Avizo
Približevanje prvega maja našo misel vse pogosteje usmerja na vprašanja nemalokrat dvomljivega, varljivega evropskega duha.
Že v naši prejšnji oddaji smo raziskovali nekatere vidike vprašanja demokracije v Evropi, današnja oddaja bo iz te perspektive logično nadaljevanje pogleda na tradicije evropske demokracije.
Ne bomo se toliko soočali z antičnim temeljem demokracije, kot ene v krogu različnih možnih vladavin, pač pa bolj z evropsko tradicijo pojma demokracija, ki nastopi z ustavno državo na začetku in skozi prevratniško 19. stoletje.
Po Platonu gre krožni tek ustav od aristokracije kot vladavine in gospostva najboljših k timokraciji, ki je bolj ali manj prehoden pojav, v njej vladarje sicer priznavajo toda naraščajoči vpliv denarja zarisuje naslednjo državno obliko – oligarhijo, v njej moč sovpade z lastnino. Njej naredi konec prevrat, ko zaradi pomanjkanja dobrin dotlej nemočni izsilijo demokracijo, ta slednjič zaradi nastajajoče anarhije odločilno pripomore k najslabši obliki vladanja – tiraniji, in tako se sklene krog, ki po principu vračanja vedno istega in enakega od tiranije preko aristokracije krene ponovno v novo etapo. Ne nujno vedno v enakem zaporedju.
Demokracija pomeni vlado nevzgojenih, aristokracija pa vlado slabo vzgojenih.
Gilbert Keith Chesterton
GLASBA: Brooks – You Me and Us – 5.32
Ustavni režim je s tem, da je pritegnil družbo k sodelovanju v državnem življenju, odprl vrata demokraciji. Te okoliščine so se zavedla že prva desetletja 19. stoletja. Zdelo se je, da vodi ves razvoj človeštva k demokraciji.
V tridesetih letih 19. stoletja se je pojavila Tocquevillova knjiga »Demokracija v Ameriki«, ki je na primeru Amerike, ki je v tej stvari prehetela Evropo, pokazala, kako se lahko dovrši prehod aristokratskih družb v demokratične:
»Med nami se vrši velika demokratska revolucija. Vidi jo sleherni človek. Toda vsi ne sodijo enako o njej. Eni gledajo nanjo kot na nekaj novega, smatrajo jo za slučajno za nepremagljivo.«
Med slednje je spadal tudi Tocquevill sam. Trdil je, da je:
»..postopen razvoj enakosti providencialno dejstvo; enakost ima vse temeljne znake takega dejstva; vsesplošna je, dolgotrajna, vsak dan uhaja iz rok človeške mogočnosti; vsi dogodki in vsi ljudje služijo njenemu razvoju«.
Demokratizacijo sodobnosti je istočasno ugotavljal tudi Carlyle.
»K demokraciji in samo k demokraciji zdaj vobče teži tek stvari.«
Demokracijo je Tocqueville pojmoval kot enakost življenjskih pogojev. Njegov španski sodobnik Donoso Cortes je pojmoval demokracijo kot gospostvo presojajoče buržoazije. Tudi Masaryk je nekoč opredelil demokracijo kot diskusijsko. Carlyle je poimenoval demokracijo kot resignacijo na heroje in samovlado drhali po drhali.
Sam pojem demokracije je v bistvu zelo kompliciran. Možno je razlikovati tri oblike demokracije: državljansko, politično in socialno. Načelo državljanske demokracije je liberalizem, načelo politične – suverenost ljudstva, načelo socialne – socializem. V skladu s tem, skušajo vse tri skupaj ustvariti nepremični, nesmrtni trikotnik razuma, kot se poetično izrazi poet Vincenzo Monti, ko je poskušal poveličati gesla francoske revolucije: svobodo, enakost in bratstvo!
Lord Acton je izsledil, da ima pojem svoboda dvesto različnih definicij in da razen religij še nobena druga stvar ni povzročila toliko prelivanja krvi kot ravno obilica teh različnih razlag. Liberalizem državljanske demokracije je iz teh opredelitev izbral najmirnejšo in po vsem videzu najkrotkejšo, namreč svobodo osebnosti in formalno izenačenje državljanov pred privatnim in javnim pravom. Taka izenačitev pomeni obnovitev naravne neenakosti med ljudmi. Ta neenakost se stopnjuje s svobodnim tekmovanjem v državnem obratu. Nobenih osebnih ali stanovskih privilegijev več, niti nobene državne podpore v boju za življenje in nadvlado. Toda hierarhija ne izgine, se samo spremeni. Prelevi se iz politične v družbeno. Nekateri se povzpnejo po družbeni lestvici, drugi se pogreznejo, tretji pa kratko malo padejo na dno. Tak liberalizem ima svojo poezijo in sicer poezijo osebnega tveganja. Njegove table so kodeksi civilnega prava, ki izravnavajo osebne pravice, ščitijo privatno lastnino in svobodo govora in tudi ustave, ki tem načelom zagotavljajo državno podporo in prepuščajo posamezniku svobodo politične samoopredelitve. Skratka, državljanska demokracija temelji na osebni in lastniški svobodi napram državi, ki jo je Benjamin Constant proglasil za sodobno svobodo in ki jo je zoperstavil stari svobodi oziroma suverenosti ljudstva. Sodobna politična demokracija pa ni nič drugega kot ravno ta stara svoboda. Njen junak je ljudstvo, ta ecce homo novega časa. V nji suvereno vlada in ukazuje večina na temelju večine, ki si podreja osebnost in njeno svobodo. Svoboda dopušča neenakost, suverenost ljudstva pa zahteva enakost. Na ta način ni nikoli popolne skladnosti med državljansko in politično demokracijo. Toda obe se strinjata v tem, da sta formalni. Ne ena ne druga ne predpisujeta ne osebnosti ne ljudstvu, kakšna naj bo njuna volja in kako naj bo urejeno njuno življenje.
Tretja demokracija, se pravi socialna pa je materialna. Ta zahteva, da se vse proizvajanje, razdeljevanje in uporabljanje gospodarskih dobrin socializira. Formula Maksima Leroya nadomesti državljane s proizvajalci, formula Paula Boncourja pa politično suverenost z ekonomsko. Na ta način je v pojem demokracije vneseno docela novo načelo, ki še bolj zaplete njeno dialektiko.
Izmed treh naštetih oblik demokracije, se je državljanska in liberalna pojavila že v začetku 19. stoletja. Bila je naslednica francoske revolucije, ki je pustila na nogah samo individume. Imela je globok vpliv na družbeno življenje. Liberalizem je mogoče na nek način priznati celo kot osnovni motiv vse socialne filozofije 19. stoletja. Politična demokracija se je razvila predvsem v Angliji po volilni reformi leta 1832, V Franciji pa po ustavi leta 1848, ki je razglasila republiko za demokratično in ki je uvedla splošno volilno pravico. V Nemčiji se je ta proces vršil počasneje: še leta 1848 se je zdelo mogoče, da se da demokracijo zatreti z silo, toda tudi v Nemčiji se je položaj spremenil po uvedbi splošne volilne pravice leta 1871. V svojih spominih je Bismarck utemeljil ta korak z nujnostjo, da je moral prestrašiti tuje monarhe, da ne bi s svojimi prsti posegali, kot se je izrazil: » v naše narodno jajčno cvrtje.« Dejansko pa je ta korak pomenil uzakonitev demokracije. Socialna demokracija pa je bila naposled v 19. stoletju samo teoretski program socialističnih strank.
Demokracija je v tem, da izbereš svoje diktatorje, potem ko so ti povedali tisto, kar ti misliš, da hočeš slišati.
Alan Coren
GLASBA: Sportsfreunde Stiller – Heimatlied 3.58
V krogu večnega vračanja enakega se je vprašanje demokratične države po evropski krizi ustavne države med obema svetovnima vojnama, ponovno ponovilo tudi v našem času. Tako kot takrat tudi danes v samem jedru boj bijeta predvsem dva koncepta: francoski in nemški.
Formula francoske doktrine je država kot socialna koordinacija, osnovana na medodvisnosti. Za ključno avtoriteto v tej koordinaciji priznava objektivno pravno pravilo ne pa javne oblasti. Vloga in naloga vladnih organov so predvsem javne usluge. Država je v družbi in za družbo. Inspiracija te doktrine je še vedno Duguit, za katerega država v bistvu ni nič drugega kakor kooperacija javnih uslug. Sicer pa skušajo v to koordinacijsko strukturo vnesti subordinacijske motive. Duguitov sodobnik in nasprotnik Hauriou je gojil idejo države kot institucije, utemeljene na trajni ideji in nadosebni avtoriteti. Njegovi nasledniki so pojmu institucije pridružili idejo službe kot izraz funkcije višjega vodstva v državi, dočim so pojem usluge ohranili za podrejene izvršilne funkcije. Tako je tudi francoska doktrina prešla od nominalističnega in čisto socialnega pojmovanja države k realističnemu. Tedaj se država iz vsote oseb ali skupin spremeni v realno substanco, ki načelno obstoji pred svojimi deli.
Formula nemške doktrine je subordinacijska država kot integralna enota. Država se pojmuje kot integracijo. Ne diferenciacija, razčlenjevanje, temveč združevanje v eno celoto je tipična za državo. V svoje dinamično življenje priteguje tudi posameznike. Primora jih da živijo življenje celote in da svojo na videz skromno volilno pravico izvršujejo kot državno funkcijo, da se podrejajo javnim organom in slede monarhu ali drugim voditeljem, kajti tudi ti organi oziroma voditelji integrirajo, se pravi utelešajo državnost. Drugi tipičen primer nemške politične doktrine nudi knjiga Othmarja Spanna »Resnična država«. Njena osnovna misel je, da se odreka individualizmu v imenu univerzalizma. O takratni krizi, na nek način pa to velja tudi za današnji čas, avtor pravi, da je popolno nasprotje idealom francoske revolucije. To je narobe renesansa, ki vodi k zmagi družbenega nad osebnostjo. Toda to ni demokracija, kajti ta ne druži, marveč razkraja. To tudi ni socializem. To je korporativna država srednjeveškega tipa, v kateri prevladuje organična neenakost, namesto atomistične enakosti in v kateri bodo federativne zveze nadomeščene z organičnimi. Pri tem se avtor sklicuje na Adama Mullerja. Ves njegov sistem je prežet s sovraštvom do obeh gnojnih tvorov, ki se imenujeta demokracija in marksizem. Teorija korporativne države je v jedru zametek individualizma in parlamentarizma. Država se mora zgraditi na sodelovanju korporacij. Razredni boj bo izpodrinilo profesionalno sodelovanje. Amatersko politično predstavništvo bo nadomeščeno s profesionalnim. Prvi poskus uresničitve te teorije predstavlja fašistična listina o delu iz leta 1927. Današnja vse bolj korporativna družba torej gnezdi v fašističnem diskurzu. Uspeh korporativne države nekako potrjuje pripombo Maksa Schelerja, da politizem prej ali slej preide v ekonomizem. V ekonomskih teorijah sta opazni predvsem dve tendenci. Prvič, prevladovanje realističnega pojmovanja gospodarstva nad nominalističnim in drugič, pripravljenost, s katero vezano ali načrtno gospodarstvo predpostavimo svobodnemu.
»Čeprav je zelo malo ljudi, ki bi zasnovali politično koncepcijo in jo lahko izpeljali, pa so vendarle vsi sposobni razsojati o njej.«
Periklej
GLASBA: Sonic Youth – Youth Against Fascism 3.36
Vsi ti mladi se bodo soočili z realnostjo in ko ti mladi dobijo družine, začnejo razmišljati o družini in o državi in takrat odrastejo, tudi nam se je tako zgodilo.
Jelko Kacin
Čas male politike je že zdavnaj minil in to kar imamo pred seboj je čas, ko politika stopa na mesto vseh tistih znanosti in ved, ki so v preteklosti negovale človeka in njegov odnos do sočloveka, tudi filozofije. Problem je v tem, da ne tudi z sredstvi teh ved, na mesto katerih stopa. Namesto manj države, je slišati vedno več države. V državi in njeni služabnici politiki človeštvo izgublja najdragocenejše duhove.
Splošna varnost, ki naj jo država zagotavlja in kot jo je recimo v svojem, sedaj že kultnem dokumentarcu Bowling for Columbine poskušal prikazati Michael Moore, je danes točka, na kateri se obljublja sesutje klasične demokracije in z njo države in politike. Skozi poudarjanje varnosti se pravzaprav proizvaja njeno nasprotje. Družbo narediti varno pred vsemi vrstami nevarnosti in neskončno varno za vsako vrsto trgovine in prometa. Državo spremeniti v poosebljeno previdnost, je ena tistih zgrešenih naložb, ki se rade vračajo v svoji zmoti podvojene, potrojene.
Tam, kjer se država neha, se človek šele začne, nauk, ki si ga gre zapomniti, v svrho ponovne vzpostavitve človeškosti mimo organiziranih paralizirajočih institucij. Dajanje države v nič, v človeku sprosti individualne sposobnosti njemu lastnega preživetja in postavitve na noge, kajti v državi se vse preveč klečeplazi. Morda nam je kot nek prehod, država le bila potrebna, a le kot most, do nečesa boljšega, racionalnejšega, bolj gospostvu človeštva primernega.
Dokler ima oblast v državi občutek, da je množica od nje odvisna, si tudi religija ne zna pomagati, da hrepeni po ravno takšni oblasti. Religija in vlada sta tako na poti istega, in kar preseneča, v tem želenju sta si zaveznici.
Danes, ko ima država nesmiselno debel trebuh, se v njeno zaščitniško vlogo podajajo prav vsi, ki iščejo smisla v socialnem preživetju navadne nastopajoče esence. Pravimo jim lahko zastopniki trpljenja. Bahavi poklicni politiki kot zastopniki stisk svojih ljudi, delajo naše življenje dražje kot je vredno, prav zaradi množice nekoristnih posrednikov. Tako imamo demokracijo, ki temelji na posredovanju namesto na neposrednem pristopu, kot se za definicijo besede demos – kracija spodobi.
Država kakršnega koli sistema, goji največji strah pred razvojem duha, razvojem, ki je kakorkoli drugačen od golega tehnološkega, objektivnega razvoja. Vzgoja, ki jo uzakonja država je zavezujoča k ohranjanju ravnotežja, ki ljudi spreminja v svoje zrcalne podobe.
Kakšno je mesto tradicionalne vloge očetovstva na kateri stoji tolikšen del naše družbene samopodobe, sploh njenih moških predstavnikov, ki ne morejo iz kože te tradicionalne pokveke očetovstva, četudi že sama brez vsakršnega smisla za ironijo, svoji očitni neumestljivosti v sodobne poglede na svet, še kar vztraja na svojem mestu.
Država te prizna šele, ko ji zaplodiš kakšnega potomca, ker se zaveda te poti kot poti pogube posameznika in podanika od tega trenutka naprej, podanika, ki je brez izbire in pod kontrolo, v nasprotnem primeru je evidenten izobčenec. Razvijanje hipokritske morale in njeno vzdrževanje je neizogibno povezano z vlogo očetovstva v družbi.
Država, vse preveč očitnim dejstvom navkljub, še naprej vztraja, da imeti vojsko, še kar naprej pomeni enega osnovnih temeljev suverenosti vsake države in je zato nujna za slehernika ne samo za državo. Sklicuje se na tisto pravilo strahopetnosti, ki sleherniku omogoča pravico do samoobrambe.
Če država ne vidi v drugem potencialnega sovražnika, zakaj potem vojska, če pa se sosedu smehlja in mu prijazno stiska roko, hkrati pa v žepu stiska fige, potem vsaj vemo pri čem smo. Tako so dejansko vse države v osnovi, prijazne ali ne, naperjene druga proti drugi. Ta predpostavka pa je nečlovečnost.
GLASBA: Laibach & Autechere – Država via Coal in Gh
Demokracija je ureditev, ki predstavlja nevero v celo vrsto navadnih ljudi in v elitno družbo, kajti vsak je vsakomur enak, pravzaprav smo vsi skupaj sebično govedo in drhal.
Obstaja cela vrsta političnih in socialnih utopistov, ki se nadvse zavzeto trudijo dopovedati, da je potrebna popolna prenova političnih in državnih institucij, misleč, da bo potem nenadoma bolje. Iz zgodovine vemo, da vsak tak prevrat prebudi najbolj divje energije, da je torej prevrat lahko izvir strašno negativne sile.
Beseda ideal ponavadi opisuje ta zgrešeni utopizem, beseda, v kateri se skriva pesimizem spoznanja, kako so višji občutki lahko vir nesreče, pomanjševanja in razvrednotenja človeka. Ideal vedno pomeni prevaro, ko obljublja nek napredek. Krščanstvo, revolucija, človekoljubje, pravičnost, resnica imajo neko vrednost samo v boju, kot prapori, prazni simboli.
Socializem vse preveč naivno sanja o dobrem, resničnem, lepem in o enakih pravicah, kot po drugi tudi parlamentarizem, ki človeku množice zgolj služijo, da se povzpne za gospodarja.
Nepravičnost nikdar ne obstaja v neenakih pravicah, ampak v zahtevi po enakih pravicah.
Individualizem v današnji državi je pohlevna in še nezavedna vrsta. Posamezniku se zdi, da je dovolj, če se otrese premoči družbe. V nasprotje se ne postavlja kot oseba temveč samo kot posameznik, napram celoti. Enači se z vsakim posameznikom, zato tisto kar si izbori kot posameznik, ni osebnost temveč individualna zasebnost. Socializem je v tem našel svoje mesto, domneva, da se mora organizirati za skupno akcijo, ki pa mu ne gre za blagostanje socialista, temveč za blagoživlje kot pripomoček za omogočanje številnih posameznikov. Altruistično moralno pridiganje v službi individualnega egoizma. Anarhizem je s tem spet samo agitaticiski pripomoček socializma, s katerim se vzbuja lažen strah, z njim fascinira in terorizira, s čemer privlači predvsem pogumne, drzne in iz njih dela ovce.
Svoboda je opravičilo za pomanjkanje moči, ko si jo ta pridobi, postane svoboda odveč, takrat se peha za premočjo, če se le ta ne izbori, hoče pravičnost, enako moč.
V zgodovini so človeškost človeku vedno pridajali višji sloji, aristokracija, torej družba, ki verjame v lestvico reda stopenj in različnih vrednot v odnosih med ljudmi.
Naša doba, še kar daje videz vmesnega stanja. Stari pogled na svet, stare kulture so še vedno navzoče, nove še ne izoblikovane, negotove, nedosledne, vsekakor pa vse preveč nestalne, moderne. Vse je videti kot da je kaotično, kot da staro izginja, novo pa ni nič kaj prida, ni prepričljivo na daljše proge. Omahujemo, v staro nazaj ne moremo, to je za nami, mostovi so porušeni, novo pa vekomaj vzbuja nezadovoljstvo, preostane da ostanemo pogumni, gremo naprej samo da ne ostanemo na mestu, morda le ustvarimo nek napredek.
Demagogija in delovanje na množice so danes prioriteta vseh politično delujočih, zaradi tega so vsi prisiljeni svoja načela spreminjati v neumnosti.
V vseh ustanovah, ki so deležne kritike javnosti, raste korupcija.
Učenjaku, ki postane politik je ponavadi dodeljena komična funkcija, da mora biti čista vest politike.
Postaviti se zase, v politiki ne pomeni ničesar drugega kot političen samomor. V očeh javnosti to pomeni, da zavračamo ljubezen tistih za katere delujemo, s tem pa tudi razkrinkavamo njihov razum. Torej, kar naredi na oko vtis in malo stane. O tem kaj se najbolje prodaja pa odloča občinstvo, zato se največ dela na varljivosti se pravi, da se v prvi vrsti zdi dobro in da se nato zdi tudi poceni.
Pavlihe v velikih mestih svetovne politike, mladi nadarjeni ljudje, ki jih muči častihlepje, ki imajo za svojo dolžnost ob kakem pripetljaju kaj povedati, mislijo, da so voz zgodovine, ko tako dvigujejo prah in delajo hrup. Zato, ker vedno prisluškujejo, vedno pazijo na trenutek ko lansirajo svojo besedo, izgubljajo vsako pristno produktivnost. Naj še tako hlepijo po velikih delih. Naj gre pri veliki politiki še tako za korist in nečimrnost, bodisi posameznikov, bodisi ljudstev, najmočnejši tok, ki jo poganja, je potreba po občutku oblasti. Vedno znova pride ura, ko je množica, iz katere privrejo, od časa do časa za takšne težnje pripravljena staviti svoje življenje, premoženje, vest, krepost, da bi si zagotovila ta svoj užitek in kot zmagoviti narod vladala drugim. Veliki osvajalci v zgodovini so po ustih vedno znova vlačili govorico kreposti, okrog sebe so vedno znova imeli množice, ki so bile v stanju povzdignjenosti in so želele poslušati le najbolj povzdignjeno govorico. Čudaška norost moralnih sodb. Kadar ima človek občutek moči, tedaj se čuti in ima za dobrega in ravno tedaj ga drugi, nad katerimi se znaša, čutijo in imajo za hudobnega.
Bistvo zdrave in dobre aristokracije ni v tem, da se počuti kot funkcija, temveč kot njen smisel in najvišje upravičenje in zato z mirno vestjo sprejema žrtev neštetih ljudi, ki jih je treba zaradi nje potlačiti na nepopolne ljudi, na sužnje, orodje. Njena temeljna vera pač mora biti, da družba ne sme obstajati zaradi družbe, temveč samo kot temelj in ogrodje, po katerem se more izbrana vrsta bitij povzpeti k svoji višji nalogi in sploh k višji biti.
Noben strankarski človek ne razume zvestobe samemu sebi.
Kaj je naloga vsega šolstva; napraviti iz človeka stroj. In s čim; mora se učiti dolgočasiti se. Kako to dosežemo; s pojmom dolžnosti. Kdo je njegov vzor; filolog, uči guljenje. Kdo je popoln človek; državni uradnik. Katera filozofija daje najvišji obrazec za državnega uradnika; Kantova: državni uradnik kot stvar na sebi postavljen za sodnika nad državnim uradnikom kot pojavom.
Star Kitajec je rekel, da je slišal, da morajo države, če naj propadejo, imeti veliko zakonov.
Za prihodnje: Veličastni cilji v novem tisočletju, bližina barbarstva, prebujanje ekscentrične umetnosti, velikodušna mladost, fantastična blaznost in resnična moč volje. Socializem, nezaslišan vpliv posameznikov kot ideal ubogega modreca. Ognjeviti zarotniki in fantasti kot velike duše najdejo sebi enake. Čas divjosti in pomladitve moči. Religioznost na pohodu v takšni ali drugačni podobi, tudi ala Buda, ki bi utegnila zgladiti razlike med veroizpovedmi in tudi znanost ne bi imela nič proti novemu idealu, a to ne bo vsesplošno človekoljubje. Verjetno je, da se pokaže novi človek. Preveč množično individualno žrtvovanje pri socialistih in drugih, proizvede skupen izraz: velikodušnost. In hladna trgovska pamet bo imela svojo reakcijo v absolutnem zaničevanju pameti in ugleda; torej še bo zelo veliko norosti.
GLASBA: Laibach – Geburt Einer Nation 4.22
Za novo Evropo, kakršna že ta bodi, je nujno, da tem temeljnim vprašanjem ureditve posveti toliko pozornosti, kot je le mogoče, ker posledično ima lahko neharmonična prisila sobivanja tako destruktivne posledice kot smo jim bili v svetovni zgodovini priča že dvakrat. Zanimivo, da je tudi v obeh predhodnih primerih kaos v Evropi ekskaliral na temelju spodletelega združevanja.
Evropa je torej sod smodnika ob katerem se ni varno igrati z vžigalicami pretiranega liberalizma, kar je sicer žalostna, a neizogibna ugotovitev.
Slovenski filozof Slavoj Žižek je nekoč ne tako davno v času nacionalnih vojn na Balkanu svareče opozoril:
»Evropa, glej Balkan, to je tvoja prihodnost.«
Da bi se tega svarila zavedli, je treba stimulirati popolno prevrednotenje, če ne kar poenotenje temeljev evropske demokracije in s tem pojmom povezanih konsekvenc.
Na pragu povabila k prisluhu naše naslednje oddaje ob tednu osorej, se od vas poslavlja ekipa Zofijinih…..
GLASBA: Atari Teenage Riot – Start The Riot 3.40