AVIZO
Glasba1: Mouthful Of Diamonds – Phantogram
Pozdravljeni v novi oddaji Zofijinih ljubimcev. Prejšnji teden smo objavili intervju z ameriškim zgodovinarjem in pacifistom, Howardom Zinnom, v današnji oddaji nadaljujemo s temo (ne)smiselnosti vojn in se posledično sprašujemo o smiselnosti vojske kot take. Mladina je nedavno nazaj začela s peticijo ukinimo vojsko. Marš se je pridružil podpisovanju peticije in tudi Zofijini smo se peticiji načelno pridružili. Zanimivo je bilo poslušati nekatere odzive na peticijo. Odziv vojakov in ljubiteljev orožja ni bil presenetljiv. Označili so nas za izdajalce slovenskega naroda, komunajzarje, ki jih je treba postreliti. Nekdo se je celo sam ponujal, da nas bo prerešetal s svojo puško. To se zgodi, če drezaš v osje gnezdo. Bolj zanimiv je bil odziv obrambne ministrice Ljubice Jelušič, ki je peticijo označila kot napad na ustavo republike Sloveniji. Javno izražanje mnenja, ki vsebuje pozive k politiki, ki je manj agresivna in v skladu s 124. členom ustave, ki se glasi: »Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«, je torej protiustavno. Zanimivo. Ustava je protiustavna. Ali pa nekdo enostavno ne razume, kaj ustava pomeni. Kakorkoli že, očitno je dandanes moderno (popolnoma napačno in parcialno) sklicevanje na ustavo.
Naš name v tej oddaji pa ni zgražanje nad neargumentiranostjo nasprotnikov, ampak bomo rajši podali »samo-kritiko« in kot dobri filozofi poskušali najti protiargumente za našo lastno stališče. S tem bi radi prispevali k živi debati o vlogi vojske v Sloveniji danes. To pa je po našem mnenju tudi osnovni namen peticije.
Kot vedno nas v nadaljevanju oddaje čakajo še redne rubrike: Filozofija skozi čas, Humor, poročilo z DPU, Napovednik in seveda obilo dobre glasbe. Vabljeni k poslušanju!
Za-misel
»Biti v vojski je kot biti pri tabornikih, le da imajo pri tabornikih odrasle nadzornike.«
Blake Clark
Glasba2: Girl I Love You (feat. Horace Andy) – Massive Attack
Odziv na peticijo Ukinimo vojsko!
Slovenska javnost je poziv k ukinitvi vojske prejela ravno v dneh, ko je svet izgubil enega največjih pacifistov in borcev za pravice zatiranih, Howarda Zinna. V svoji knjigi esejev iz leta 2001 z naslovom »On War« piše o pravični in nepravični vojni: »Šele videli bomo, koliko ljudi bo v našem času sposobnih narediti korak stran od vojne in preiti k nenasilnim dejanjem proti vojni. To je veliki izziv za današnji čas. Kako doseči pravičnost z bojem, vendar brez vojne.«
Poziv in vsebino peticije na načelni ravni seveda podpiramo tudi Zofijini – to smo nekateri dokazali tudi s podpisom peticije; a po nadaljnjem premisleku smo prišli do dileme, ali bi bila nenadna uresničitev ciljev peticije dejansko pametna; nenadna v smislu, da bi v Sloveniji to sprejeli, svet okoli nas pa bi ostal enak oziroma bi še naprej vztrajal pri neoliberalni kontrarevoluciji (kot takšno politično dogajanje imenuje Naomi Klein). Zaradi tega smo začeli dvomiti v takojšnjo praktično izvedljivost ciljev. S tem dvomom skušamo podpisnike, še bolj pa širšo javnost izzvati k razpravi o dejstvih: v kakšnem svetu sploh živimo in kaj si lahko od njega obetamo. Na misel nam pade scena iz filma »Pleše z volkovi«, kjer ostareli indijanski poglavar ne jemlje resno situacije v svetu, ki ga obdaja, ker preprosto gleda na svet s koncepti (simpatično miroljubnimi), ki pa so že neuresničljivi, gledalec to ve in zato na njegovo naivnost zre s tesnobo v srcu. Podobno je tudi s peticijo. Kakorkoli je že simpatična in vredna podpore, nam lahko vzbuja tudi tesnobo.
Kljub naši neomajni »ljubezni do tistega, ki sanja o nemogočem«, če parafraziramo Goetheja, je torej potrebno opozoriti, da peticija Ukinimo vojsko, objavljena v Mladini (29. 01. 2010), ni realistična. A pričnimo s kritiko nečesa, kar podpiramo samoironično – po branju peticije najprej ugotovimo, da tudi ni povsem logična. Recimo, ni povsem jasno, ali gre zgolj za temeljito reorganizacijo vojske, ali za njeno dokončno ukinitev.
Poglejmo zato nekaj stavkov iz nje, ki govorijo v prid ukinitvi: »Predlagamo prekvalifikacijo vojaškega osebja, […], del vojakov bi prekvalificirali v socialne delavce, […], del pa v civilno družbo. […] Razmišljanje temelji na mnenju, da ima Slovenija izjemen geostrateški položaj in varnostno ni ogrožena. Zato bi lahko razpustila vojsko, kakršno ima, [itd.]«
Poglejmo še nekaj stavkov, ki ne govorijo v prid ukinitvi: »Ob razpustitvi vojske, bi 2000 nekdanjih vojakov postalo gardistov, […]. Obdržali bi t. i. »lahko orožje« in morda premično topništvo, ob kakršnikoli zunanji nevarnosti pa bi skupaj s policijo organizirali splošni ljudski odpor; približno 500 nekdanjih vojakov bi bilo izurjenih za mirovne misije, kar bi bilo skladno z zavezami Natu. Poleg tega lahko preberemo še, da »ne gre za popolno demilitarizacijo države, saj bi za varnost in obrambo skrbele posebej izurjene enote gardistov in policistov.«
Za kaj torej gre v peticiji? Gre za ukinitev vojske, vendar ne za demilitarizacijo. Nekoliko hecno! Drugo, resnejše vprašanje je, ali si lahko neka država sploh privošči ukinitev oboroženih sil, ki ni demilitarizacija. Peticija sicer pravi, da ravno naša država trenutno ni ogrožena, a zgodovina nas uči, da je bila v teh krajih (gre za zgoraj omenjeni geostrateški položaj) tu in tam vojska vendarle koristna. Navsezadnje prav v naših krajih še vedno srečamo posameznike, ki so živeli v treh ali štirih državnih tvorbah in do spremembe je vselej prišlo na oborožen način. S tem seveda nočemo zagovarjati militarizma, toda zgodovine tudi ne moremo zanikati. Zaradi tega se postavlja vprašanje, kaj bi ob kakšni nepredvideni ponovitvi zgodovine lahko opravilo ukinjenih in nedemilitariziranih 500 vojakov. Ali bi poklicali na pomoč Špartanca Leonidasa?
Tretje vprašanje izhaja iz drugega in je hkrati samokritično: ali je pametno, da se slovenski izobraženci v času množičnega uničevanja institucij države, kakršno smo poznali, torej države, ki je državljanom ponujala fizično in socialno varnost, zavzemamo za drastično ukinjanje ene izmed njenih temeljnih funkcij? Glede na to, da svoje argumente tvorimo v foteljih, bi se v sokratovsko-platonistični samokritični maniri veljalo ozreti še na argumente tistih, ki potujejo. Z vidika zgodbe, ki nam jo v »Doktrini šoka« pripoveduje potujoča Naomi Klein, je mogoče reči samo to, da kar je v ZDA uspelo Bushu, Rumsfeldu in Cheneyu, utegne pri nas uspeti nam, razumnikom. Kajti omenjeni možje v Ameriki so – če seveda verjamemo Kleinovi – ključni tvorci votle države, torej države, ki se umika, samoukinja in odreka svojih temeljnih resorjev, zato da jih v imenu neoliberalne logike prepušča zasebnemu sektorju.
Priznajmo, če podpisniki peticije (glede na njihove dosedanje prispevke) česa ne propagiramo, potem je to prav neoliberalno ukinjanje države, v kolikor mislimo na državo, ki zagotavlja socialno varnost in svobodno javno sfero; a vprašati bi se morali, ali s to (z vidika človekoljubja sicer spodbudno peticijo), vendarle kratkovidno ne podpiramo prav omenjene izvotlitve države?
Poglejmo, s pomočjo odlomka iz »Doktrine šoka«, kaj se je zgodilo v ZDA: »Najbolj dramatično je bilo investiranje družbe Blackwater v paravojaško infrastrukturo. Družbo so ustanovili leta 1996, nato pa je izkoriščala stalni dotok naročil v Bushevih letih, da je vzpostavila zasebno vojsko z dvajset tisoč plačanci na poziv in množično vojaško oporišče v Severni Karolini, vredno od 40 do 50 milijonov dolarjev.« (Klein 2009, 409)
O zasebni vojski Blackwater si lahko vsakdo prebere na spletu, poanta zgornjega navedka pa je naslednja: s tem, ko se država ukinja ali drastično omejuje svoje osnovne funkcije, se umika in jih prepušča zasebni iniciativi, ki se potem okrepi čez vse razumne mere in ustvarja podjetja, ki niso več nikomur odgovorna – še zlasti ne javnosti. In čeprav so področja, kjer je zasebna iniciativa dobrodošla, so tudi področja, kjer je ne bi smelo biti, če hočemo ohraniti svobodo. So torej področja in področje varnosti (notranje in zunanje) nemara je takšno, kjer se država trenutno še ne bi smela umakniti, oziroma bi se le toliko, kolikor dopuščajo dogodki v svetu, v kakršnem živimo. Svet, v kakršnem živimo, pa je natanko svet, v katerem so možne organizacije, kot je Blackwater; in ker je to možno, morda ne bi smeli hoditi naokoli z glavo v oblakih.
Sklenimo. Zofijini smo bržkone zadnji, ki bi zagovarjali kakršnokoli militarizacijo, a tudi nismo podporniki umikanja države z resorjev, ki so zanjo vendarle še temeljni. Takšno umikanje namreč odpira možnost za kakršnekoli pobude na izpraznjenem prostoru; zgoraj smo navedli samo en primer. Nezaslišano bi bilo, če bi zamenjali državno vojsko z zasebno pod pretvezo demilitarizacije, ki so jo sprožili miroljubni intelektualci. Seveda ne pravimo, da je to nujno, vseeno pa je potrebno na nevarnost opozoriti. Slovenske državljane bi zato veljalo pozvati, naj še naprej vztrajajo pri hvalevredni demilitarizaciji države Slovenije, a naj to počnejo razumno in celovito, tako, da se vključujejo v konkretne pobude doma, pa tudi širše v svetu. Zinn v enem od intervjujev zaključi: »Ideja, ki nas lahko združi, je splošno spoznanje, da nasilje, vojna in militarizem ne morejo rešiti nobenega od problemov na svetu; da se moramo obrniti stran od nasilja in vojne ter uporabiti bogastvo sveta za pomoč ljudem, da damo ljudem zdravniško oskrbo, izobraževanje, da ozdravimo bolezni in damo ljudem prostor, kjer bodo lahko živeli. Ideja skupnega interesa, ideja, da opustimo vojno in namesto tega uporabimo ogromno bogastvo, ki ga zapravljamo za vojno za to, da na svetu delamo drug z drugim in rešimo življenja milijonov in milijonov ljudi, ki zdaj umirajo zaradi bolezni in podhranjenosti – ta temeljna ideja nas lahko združi.«
Za-misel
»Velika vojna pusti državo s tremi vojskami – vojsko invalidov, vojsko žalovalcev in vojsko tatov.«
Nemški pregovor
Glasba3: Me And The Devil – Gil Scott-Heron
Filozofija skozi čas
22. februarja 1788 je bil rojen nemški filozof Arthur Schopenhauer. Velja za enega najpomembnejših filozofov 19. stoletja, najbolj je poznan po delu »Svet kot volja in predstava« (Die Welt als Wille und Vorstellung, 1818). Kljub temu, da je izhajal iz filozofskega izhodišča nemškega idealizma, je svojo filozofijo navezal tudi na indijske Upanišade, vedanto in budistično filozofijo. Schopenhauer je neprizanesljiv kritik postkantovskega nemškega idealizma in je mnenja, da je potrebno filozofijo vrniti na Kantova epistemološka in etična izhodišča. S svojim metafizičnim voluntarizmom, filozofskim pesimizmom in poudarjanjem iracionalnosti človekove duševnosti je vplival na širšo kulturo 19. stoletja, med drugimi, v umetnosti na Wagnerja in v filozofiji na Nietzscheja in Wittgensteina.
Njegova mati Johanna Schopenhauer je bila priznana novelistka in članica nemškega romantičnega literarnega gibanja. Oče Heinrich Floris Schopenhauer je leta 1805 umrl, verjetno je storil samomor. Oba sta izhajala iz premožnejših meščanskih družin. Podedovano premoženje mu je zato nudilo finančno gotovost do konca življenja.
Po smrti očeta se je Schopenhauer preselil k materi v Weimar, kjer ga je seznanila s salonskimi literarnimi krogi, med drugimi tudi s Goethejem. Toda tam je mladi Schopenhauer čutil odpor do materinega ustvarjanja in se je mimo literature raje zanimal za antične klasike ter za temeljne knjižne dosežke indijske civilizacije.
Leta 1809 se je vpisal na Univerzo v Göttingenu, kjer je študiral filozofijo in psihologijo. Gottlob Ernst Schulze, filozof, ki je ponovno odkril antični skepticizem, in profesor v Göttingenu mu je svetoval, naj vloži več truda v samostojno delo z najpomembnejšima filozofoma Platonom in Kantom. Schopenhauer je ta nasvet upošteval. V letih 1811-12 je v Berlinu obiskoval predavanja tisti čas najbolj eminentnih nemških filozofov Fichteja in Schleiermacherja. Že leta 1813 je ubranil doktorsko disertacijo »O načelu razloga«. Ker je Schopenhauerjeva mati podcenjevala njegova filozofska prizadevanja in se imela za pomembno v literarnem oziru, se je z njo sprl.
Leta 1814 se je čutil intelektualno dovolj močnega, da je začel pisati delo »Svet kot volja in predstava«. S pisanjem je končal leta 1818, takrat je bilo njegovo delo tudi objavljeno, vendar ni bilo zanimanja zanj. Vmes je leta 1816 napisal delo »O vidu in barvah«, ki se navezuje na Goethejeve znanstvene teorije o optiki. Leta 1820 je začel delati kot predavatelj na Univerzi v Berlinu. Njegova predavanja so bila ob istem času kot predavanja Georga Hegla, ki je na katedri za filozofijo nasledil Fichteja. Schopenhauer je v tekmi za pozornost izgubil in njegova predavanja so bila med najslabše obiskanimi, zato je kmalu izstopil iz univerzitetnega poučevanja. Možnost napredovanja je verjetno kvarilo tudi dejstvo, da je izgubil sodni spor proti neki ženski, ki naj bi jo udaril, ker ga je večkrat nadlegovala.
Nekaj let je popotoval po Nemčiji, Švici in Italiji ter se leta 1825 ponovno vrnil nazaj v Berlin, kjer je poskusil nadaljevati z akademsko kariero vsaj do leta 1831, ko je v Berlinu izbruhnila epidemija kolere. Ena od številnih žrtev kolere je bil tudi njegov filozofski rival Hegel. Pred kolero se je zato umaknil iz Berlina in dokončno tudi iz akademskega življenja ter se nastanil v Frankfurtu, kjer je preživel nadaljnjih 27 let. Leta 1836 je objavil delo »O volji in naravi«, sledili sta še dve deli iz etike »O svobodni volji« in »O temeljih morale«, ki ju je leta 1841 strnil v enotno delo »Dva temeljna problema etike«.
Šele leta 1851, z izidom zbirke raznih spisov »Parerga und Paralipomena«, je Schopenhauerju uspelo pridobiti naklonjenost intelektualne javnosti tako v Nemčiji kot tudi zunaj nje.
Do smrti je ostal samski. Razen nezakonske hčerke, ki je bila rojena leta 1819 in je istega leta tudi umrla, ni imel otrok. Leta 1860 je umrl na svojem domu star 72 let.
Rubriko »Filozofija skozi čas« pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum mislec.net
Za-misel
»Noben narod še ni imel dovolj velike vojske, ki bi zagotavljala varnost pred napadom v času miru in zmago v času vojne.«
Calvin Coolidge, trideseti predsednik ZDA
Glasba 4: I.C.D.K – Cold Cave
(H)umor
Schopenhauer se je zapletel v pogovor z moškim, ki je nadvse hvalil razumnost svojega psa. Moški je nazadnje dejal:
»Seveda, govoriti ne zna, vendar nisem še nikoli videl pametnejše živali. Prepričan sem, da ve prav toliko kot jaz.«
Schopenhauer je odgovoril:
»Hm, to vam pa rad verjamem.«
Vir: www.mislec.net
Glasba 5: Rome – Yeasayer
Poročilo DPU
V četrtek 21. januarja je v sklopu predavanj Delavsko-punkerske univerze predavala filozofinja Magdalena Stanimirovć, podiplomska študentka primerjalnih študij kultur in idej na Znanstveno raziskovalnem centru v Ljubljani. Predavanje z naslovom Homo Academicus je posvetila tematizaciji problematike šole kot ideološkega aparata ekonomije, skozi Bourdieujev sociološki teoretski aparat.
Uvodni del predavanja je bil posvečen poudarku, da šole ne moremo enostavno omejiti zgolj na oznako nosilke produkcije in reprodukcije znanja v obliki veščin in spretnosti, ki služijo transformaciji otrok in mladih v kompetentno delovno silo. V izobraževalnem procesu se namreč srečamo še z nekim heterogenim dodatkom, ki presega funkcijo šole kot golega aparata (re)produkcije znanja. Detektirani heterogeni presežek, ki je v funkciji legitimiranja obstoječe ureditve, se kaže v samem načinu, po katerem otroci in mladina postajajo delovna sila, takšna, ki ustreza obstoječim delovnim razmerjem in produkcijskemu načinu.
Iz naštetih razlogov je predavateljica problematiko šole konceptualizirala na osnovi Bourdieujevega pojma polja. Gre za večdimenzionalni prostor, ki je konstruiran po principu diferenciacije ter distribucije lastnosti in dobrin, karakterističnih za dani družbeni univerzum. Znotraj polja poteka aktivni boj nasprotujočih si sil ter cirkulacija kapitala, ki se lahko inkorporira v družbeni, ekonomski ali kulturni formi. Habitusi kot sistemi trajnih dispozicij pri tem igrajo vlogo posrednika. Vpletenim v procesu zagotavljajo orientacijo in pre-poznanje lastnega položaja v družbenem prostoru.
Akademsko polje, o katerem je v nadaljevanju govorila predavateljica, tako kot vsako drugo polje, zahteva posebno pravico do vstopa v svojo notranjost. Omenjene pravice pa si ni moč izgotoviti zgolj z intelektualnim kapitalom. Akademski kapital, ki cirkulira znotraj akademskega polja in ki postavlja možnostne pogoje za vstop v njegovo notranjost, je kombinacija heterogenih odnosov med družbenim, ekonomskim in intelektualnim kapitalom. Ti se manifestirajo v različnih formah, ki vključujejo vse od osnovnih družinskih, socialnih, družbenih in izobrazbenih determinant pa do kapitala ekonomsko-politične moči. Na podlagi tega ni težko zaznati neuravnotežene distribucije različnih oblik kapitala znotraj akademskega polja. Na ta način se v akademskem polju producirajo in reproducirajo neenaki odnosi tako med osebjem znotraj fakultet, kot tudi med različnimi fakultetami.
Nazadnje, kdo je v opisani zgodbi zloglasni Homo Academicus? V nasprotju s spontanimi predstavami tradicionalnih figur, kot je denimo libido sciendi reprezentiran v figuri icarus academicus, pa Homo Academicus ne predstavlja nobene partikularne figure, pač pa ostaja prazna, desubstancializirana kategorija. Homo Academicus je prezentacija utelešenega polja, inkorporiranega v vseh agentih, ki so v njem prisotni: od figure suhljatega samotarskega modreca, ki v nočni halji požira knjige, in figure akademskega profesorja, pa vse do figure marljivega ali nemarnega študenta.
Poročilo je napisal Sašo Furlan.
Jingle1
Glasba6: One Above One – Vitalic
Napovednik
Društvo Za-živali vas vabi na februarsko Veganska večerj(ic)o, ki se bo zgodila jutri v četrtek, 18. 2., ob 19.30 v dvorani Gustaf (Kulturni center Pekarna). Večer bo v znamenju solidarnostne zabave za ddr. Martina Ballucha in druge avstrijske aktiviste za pravice živali. Po veganskih dobrotah in družabnih igrah vas ob 22h vabijo na koncert, na katerem bodo nastopili: Marko Karlovčec INTERNAL UPROOTING, Trak 47, Vibesonic jam in drugi. Več informacij najdete na spletni strani www.zazivali.org.
Delavsko-punkerska univerza vabi na predavanje Primoža Krašovca iz tematskega ciklusa Šola kot ideološki aparat ekonomije, ki bo v četrtek 18. februarja 2010, ob 18.00 uri v Klubu Gromka na Metelkovi. Primož Krašovec bo predaval pod naslovom »Znanje proti teoriji«. V predavanju bo najprej predstavil kratko zgodovino politične ekonomije EU in pomen reform univerze znotraj nje. Poskušal bo pokazati razmerja med splošnim premikom k neoliberalni ekonomski politiki na ravni EU in transformacijami univerzitetnega polja znotraj nje, ter nato preiti k trenutnemu stanju in strukturi univerze. Vabljeni!
Umetnostna galerija Maribor vas v torek, 23. februarja 2010, ob 18.00 vabi na predavanje z naslovom ”Risba med partizani”. Predaval bo dr. Miklavž Komelj, umetnostni zgodovinar, pesnik, publicist in prevajalec. Več informacij najete na www.ugm.si.
Za-misel
»Zakaj ne pustijo gejev v vojsko? Osebno menim, da jih je preprosto strah tisoče ljudi s puškami M16, ki pravijo: »Komu praviš peder?«
Jon Stewart, ameriški komik in igralec
Glasba7: Rye Whisky – Nick Cave And The Bad Seeds
Prišli smo do konca še ene oddaje Zofijinih. Vse kritike, pohvale, grožnje, smiselne in nesmiselne, sprejemamo na naš mail naslov zofijini@gmail.com. Z vami smo bili špikerka Jerneja Pirnat, tehnik Jure Avguštiner, avtor rubrike Filozofija skozi čas Boris Blagotinšek, poročilo iz DPU pa je pripravil Sašo Furlan. Urednik oddaje je Samo Bohak. Na slišanje ob tednu osorej. Srečno!
Glasba8: Strip Me Pluto – Scout Niblett
Avizo