Avizo
Pozdrav v novi oddaji Zofijinih ljubimcev!
V današnji oddaji bomo prisluhni trem nedavnim medijskim objavam članov društva, v katerih so vzeli v obravnavo aktualne družbene teme. V prispevku doktorja Andreja Adama »Karl Marx: Po dvesto letih« se bomo spomnili dvestote obletnice rojstva Karla Marxa, v prispevku doktorja Borisa Vezjaka »Kako deluje strah pred Drugim« bomo ošvrknili nedavno volilno kampanjo v Sloveniji, za zaključek pa bomo v prispevku doktorja Friderika Klampfera »Ob smrti dr. Pleterskega: Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi« prevprašali aktualne razprave o evtanaziji.
Želimo vam prijetno poslušanje!
Glasba
Doktor Andrej Adam se v prispevku »Karl Marx: Po dvesto letih«, spominja dvestote obletnice rojstva Karla Marxa
Pred dvesto leti, 5. maja 1818, se je rodil Karl Marx. Ob zaključku srednje šole je v maturitetnem eseju zapisal: »Če kdo dela le zase, lahko pač postane znamenit učenjak, velik modrec, odličen pesnik, toda nikoli popoln, resnično velik človek.«
Marx je v življenju napisal še veliko, toda nikoli ni pisal le zase, zaradi lastne slave, temveč »za spopolnitev, za blagor sveta«, kot lahko preberemo v istem eseju. Po njegovem se brez takšnega, v skupnost, v družbo naravnega delovanja človek ne more uresničiti kot človeško bitje. Ne zares. Lahko sicer živi med drugimi ljudmi, a če živi zgolj zase, ne živi kot človek v polnem pomenu te besede. Lahko sicer hodi v službo, lahko je po merilih družbe, v kateri živi uspešen, toda njegovo življenje je odtujeno in odtujen je tudi sam.
Razumevanje odtujitve je Marxovo prvo prizadevaje na področju mišljenja, drugo je razumevanje ekonomije in kritika običajnih ekonomskih pojmovanj. Smisel obojega pa zanj nikakor ni akademski, teoretičen, kajti Marx je, skladno s tem, kar smo navedli, razumevanje sveta podredil njegovemu izboljšanju.
Človek, na kakršnega je v svojem času naletel Marx, je bil po njegovem mnenju potreben izboljšanja. Velika večina ljudi je bila globoko potopljena v vsakdanje materialistično življenje. To pomeni, da je bila večina njihovih misli, ki jih je v enem dnevu porodila njihova zavest, namenjena materialnim, telesnim skrbem: preživetju, hrani, obleki. Kdor se je zaradi srečnih okoliščin teh skrbi rešil, si je nakopal druge, zlasti tiste, ki se nanašajo na materialno stanje in s tem povezan družbeni status. Toda ljudje, ki se jim v občevanju z drugimi ljudmi v zavesti ne porodijo skoraj nobena druga vprašanja, kot kaj in koliko kdo poseduje ter kakšen je z ozirom na to njihov družbeni status, so hecni, odtujeni ljudje. Odtujeni so med sabo in odtujeni so od samih sebe, zlasti od tega, kar bi lahko bili v nekem drugačnem svetu, kjer njihove zavesti ne bi zaposlovale skoraj izključno materialne stvari in kjer ne bi vsega vedno znova zvedli na materialni uspeh in vprašanje, kdo ima več – ali celo na vprašanje preživetja.
Po Marxu lahko vsak človek preseže to stanje odtujenosti. Stališče, da zmore to vsakdo, ne glede na raso, vero itd. vsebuje razsvetljensko prepričanje – kar ni nenavadno, saj je odraščal v razsvetljenski družini. To nadalje pomeni, da posamezne skupine ljudi nimajo neke vnaprej dane človeške narave, zaradi katere bi bile vnaprej določene za služenje drugim skupinam ljudi. Nihče ni po naravi gospodar ali po naravi hlapec in nihče ni na svetu zato, da ga nekdo izkoristi. Dokler je odnos med gospodarjem in hlapcem odnos izkoriščanja, dokler menijo gospodar in njegovi uslužbenci, da je treba z množicami gospodariti kot z gozdovi in jih upravljati, tako dolgo sta oba še vedno samo odtujena v materialističnih skrbeh; čeprav sta hkrati duhovni bitji. Vsakdo ima torej dovolj duha, da preseže stanje hlapčevanja materialnim skrbem in postane gospodar svoje usode, vendar pa, kot smo videli na začetku, ne more tega doseči nihče sam zase ali zgolj zase, temveč le skupaj z drugimi oziroma kot družbeno bitje. Odprava odtujenosti v družbi je za družbena bitja mogoča samo s skupnimi močmi. Po Marxu zahteva takšna odprava znanje, razumevanje sveta, družbe, ekonomije. Prav tako pa tudi znatno mero strpnosti in sposobnosti za dogovarjanje.
Kaj pomeni razumevanje družbe? Nekdo razume slovensko, ko razume pomen besed in stavkov v slovenščini. Da nekdo razume slovensko, mu ni treba znati še slovenske slovnice. Na nek način sicer vsakdo, ki razume slovensko, razume tudi slovnico. Če rečemo »vsa v razumevanju od slovnica«, vsakdo intuitivno razume, da je nekaj narobe, kar pomeni, da v tem intuitivnem smislu vsakdo, ki razume nek jezik, razume tudi njegovo slovnico. Toda to ne pomeni, da se ni treba nikomur učiti slovnice, čeprav jo intuitivno razume. Razumeti jezik ali slovnico ter znati jezik ali slovnico sta potemtakem dve različni stvari.
Po Marxu velja zelo podobno tudi za družbo. Intuitivno razumeti pravila življenja v družbi, razumeti, kdo je kdo, kako napredovati, uspeti itd. je eno, vedeti, za kaj gre, pa je nekaj čisto drugega. Tako utegne nekdo, ki je uspel, vendar je uspel zgolj kot posameznik, biti še vedno samo odtujen, služiti zgolj materialnim skrbem, torej ne posedovati znanja niti o družbi niti o svojih skritih zmožnostih.
Posedovati vednost o družbi je potemtakem nekaj drugega kot sprijazniti se z družbo takšno, kot je, in v njej še uspevati. Imeti vednost o družbi, pomeni poznati družbene odnose, zaradi katerih ljudje sploh so, kakršni so, se pravi odtujeni od tega, kar bi lahko bili. Še več, imeti vednost o družbi pomeni prizadevati si za takšne odnose, ki vsem ljudem omogočajo čim manj odtujeno življenje. Družboslovna vednost, ki ni praktična, ki je samo teoretičen članek v teoretični reviji, je sama odtujena: ne prispeva k spreminjanju sveta in ljudi na boljše, temveč celo ohranja odtujeno stanje.
Ker so Marxa zanimala praktična, konkretna vprašanja, so ga zanimali družbeni odnosi družbe, v kateri je živel, torej družbeni odnosi kapitalistične družbe. Temeljna značilnost teh odnosov je, da mora večina ljudi, če želi preživeti, delati. Delati mora, ker nima drugih, od tega dela neodvisnih virov preživetja. To pomeni, da je prisiljena delati, da je delo prisilno. Danes je delo tako samoumevno, pri hlapčevskem narodu pa še posebej, da večina verjame v reklo: »kdor ne dela, naj ne jé«. Po Marxu lahko kaj takega izreče samo odtujeni duh, nekdo, ki nima znanja o družbenih odnosih. Težava kapitalistične družbe ni, da večina noče delati, težava je, da to, kaj je delo, ni določila množica inteligentnih ljudi v medsebojnih dogovorih, temveč manjšina gospodarjev, lastnikov virov za preživetje in sredstev za delo. Od tod sledi, da odnosi v družbi niso odnosi med enakopravnimi ljudmi, temveč odnosi med gospodarji in hlapci. V tem odnosu so gospodarji tisti, ki določajo, kaj je dobro za vse in kaj ne, pri tem pa določajo tudi pomene besed.
Kaj torej pomeni delati? V kapitalistični družbi to ni vsakršno koristno početje, ki si ga utegne izmisliti posameznik. Na primer, lahko postavite spletno stran, ki v lokalnem okolju opravlja kakšno koristno dejavnost. Recimo, spletna stran je lahko portal za izmenjevanje koristnih informacij o vrtu, zelenjavi in domačih živali ali lahko je portal za izmenjevanje opravil: eno uro berem na glas, če mi kdo očisti sneg pred hišo. Toda z vidika kapitalistične družbe postavitev takšne družbeno koristne spletne strani in skrb zanjo ni definirana kot delo, pravzaprav ni tako definirana niti izmenjava opravil: glasno branje za čiščenje snega. Delo v kapitalistični družbi je zgolj in izključno tisto početje, ki na organiziran način proizvaja blaga za prodajo na trgu. In zakaj, vas vpraša Marx, je delo zgolj to, vsakršno drugače organizirano početje pa ne? Njegov odgovor se glasi, da je tako zaradi odnosov moči, v okviru takšnih odnosov pa je gospodar tisti, ki kaže z roko in določa, kaj je kaj.
Ker večina nima lastnih virov za preživetje, pač mora poslušati gospodarja, ne more početi česar koli, četudi bi bilo takšno početje za družbo veliko boljše, za posameznika pa veliko bolj izpolnjujoče, temveč si mora poiskati prav delo. Kdor je odvisen, torej mora delati, če hoče preživeti. Če pri tem ponavlja »kdor ne dela, naj ne jé«, v bistvu ponavlja besede gospodarja in njegove definicije teh besed. S tem, pravi Marx, ohranja samega sebe kot delavca, se pravi kot nekoga, ki je v podrejenem položaju, ki posluša gospodarjeve definicije besed in jim verjame. S tem ohranja družbeni odnos gospodarja in hlapca in naprej, ohranja lastno odtujenost od virov za preživetje, od soljudi in od samega sebe.
Kapital je po Marxu potemtakem družbeni odnos. Ni toliko naložbeni denar, čeprav je tudi to, je bolj takšno razmerje med ljudmi, kjer ljudje utihnejo ali morajo utihniti, ko spregovori naložbeni denar. S tega zornega kota je žalostno videti odrasle, potencialno inteligentne ljudi, a ljudi brez lastnih virov za preživetje, ki se drenjajo za drobtine in poslušno poskočijo, ko se gospodar s svojim investitorskim očesom zaustavi v kakšni regiji. Sami ljudje tedaj sicer niso žalostni. Investicija pomeni delo, odpiranje delovnih mest. Ljudje bodo proizvajali blaga. Osem ur na dan, vsak dan, razen morda ob nedeljah. Blaga bo nekdo prodajal na trgu in ljudje bodo zaslužili denar. Lahko bodo kupovali stvari, se pravi druga blaga, ki jih proizvajajo drugi delavci. Lahko bodo torej delali in lahko bodo kupovali, kar so naredili drugi.
Toda zakaj bodo lahko delali in kupovali? Zato, ker bodo dobili samo del denarja, ki je bil iztržen za blaga, ki so jih naredili. Drugi del bodo dobili investitorji. To pomeni, da so delavci del delovnega časa delali za denar, ki ga bodo dobili investitorji. Marx je ta del delovnega dne poimenoval presežno delo. Opravljanje presežnega, z vidika delavca tako rekoč zastonjskega dela, je srž kapitalizma kot družbeno-ekonomskega sistema. To je motiv gospodarja in motiv ohranjanja družbenih odnosov, kjer so eni ljudje gospodarji in drugi hlapci. Presežno delo je namreč vir dobička oziroma dodane vrednosti, in zgolj zaradi dobička se investitorjevo oko sploh zaustavi v kakšni regiji, kamor pripelje menedžerje, ki nato organizirajo proizvodnjo.
V družbenem odnosu, kakršen je kapitalizem, so torej delavci zadovoljni – se pravi, da delajo in kupujejo, kar so naredili drugi delavci – le dotlej, dokler njihovo delo prinaša dobiček. Ko dobička ni več, tudi investicije ni več. Podjetje se tedaj zapre. Dela in zadovoljstva je konec. To nadalje pomeni, da v kapitalizmu delo ni zgolj preprosto proizvajanje blaga za menjavo na trgu, temveč proizvajanje blaga z dodano vrednostjo. Z vidika kapitala delo, ki ne proizvaja dodane vrednosti, ni delo, zato podjetje, ki ne proizvaja dodane vrednosti, zapre vrata in tudi delavci niso več delavci, ker so ostali brez dela.
Delavce je v kapitalizmu seveda strah, da bi ostali brez dela. Ker nimajo lastnih virov za preživetje, si morajo iskati delo oziroma pač to, kar gospodarji tako definirajo. Ker nad tem vidikom lastnega življenja nimajo veliko nadzora, je velika večina ljudi potopljena v vsakdanje materialistično življenje. To pomeni, da je večina njihovih misli, ki jih v enem dnevu porodi njihova zavest, namenjena materialnim, telesnim skrbem: preživetju, hrani, obleki. Kdor se zaradi srečnih okoliščin teh skrbi reši, si nakoplje druge, zlasti tiste, ki se nanašajo na družbeni status. Zaradi tega so delavci, ljudje v kapitalizmu predvsem tekmeci. Na trgu delovne sile tekmujejo med sabo. Zmago v tej tekmi štejejo kot uspeh. Pri tem jim uide, da so zaradi tega odtujeni: odtujeni med sabo, od sebe in od virov za preživetje. Uide jim, da je takšno tekmovalno okolje in da so takšni tekmovalni ljudje ukrojeni po meri gospodarjev. Ti zato ne definirajo samo, kaj je delo, definirajo tudi, kaj je delavec in navsezadnje, kaj je človek.
Na začetku smo videli, da se Marx ni strinjal s temi definicijami. Če je človek družbeno bitje, je menil, tedaj njegova oblika družbenosti ne more biti vsesplošna odtujenost, ne more biti zmaga v tekmi medsebojno ločenih posameznikov, temveč delo v skupnosti in za skupnost. Marx je svoje delo posvetil zmagi takšne skupnosti, ki posameznikov ne bi odtujevala in bi jim omogočila dvigniti pogled čez vsakdanje materialne skrbi. Čez preživetje in družbeni status.
Prispevek je bil izvirno objavljen v častniku Večer. V integralni obliki je objavljen v rubriki Zofija v medijih, na spletni strani zofijini.net
Glasba
Doktor Boris Vezjak v prispevku »Kako deluje strah pred Drugim« analizira učinke nedavne volilne kampanje v Sloveniji
Zunanje naključje je hotelo, da sta Viktor Orbán in Janez Janša osvojila parlamentarne volitve v razmiku manj kot dveh mesecev. Prvi je na Madžarskem prejel ogromnih 48 odstotkov, s tem dvotretjinsko večino sedežev v parlamentu in celo povečal naskok s prejšnjih, zanj zmagovitih volitev v letih 2010 in 2014. Drugi je 3. junija na slovenskih volitvah premočno zmagal in prejel 25 odstotkov glasov, drugouvrščena stranka je dobila polovico manj. Doslej je v 25 letih svojega političnega udejstvovanja že dvakrat vodil vlado: nazadnje jo je vodja SDS predčasno zapustil zaradi suma protikorupcijskega organa, da ne zmore dokazati svojega premoženja, in nato še upora ljudi na ulicah.
Slovenske ulične vstaje leta 2012 in 2013 proti koruptivnim političnim elitam niso bile uspešne, niti jih množice niso neposredno podprle: na to kaže že prihod Mira Cerarja na mesto predsednika vlade leta 2014. Janša je tega leta moral oditi v zapor na prestajanje dveletne kazni zaradi prejema podkupnine v zadevi Patria. Njegova SDS je bila nekaj tednov kasneje na volitvah druga, prejela je 20,7 odstotka glasov. Kasneje je Ustavno sodišče razveljavilo celotno sodbo, predsednik SDS pa je razglasil volilno prevaro in ob prihodu iz zapora od države zahteval odškodnino. Čeprav bo po novi zmagi skoraj zanesljivo dobil mandat za sestavo vlade, je morda zaradi pomanjkanja zavezniških strank v prihodnjih mesecih ne bo uspel sestaviti. A pomembno je nekaj drugega: Orbán in Janša sta dolgoletna politična prijatelja in somišljenika. Ko sta se pred meseci sešla z Nikolo Gruevskim, nekdanjim makedonskim predsednikom in vodjo nacionalistične stranke VMRO, prav v času lokalnih volitev v Makedoniji, je trojica razmišljala predvsem o tem, kako zapreti skupno migracijsko pot na Balkanu. Permanentna protibegunska politika in retorika zastraševanja je najbolj čvrsta dimenzija nove politične usmeritve in javnomnenjski rezultati, ne samo volitve, pretežno kažejo, da nadvse učinkovita. Se pravi: če ne bi bilo beguncev, bi si jih bilo treba izmisliti.
Ne samo, da Orbán potrebuje zaveznike na Balkanu in v svoji okolici, ti zavezniki potrebujejo njega. Še zlasti njegov denar. Z vidika evropskih dimenzij sicer relativno majhni Slovenija in Makedonija predstavljata zanj pomembni utrdbi za širjenje ideološkega vpliva, sploh v razmerah, ko je madžarski premier v Evropski uniji največkrat kritiziran kot k tiraniji nagnjen diktator, in to ne samo zaradi trolanja Jeana-Clauda Junckerja. Ni bilo veliko presenečenje, ko je Janša na TV Slovenija priznal, da se s kapitalom Orbánovih prijateljev posredno financirajo nekateri njegovi domači mediji, posredno pa tudi kampanja. Po nekaterih podatkih je v zadnjih mesecih prejel najmanj 2,2 milijona evrov. Še zlasti Demokracija, Reporter, Nova24TV in Škandal, a tudi številni drugi mediji, so zaradi politične propagande in širjenja sovraštva v Sloveniji postali resna težava, za popolnoma odkrito strankarsko politizacijo medijske krajine pa novinarski ceh nikoli ni pokazal nobene volje, da bi jo obsodil, kaj še poskusil ustavljati.
Orbán, Janša in Gruevski, slednji le dober mesec nazaj sicer še ne pravnomočno obsojen na dve leti zapora zaradi korupcije, kažejo na politični trend orbanizacije, s katerim velja resno računati. Zanj sta značilna dva elementa: ob evropskem nacionalizmu še model »iliberalne demokracije«, če uporabimo izraz ameriškega političnega komentatorja Fareeda Zakarie v članku iz leta 1997, objavljenem v Foreign Affairs. Analitiki so koncept iliberalne demokracije kasneje povezali predvsem z Orbánovo ideološko izjavo, podano leta 2014, ko je kot nalogo svojega Fidesza opisal zahtevo po ustvarjanju »iliberalnega stanja«, ki bo po načelih neliberalizma pervertiralo osnovne principe liberalizma, kakršen je recimo svoboda. Čeprav je svojo politično pot začel kot liberalni demokrat, v svojem govoru ni bil povsem enoznačen in je na mesto »svobode« za osrednji element organizacije države postavil nacionalistični moment. Njegov iliberalizem poudarja predvsem močno državo in narodno suverenost, kjer je nato posameznikova svoboda vedno bolj omejena in končno podrejena opevani narodni kulturi in tradiciji.
Če je takšna opredelitev točna, iliberalizem potemtakem predstavlja odločilni moment orbanizacije kot novega političnega principa, ki smo mu podvrženi tudi v Sloveniji. V praksi politično drugače mislečih nihče ne bo zapiral, ne bo pa zanje politične podpore in njihovemu mnenju nihče ne bo prisluhnil; v medijih ne bo cenzure, bo pa za njih zmanjkalo denarja, ker so drugi »nacionalni« projekti pomembnejši, v gospodarstvu bo veljala zasebna pobuda, vendar bodo prednost imeli »naši«; civilna družba ne bo neposredno zatirana, a zanjo ne bo več financiranja.
In vendar lahko iliberalizem opišemo tudi s težjimi izrazi. Madžarski demokrat in sociolog Bálint Magyar, nekoč tudi minister, v svoji knjigi iz leta 2013 z naslovom »Postkomunistična mafijska država: primer Madžarske« dokazuje, da se je po zlomu komunizma v srednji in vzhodni Evropi demokracija pokazala za nepredvidljivo prepreko, ki jo je treba odpraviti. Namesto normalne poti demokratizacije smo vedno bolj priča avtokraciji, spodkopavanju načel s sistemom nepotizma in mafijskega delovanja, v katerem je korupcija normalizirana. Primer Madžarske je bil uspešen, ker je postala »iliberalna« po vstopu v Evropsko unijo, torej po sprejemu principov demokratične demokracije, kar jo, podobno kot Slovenijo, razlikuje od drugih držav v regiji, kot so Rusija, Azerbajdžan ali centralno-azijske države bivše Sovjetske zveze. Pri njih se moment demokratizacije ni razvil, na oblast so se prerinili bodisi oligarhi bodisi so ponekod komunistično vladavino neposredno zamenjale skorumpirane klike. Ravno zaradi poprejšnje poti k demokratizaciji se zdi korak v avtoritarizem še težje dojemljiv, sploh z vidika poudarjanja anti-komunistične ideje, tako značilne za oba, Orbána in Janšo.
Uspešna radikalizacija desnice, ki v primeru Madžarske ni samo ksenofobna, ampak tudi antiromska ali antisemitska, ni posebno naključje. Desnica v Evropskem parlamentu, danes jo vodi klasična krščanska in konservativna linija največje politične skupine, desnosredinske Evropske ljudske stranke, služi uspešni protibegunski agendi kot popolna legitimacija. Ekonomist Ricardo Hausmann je posredno opozoril, kaj lahko to pomeni: tako kot iliberalna demokracija ne spoštuje državljanskih pravic in so ji na primer trn v peti civilnodružbene organizacije, se na drugi strani lahko vzpostavi njej nasproten »nedemokratični liberalizem«, o katerem piše politolog Yascha Mounk s Harvarda, kjer zaščita pravic in pravna enakopravnost nista več stvar režima, ampak preprosto politik na ravni političnih struktur in organov »od zgoraj«, recimo Evropske komisije ali Centralne banke – na njih se lahko vedno udobno sklicujete. Na ta način pridemo do ugotovitev, ki sta jih podpisala Steven Levitsky in Daniel Ziblatt v svoji novi knjigi »Kako umirajo demokracije« ob analizi vzrokov njihovega propada v državah, kot so Madžarska, Poljska, Turčija, tudi Italija in Nemčija, če naštejem nekaj nam najbližjih. Vse kaže na to, da bi morala na zemljevidu biti tudi Slovenija.
Na zadnjih domačih parlamentarnih volitvah so dobesedno zmagali ksenofobija, islamofobija in sovražni govor, značilni poudarki iz kampanje. K temu prištejmo še odkrite simpatije z neonacizmom, homofobijo in recimo podporo predsednika SDS in njegovih kandidatov gibanju Generacija identitete. Begunec je postal osrednja in najbolj privlačna figura za promocijo strahu, podobno kot na Madžarskem. Čeprav je njihovo število v državi neznatno in so zgodbe o vzpostavljeni novi begunski poti bile v najboljšem primeru prenapihnjene, je taisti begunec na poti v Evropo po starem receptu psihopolitike sovraštva postal novodobni Jud, ogrožajoči Drugi, reprezentiran kot nekakšen zunanji vsiljivec, ki steguje prste po slovenstvu, a hkrati tudi Evropi, in nas kulturno ali finančno do konca ogroža.
Zato ni preveč verjetno, da je iliberalna demokracija resnično kakšna posebej sveža neregularnost evropskih demokracij. V vedno bolj odkriti maniri vsaj v enem delu spominja na že tolikokrat zaznane, ne preveč zakrite oblike porajajočega se postfašizma, če upoštevamo diagnozo madžarskega intelektualca Gáspárja Miklósa Tamása. Takega, ki pri nas ne zmore brez sklicevanja na narodno samobitnost, slovenstvo in končno »roke, ki bodo delale zate«. Iz reklamnega spota vemo, da so te roke Janševe.
Prispevek je nastal kot uvodnik aktualne številke Dialogov in je dostopen v rubriki Zofija v medijih, na spletni strani zofijini.net
Glasba
Doktor Friderik Klampfer v prispevku »Ob smrti dr. Pleterskega: Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi« prevprašuje nedavne razprave o evtanaziji v Sloveniji
»Želim izraziti svojo željo, da uveljavim svojo osebno človekovo pravico do smrti. Izrazil sem svojo željo tudi s svojim dejanjem, o katerem priča brazgotina pod zapestjem moje levice. Ta brazgotina priča tudi o tem, da sistem v Sloveniji te moje človekove pravice ne priznava.« Te pretresljive besede je pred nedavnim v pismu državnemu zboru zapisal ugledni zgodovinar in akademik dr. Janko Pleterski. Pravzaprav narekoval, če smo natančni, ker sta ga bolezen in visoka starost oropali za vid, sluh, zmožnost za delo, ustvarjalni žar in … življenjsko radost. Ne pa tudi, evidentno, za človeško dostojanstvo in čut za pravičnost. Drugače životarjenja, na kakršno ga je ob izteku sicer polnega in plodnega življenja obsodila za njegove potrebe slepa in gluha država, ne bi doživljal kot trpko ponižanje in neizzvano krivico. Ki mu jih je namesto sočutne skupnosti prihranila šele mnogo prepozna naravna smrt. Drugačna, to je pravočasna in osebno izbrana, Prešernova »prijazna smrt«, če hočete, je pri nas še vedno tabu.
Kalvarija Janka Pleterskega, ali približno ob istem času avstralskega botanika in ekologa Davida Goodala, je seveda vse prej ko tipična. Smrt obišče večino ljudi raje prezgodaj kot prepozno. Praviloma obžalujemo, da se je naše življenje končalo prehitro, in se čutimo opeharjene, ker nam ni bilo dano uresničiti svojih načrtov ali dočakati prapravnukov. Pleterskemu bi utegnil kak naivnež celo zavidati dolgoživost ali očitati nehvaležnost – dobil je precej več življenja kot povprečen slehernik, pa se še pritožuje! Celo na Nizozemskem in v Belgiji, ki imata trenutno najbolj liberalno evtanazijsko zakonodajo, bi njegova prošnja po zdravniški pomoči pri pospešitvi smrti le težko izpolnila pogoje za zakonsko dopustno evtanazijo, ker ga pač niso mučile ne neozdravljiva bolezen in ne neznosne bolečine.
Kljub temu si ne morem kaj, da z njim ne bi le sočustvoval, pač pa tudi delil občutka, da ga je naš zdravstveni sistem pustil na cedilu. Le čemu se mu je bilo treba ob izteku življenja poniževati z rezanjem žil in moledovanjem, naj ga za božjo voljo vendar že pustijo umreti? Zakaj je naša avtonomna volja za druge malone sveta, dokler v skladu z njo oblikujemo svoje življenje, ko se ga odločimo končati, pa vsi okrog nas na ukaz oblasti oglušijo in onemijo? Koliko »jankov pleterskih« še živi med nami, ki jih rigidni sistem, zgrajen na preživetih dogmah tipa »življenje=dobro, smrt=slaba« in »zdravniki zdravijo, ne ubijajo«, sili živeti še dolgo po tem, ko je življenje zanje prenehalo biti dar in postalo napor ter se je njih utrujen duh sposoben razveseliti le še skorajšnje smrti?
V Sloveniji se že kar nekaj časa vsi deležniki strinjajo, da bi bilo treba v luči izzivov sodobne medicinske tehnologije, ki zmore življenjske funkcije podaljševati, če ne v nedogled, pa pogosto vsaj onkraj razumnih pričakovanj, na novo premisliti v obstoječi zakonodaji, zdravniških etičnih kodeksih in nepisanih družbenih normah zacementiran odnos do umiranja, smrti in umirajočih. Da vzbujajo pozivi po tovrstni razpravi vsesplošno nelagodje, ne preseneča. Konec koncev je razprava o tem, kdaj in kako je dobro ali najbolje umreti, vedno že tudi razprava o pogojni vrednosti življenja, s tem pa tudi o stvareh in dogodkih, ki ga včasih začasno, spet drugič pa nepovratno in nepopravljivo razvrednotijo – boleznih, propadanju umskih funkcij in pešanju telesnih moči. Ne zanikam, da je starost lahko lepa in da bi se ji bilo v takem primeru nerazumno odreči. Ali da lahko izkušnja umiranja izjemoma zbliža in izboljša umirajočo osebo in njej bližnje in da bodo ti v tem primeru cenili vsak dodan trenutek. A nikar se ne slepimo, starost in umiranje nista in tudi nikoli ne bosta takšna za vse ljudi. Socialni in zdravstveni sistem si zato pred stisko, v kateri se znajdejo tisti bolj nesrečni med njimi, ne bi več smela zatiskati oči. In si jih v čedalje večjem številu držav po svetu, kjer so po poglobljeni javni razpravi v tej ali oni obliki, evtanazije ali zdravniške pomoči pri samomoru, uzakonili pravico do dostojanstvene smrti, tudi ne.
Slovenije za zdaj ni med njimi in prav nič ne kaže, da bi se to kmalu spremenilo. Pri nas se v vseh teh letih žal nismo premaknili dlje od čisto načelnega, nezavezujočega strinjanja, da »se je o teh stvareh treba pričeti pogovarjati«. Med drugim tudi zato ker, bom kar direkten, je razumevajoče in sočutno prikimavanje zdravniškega ceha – tudi pravniški je tu vse prej ko nedolžen – v veliki meri zlagano. Če niso hoteli zdravniki o potrebi po uzakonitvi evtanazije nekoč niti slišati, danes na videz pozorno prisluhnejo argumentom nasprotne strani in civilizirano polemizirajo z njimi. A ko jih naslednjič srečaš, ponavljajo ene in iste stokrat prežvečene in tisočkrat ovržene pomisleke: na smrt bolni, ki prosijo za smrt, menda nočejo zares umreti, poslanstvo zdravnikov je zdravljenje in ne ubijanje, slednje jim navsezadnje prepovedujeta Hipokratova prisega in zdravniški etični kodeks, dajmo najprej poskrbeti za trenutno pomanjkljivo paliativno oskrbo, v Belgiji in na Nizozemskem so se baje jasno potrdile bojazni o množičnih zlorabah tega instituta … In tako brez konca in kraja.
Nič ne ponazarja pičlega napredka in frustrirajočega teka na mestu lepše kot nedavna izjava predsednika državnega zbora dr. Milana Brgleza, da »naš politični prostor za tovrstno razpravo še ni zrel«. Težko rečem, v čigavem imenu je govoril in komu je pokroviteljsko odrekal zrelost in za kaj točno? Evidentno pa glavnim deležnikom vsem po vrsti, od zdravniške zbornice in državne komisije za medicinsko etiko pa do političnih strank primanjkuje volje in poguma, da bi storili, kar je prav tako neizogibno, kot je pravilno – to je v organizacijah in ustanovah, ki jim načelujejo, sprožili resno in predvsem iskreno premišljanje o razmerah, v katerih bolniki in starostniki zapuščajo svet, in ukrepih, s katerimi bi jim lahko slovo z nekaj truda olajšali. Meddisciplinarnih klepetov v slabi veri, s figo v žepu je bilo za eno življenje čisto dovolj.
Verjamem, da zmoremo več in da zmoremo bolje. To je najmanj, kar dolgujemo preminulemu Janku Pleterskemu in tisočim, ki bodo za njim stopali po enako trnovi poti. In ko smo že pri tem, je tu še moj skromni prispevek – zakaj ne bi javne razprave zasnovali na naslednjem spoznanju: Dovolj slabo je, ko postane življenje za nekoga neznosno breme; ni treba, da je za povrh še zakonska prisila.
Prispevek je bil izvirno objavljen v častniku Večer. V integralni obliki je objavljen v rubriki Zofija v medijih, na spletni strani zofijini.net
Glasba
Smo na koncu še ene poletne oddaje Zofijinih. Zahvaljujemo se vam za pozornost, hkrati vas vabimo k obisku naše spletne strani, če pa bi z nami radi navezali stik, vas vabimo, da nam pišete na mail naslov: zofijini@gmail.com.
Oddajo sem pripravil in bral Robert. Skozi oddajo smo poslušali glasbo, ki je pod licenco Creative Commons prosto dostopna na straneh spletnega arhiva »Internet Archive«.
Vse dobro do naslednje prilike!