11. 2. 2004 Oddaja Zofijinih

Oddaja 11.2.2004

Avizo

Nomadi mišljenja, osamelci zdravega razuma, dobrodošli med ljubimci Zofije.

Še preden smo pri polni zavesti utegnili takšnemu uku postriči peruti, so nas naučili: »delo, naš vsakdanji kruh«. Kar naenkrat smo bili vpeti v kolesja vsakodnevnega nekoristnega opravljanja.

Kot smo omenili že v prejšnji oddaji, smo v minulem letu v mesecu novembru Zofijini gostili predavanje dr. Zorana Kanduča z nadvse provokativno in toku našega vsakdana povsem nasprotujočo vsebino. Govorili smo o delu kot zločinu.

V današnji oddaji imamo namen to zločinskost dela pre – osvetliti.

Vabljeni k prisluhu!

Muska: Uptown Top Ranking – Althea & Donna

Na – pete sekunde (povej udarno kot špica, napovednik):

Arbeit macht frei! (Delo osvobaja!)

Napis nad glavnim vhodom v nacistično taborišče Auschwitz

Ali delo ljudi osvobaja ali pa je to, nasprotno, predvsem oblika ekonomskega strukturnega nasilja, ki ljudi medsebojno odtujuje in jim uničuje zdravje in življenje? Takšno je bilo osrednje vprašanje, ki si ga je enkrat v novembru na predavanju Zofijinih ljubimcev zastavil pravnik in strokovnjak za kriminologijo dr. Zoran Kanduč.

Predavatelj je menil, da je o svobodi v zvezi s heteronomnim delom absurdno govoriti, kajti “kako naj bi osvobajalo nekaj, kar je nujno, nekaj, kar je dejansko prisila za preživetje? Kako naj ideološko slavimo delo kot vir osvoboditve, ko pa pretežno dela, ki obstajajo, niso svobodna, avtonomna, ki ne le da niso podrejena ekonomski racionalnosti, ampak so tudi neposredno in posredno škodljiva?” V podkrepitev navedene teze je navedel dokument, ki ga je lani izdala Svetovna zdravstvena organizacija in v katerem piše, da je vsako leto 270 milijonov zaposlenih žrtev nesreč pri delu; te so pogojene s pretiranimi storilnostnimi pritiski, slabo organizacijo varstva pri delu in podobnim. Ta študija tudi razkriva, da dva milijona delavcev vsako leto umre na delovnem mestu – delo torej vsak dan ubije pet tisoč ljudi. Dejanske številke so še višje – temno polje neodkritega je namreč še bolj grozljivo.
“To pa so številke, ob katerih ne bi več govoril o strukturnem nasilju, ampak o genocidu nad svetovnim proletariatom,” v te številke pa niso vštete druge psihične tegobe, ki jih imajo ljudje zaradi dela ali pa, obratno, zaradi tega, ker nimajo dela; torej psihične napetosti, utrujenosti, živčnosti, otopelosti, izčrpanosti pri tistih, ki so na trgu delovne sile oziroma občutka ponižanost, krivičnosti, nepotrebnosti pri tistih, ki se ne morejo plasirati na trgu delovne sile. “Številke o posredni in neposredni škodi, ki jih povzroča ta ‘ekonomska mašina’, daleč presegajo škodo, ki je na primer posledica konvencionalnega kriminala, celo terorizma”.

V svetu se krepi zavedanje, da delo ni več na prvem mestu najpomembnejših človekovih vrednot. V zahodni Evropi sta delo in kariera daleč za drugimi vrednotami, le devetim odstotkom ljudi delo predstavlja glavno vrednoto za uspeh v življenju. V ZDA kar 73 odstotkov ljudi iz višjega srednjega razreda meni, da bi lažje živeli, če bi delali manj.

Očaranost nad delom v razvitem svetu torej slabi. Možnosti za kakšne alternative v globalnem smislu po Kandučovem mnenju ni ravno veliko. Vsaj približek ustrezni alternativi na ravni posameznika bi bil to, da nekoga prepričaš, da te plačuje za opravljanje tistega, kar ti je v veselje. Alternativa sodobnih družb je po mnenju Kanduča podobna igram na srečo: so dobitki, ki so nesporni in jih nekdo tudi dobi – ostali pa le vplačajo.

Za – misel:

Svoboda je v tem, da človek dela, kar si želi.

John Stuart Mill; O svobodi

Muska: Delam – Jani Kovačič

Sodobno družbo je obsedla blaznost, absurd imenovan služba. Želeli bi reči delo, a je to, kar imamo v mislih vse preveč povezano z ustvarjanjem presežka, ki ga delo, kot osnova vsake dejavnosti, ne vključuje v svoji definiciji. Z trenutkom, ko je delo postalo blago, se ga poskuša proizvajati kar se da poceni, delavci, nosilci te cenenosti, z vztrajanjem v svoji funkciji vstopajo v nepovratno razmerje z kapitalom. Delovna sila s tem izgubi možnost, da se podružbi neodvisno od kapitala, zaveže se delu, kot nosilcu nekoristnosti.

Delo kot dejavnost je naše življenje samo, je jedro našega življenja, to je nepredmetno delo oziroma delo kot ne – vrednost. Delo, kot služba, ki ga danes opravljamo za denar, je izkoriščanje, dejstvo, ki se ga danes zavedamo prav vsi. Delo je prisila maskirana v naravno potrebo, subjekt ga upravlja dotlej, dokler ne spozna kake druge poti za prevajanje svojih potreb v užitke. Prvotna ustvarjalnost človeka je zavoljo njegove repetativne zmožnosti – vsakodnevno obnovljenega moranja reproduciranja – mehanična (zvijača, ko med sebe in naravo vedno znova podtikamo posrednika). Delo na ta način postane odtujevanje, ali pa celo tako, da samo deluje na odtujevanju, kar se reprezentira v vedno bolj prisotni specializaciji dela.

Abstraktni kvantom dela formalno opredeljuje življenjski proces, ki je že dolgo realno abstrahiran v denar, kar rezultira odtujevanje subjekta, ki razceplja do tedaj svobodnega producenta v delovno silo in subjektivno lupino. Organizirano in formalno plačano delo ponuja plačilo za odmerek delovnega izraza celotne vrednosti, ki jo je delo ustvarilo (delo kot vrednost), subjektivnost se temu upira tako, da ohranja status quo, v skrajnem primeru to pomeni odtujenost do dela kot ne-vrednosti – tujost do samega življenja.

Za – misel:

Življenje ni delo: nenehno delo človeka poneumi.

Charles de Gaulle; Verige, ki se trgajo

Muska: Coitus Interuptus – Fad Gadget

Weber je podal trditev, o odločilnem prispevku protestantske etike na nastanek kapitalistične delovne morale. V postavitvi krščanstva kot temelja tovrstne morale ni osamljen, tudi Gantt je trdil, da je delo pridobitev praktičnega krščanstva – znanstveno upravljanje podjetij namreč izvaja ravno tisto, kar je pred dva tisoč leti učil Jezus. Po Riehlu tvori delo z običaji, ki izvirajo iz krščanske mistike, temelj poklicev in stanov, torej delo samo proizvaja razred, ki je postal v zgodovini ključen v boju za osvoboditev od tega istega dela. Vendar pa misel sprevračanja ideje “delaj, da bi živel” v njegovo nasprotje ni tako staro kot se morda, predvsem zavoljo kratke zgodovine obstoja tovrstne filozofije, samoumevno dozdeva.

V antiki je za svobodnega človeka veljalo delo kot prezira vredno, zato pa so toliko bolj vrednotili delo drugih, predvsem sužnjev, kar ponazarja v tem obdobju tudi filozofska misel o razlikah, češ, v katere da smo rojeni, ki jo v svojem izvajanju podaja Aristotel. Od tod izhaja delitev na sužnje in vladajoči nedelavni razred. Toda šele meščanstvo, ko se je dokopalo do oblasti, deklarira izvajanje svoje oblasti kot delo. Izraz svobode izkoriščanja – vsakomur svoje – se uresniči skozi parole, ki v totalitarni logiki izjavljajo resnice kot je “delo osvobaja” – resnice, ki so resnice v toliko, kolikor ne skrivajo, da je ta svoboda, svoboda kapitala. No, zgodovina nam je priča resničnosti Marxove izjave, da z ustreznim profitom postane kapital predrzen. Začne se lov za presežno vrednost, lakota po presežnem delu se izrazi v boju proti vsakemu brezdelju, kar se preseli tudi v upravljanje z prostim časom. Ukinja se področje privatnega (kapitalizem gleda na postopanje, beračenje, klatenje kot na sramotne madeže, kot napad na izvirne interese kapitala).

Za – misel:

Obseg dela se toliko poveča, da izpolni človeku ves čas, ki je na voljo. Splošno spoznanje dejstva dokazuje pregovor: “Najbolj zaposlen je človek, ki ima časa na pretek.”

Northcote Cyril Parkinson; Parkinsonov zakon

Na – pete sekunde:

Težki časi so pred nami: hočejo nas prisiliti, da bolj in bolj delamo, da dražje, bolj tesno in bolj kontrolirano stanujemo, skoraj ves dohodek bo šel za najemnino, elektriko, kurilno olje, bencin; to je ena plat krize; druga plat je, povsod nastajajo boji proti stanovanski stiski, proti cenam proizvodov, proti vojski in vojnam; ti kažejo, da je na nas odločitev komu se bo kriza obesila na vrat: »Wer mir in s Herz greift, den pack ich bein G nack!«

Na začetku delavskih gibanj je obstajala utvara, da je mogoče delavska vprašanja, vprašanje dela, rešiti v razrednem boju, danes je tudi ta utvara stvar zgodovine, ker razredov preprosto več ni. Tovrstni boj danes praktično ni več mogoč, ker, ko se kot razred borimo proti kapitalu se dejansko borimo proti samemu sebi. Danes smo vsi kapitalisti ali pa imamo vsaj tak občutek, kar je neposreden rezultat demokracije in kapitala, ki ni več ločen od delovne sile. Kapital je postal generator demokracije – če si proti kapitalu, si proti demokraciji. Hkrati z sistemom kapitala se formira tudi druga polovica z metodami nasprotovanja delu, ki se izkazuje kot štrajk, ki pa kritizira predvsem življenjske in delavne pogoje delavca in bolj pravično vključitev tistega, ki služi kapitalu, v lovke tega sistema.

Delavec vsekakor čuti svojo odtujenost: “Veste kaj delam prvih dvajset minut, ko pridem iz dela: sprenevedam se, smejem se, toda ni mi do tega. Imam tri in pol leta staro hčerko. Včasih me vpraša – očka kje si bil? Odgovorim ji, da na delu. Prav tako bi ji lahko odgovoril, da sem bil v Disneylandu. Kaj sploh ve triletna punčka o delu. Če se počutim slabo, tega vendar ne morem povedati otroku. Otroci niso krivi, niso krivi za nič, niti za to, da so rojeni. Kaj stori igralec če mora igrati v slabem filmu? Jaz vsak dan igram v slabem filmu!”

Brutalnost filma je v tem, da mu ni videti konca. Edini interes delavca je v tem, da do pokojnine ne prisopiha kot invalid, sploh, ker je dandanašnja filozofija, filozofija človekovih pravic, ki pa je po izvoru razsvetljenska, postavljena v obdobje industrijske obljube lepše prihodnosti skozi delo, filozofija kapitalističnega izkoriščanja. Morali bi sprejeti zakon, ki bi vsakemu dovolil delati največ tri ure na dan, toda kako naj od proletariata, korumpiranega z kapitalistično moralo zahtevamo tako “na mestu” odločitev. Kako naj tak delavec dojame: “Vse delo v tej družbi je prostitucija.”, ko pa je delavec hkrati kurba in zvodnik, produkcijski proces pa zavezan enemu samemu načelu: nekoristnosti – večnemu krogu nepotrebnega. Edini dan lenarjenja, ki so si ga “vitezi dela” priborili, je praznik dela, in sindikati ostajajo na tej točki odpora, boja, proti delu, ter si priborjeno štejejo v uspeh.

Muska: Innervision – System of A Down

Delo se v moderni dobi na videz vse bolj humanizira, pod motom, da zadovoljne krave prinesejo več mleka, kar je v skladu z moralo “fordizma”, ki gradi na pravici in dolžnosti do dela, na pravici do radosti in veselja, prostega časa. Hlepimo za delom, medicina se formira ne zavoljo našega dobrega zdravja, temveč zavoljo ugotavljanja naše zmožnosti za delo. Tako največjo srečo dosežemo le pri največji storilnosti. Najboljša in najuspešnejša vzgoja za delo je le z delom samim. Leve utopije si zmorejo predstavljati produkcijo v svobodni družbi le kot nenehno in avtomatizirano delo. Max Weber dobro pojasnjuje zakaj birokracije tako dobro delujejo v kompleksni družbi. Prav ljudje so tisti, ki birokraciji zagotavljajo delo, ljudje imajo neracionalne lastnosti, med katerimi je najbolj izstopajoča izražanje želje. Organske enote so bolj kot k učinkovitemu delu nagnjene k iskanju ugodja in sicer na načine, ki nasprotujejo instrumentalnim ciljem birokracije. Minulo stoletje je znano ravno po iskanju načinov, ki bi intenzificirali in maksimalizirali delovne rezultate. Podoba takšne eksistence je gotovo robot, kot ideal funkcionalnosti. Logična posledica je obljuba udobja, v kolikor sprejmemo stroj v simbiozo z človekom. Obljuba udobja je povezana z intenzifikacijo naše dejavnosti, kar pomeni tehnologija ni tukaj da nam olajša življenje, temveč nam pomaga, da smo bolj učinkoviti, da še več ustvarjamo, da lahko delamo tudi takrat, ko mislimo, da se sproščamo. Delovno mesto je vedno z nami, družbeno interakcijo bo v celoti za nas posredovala tehnologija, kar je popolna rešitev za odpravo nadležnega prevratniškega okolja javnega prostora. Jasno je zakaj represivni aparat razvija tehnologijo odtujitve, katerega najbolj očitni predstavniki so novi mediji; če je nekdo na omrežju, ni ne na ulici, ne v postelji, dobro je spravljen v mejah nadzora, kajti bolj ko so ljudje osamljeni, bolj bodo iskali ugodje v delu in porabi.

Kadar pri ljudeh oslabi premišljevanje, preidejo k delu, ki je senca premišljevanja in razuma.

Plotin; Eneade

Napredek je rezultat organiziranega delovnega procesa in trenja med kapitalom in delom, inženirske logike v človeškem delu. Takšno mišljenje v stopnjah učinkovitosti je rezultat nekega novega, drugačnega časa, ko pričnemo tudi človeka dojemati kot stroj – pogonski mehanizem.

Tovrstno pričakovanje, da bo tehnologija nekega dne čista korist, v razvoju družbe in družbenih razmer prinaša tudi razmislek o utopijah takšne prihodnosti. Utopično tisočletje, ki so ga napovedali razsvetljenski misleci, je vodila vera v napredek, ta koncept je že v 17 in 18 stoletju izrinil vero v božjo previdnost. V zgodnji razsvetljenski dobi so intelektualci in učenjaki razpravljali o tem, ali bi družbena utopija prihodnosti morala temeljiti na duhovnih ali posvetnih načelih. Misel, ki je cenila posvetni človeški napredek in dvomila o duhovnih sistemih, je začela nagibati tehtnico presoje v korist znanosti in tehnologije, a tega premika gotovo ni spremljalo slavje. Z nastopom industrijske revolucije je bil odgovor znan. Kmalu si je bilo mogoče misliti, da je problem produkcije rešen, kmalu naj bi bilo dovolj dobrin za vse in ob takem presežku, bi zamrlo tekmovanje zaradi pomanjkanja. Od tega trenutka se je napredek pisal z veliko. Tako družbena levica kot desnica sta na prihodnost gledali z optimizmom, čeprav različno, levica se je nagibala k državnosvetnemu socializmu, desnica bolj k meščanskemu nadčloveku. Marx je bil na drugi strani prepričan, da bo tovarniški sistem sicer rešil problem pomanjkanja, vendar je predvidel tudi nov problem, distribucijo. Kriza distribucije bi peljala v revolucijo, v kateri bi zmagoviti delavski razred restrukturiral izkoriščevalske poti meščanske distribucije. Marx se je zavedal, da ljudje ne morejo biti zadovoljni le z dobrinami, zato je za kapitalizem predvidel, da se bo kljub večanju produkcije povečevala tudi stopnja odtujenosti od človeške narave, od ekonomskega procesa, proizvodov in od drugih družbenih bitij. Nadaljevanje pogleda na utopijo prihodnosti, je od tega trenutka naprej, začinjeno z priokusom pesimizma, z distopijo. Napove se obet še večje kompleksnosti delitve dela in družbe. Ob boku obeh pozicij napredka, utopije, ki tehnologijo razume kot sredstvo, ki nas bo osvobodilo sil produkcije in bomo lahko svoj čas posvetili svobodnim hedonističnim opravilom, in distopije, za katero je tehnologija interes državnega aparata, ki zunaj nadzora drvi v smeri uničenja človeške vrste, obstoji še tretja, tako rekoč alternativna pozicija, ki zagovarja princip nekoristnosti, princip, v katerega bi lahko uvrstili tudi delo.

Vedno se mi zdi, da delam več kot bi moral. Ne, da ne bi rad delal, prosim; rad delam; očaruje me. Lahko sedim in ga gledam ure in ure

Jerome Klapka Jerome; Trije možje v čolnu

Muska: Was ist ist – Einsturzende Neubauten

Tehnologija ni aktivna posrednica, ki koristi ali škodi človeštvu, ne more biti, saj nima funkcije. Stroji so praktično povsod, toliko ljudi razume tehnologijo kot manifestacijo vrednote ali protivrednote, da so spregledali, da večina tehnologij ne naredi prav nič. Princip te logike gnezdi v perverzni želji, ki jo porabniki povezujejo z koristnostjo, za svoj težko prislužen denar hoče porabnik vedno več, četudi tega, kar dobi, ne bo nikoli uporabil. Če kupec hoče več, je to natanko tisto, kar bo dobil: več. Korporacije poznajo to željo po nekoristnosti, željo, ki je ni mogoče zapolniti in jo kot tako tudi zapolnjujejo. Svoje inženirje in oblikovalce silijo, da ustvarjajo nove in nove proizvode, opremljene z dodatki, čim več nekoristnih strojev, da bi zapeljali želje lačnega porabnika. In tako se krog začne, kaj hitro ta krog postane spirala, ko na trg prihajajo nove in nove generacije tehnologije, napredek v slogu: “Tako brihtno, da je preprosto”, oznanja se, da je tehnologija končno uporabna, porabnik je ne kupi le zato, da jo bo imel, ampak zato, ker bo z njo lahko kaj tudi naredil, porabnik s tem kupi tudi privilegij, da sme biti neumen, nič navodil za branje, nič tečajev, nobenega razumevanja ni treba, navodila so že televizijski oglas, ko proizvod porabnik vidi, ga že lahko uporabi. V vsakem primeru je želja po čezmernosti, potreba, da bi imeli več kot lahko porabimo, najuspešneje izkoriščena. Užitek izvira iz zanikanja, iz tega, da proizvoda ne uporabljamo. Čeprav meščanstvo še ni doseglo čiste nekoristnosti prejšnjih brezdelnih razredov, si še vedno z veliko bojaznijo prizadeva za totalno antiprodukcijo. Proizvodi se pripadnikom tega razreda spreminjajo v predmete obscenega razvrata čezmernosti, strahopetnost, ki je ni za podcenjevati. Ko ta razred dobi priložnost, da preveri meje mogočega, raje dopusti, da stvari dobijo svoj prostor na področju nekoristnosti, tako proizvodi protiproduktivno dobijo bit, podobno tisti, ki jo ima sveto v primitivnih kulturah in postanejo ikone posvetnega transcendentalizma.

Na – pete sekunde:

Chuck, knjigovodja (ZDA)

Sovražim svojo službo. Luknjam računalniške kartice. Nekoč bom preluknjal tudi ta prekleti računalnik ! Edini užitek pri vsem tem poslu je, da uničujem potrošniške kartice. Dobesedno jih zradiram iz računalnika.

Dolgočasimo se ne zato, ker ne bi imeli kaj delati, temveč, ker vemo, da bi morali delati. Vladajoči razredi se zavedajo, da niso samo delovni pogoji tisti, ki povzročajo bolezen, temveč je bolno delo samo. Kapitalistična logika je tista, ki pravi, da je vse blago in da moramo delati, da bi si ga lahko kupili, čemur sledi tudi ljudski govor, ko pravi, kdor ne dela naj tudi ne je. Le v odsotnosti alternativ, je vir samozadovoljstva in sredstvo za zadovoljstvo, potreba za delom. Le kdo dela je član meščanske družbe, kdor ne, je že s tem potisnjen na rob. Družina in spol, položaj mladostnikov in žensk, afektna in intelektualna represija, marginalizacija tistih, ki niso normalni, to je vsakdanji faktum, v katerem se manifestira suženjstvo, kot ga določa kapital. Konec je treba z družbo, v kateri živimo zato, da bi delali. Očitno tem dvornim norcem še ni prišlo na misel, da je problem v delu – službah, ki jih ljudje opravljajo, ne pa v ljudeh. Kapitalizem – stroj za proizvodnjo dela – je sistem, v katerem se dela za to, da bi proizvedli novo delo, s čemer se na najčistejši način vpisuje nekoristnosti. Kapital poganja profit, ki dela na ohranitvi oblastnega razmerja, ker le ta shema omogoča ustvarjanja presežne vrednosti na principu razlike. Svobodni smo kvečjemu v toliko, da zjutraj vstanemo in gremo na delo.

Zgodaj iz postelje in zgodaj v posteljo dela človeka zdravega, bogatega in mrtvega.

James Thurber; Bajke za naš čas

Muska: Du hast – Ramstein

Samo dialektiko boja proti delu najbolj zadeva vprašanje kaj je onkraj dela, kaj po tem. Nujno je delo zvesti na minimum, odpraviti družbeno delitev procesov. Boj proti delu ni nič drugega, kot boj za družbeno samoodločno dejavnost množic, kar z drugimi besedami pomeni vrnitev k samemu sebi, k prvinskosti, trenutek, ko se osvobodimo v “mi”. Zavrnjeno delo pomeni ponovno osvojitev družbene dejavnosti, kajti nič ni bolj na pladnju kot ugotovitev, da je dandanašnja planska kapitalistična država zadnji ovoj lažne skupnosti. Ukinitev dela se zato pogojuje z spremembami v sami naravi.

Napredek 20. stoletja je bil predvsem napredek meščanske kulture, ki je iskala novega gospodarja. V času buržoazne revolucije je bila aristokracija uničena, tako kot je bila uničena cerkev z svojo duhovno hierarhijo, toda vse to ni prizadelo prvobitne želje služiti nekoristnosti. Primitivni ritual žrtvovanja dobrin jeznemu ali potencialno jeznemu Bogu, se nadaljuje v kompleksni kapitalistični ekonomiji. Vse stvari morajo biti podrejene nevtralnosti, nekoristnosti, edina razlika med obdobjem virtualnega in primitivnejšimi časi leži v tem, da sodobni idoli večinoma (še) nimajo metafizične reference. Idoli, ki smo jih ustvarili, niso posredniki med človekom in duhom ali življenjem in življenjem po smrt, ampak so prej končne točke, prazni znaki. Žrtvovanje papirnatemu gospodarju je brezmejno in na stopnicah njegovega domovanja vsak dan teče kri in znoj. Kako primerno, da bi se napredek končal v cesarstvu nekoristnosti. Ne živimo konca poznega kapitala, temveč gledamo, kako se ta kapital sesuva v lastnem deliričnem smrtnem transu.

Muska: Good Luck – Basement Jaxx

Naj si počasi odpočijemo od dela in zaključimo z današnjo oddajo.

Hvala vam za pozornost, ne pa tudi za vaše sodelovanje, zahvalo za to si boste morali šele zaslužiti. Dobrodošli ste na naši domači strani zofijini.net, kjer ste nam vabljeni na enega od mnogih načinov posredovati svoje želje, vprašanja, kritike in kar je podobne navlake.

Veseli bomo vsakega vašega odziva.

Ob tednu osorej bomo ob dvestoletnici smrti pradedka našega časa, Immanuela Kanta, kakšno besedo izpljunili v počastitev njegove misli, posebej, ker v letošnjem letu praznujemo tudi 280 let od njegovega rojstva.

Brezdelje so preteklo uro oznanjali…