13. 1. 2010 Oddaja Zofijinih

Oddaja 13.1.2010

AVIZO

Glasba1: Feel So Good – Jamiroquai

Pozdravljeni v novi oddaji Zofijinih ljubimcev. Tokrat spet dajemo besedo mlajši generaciji ljubiteljev modrosti, tako bomo v današnji oddaji prisluhnili tekstu dijakinje Tinke Legvart z naslovom »Zunajzemeljska pamet«, v katerem bo govora o možnosti življenja na drugih planetih z znanstvene in filozofske perspektive. Ob tem pa nas kot vedno čakajo še redne rubrike: Filozofija skozi čas, Humor, Napovednik in poročilo s srečanja delavsko punkerske univerze. Vabljeni k poslušanju!

Glasba2: Summertime Clothes – Animal Collective

ZUNAJZEMELJSKA PAMET

Krepko smo že zakorakali v novo leto, v hladilnikih že zmanjkuje bifteka. Vseeno pa se bomo danes spomnili lanskega z dogodki polnega leta in »pogledali v zvezde«, saj je bilo leto 2009 kot veste, leto astronomije. Od začetka tega leta pa si lahko v naših kinematografih ogledamo zloglasen film »Avatar«, ki je pravzaprav tematsko zelo v kontekstu. Ali res obstaja kje v vesolju še življenje?

To vprašanje je ljudi ob pogledu na brezštevilne zvezde že od nekdaj mučilo. Še posebej jih je zanimalo ali obstajajo človeku podobna bitja.

Pravzaprav pa se človek vpraša, zakaj bi si zastavljali tako nepraktična vprašanja, kot je odnos do zunajzemeljske pameti, za katero niti ne vemo če sploh obstaja, saj je naše oči še nikoli niso zaznale. Odgovor se res skriva le v radovednosti, ki pa so jo stoletja in jo še danes štejejo za slabo oliko.

Kljub temu je radovednost premamila znanstvenike in filozofe, ki so se tega vprašanja lotili vsak na svoj način.

Že stare religije so pogosto govorile o drugih svetovih. Judovski »Talmud« pravi, da jih je najmanj 18000. Hindujci ob neumrljivi duši seveda dopuščajo obstoj mnogih svetov. Po »Koranu« je Alah bog vseh svetov. Krščanstvo se je že na začetku navezalo na Ptolomejski geocentrizem, zato ni razmišljalo o drugih svetovih. Kopernik je zelo previdno popravil Ptolomeja in preživel, Giordano Bruno pa je na ves glas oznanjal druge svetove, zato so ga leta 1600 v Rimu sežgali na grmadi. Plaz pa je vseeno sprožil in ga ni bilo mogoče več zadržati, saj je vse več mislecev dopuščalo možnost drugih svetov in življenja na njih, zato lahko govorimo o nastopu »kozmičnega pluralizma«.

No, v sodobni znanosti se tega vprašanja lotevajo bolj sistematično. Zato zbirajo podatke o vulkanih na Losu, o oceanih na Evropi, o atmosferi na Titanu itd.. vse, kar bi lahko govorilo o tamkajšnjem življenju. S programom SETI lovijo radijske valove iz vesolja. Vse bolj prevladuje mnenje, da morebitno življenje zunaj Zemlje zagotovo ne temelji na zemeljskih značilnostih kot sta DNK in ogljik, saj drugje vlada povsem drugačna kemija, kar je povezano z npr. izredno visokimi ali izredno nizkimi temperaturami, to pa seveda tudi vpliva na oblike življenja.

V Nasi so prepričani, da jim je eksperiment »Viking« prinesel dokaze o življenju na Marsu, po svetu pa potekajo še mnogi podobni programi kot recimo: Darwin (iskanje Zemlji podobnim planetom), COROT, The terrestrial Planet Finder, The Kepler Mission itd…

Mnogi so prepričani, da so že v nam najbližjem ozvezdju Alpha Centaure zanesljivo Zemlji podobni planeti. Dr. Frank Drake s Kalifornijske univerze je leta 1961 postavil celo enačbo, v katere je vgradil osnovne pogoje za življenje in po kateri bi naj bilo v galaksiji Mlečna cesta okoli 10.000 planetov, kjer se je razvilo življenje.

Za-misel

»Dve stvari navdajata duhá s čudenjem in spoštovanjem – to sta zvezdno nebo nad menoj in moralni zakon v meni.«

Immanuel Kant

Filozofi so se zunajzemeljske inteligence lotili na malo bolj drugačen način.

Zadnje čase poslušamo, da človeštvu grozi finančni zlom, kar vseeno ni tako hudo kot atomska vojna, ki pa se ji bomo lažje izognili kot klimatski katastrofi. Sigmund Freud pa je trdil, da človeka ni nič bolj prizadelo kot do, da ni več središče vesolja, da je enak živali, in pa tretji udarec, da ta žival ni čisto pri sebi. Sedaj pa pride še zadnja vzvišenost: da niti ni edini »sapiens«, kar pomeni, da je inteligenten in da nekaj ve. Kako pa sploh ve, kar ve?

Ve tako, da odkriva razloge pojavov in da spoznava njihov logos. Čutijo lahko tudi druga živa bitja, a le človek lahko seže preko občutkov in tvori pojme. Ko pa si zastavi vprašanje, od kod prihajajo pojmi, pa začne filozofirati. Stara Grčija na evropski in azijski strani je okolje, kjer se je začelo raziskovanje logosa, zato jo štejemo za zibelko zahodne civilizacije.

Sokrat, velik filozof tistega časa si je na primer zadal nalogo, da bo neposredno ugotovil kdo kaj ve, kar bi bilo pomembno za skupnost in je ljudem zastavljal neumna vprašanja, ter razlagal njihovo nevednost. Končalo se je tako, da so ga nevedni, a mogočni obsodili na smrt in za njim še mnoge, ki so gojili sokratske ideale.

Po Sokratovi žalostni usodi so se filozofi vprašanja vedenja lotili bolj previdno. Glede izvora pojmov so se s svojimi odgovori razdelili v dva tabora :

RACIONALISTI so trdili, da so človeku pojmi vrojeni v razum ali v nesmrtno dušo in jih mora le nekako poklicati, EMPIRISTI pa so trdili, da pojmi izhajajo iz posebnih lastnosti substance, ki je zunaj človeka.

Oboji so, kar se tiče vprašanja: »kako so se pojmi sploh ugnezdili v pamet«, razvili že ogromno teorij, nenazadnje pa si na koncu oboji pomagajo s vsemogočnim Bogom, ker drugače ne morejo, ne upajo ali pa nočejo

Človek je produkt zelo dolgega razvoja, ki je naložen v globini naših možganov. Najstarejše plasti ne znamo nadzirati in razložiti, sprožajo pa v nas prvinske instinkte kot so na primer jok, smeh… Sedaj pa predpostavimo, da nas take kot smo, iz vesolja obišče nekdo, ki ni človek, ki za seboj nima enakega razvoja kot mi, zato njegova pamet ni zgrajena iz enakih plasti kot naša. S prišleki ne bi delili iste zgodovine in ne bi imeli nobenih skupnih imenovalcev. Kar je za nas okroglo, je za njih recimo oglato…

Smo lahko kako pripravljeni? Kaj bi bilo treba storiti? Dejstvo je, da dokler imamo na Zemlji vojno civilizacij, je srečanje z nezemljani skrajno tvegano – ne, ker bi bili mogoče nevarni oni, ampak ker bi bili nevarni mi. Muslimani, kristjani, hindujci, budisti in drugi se prepirajo in celo vojskujejo, ker verjamejo v različne mite. In ker nezemljani zagotovo ne bodo pripadali nobeni od zemeljskih religij, jih čaka nevesela dobrodošlica. Za pozitiven izhod srečanja z zunajzemeljsko pametjo je potrebno dobro premisliti o vsem, kar je človeštvo do sedaj počelo na Zemlji. Predvsem je treba odstraniti vse mistifikacije, ki so se mimo logike ugnezdile v naši zavesti, saj se zaradi njih zanesljivo ne bo mogoče sporazumeti z nobeno drugo pametjo.

Kako preslabo poznamo sebe je opisal tudi Ernest Bloch v knjigi »Experimentum mundi«. Pokazal je, da smo dejansko na začetku in na prvih stopnicah uporabe pameti pri ravnanju z našim svetom, saj si glede marsičesa v našem svetu nismo na jasnem.

Za primer bom vzela pojem časa. O času imamo običajno predstavo, da nezaustavljivo in enakomerno teče. Temu pa sploh ni tako, saj se stalno ustavlja v sedanjosti in le pod velikim pritiskom se premakne kam naprej. Tudi premiki nazaj so težavni, saj terjajo miselni napor. V svojem bistvu je čas v službi prihodnosti – to ni nekaj, kar samo prihaja k človeku kot je to preteklost, ampak je nasprotno človek naravnan na njo in ima nalogo, da zaznamuje prehode iz enega stanja v drugo ali premik v preteklost. Vsako bitje ima svoj lasten čas, ki prehiteva ali zamuja glede na mehanično uro. Dinozavrom se je v stotinah milijonov let zgodilo dosti manj kot človeštvu v nekaj tisoč letih in ta gostota dogajanja relativizira čas.

Zunajzemeljska pamet je upoštevanja vreden izziv za sodobnega človeka. Čeprav še ni nobenih oprijemljivih dokazov o njenem obstoju, je realno možna in verjetna. Človeštvo se zelo žene, da bi odkrilo skrivnost materije, vendar bi se moralo enako truditi, da bi odkrilo skrivnost človeka samega.

Seveda imamo dve možnosti. Lahko se nam to vse skupaj zdi »brez veze« in togo hodimo po svoji življenjski poti dokler te naenkrat ne zmanjka. Lahko pa se ozremo okoli sebe in se posvetimo vprašanjem, ki nam v iskanju življenjske sreče, le to lahko približajo. Lahko smo radovedni!

Prispevek je pripravila Tinka Legvart

Za-misel

»Bog je neskončen, zato mora biti neskončno tudi vesolje. Na tak način je njegova veličina povečana in tako se izraža slava njegovega kraljestva. On je čaščen le pod enim ampak pod neskončnim številom sonc; ne na eni sami zemljo, samem svetu ampak tisoč tisočih, pravzaprav neskončnih svetovih.«

Giordana Bruno (1584), “O neskončnem vesolju in svetovih”

Glasba3: Tigerlily – La Roux

Filozofija skozi čas

18. januarja 1659 je bila rojena angleška filozofinja Damaris Cudworth Masham. Lady Damaris Masham je ena prvih opaznejših angleških filozofinj. Je avtorica dveh razprav o moralni filozofiji in življenjepisa glavnega predstavnika angleškega empirizma Johna Locka. Dopisovala si je tudi z nemškim filozofom in matematikom Gottfriedom Leibnizom.

Njen oče, Ralph Cudworth je bil uveljavljen filozof in eden od najpomembnejših zastopnikov poznorenesančnega platonizma v Camebridgu, teološko-filozofske šole, ki je združevala izročilo zgodnjega krščanskega platonizma iz Aleksandrije in ustvarjalno odprtost za novoveško znanost. O njenem otroštvu ni znano kaj dosti, zgolj to, da je prejela splošno damsko izobrazbo, ki je vključevala znanje francoščine, ne pa tudi klasične izobrazbe z znanjem grškega in latinskega jezika. Kljub temu je dejavno spremljala filozofsko dejavnost svojega očeta.

Okoli leta 1682 se je preko skupnega poznanstva spoprijateljila z angleškim filozofom Johnom Lockom, ki je bil vodilni predstavnik empirističnega anti-kartezijanskega gibanja na Otoku. Poleg dejavne filozofske korespondence je v pismih mogoče opaziti tudi njuno medsebojno čustveno naklonjenost. Kljub temu, da se je leta 1685 poročila z uglednim podeželskim plemičem iz Essexa in vdovcem Francisom Mashamom, ki je bil oče devetih otrok, poroka pa ni bistveno vplivala na upad njenega zanimanja za filozofijo – in concerto – za Locka osebno. S Francisom Mashamom, ki se sam ni dejavneje zanimal za filozofijo, a je cenil ženino izobraženost, je Damaris imela sina.

Po vrnitvi iz izgnanstva leta 1688 je bil Locke večkrat gost na posestvu Mashamovih v Essexu, zadnja leta življenja, ko mu je zdravje vidno pešalo, pa je bil tam nastanjen za stalno in skrb zanj je prevzela lady Masham. Med Lockovo nastanitvijo pri Mashamovih si je lady Masham začela dejavno dopisovati še z Gotfriedom Leibnizom in sicer na Leibnizovo lastno pobudo. Verjetno si je Leibniz želel preko nje priti v kontakt z Lockom. Dopisovanje je prehajalo od razprave o filozofiji njenega očeta, Ralpha Cudwortha, do zanimanja za temeljne probleme Leibnizove filozofije.

Leta 1707 ji je bolezen onemogočila nadaljnje intelektualno ustvarjanje, vključno z dopisovanjem z Leibnizom. Umrla je aprila leta 1708.

Razen obsežne korespondence, ki je mestoma usmerjena v zagovor platonistične filozofije njenega očeta in Lockovega empirizma, je obseg njenih objavljenih del razmeroma skromen. Dve anonimno izdani deli »Razprava o božji ljubezni« in »Razmisleki o krščanskih vrlinah krepostih« sta bili usmerjeni proti nasprotnikom očetove in Lockove filozofije, dveh filozofskih izhodišč, ki med sabo sicer nimata veliko skupnega, a tudi ne konfliktnih interesov.

»Razprava o božji ljubezni« je odgovor na objavljeno filozofsko-teološko korespondenco med Johnom Norrisom in Mary Astell. Norris je sicer izhajal iz šole Cambriških platonistov, vendar je močno zagovarjal okazionalizem francoskega filozofa Nicolasa Malebrancheja in po Angliji širil njegov vpliv. Že kmalu po Lockovi izdaji »Eseja o človeškem razumu« leta 1690 je sledil Norissov napad na to delo. Mary Astell, ki sicer velja za eno prvih bolj angažiranih zagovornic in pedagoginj izobraževanja žensk, se je v korespondenci z Norrisom približala njegovim pogledom in hkrati tudi zavzela kritično stališče do Lockove filozofije, kar je spodbudilo Mashamovo v zagovor Locka.

Lady Masham v izvajanju ideje Boga v odgovoru na korespondenco Norrisa in Astellove izhaja iz Lockove pozicije izvajanja sestavljenih idej iz enostavnih in opazovanja sveta okoli opazovalca, kar opazovalca spodbuja k razmišljanju, da mora imeti svet svoj vzrok, t.j. Boga. Ljubezen do Boga zato ne izhaja iz božanske ideje, ki bi jo Bog sam “vsadil” v osebo ali pa bi bila del človekovega bistva, kar zagovarjata Norris in Astellova, pač pa iz izkušenj sveta, ki vodijo v spoznanje, da je svet božje delo. S poudarjanjem Lockovih empiričnih izhodišč v teoloških razmišljanjih o Bogu se Mashamova osredotoči na zagovor človekovih zmožnosti avtonomnega moralnega delovanja v od Boga ustvarjenem svetu. S tem Mashamova dejavno nasprotuje okazionalističnim idejam njenih sodobnikov, ki smatrajo vsako delovanje v svetu za samo sebi nezadostno brez presežnega Vzroka, kar je po prepričanju okazionalistov zgolj in edino Bog.

V »Razmislekih o krščanskih vrlinah krepostih« se spopade na eni strani s takrat aktualnim deizmom in vedno prisotnim praznoverjem na drugi strani. Poleg očitkov, da deizem zanika pomembnost razodetja in vere je v tem delu izpostavila nekatera pedagoška izhodišča, ki povezujejo pomembnost religije pri moralni vzgoji. Lady Masham zavrača deistično stališče, da bi lahko bila naravna religija utemeljena zgolj na razumu samem, prav tako pa zavrača religiozna verovanja, ki zanikajo človekovo avtonomnost uporabe lastnega razuma, kar po njenem mnenju vodi v praznoverje. Ne prvi ne drugi nista po njenem mnenju primerni pedagoški vodili za izobrazbo otrok. Šele izobrazba, ki racionalno utemeljuje osnovna moralna načela, ki izhajajo iz krščanstva, v njenem primeru anglikanstva, je zadostni pogoj za izobraževanje otrok. To obliko izobrazbe oziroma vzgoje pa lahko pri otrocih zagotovijo le matere. Lady Damaris Masham je zato poudarjala dejavno vlogo mater pri vzgoji otrok in posledično učinka, ki jo ima ta dejavnost mater, na blaginjo družbe. Nasprotovala je tudi dvojnemu standardu izobrazbe za dečke in deklice.

Poleg prav tako filozofsko izobraženih sodobnic in rojakinj Anne Conway, Mary Astell in Catherine Cockburn je lady Damaris Masham utirala pot izobraževanju žensk in njihovi večji vlogi v družbi.

Rubriko »Filozofija skozi čas« pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum mislec.net

Za-misel

»Živimo v spreminjajočem se vesolju in malo je stvari, ki se spreminjajo tako hitro kot naše pojmovanje vesolja.«

Timothy Ferris, “The Whole Shebang”

Glasba 4: No One Said This Would Be Easy – The Postmarks

(H)umor

Sartre o ljubezni

V večji družbi so že celo uro razpravljali o ljubezni, o njeni nepreračunljivosti, vihravosti in spremenljivosti. Bili so že vsi potrti. Naposled se je oglasil Sartre:
“Recite, kar hočete, drži pa, da je na svetu trajna, večno zvesta, proti vsem zunanjim vplivom odporna ljubezen, ki traja do smrti.”
“Ali res mislite, da je takšna ljubezen možna?” ga je vprašal dvomljivec.
“Seveda,” je odgovoril Sartre, “namreč ljubezen do samega sebe.«

Vir: www.mislec.net

Napovednik

Jutri, v četrtek 14.1. 2010 ob 18h vas tokrat izjemoma vabimo v Amfiteater II. gimnazije v Mariboru, na petnajsto srečanje Šole politične pismenosti, na katerem se bomo z Vido Ogorelec Wagner iz Umanotere – Slovenske fundacije za trajnostni razvoj in Živo Gobbo iz društva za sonaraven razvoj – Focus, pogovarjali o trajnostnem razvoju. Trajnostni razvoj je ena tistih besednih zvez, ki težijo k splošni rabi in toliko manj k razumevanju. Na srečanje, na katerem bomo predstavili pomen trajnostnega razvoja, smo povabili organizaciji, ki si prizadevata za uveljavitev koncepta trajnostnega razvoja v našem in tudi širšem mednarodnem prostoru. Več informacij o dogodku lahko najdete na naši spletni strani www.zofijini.net. Vabljeni!

Delavsko-punkerska univerza prav tako jutri v četrtek 14. januarja 2010, ob 18.00 uri v Klubu Gromka na Metelkovi, vabi na novo predavanje iz tematskega ciklusa Šola kot ideološki aparat ekonomije. Pod naslovom: »Od rojstva univerze do »intelektualnega proletariata«, bo predaval Andrej Kurillo.

Glasba 5: Girl With One Eye – Florence and the Machine

Za-misel

»Rajši si mislim, da bog ni mrtev, je le pijan«

John Marcellus Huston

DPU poročilo

Ciklus predavanj Delavsko punkerske univerze se je 26. novembra nadaljeval s predavanjem filozofa Tadeja Trohe, ki je predaval o »Štorklji in spolni vzgoji«.

Teznega naslova »Šola kot ideološki aparat ekonomije« se je predavatelj lotil s perspektive psihoanalize. Izhodiščni zastavek predavanja je bil poskus utemeljitve Lacanove matrice štirih diskurzov – med katerimi je tudi diskurz univerze – prek Freudove teorije seksualnosti, ki jo Freud najbolj koncizno razvije v svojih Treh razpravah o teoriji seksualnosti. Osnovna ugotovitev, ki jo Freud poda ob analizi seksualnih aberacij, je, da je seksualnost kar se da oddaljena od kakršnekoli norme in »naravnih« pravil. Seksualnost, kakršno je odkril Freud, ruši sleherni model analize, ki bi ga sestavljala bipolarnost pravila in izjem. S tem pa v jedru seksualnosti stoji neka inherentna nemožnost izravnave presežkov libidinalnih investicij.

V začrtano linijo argumentacije je predavatelj nato umestil teorijo Štorklje, ki prinaša otroke. Zgodbo o štorklji Freud obravnava na več mestih. Predavatelj je najprej analiziral Freudov zgodnji spis O otroških seksualnih teorijah, v katerem Freud razvije tri tipe razmerja otroške vednosti do teorije o štorklji, pri čemer sta prvi dve najbolj relevantni. Prvo otroško teorijo o nastanku otrok je predavatelj poimenoval egalitarna teorija, v jedru katere tiči neka izvorna otroška predstava, ki jo uprizarja izjava: »Vsi ljudje imajo penis«. Štorklja se tu izkaže za materializacijo omenjene predstave, namreč kot brezosebni, nevtralni falični simbol. Izhodiščna egalitarnost pa nato naleti na paradoks reprodukcije. Če imajo vsi ljudje penis, kako potem pojasniti, da lahko otroke rojeva le mati? Nasproti egalitarni teoriji se zdaj vzpostavi reprodukcijska teorija o nastanku otrok, ki izhaja prav iz dejstva, da otroka rodi mati. A tudi ta otroška teorija naleti na paradoksno izjavo o sebi: če otroci prihajajo iz notranjosti materinega telesa, potem lahko pridejo na svet samo skozi njen zadnjik, saj druge odprtine nima. Toda, spet, zadnjik imajo tudi moški.

V dualnosti otroških seksualnih teorij zgodba o štorklji nastopa kot neki zunanji, nevtralni odgovor na paradokse otroškega raziskovanja seksualnosti. A če se pri zgodnjem Freudu teorija o štorklji na nek način zoperstavlja omenjenim paradoksom, pa Freud v svojem poznem spisu Končna in neskončna analiza teorijo o štorklji pripiše infantilnim seksualnim teorijam samim. Poznemu Freudu gre prav za preseganje osnovnega in nezadnostnega razmerja vednosti o dejstvih na eni in praznoverju v obliki štorklje na drugi strani. Štorklja, ki se je prej kazala kot otrokom vsiljena zgodba s strani odraslih, sedaj postane samonikla ideja otrok. S takšnim obratom v perspektivi pa štorklja postane prototip ideologije, ki stopa na mesto domnevne začetne vednosti o seksualnosti, ki predhodi seksualnosti sami. In prav na tem mestu se spolna vzgoja naposled pokaže kot prototip vzgoje kot take, to je, izobraževanja samega. Omenjeno poanto plastično ponazarjajo predavateljeve sklepne besede: »Nemožno vzgoje ni spolnost (naravna spolnost, neukrotljive primarne strasti, upiranje narave, itd.), temveč neka vednost, ki je ni mogoče vedeti. Ali drugače, problem vzgoje je ravno v tem, da na njenem začetku stoji – da tako rečem – »izobraževanje«. In vse tisto, kar bo kasneje nastopalo kot vzgoja, bo le način, da se prikrije notranji razcep samega izobraževanja, pri čemer kot novi tip vzgoje v današnjem času ne stoji nič drugega kot permanentno izobraževanje.«

Poročilo je pripravil Boštjan Nedoh.

Več informacij o DPU najdete na spletnem naslovu dpu.mirovni-institut.si

Za-misel

»Ko predavam, o skoraj katerikoli temi, me pogosto vprašajo, če verjamem v NLP-je. Vedno znova sem presenečen nad formulacijo vprašanja. Zdi se, da vprašanje predpostavlja, da je obstoj NLP stvar prepričanja in ne dokazov. Skoraj nikdar me ne vprašajo »Kako dobri so dokazi, za to, da so NLP-ji vesoljske ladje nezemljanov?«

Carl Sagan, »Svet demonov«

Glasba6: n.i.t.a – Young Marble Giants

Prišli smo do konca še ene oddaje. Upamo, da vam je bila všeč. Vse kritike, pohvale, grožnje, smiselne in nesmiselne, sprejemamo na naš mail naslov zofijini@gmail.com. Z vami smo bili špikerka Jerneja Pirnat, tehnik Jure Avguštiner, avtorica osrednjega prispevka Tinka Legvart in avtor rubrike filozofija skozi čas, Boris Blagotinšek. Urednik oddaje je Samo Bohak. Na slišanje ob tednu osorej. Srečno!

Glasba7: Goin’ Home – Dan Auerbach

Avizo

Oznake: