Vabilo k pisanju na temo »Slovenščina«

Slovenščini ni bil javni prostor nikoli preprosto dan. Podobno kot drugi politično obrobni jeziki si je morala svoje javno mesto izboriti, reflektirati je morala svoje razmerje z drugimi, družbeno močnejšimi jeziki – sprva nemščino in kasneje srbohrvaščino – ter prebroditi notranje spore med snovalci knjižne norme. Največji izmed njih – Trubar, Vodnik ali Prešeren – svoje govorice zato niso uporabljali kot že izdelanega sredstva s priloženimi navodili za uporabo, temveč kot gnetljivo, presenetljivo gibko izrazno sredstvo z negotovo javno usodo. Pisati v slovenščini je pomenilo zanje hkrati tudi določati njeno usodo, reflektirati njeno rabo.