgovati, ker njihovi člani tako želijo, zakaj se po istem načelu nimajo pravice tudi braniti? To pripelje do pravice skupnosti do samoobrambe z uporabo sile. Drugi omenjeni način prav tako ni slab. Države normalno omogočajo svojim državljanom kot kolektivu pomembne prednosti in imajo zato pravico tudi do samoobrambe. Tiste države, ki svojim državljanom tega ne omogočajo, predstavljajo izjemo in to pravico izgubijo. Tako kot tudi zelo slabi starš lahko izgubi pravico skrbi nad svojim otrokom, ne da bi bila pri tem oškodovana pravica dobrih staršev.

(Ostane zmerna pozicija)

GLASBA:

Vojno – humanitarno pravo

Mnogo bolj prepričljivi od pravkar navedene splošne argumentacije so konkretni primeri pogoste in sistemske zlorabe pravice do samoobrambe. Začnimo tako, da se branimo pred agresijo JLA, nadaljujmo pa tako, da potem sami napademo Muslimane v Bosni. Ti primeri napotujejo na to, da bi pravico do samoobrambe morali drastično omejiti. Morda nam je zares potrebna neka minimalna teorija o pravični vojni, ki bi vojskovanje opravičila v najmanjši mogoči meri in bi bila povsem blizu trdnemu pacifizmu. Zanimivo je, da se zdi, da gre mednarodno pravo prav v to smer. Sodišča kot je Haško sledijo zelo stroga načela in pravila. V primeru Erdemović pa se zdi, da so vendarle šli predaleč: obsodili so vojaka, ki je počel zločine pod neposredno pretnjo smrti. Tudi v drugih primerih pa so komaj kaj bolj blagi.

(Paradoks sodobne vojne)

Še pomembneje, sodobno pravo skoraj povsem ločuje pravičnost v razlogu za vojskovanje od prepovedi, da se v nekem danem splošno pravičnem samoobrambnem vojskovanju počnejo svinjarije. Vojna je surov posel, v katerem v glavnem ne gre brez okrvavljenih rok, pa vendar so pravila in načela vojskovanja zastavljena tako, da ga skoraj onemogočajo. Po črki teh pravil, bi vojak moral vedno razmišljati ali ukazi, ki jih dobi kršijo načela vojskovanja, kar je navadnemu povprečnemu vojaku pod stresom vojne nevarnosti skoraj, če ne povsem nemogoče. Komandant bi moral ujetnike obravnavati viteško in velikodušno ne glede na težavnost položaja. V primeru tveganja, bi prej kot sovražnikove civiliste moral biti pripravljen žrtvovati svoje ljudi. V primeru suma, bi moral pod vsako ceno iti na roko tem civilom, kar bi ti težko ne izkoristili. Velike in močne vojske ne bi smele udejanjati svoje polne moči, ker gredo Ženevske konvencije na roko malim in slabim, gverili in narodno osvobodilnim gibanjem. No pa tudi te drastično omejujejo. Zdi se, kot da je v temelju sodobnega vojno humanitarnega prava še vedno neka, še ne povsem dorečena minimalistična teorija samoobrambe, ki je zelo blizu trdnemu pacifizmu. Čas je, da se ta jasno formulira, da bi jo lahko primerjali z do sedaj predelanimi teorijami in videli, katera izmed njih je najboljša.

GLASBA:

(Izhod – Kant)

GLASBA:

Toliko smo vam pripravili za današnjo oddajo.

Morebitne refleksije so našem mail naslovu zofijini@yahoo.com ali pa na forumu www.mislec.net več kot zaželene. Za vse ostalo vas kot vedno vabimo k obisku naše spletne starani www.zofijini.net.

Zofijini vam dajemo obljubo o ponovnem snidenju ob tednu osorej, do takrat pa vam standardna ekipa Zofijinih odzdravlja: Srečno in hvala za vse ribe!

AVIZO